Z Bogom planine
Z Bogom planine Fran Saleški Finžgar |
|
Spomin se na tebe, pobratim,
Nikoli ni vzbujal mi s tako močjo,
Ko zadnji trenutek že tratim
Pret tvojo in mojo domačo vasjo.
S teboj sem gradove si zidal,
S teboj sem popeval, življenja vesel.
Nikoli me nisi zavidal
In srečen — si vselej še mene objel.
O naju je šla govorica
Po selu domačem in drugih vaseh:
Da sva neločljiva dvojica,
Kar jeden ima, da to je obeh.
In vkup sva hodila v planine,
Preplezala skale, pregazila sneg.
Za naju ni bilo nobene strmine,
Za naju preraven bil slednji je breg.