XXVIII. Okrog Boga poslanka hodi

Okrog Bogá poslanka hodi,
Ogromno dal ji je oblast,
Da blagoslavlja, ali škodi,
Pogubo seje, ali rast.

In nenavadna ta je deva,
Dveh dev se zdi mi pol in pol,
Oko ji desno jasno seva,
Kalí pa drugo bridka bol.

Cvetnó je, polno — pravo lice,
A medlo levo — ji bledi,
In šibka le je moč desnice,
Levíca polna je moči.

V desnici so darovi ložji,
Bolj težki v levi so vsekdar;
Saj v oni so darovi Božji,
A v tej Adamov trpki dar.

Ko z levo roko siplje deva,
Zasmeh odeva desno stran;
A zavidljivo gleda leva,
Ko desna je odprta dlan.

In sadje srečno in zlokobno,
Ki ga Usoda trosi krog,
Kako si včasi je podobno,
Ne ločil bi sodnik ga strog.

In siplje krog ga brez ozira
Na vrte, trate, v brazde njiv;
Kdor tam pa sadje sam izbira,
Pač sam »usode« si je kriv.

Uiti ni ti moč Usodi,
Njej znan je najskrivnejši kot;
A zlajšaš si jo, svest si bodi,
Če čuvaš se strasti in zmot ...

V gradove meče, v hiše, v koče
Z obema sladki, trpki sad;
Tu ljudstvo vriska, tam se joče,
Zdaj koča plaka, zdaj pa grad.

Bolj pa ko bol je radost redka,
Več temnih je ko jasnih dni;
A ni nesreče brez presledka,
In sreča večnostalna ni.

Ti o dobičku in izgubi
Možato, nepremično stój;
Življenja prestrastnó ne ljubi,
Prepláho smrti se ne boj!