XXXII. Moj vrt z zelenjem ograjen

1.

Moj vrt z zelenjem ograjen,
S cveticami je nasajèn.

Sred vrta pa cvetíce tri,
Gojijo jih sestrice tri.

Priplule z rajskih so višín
Do revnih zemeljskih nižin.

Te sestre, hčérice višav,
So Vera, Nada in Ljubáv.

Na vrtu mojem cvetke tri,
Za vsako ena teh stojí –

Za vsako ena teh stojí
In svojo slednja si gojí.

Skrbnó si jih zalívajo,
Da krasno se razvivajo.

Belí se Verin cvet lepó,
A ona kaže, zrè v nebó.

Živó je višnjev Nadin cvet,
Med svet zrè Nada in čez svet.

Ljubavi cvet pa ves rudeč
Žarí kot ogenj se plamteč.

Cvet Vere kdaj omahovàl
In je v vetrovih trepetàl.

Cvet Nadin večkrat je bledèl,
Pogled je v daljo ji temnèl.

Ljubavi cvet omahnil ni,
Nikdar bledèl in sahnil ni.

Vse tri zdaj oživele so,
Krasnó se razcvetele so.

Zdaj Vera trdno mi stojí
In Nada ve mi ne bledí.

Še bolj plamtí Ljubavi cvet –
Kaj brez teh treh pač bil bi svet?!

2.

Na smrtni póstelji ležím,
Od tod se kmalu preselím.

Glej, sem gredó sestrice tri
In mi nesó cvetice tri.

Svoj zadnji mi nesó pozdrav
Zdaj Vera, Nada in Ljubáv.

Dé Vera: »Z Bogom, stari mož,
Ki zdaj od tod se ločil boš.

Odromal bodeš že nocój,
A Vera, jaz, ne grem s tebój.

Saj Vere onstran treba ní:
Resnici gledal boš v oči.«

In Nada: »Ti odideš koj,
Ne grem pa jaz, ne grem s tebój.

Še treba mene med ljudmi,
A onstran Nade treba ni;

Saj kar tu upaš in želiš,
V deželi oni vse dobiš.«

Ljubáv pa dé: »S tebój jaz grem,
A zopet vrnem se k ljudem.

Do rajskih pospremljam te vrat,
Kot sem ljudi nebrojnokrát.

A prej, ko tam se poslovim,
Te sestri starši izročim.

Te sestri starši izročim
In spet se v solzni dol spustim.

Kaj bil bi pač ta borni svet,
Da od Ljubavi ni ogrét?!«