XLVI. Kako je Božji svet prostran

Kako je božji svet prostran,
oj, zdi se mi brezmejen,
in krasen je ta velikan!
Moj duh lepote žejen
in to srce,
krasu neskončno žejno,
ves čar stvarjenja vpija v sé…
Kako mu to je blagodejno!
A hip le mirne so želje. -
Vesoljstva kras si vpil je duh,
ves širni svet srce to malo; -
kaj stvarstvo mu je dalo?
Vse zdaj se zdi mu ničen puh -
še prazno je srce!
Ne, stvarstvo ni brezmejno,
brezmejne naše so željé!
In to srce
brezmejno, vse krasote žejno,
brezmejni Ti na nebi,
naj sili, vzpenja naj se k Tebi!
Saj če objame stvarstvo vse,
željé se mu ne upokojé -
brez Tebe miren pač ne bom:
Saj ako vse primerjam Tebi,
neskončni Stvarnik Ti na nebi,
vse, vse je samo en – atom!