Yo Yo Ma
| Yo Yo Ma Table Tomaž Šalamun |
| |||||||
Greh mi je drvel v rekelc. Razmišljal sem o
Pigmalionu in bučečih čebelah. Ge ti prestavo
zmoči sladkor, zakaj čarati? Ni vse na razpolago
zdaj? Roka se dvigne. Kot bi bila veja hruške,
se podloži rogovila in Benna razumem.
Prav je imel, ko je bil proti: kot, kot, kakor,
in je tako detektiral mrtve rokave. Z rogovilo
podložena veja hruške še ni krilo. Nabiramo
zato jagode? A kaj, če je izum večen,
razprostrt kot prosojna tkanina? In če greš
v ladjo, ko te zabijejo v krsto; važno je
samo, da ti nekdo pove, da te pokliče. Da
reče: Izak, mrtev si. Megla je, kjer je bil
hrib. Sladkor v telesu hlapi. Izhlapel je kot
svetloba zvezd. Ampak ti še vedno čutiš.
Skrito tlenje (ne več tako močno, ne več
tako močno, ampak prijetno je, da se vse
odmika) kokon prepušča haljice. Vino
se popije. Števila ne letijo več v eno smer,
ne drsajo po parketu, ne vedo, kaj bi z
vodo. Zavita so v odloženo plahto, da se
svetlijo v izgubi. Vse se spreminja,
tolažba. Iz vsakega kosa mladosti
odtakamo slavo. Tisti, ki ima rahlo
zamazane skorjice (srne, golobi, tudi
prašički in čelisti) Yo Yo Ma, poglej, kako
daje. V mojstrskem razredu žari. Cuker
mu kar leti iz glave, trenira lahko v vsaki
štali. Življenja sok mu diktira obilico.
Zvoka, smeha, ljubezni, neskončne
radostne potrpežljivosti. Izak, mrtev si.
Lepo, da si mi povedal. Ne bom se
več zaletaval v pohištvo kot mrtev hlod.