XLV. Nad mano kaj šumlja – frfra?

Nad mano kaj šumlja — frfrá?
Kedó na-mé leti z nebá?
Skoz jasnokrasni vzduh
Prileta danes sveti Duh,
Golobček bel, takó krasán,
Z nebá na svet poslán.
Prinesi vseh na-mé daróv,
Dodeli svoj mi blagoslov,
Ti glavo temno mi razsveti,
Daj mrzlo mi srcé ogreti,
Da bom prerôjen in ves nov,
Daj svojih mi daróv!

A, prosim, lèti še naprej
Čez hribe in doline
Uboge moje domovine,
Uboštvo naše vse oglej!
Le leti, naglo leti
In pámet glavam vsem zanèti!
A vso resníco jim povéj! ...
Spominjam se v potopu barke
Nesmrtne biblijske brodarke —
Od tega je več vekov let:
Nosila v sebi ves je svet.
Povsod povodenj,
Kot bil bi dan že sodenj!
Iz ladije golob zleti,
Vihar mirí se, ne bučí,
Že voda vpada
In zemlja stara spet bo mlada —
Na okno vdari trudni kljun,
Ni moči mu ubrati strun:
Saj kljun mu polen je mladík,
Aj, oljkinih rastlik!
Mladike té, té bilke
Mirú so bile pač znanilke
In jeze Božje tolažilke! —
Golob ti pravi, sveti Duh!
Ki naglo plavaš skozi vzduh,
Glej, oljka rase tu mi, glej!
S teh oljčnih vej
Mladík naj nekaj tu bi vzel
In krog odtód zletèl vesél
Čez hribe in doline
Razprte moje domovine!
Srčnó te prosim,
Saj tebe danes sem prejél
In tu te v srci nosim,
O vzprejmi nekaj tu mladik
In trosi krog za listom list,
Ki je pomladnje čist,
Podeli vsem miru sadik!
Naj nam razpòr izgine
Na čast
In rast
Razprte moje domovine!