XIV. Hité pač mimo leta
Hité pač mimo leta,
Oblakov senca, proč leté;
Leté vrh drevja, mimo cveta,
Sledu nikjer ne zapuste —
Nikjer? Ne! Sléd tu naš korák
Lep ali grd zapušča vsak! ...
Leté, hité oblaki,
A mi smo njim enaki:
Njim veter je vladar,
Srcé je nam krmár,
Človeku gospodár.
In kot oblaku v zraki
Najljubši srcu je vihar,
Saj mirno ni nikdár!
»Naprej, naprej!
Dol do vesoljstva mej
Naprej vselej!«
Srcé mi bilo je krmár,
Nikar ne véruj mu nikdar!
Viharno to srcé
S podnebne domovine
Me v jezno vrglo je morjé,
Med vse plitvine in pečine —
Gorjé!
Pač vrgel z oblakov vihar me je silen,
A glej, tu že čaka me čólnič rešilen,
Le vanj!
Naj spodaj le zeva prepad mi brezdánj —
Usoda v propasti sém čoln je zanesla,
V roké okrepčane mi stisnila vesla.
Naprej, le naprej
Vseléj!
Naprej neprestano veslajmo!
Vetróv in pa morja se jezi ne vdajmo!
Naprej do domačih nam méj! ...
Oblak pa nad mano, pod mano morjé —
Gorjé!
Usoda!
Privedeš li me do rešilnega proda?
Borim se z valovi,
Borim se z vetróvi, —
Vesljáj pa še eden krepák
In rojstvene zemlje objame me tlak ...
A sunek za mano ... vihar silovit ...
Moj čoln je razbit!
Zagrinja me morski potòp,
Vetrovi zvoné za pokòp!
A zunaj? pa jasno ko nikdar popred —
Razbiti le čólnič oznanja moj sled ...