XVII. Kropiti te ne smem

Kropiti te ne smem,
ker dobro, dobro vem,
da grenkih solz prikriti
ne mogel bi ljudem.

Ko videl bi mi kdo
rosnó za té oko,
mordà, mordà še tebe
bi sodil mi krivó.

Srčnó sem ljubil te,
te ljubim rajnko še;
a razodel se nisem
ni tebi, oj deklè.

Ljubezni vso sladkost
sem čuval ko skrivnost —
naj tiho nosim tudi
zdaj bolečin bridkost.

Ne bom te jaz kropil,
ljudem solzé bom kril,
na tihem pa po tebi
do groba bom solzil!