XLIII. Pri "trugi" tu je "truga"

Pri »trugi« tu je »truga«,
Mrlič tu slednji ima druga;
Rad pač osámljen in pa sam
Ne spal bi v dnu pokopnih jam. —
Kaj to? Kaj se godi?
Pri »trugi« tukaj »truga« ni!
In ko vzbujèn s predsmrtnih sanj,
Čebelni zrem pri panji panj ...
Odprimo naglo vsak zaklòp,
Bojé se, da odprêmo grob —
Odprimo!
Prebile li so trdo zimo
Te drage mi čebelice?
In, čuj! iz slednje celice
Živo šumí,
Čebela za čebelo,
Brenče veselo,
Na dan hití ...
»Šumíte, čebele, šumíte,
Veselo brenčíte:
Odprt vam je panj,
Le naglo na zrak pomladánj:
Prenôvljen je svet,
Pri cvetu je cvet —
Na delo vas kliče,
Saj z grôbov budi še mrliče. —
Umrl je v jeseni bil cvet,
Pomlad pa vam cvet spet poraja neštet.
Šumíte, brenčíte,
Na cvetje hitite
In tam si berite,
Kar »krona stvarjenja« ne zná;
Šumíte, brenčíte,
Razumne rojenke Boga!
Hitíte in cvetke mi vse oberite,
S strdjó vé satovje pa vse napolnite;
A — záse!
Bog cvet je vsadíl, da čebela se pase. —
Kraljíce s kraljico bilé bi vse vred,
Samo če kraljičin bi srebale med.
Lepó je pač biti ponosna kraljica; —
A človek vam tat je in mati — tatica ...
Ljudem ne kraljici medu ne dajájte,
Le záse strdi nabirajte!«
Govóril —
In prav sem pač stóril ...
Voditelj sem jaz demokrat-socjalist,
Ne sebi na zgubo, pač sebi v korist;
Čebelicam rad pridigujem,
Še rajši sam sebe pa čujem
In se — občudujem!
A, glej, te čebelice
Pustile so celice —
Kakó ta poduk mi poslušajo,
Prihodnjo že srečo okušajo!
A kaj? pa čebele,
Li uk moj so k srcu si vzele?
Čuj, nekam preglasno šumé,
Prejezno brenčé!
Poslušam; — a kaj govoré?
»Človeče! kraljica vsem tukaj je mati,
Vse nas je rodila,
Naj dolgo še zdrava bi bila!
Najboljše strdí me ji hočemo brati!
Pri nas vlada red —
Mé tudi vžívamo med;
Če vaših pa kdó nas okrade,
Sevéda, ne gledamo rade.
Človeče! tja pojdi med svoje ljudi,
Nespametnik morda se kaj ,nauči'!«
In, aj, vse čebele
Od svoje zletele so cele,
Pustile vse ule,
Na mé so se vsule,
Od panjev debele
Odnesel sem bule ...
Gorje!
Ti piki me še umoré!