XLII. Noč! – bolan ležim in sam

Motto: Oj sova, nočna sova ti
Klicarka menda smrti si?

Noč! — bolan ležim in sam
Tu v samotni koči;
Misli sto in sto mozgám
V glavi burnovroči.

Vse življenje pred menoj,
Knjiga slik odprta!
Gledam, motrim jo nocój,
Zabljena ni črta.

Pred menoj življenje vse
In življenja želje,
Pred menój trpljenje vse
In, — če kdaj! — veselje.

Vsi prijatli pred menój,
Duh jih tožni môtri,
Vseh spominjam se nocój:
V srci so mi notri.

Kje ste, kje ste ta večer
Nékdaj vérni, vrli?
Zabil me je mnogoktér,
Drugi so — umrli.

Mnogi, dà! umrli so
Krepki še in čvrsti —
Radi solnce zrli so,
Zdaj pa spijo v krsti.

A kedaj, kedaj na mé
Vendar pride vrsta,
Kdaj minó nadloge te,
Kdaj se steše krsta?! —

Čuj! oj ta prijetni glas!
Sova mi skoviče;
Daje željam mi izraz,
Kliče med mrliče?

Ptič, nikár ne zabi me,
Zléti, zleti bliže,
Prej ko prej povabi me
Tja med grobne križe! ...

Kaj je to? — zamira glas! —
Grobni ptič se vmiče:
Zlêtel je v sosednjo vas,
Koga v grob li kliče?

Luč po sobah tam brli
Mnogega bolnika —
Slednjemu srce drhti:
»Smrtni ptič skovika!«

Bolj trepeče pa srcé
Zdravje vživajočim,
Njim čujočim gláse té,
Nego — vmirajočim.

Ves prizor ta v duhu zrèm
V koči osamljêni
I z mrjočimi mrjêm:
»Sojeno ni meni!«

Rad s teboj jaz menjal bi,
Smrti izročenec!
Kaj naj tu počenjal bi
»Svetih mož« — mučenec?!

Prisluškujem ... kràj vasí
Še skovir skovíče —
Mnogim pač srce drhtí, ...
Koga v grob li skliče?

Skliče v grobno jamico
Mamki li otroka,
Ali deci mamico?
To bo jutri joka!

Dan! ... zvonenje! — smrt zvoni!
Tožno bližnje selo!
Ne! ... to zvon mrtvaški ní:
Poje preveselo!

K oknu zlezem, je odprem —
Sméh vesel in glasen!
K nebu, k zemlji se ozrem, —
Božji dan prekrasen!

Mladcev in mladenek cvet!
Glej praznične vrste!
Svatovski je vsak odet;
A nikjer ni krste.

Aj, saj res! proščenja dan
Naša vas obhaja —
V cerkev vabi zvon glasán,
Popoldné se — raja ...

Sova, ti mrtvaški ptič,
Ti »zvoniš« k pogrebu?!
Čitala pa nisi nič
Smrtnih knjig na nebu!