XXXVII. Dobrovoljni koſzi.
← XXXVI. Kmetija bogatija. | XXXVII. Dobrovoljni koſzi. (Koroške ino Štajarske pesme: Enokoljko popravlene ino na novo sloshene) Anton Martin Slomšek |
XXXVIII. Veſele shenjize. → |
|
1.
She drobne ptizize pojò,
Sapojmo tudi mi;
Bogu naj zhaſt in hvala bo,
Katér naſ vſe shivi.
Noj Miha! ti saſpani ptizh!
Ne ſliſhiſh nizh?zlo nizh?
Fantizhi vſtanimo, tri ſliſhal ſim bit’[1]
Vodirje nalijmo, in pojdmo koſit.
2.
Poglej, naſh ſoſed she koſi,
Prav jaſno nebo je;
Saſpanzi! de vaſ ſram kar ni;
Le bersh vsdignite ſe.
Noj Jurka! oj ti veli ptizh,
Ne pojeſh doneſ nizh?
Le koſo sdaj v roke, in hitro sa njoj!
Ledine ſo ſhroke; bo likoſ nizoj?
3.
Matevsh nar gorſhi koſez je,
Reſ glihe njemu ni;
Glej, kak jo premiljonſko shge:
Zhuj koſo, kak shvishí!
On dela, kakor turſki mezh,
Le ſmuk! jo maha prezh.
Pa Boga sahvali sa toljko mozhi;
Glej, vſi ſmo ſe gnali, alj predi ſi ti.
4.
Nektir ima doſti mozhi,
Pa ojſtrit’ prav ne sna;
Koſíſha prav naravnal ní,
Sa to mu malo ’sda.
Tomash! pobruſi le koſó,
De prav sapela bo.
Po tem jo ſpet reshi prav gladko naprej;
Junaku ſe koſhinja vſtavljat ne ſmé.
5.
Kertin [2] in kam’nja sogni ſe,
De koſe ne skerhtàſh.[3]
Prav hladna roſa doneſ je:
Jelj Grega, moj pajdaſh?
Tam goſpodarja sdaj poglej;
Le bersh naprej! naprej!
Rad jeſti in píti obilno nam da,
¸Saj ſmo pokoſili ſkor vſaki sa dva.
6.
»Fantizhi! doneſ pridni ſte,
Ne bil bi ne verjél!
Is zhutare najújte ſe,
De vſaki bo sapél.
Ti Blashe, dobro gerlo ’mash,
Saſukati jo snaſh.«
Pazh, s’gerlam premorem deklizhev devét;
Pa ſkerhano [4]koſo poojſtril bom ſpet.
7.
Pomahali sdaj travo ſmo,
Pred ſonzam koſe ſkri,
De jih oſhkodvalo ne bo;
’S vodirjov vodo ’slij.
Noj Grega! kar ne bodi tak,
Ne bodi meglenják![5]
Ojſttrila [6] poberi, in pridi pod hraſt; [7]
Veſelo savukaj vſim koſzam na zhaſt.
8.
Juhe! juhe! ſkonzhali ſmo,
Dobili vina pit;
Potizha [8] ſe prilegla bo;
Hozhmo nje sdaj drobit.’
Glej mati nam sa likof da
Plezheta dva, glej dva!
Njej sdravje napijmo: Bog shivi naſ vſe,
Ki daja nam roſo in lepo vremè.
9.
Mladenzhi, ne posab’te vi,
De noſi ſmert koſo,
Pokoſili ſmo roshe mi,
¸Smert naſ koſila bo.
Le glejmo, de naſ ne vlovi
Bres boshje miloſti,
Tok shranil po ſmerti kak shlahno ſenó
Bo Ozhe nebeſhki naſ v’ſveto nebo.
Jos. Lipold.