XXI. Srce sem ti svoje jaz dala

»Srcé sem ti svoje jaz dala
Ko solnce čistó in gorkó, —
Brez srca naj tavam okoli?
O, kupi srcé mi zlató!«

Kaj hočem? Pa hajdmo v štacuno,
Dekletu je treba srcá;
Žid kaže mi to in pa ono,
Vse žid, še srcé ti prodá.

In src na izbér je tu raznih,
Srebrne in zlate koví,
Krog biseri, glej, dijamanti;
A záme nobeno teh ni.

Li drugih res nimaš, prijatelj?
Prepristna teh srčec je kov;
Jaz src sem že davno poznatelj,
Daj teh-le, koj kup bo gotóv.

Prinese, — vse ponarejêno
Srebrno in zlato srcé ...
»Katero izbereš?« — Vse eno!
A pristno da kupim — ne gré!

Daj to, to mi najbolj je znano!
Zanj novce sem skromne mu dal —
In žid se je kiselo držal,
A jaz sem se židu smejal. —

»Zastavila židu, ne meni,
Si srčke, ko solnce čistó';
Ni zláto, le v peni je zlati,
Pa tvoje je srčece tó.«

In srčke to nje pozlačêno
Rad nesel sem dečli nazaj:
»Srcé, mi nekdaj ,podarjêno',
Z veseljem ti vračam nazáj!«