Z Ojstrice v Logarjevo dolino

Z Ojstrice v Logarjevo dolino
Petruška
Spisal Petruška
Izdano: Planinski vestnik 25. julij 1899, leto 5, štev. 7, str. 113-114
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob petih zjutraj sem zapustil Kocbekovo kočo, ob šestih sem gledal skozi prirodno okno v divje romantični Eobanov kot in ob polsedmih sem vesel stal na vrhu Ojstrice. Bilo je lepega poletnega jutra; vso prejšnjo noč je lil dež, in gotovo je prišel Zevs v Olimpu z drugimi bogovi navzkriž, ker se je tako hudo bliskalo in grmelo. No, proti jutru je zavel sever, in kmalu se je prikazal modri nebeški obok izmed sivih oblakov. Sveža jutranja sapica je pihljala sem od Mrzle gore, nad glavo mi je kričalo nekaj kavk „dobro jutro", pod menoj na Klemenšekovi planini se je pasla živina in se je čulo žvenkljanje zvoncev tako lepo in milo; iz bližine so me pozdravljali stari znanci Planjava, Skuta, Grintavec in drugi; tam iz daljave se mi je smejal sivi Triglav, sem od Okrešlja pa mi je šumel v uho slap pod Rinko. Spomnil sem se čudovitih pravljic o vilah, ki so bivale v zlatem veku na teh gorah. Zdaj se prav nič ne čudim, da so živele vile tako rade na planinah; saj ni nikjer tako lepo kakor tu gori.

Ojstrica je nekaka nepravilna trostrana piramida, izklesana iz apnenca. Izmed njenih znamenitosti navedem le dve. Tu je bujno rastlinstvo na južnem pobočju, zlasti prirodni vrt nad kočo na Korošici. Tu dobiš planiko, sleč, planinsko koprivo, ki prav lepo diši, veliki svedre in še sto drugih cvetlic, katerih imen pa ne vem. Druga znamenitost je lepo rdeče, črno in menda rumeno pobarvana kositrnata škatla, ki je pritrjena na vrhu v skalo in se v njej nahaja spominska knjiga. Kdor nabira duhovite reke, vzklike, temu ta knjiga prav ugaja, ker v njej jih je dovolj. Tale opomba je posebno izmed vseh značilna: „Besoffen gekommen, besoffen gegangen". Tudi prav; imel je vsaj še enkrat tolik užitek od krasnega razgleda kakor kak trezen človek, ker je videl vse po dvoje.

Razgled s tega vrha je res veličasten. Z njega vidiš skoraj vse znatne gore, potem precej dolin in rek po Kranjskem, Koroškem, Spodnjem Štajarskem, Primorskem in vzhodnem Tirolskem. Pa kaj tudi pomaga brati še tako natančen opis razgleda? Videti je treba in se prepričati!

Solnce je stalo že precej visoko, ko sem se splazil po skalovju navzdol v jarek na zahodni strani ter navzgor v škrbino Škarje. Logarjeva dolina, ki je bila skrita nekaj časa za Ojstrico, je ležala zopet pod menoj v vsi svoji krasoti, in zopet se je čulo s Klemenšekove planine zvonkljanje pasoče se črede. Priskakal sem po strmem, s travo, ruševjem in jelkami zaraslem pobočju na planino.

Pred kočo me je pozdravil pastir, ki je metel smetano v malem sodčku, pri vhodu v kočo pa je pogledala radovedna glava planšaričina. Pastir — siv starček in planšarica — mlado, brhko dekle, gotovo pastirjeva hči, sta mi postregla s prav slovansko gostoljubnostjo, kar sta le mogla. Zadovoljen sem se poslovil odtod. Potem sem stopal po ključasti poti navzdol v Logarjevo dolino.

Logarjeva dolina je široko prodasto polje, na nekaterih mestih golo, drugod s travniki, pašniki, njivami in gozdovi pokrito. Tuintam stoji kaka hiša, gospodarsko poslopje, pastirska ali drvarska koča. V zgornjem delu te doline grmi slap pod Rinko, in potok žubori med drevjem in hiti črez skale. Visoke, raztrgane, sive, tuintam s snegom pokrite planine obdajejo veličastno v obliki podkove dolino. Na polju delajo pridne kmetice, na pašniku pasejo veseli pastirčki živino, na travnikih pada trava pod neusmiljeno koso marljivega kosca, v gozdih pojo brezštevilni ptiči svoje pesmi. Čuje se udar sekire ob stoletno drevje, po planinah pa lazijo po nevarnih, negotovih stezah turisti. Taka je Logarjeva dolina, biser slovenske zemlje. Znameniti francoski prirodoslovec Ami Boué primerja Logarjevo dolino slovečemu circusu Gavarninu v Pirenejih, ki je znan po svoji izredni krasoti. Konec Logarjeve doline je slap pod Rinko. Raz visoko steno pada debel curek v lepi paraboli kakih trideset metrov globoko. Solnce se vpira z žarki v ta slap in slika krasno mavrico na steno. Potok žubori po skalah, a se skrije nedaleč zopet pod zemljo.

Črez pičle pol ure sem bil že nad slapom in kmalu nato pri koči nemškega planinskega društva na Okrešlju. Na domači zemlji sem se čutil tujega. Poprašam pastirja, ali bo poslej lepo vreme? Odgovori mi, da so še neznatni oblački na nebu, a ko ti izginejo, bo dolgo časa lepo vreme. V koči sem dobil dve gospodični, ki sta se ravno pričkali, ali sta prišli po „Süd- ali po Ost-Gratu" na Mrzlo goro. Slednjič sta se zedinili in zapisali v knjigo: „Süd-Ost-Grat". Ob treh popoldne sem zapustil kočo ter šel črez Kamniško sedlo v Kamnik.