XLIX. Škrat
Pa gnal je včera čedo vaško
Pastir občinski v »valovščak«,
Na pašo pusto, siromaško;
Kraj drči skalni je enak.
Govedo vrblje tam obira
In kak med grobljo trave šop;
Na pašnik sočni se ozira,
A prepovedan ji je vstòp.
Pastir je star in snén čezmerno,
Saj rano vstaja dan na dan;
A vendar čedo čuva verno,
Kar moč, se spancu stavi v bran ...
Pol spi; ... a dečko v beli halji,
Z rudečo čepico pokrit
Pač čedo mu vabeč oddalji —
»Ha, škratelj je ta dečko zvit!«
Zavpil bi mož — zastonj ves trud je! —
Bi planil kvišku, — proč je moč:
Glas nem je, mrtvi so mu udje,
Oči zapre mu temna noč ...
Že mrak! Mož zdrami se, — kje čeda?
Nikjer sledú, nikjer glasú;
Povsod preišče, vse pregleda, —
A sam, oh, mora sam domú.
Ves poten naš čredník že pozno
Prisope plah v domačo vás,
Novico koj razširi grozno
Njegov še trepečoči glas.
Vsa vas proč od večerje plane
In čedo drago gre iskat,
Ki jo na pašnike neznane
Je zvabil ta poredni škràt.
Ob gozdu, glej, se čeda pase,
Tam travnik čakal je gostóv,
Tam trava gosta, sočna rase,
Ne sili čeda nič domóv.
Škrat za grmovjem pa je prežal
Noseč bel jopič, čepič rus,
Pa v gozd hité ljudem se režal,
Ker mu tako je vspel poskus.
Ljudje domov so čedo gnali,
Edini, dragi svoj zaklád;
Bogu pa hvalo so dajali,
Da škrat ni gnal je nad propád. —
A v meni misel se poraja,
Da škratelj čede ni odgnal:
Šla sama je, kjer paša slaja,
Dočim čredník je speč ležàl.