XLVIII. Grozne nocoj sem snival sanje

Grozné nocoj sem snival sanje,
Da sem umrl
In grob me temni je požrl
In čute vse nekdanje.
A ure vdar z visokih lin
Do groba hladnih globočin
Ta hipec je prodrl,
In grob se stresel je, odprl ...
Iz njega vstanem,
In gledam po grobovji znanem:
Vsi grobi se odpirajo,
Gosté pokopancev vrsté
Se po grobišči zbirajo
In vzdihujé, lijo solzé
V kapelico hité.
Ne grem jaz s tovaršijo,
Pač sam tja v skromno zakristijo,
Ogrnjen tesno v mašni plašč
Ko na životu samorašč ...
Cerkvenec stari pribiti,
Ki stregel mi je prejšnje dni:
»Nebroj vas čaka tu ljudi,
Gospod, hitite,
Rešilno mašo jim berite,
Za njé molite!«

Pristopim, molim,
Noseč hladila ranjkih bolim,
Če že mogoč jim ni še spas.
Obrnem se: »Gospod Bog z vami,
Ki bivate že v grobni jami!«
Pozdravlja votli moj jih glas;
A vse molči,
Odzdrava ni!
Oči pa v me imajo vprte
Oči kalné, globoko vdrte,
Nobeno nič se ne iskri.
V obleki tisti vsi so vstali,
Ki v grob so znanci jim jo dali.
Ko prej več niso lica črte;
A vendar teh mi mnog je znan,
Ki čvrst je bil še prejšnji dan ...
Nadaljevati mašo skušam,
Da mir izprosil tem bi dušam.
Čem bliže je povzdigovanje,
Bolj črte lic so ko nekdanje,
Bolj jim oči oživlja svit;
Čez polt prozorno pa razlit
Je nade blagodejen žar ...
Pač dolga ta je moja maša,
Ko prej nikdár;
Z očmi mrlič mrliča vpraša:
»Zakaj rešitev nam odlaša?«
A glas mi zvezan je in um,
Naprej mi moči ni ...
Pa čuj, nek glas ko ure vdar!
Nastane hrum in šum
Mrtvaških trum:
Ta glas je v grob jim bil klicar,
In slednji dere na grobišče
Ter prostor svoj poišče. —

Kaj znova v linah se glasi?
Menda ne bije polnoči?!
Zdaj zdramim se, se oživim
Od groze ves potan, zasopel;
A v groba dnu se ne mrazim
Tu v gorki postelji ležim,
Objemlje zrak me mehkotopel —
Po udih živa teče kri,
Skoz okno solnce se blešči ...
Cerkvenec tu, — mašavat kliče
Za žive zdaj, ne za mrliče.