Radovičevo slovó od Želeta!
Tù je trata,
kjer košata
lipa senčnata stojí,
tú steza gre,
doli za te,
gori za me pot derží.
Bratec, duša!
Tak me pušaš
ti, ki sva le eno b'la.
ur sladkosti
in britkosti,
kaj sva vžila skup oba!
Ur prezlatih
kot pri svatih
si še spomniti ne smem;
Bog se smili!
V taki sili
kaj čem reva? – sam ne vem.
Bratec z Bogom!
Zadnjič z Bogom!
Oh Adio! – Men' gorje!
Solze tvoje
serce moje
v silni žalosti topé.
Joka truden
skup se zgrudim –
strašen je ločitve glas!
Kar na sveti
bo živeti
pomnil ga bom večni čas.
Kljuje, kljuje,
in še huje
žalost me kljuvala bo;
sem nje tnalo,
in me kmalo
stolkla v černo bo zemljó.
Če bi morje,
brezni, gorje
delali med naj' mejo, –
oh ljubezni
morje, brezni
najne več ne razderó.
Zlata zarja
naj pozdravlja
z naših starih te gorá;
so zavite,
nama skrite, –
slab pomen je za obá!
Vetri boste
namest pošte
tjè, kjer serček moj živí,
da poveste,
kakor zveste,
da terpim, al me že ni.
Naj so ptice
poročnice,
kot so tužnim nekdaj b'lé;
saj veselo
se bo zdelo,
če katero zažgolé.
Ljubi z Bogom!
Zadnjič z Bogom!
Zdaj odideš, oh prejoj!
Solze lijem,
„Z Bogom!“ vpijem,
ti odhajaš, večno moj!
