XXX. Dolg – pisan na meníco!

Dolg — pisan na menico!
Podpisan upnik in dolžnik
In kter poròk;
A upnik je lastnik
In tirjáti imá pravico,
Ko zmenjeni izteče rok —
Tedaj ti prosiš kot otròk,
Naj upnik ti podaljša rok;
In on ti dolžni list prepiše,
Dolgá pa ne izbriše,
Dolg pač ostane dolg,
Ki vedno rase
In se na mesu tvojem pase:
Vsak dan je večji in bolj dolg; ...
A pride dan in brez odpora
Plačati dolgi dolg se mora.

Življenje tvoje je menica,
Zarisana nezbrisnih črt,
Podpisana sta ti in — smrt,
Dolžnik si ti, a smrt lastnica;
Nikdar ne vsahne nje pravica,
In nihče ni za té porok.
Kdaj zadnji tvoj poteče rok,
Oj zemlje, smrti ti otrok?
Smrt tega ne pové glasnó;
Pošilja pa ti opomine,
Teróče te hudó,
Da moč telesu gine:
To za menico so tirjalci,
To smrti so oznanovalci; —
A ti jim praviš le — bolezen!
In rad živeč in mož oprezen,
Kot pameten bolnik
Veliš, naj reši te zdravnik —
In pride on in — smrt lastnica ...
Podaljšana je zdaj meníca,
Kaj smrti je za hipec mar,
Saj ne uideš ji nikdar,
Ostaneš vedno nje dolžnik
In boš gotov plačnik ...
Čuj, smrtni zvon! — Zdaj brez odpora
Plačati dolg se smrti mora!