XXII. Umiram!
Umiram!
Prej pa, ko svet zapústil,
Rad oporoko bi izústil!
»Čemù, beraški ti mrlič,
Saj nimaš nič, saj nimaš nič!«
Oholi svet mi kliče ...
»Brez oporoke med mrliče!«
A vendar, predno svet zapústil,
Še oporoko bom izústil.
Le hitro sém tri priče!
Brez prič
Na svetu tu ni nič!
Nobeno pismo ne izdá,
In še pred sodbo ne veljá ...
Tri priče!
Pogrebni zvon že kliče!
A kaj zapustil bom,
Ko trhli ta ostavljam dom?!
Lobanjo! v njej možgane,
Možgane svetu maloznane;
A kdor možgane te dobi,
Ga petje pač ne zapusti!