XIX. Mojemu zdravniku

(Dr. Ferd Rojcu)

Pri grobu že sem stal,
Vanj kmalu bil bi pal:
Že solncu sem slovó dajal; —
Prispé pa k meni stari fant,
Prijatelj dohtar Ferdinand
In ôstro me okara,
Zaslužil sem — nemara!
»Kaj gledaš vedno v grob temán?
Poglej, kako je svet krasán:
Povsod življenje, cvet, svetloba!
Med živi svet takoj od groba,
Kjer smrt kraljuje in trohnoba,
Med svet! Tvoj grob še ni skopan,
Na delo! Delo je življenje,
Brezdelje — v živem pa trohnenje.
Dovòlj ti štetih je zamud;
Zató pa zdaj potroji trud,
Počitek bodi ti neznan,
Ker še si narodu dolžan!«
In zvleče me od groba preč
Zdaj delo mi je sreča sreč!