XXIII. Pod zemljo trdo tu ležim

Pod zemljo trdo tù ležim,
Na pol tu spim, na pol bedim ...
Zvoni! pokopni spet sprevod?
Ne! jutri god je svet povsód,
Saj Kristov bode vnebohod!
Povsod zvoní, krepko doni,
Še mene v grobi, čuj, budí.
Iz groba gledam, Kriste, te,
Kako spremenjen in krasán
Za vnebohodni ti si dan!
Odet ti v solnčec tiso sòj
Očake neseš ti seboj,
Očakov svetih, oj nebròj!
A jaz tu vzdišem pod zemljój.
Kdaj me vzbudi vstajenje,
Kdaj dvigne me vnebohojenje? ...
Apostoli za tabo zró,
Ko revno puščaš to zemljó.
S teboj naj grem jaz tudi!
A prikovan sem k zemlje grudi,
Ni moč mi, oh, še za tebó.
Kako v višave rad bi s tabo,
A ni perot, telo je slabo!
Oj Kriste, ti moj Kriste,
Učitelj vere vedno čiste!
Ti Bog si bil in duh brezdanj,
Nikdar sanjavec ničnih sanj,
Zato pa nado jaz gojim,
Ko zemskih grud se iznebím,
(Jih nisem še, oj Kriste,
Zató naj čistim se, trpim)
Potem pa vzameš me v višave,
Višave večnojasne tiste,
Višave večne tvoje slave,
Oj Kriste!