XVI. Cvete, cvete pomlad

Cveté, cveté pomlad —
iz cvetja kdaj bo sad?
Le Bog nebeški zna,
kdaj cvetje sad nam dá...
Deklè, deklè ti zalo,
življenja mojega pomlad!
Ti nisi me poznalo,
a v té sm zrl jaz tolikrat,
življenja mojega pomlad!
Ko češnjev cvet ti lice belo
tedaj divotno je cvetelo;
a ustne kakor češnjev sad
so se živó rdele,
čarobno so žarele!
Oj cvetla je tedaj pomlad...
Iz cvetja vzraste kdaj li sad?
Oči te jasne, golobinje,
prav ko nebo po dežju sinje,
ti smrtni angel je zaprl!
Rad zate bil bi jaz umrl,
ko pol v jeseni, pol sem v zimi —
pomladni angel, Bog te sprimi:
zamembe neče smrt nikdar,
zdaj mrtva ti, jaz mrtva stvar!