Z avtom v Alpe

Z avtom v Alpe Vilko Mazi

Izdano:	Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko, 18. september–27. oktober 1932, Ljubljana
Viri:	dLib 218, 224, 225, 230, 236, 240, 242, 248, 251
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Mehak sedež v košatem Mercedesu, tri tedne vožnje po najlepših alpskih cestah, brezplačna hrana in prenočišče v prvovrstnih hotelih, kaj ne, dragi moji, to je tema, za katero me je lahko marsikdo po pravici zavidal. Samo enega je manjkalo: nekaj več lepega vremena, potem bi bilo vse to res kakor pravljica iz Tisoč in ene noči.

Že na vrhniških klancih se je nebo sumljivo mrenilo, in ko smo se ustavili na meji v Planini, smo že ugibali, ali ne bi kazalo razprostreti strehe. Odložili smo to nezaželjeno namero do vrha Ravbarkomande, kar se je izkazalo za jako pametno, kajti nad Postojno je že mežikalo solnce.

Ogromne vojašnice in druge nove stavbe stoje ob cesti. Električni daljnovodi preprezajo mesto, ki ima komaj še v svoji sredini nekaj lica stare Postojne. Pa še tam je vse nekam prazno brez Vilharjevega spomenika in nekam tuje ob prisiljenih napisih nad gostilnami in trgovinami. Samo kak obraz je še iz nekdanjih časov, vsaj njegove oči še sijejo po domače, ko se prijazno ujamejo z našimi pogledi.

Lepa, gladka cesta teče pod Nanos, čez Senožeče na Opčino. Čim bliže gre k Trstu, tem bolj je negovana. Z obeh strani jo spremlja gost špalir belo-črno pobarvanih vitkih kantonov. Nobenega prahu ni za avtomobilom, čeprav drvi ponekod z 80 km in še več. Nobene kotanje v sivem asfaltu. Kakor po parketu teče voz.

V jutranji soparici leži Trst. Komaj, da se vidi nekaj morja za njim. Narodni dom je spet pozidan, neko tuje ime se pase na njem in ogromno palačo so postavili predenj, da mu zakriva pogled na nekdanji široki trg. Pred cerkvijo sv. Antona še mrgoli ribiških čolnov, kakor nekoč. Med stojnicami branjevk ujamem tu pa tam slovensko besedo ...

Še lepša, razkošnejša je cesta, ki hitimo po njej ob Miramaru proti Devinu in na Doberdob. Grmovje in osat zaraščata neštete kaverne, ki se vrstijo ob cesti. Prazne in mračne buljijo v megleni dan, kakor strašne oči mrzlih lobanj. Gledajo nepremično na goste grobove v ogradah, kjer počivajo katakombe tistih, ki so iskali v njih zavetja pred besno furijo vojne. Samo roji cikad motijo nekje med tem kaosom grmovja in kamenja s svojim rezkim ščebetom hladno tišino, ki se je vsedla na to tegobno pokrajino. Strašno grize v uho ta ščebet, kakor da se s pošastno naglico odpirajo v njem krvavi foliji doberdobske tragedije ...

Preskočimo zeleno Vipavščico. Tudi pri nas bi ne bilo napak, če bi postavili tako ob mostovih table z napisom potoka ali reke. Tujcu je taka orijentacija gotovo dobrodošla.

Za razsežnim letališčem v Mirnu dosežemo Gorico. Stari grad nad njo je še s silo otel nekaj svojih zidov. Mesto samo pa je vstalo v novo življenje. Kalvarijo prekrivajo krošnje novega drevja. Nova cerkev vabi na Sveto goro. Čez obnovljeni solkanski most drvi vlak točno po voznem redu. Strojevodja pazi n a odmerjene mu minute. Potniki se sklanjajo skozi okno in kažejo razvihranih las na zeleno Sočo. Gledajo in uživajo lepoto dneva, ki se jim ponuja. Kaj bi vraga sentimentarili ob pošteno plačani vozovnici ...

Onkraj Kobarida udarijo težke kaplje v voz. Gore se zagrinjajo v težke megle. Avto je treba pokriti. In tako se vozimo skozi Bovec. Zaman iztezam glavo proti Rombonu, da bi videl zdaj od te strani skalovje, na katerem sem prebil strašno zimo petnajstega leta. Šiloma tiščijo megle prav do Ravelnika, da ne vidim ne ene tistih kotanj, ki sem se tolikokrat zatekal vanje pred granatami. Saj res, čemu bi iskal časov, ki so jih zakrila dolga leta! V Spodnjem Logu čujem iz Černutove gostilne hripavo pesem vinskih bratcev. Takrat sva bila v tej visoki hiši sama s poročnikom Kuhljem. Ždela sva ob pohlevnem božičnem drevescu brez besed, misli onkraj Mangarta in Jalovca, ki sta segala s svojimi težkimi zasneženimi stenami v Koritnico. Hm, kje je že to! Samo tisti senik stoji še pod Predilom, ves tak kakor takrat, k o sem poslušal v njem na prgišču sena dolgo v noč škrabljanje dežja po skodlah in se je od nekje daleč valil nepretrgan odmev topov. Za en sam hip se mi je oglasila v spomin ta prečudna muzika tiste noči. Zaprl sem oči, pa me je zazeblo do mozga. Nekje iz najtišjega kota duše je zavpilo: »Da, od dekleta si se vračal! Mar ti je bilo dolge poti in deževne noči, ko si bil pa še tako mlad, tako zelo mlad! Mar ti je bilo fronte, ki si ji utekel za en dan, da morda naslednjega dne že klavrno pogineš na njej ...«

Rajbeljsko jezero je tonilo v mrak, ko smo zavijali po serpentinah s Predila. Par stolčenih zidov je ostalo od nekdanje utrdbe in Hermannov lev še leži pod orjaško piramido, čudo božje, da ga niso razbili, zakaj cele noči so se vozile tja iz Neveje težke granate. Tako smo bili že navajeni njihovih oglušujočih eksplozij, da nam je bilo dolgčas, če so za kako uro prenehale. Zaman so iskale naših ljudi, ki so namesto preko Predila ubirali varno pot po dolgem rovu iz Rablja v Log, kar gotovo ni bilo znano gospodom strategom v Neveji.

Na italijanski carinarnici proti Avstriji še enkrat velika, črna silhueta ducejeve glave, kakor smo jo videli danes že morda stokrat na vsakem količkaj pripravnem zidu po vaseh in na skalah ob cesti. Prve luči so se užigale v Beljaku, ko smo hiteli do našega prvega prenočišča.

II.

V Beljaku se je že začela pesem o krizi. Sami sedimo pri večerji v prostrani, luksurijozni jedilnici. Stoli se dolgočasijo ob mizah, natakarji zehajo za stebri. Po večerji nam pokažejo na vrtu pod teraso parketno plesišče. En sam par se maje na njem. Nekaj rdečih luči sije nanj izpod kostanjev. Dober džes igra znane šlagerje. Okrog plesišča vrsta okroglih mizic z udobnimi naslonjači. Plešast gospod med dvema ovenelima damama, to je vsa publika. In vse skupaj naj bi bil bar ... Seveda smo kmalu odrinili v posteljo.

Lepa je zgornja dravska dolina s temnimi gozdovi po strmih pobočjih. Gradovi in razvaline čepijo po skalovju to in onstran reke. Pred neko šolo čakajo otroci, da jim odpro vrata. Kdaj imajo neki tu počitnice? Za Zgornjim Dravogradom se kmalu zablesti obcestna tabla »Ost Tirol«. Tipični leseni domovi s širokimi položnimi strehami, polni cvetja na izrezljanih oknih in hodnikih švigajo mimo nas. Vrh slemena štrli več ali manj bogato okrašen nastavek, podoben golobnjaku. Pa je vanj obešen zvonec, s katerim kličejo družino h kosilu. Ta tip tirolske hiše se vedno ponavlja od vasi do vasi. In tudi ljudje, zlasti ženske s svojimi ploščatimi klobuki in dolgimi, črnimi trakovi na njih se vztrajno drže svoje tradicionalne noše.

V Dölsachu se vzpne cesta v ostrih ovinkih na Iselsberg. Z zgornjih serpentin se prikaže Lienz in vsa široka dolina, ki smo jo šestnajstega leta merili peš k južnotirolski ofenzivi. Goste megle se podijo po razdrapanih kuloarjih Dolomitov in čez Visoke Ture. V košati restavraciji Defreggerhof počakamo med množico letoviščarjev, da se izlije prva ploha. Potem se spustimo med smrečjem v romantično dolino Mölle. Siva, razburkana voda izpod Vel. Kleka se premetava po ozki strugi in sprejema še niz visokih slapov z leve in desne. Razkošno meče Jungfernsprung svoje dolge tenčice prek vrtoglave višine. S težavo se ogibamo na ozki cesti širokim avtobusom. Dolina je polna solnca. V Pokhornu vozimo mimo restavracije z velikim napisom: Prvi pogled na Veliki Klek. Toda ta m zgoraj je vse v meglah. Nenadoma zablesti izza mecesnov vitek zvonik gotske cerkve. Koj se domislim, da sem ga zagledal tako v nekem Tauberjevem filmu. Da, to je Heiligenblut, paradiž pod Visokimi Turami. Nemirni duh turizma je izpremenil še pred nekaj leti skromno, tiho vasico v košate hotele in penzijone. Nališpal je zdravo kmečko dekle po svojem rafiniranem okusu in ji nalašč pustil ruto na glavi, da ji ohrani potrebni videz deviške privlačnosti, čestitljivi skedenj poleg cerkve že davno več ne posluša mlatičev. Ohranil je še svoja okorna lesena vrata, toda odpira jih samo avtomobilom, čez nekaj let, ko »ruta« ne bo več potrebna, bodo napravili nova, lahka in prožna vrata v — moderno garažo.

Počakati moramo do 1 ure popoldne, da nas potegne avtobus nad ledenik Pasterco. Cesta je tako ozka, da je vozovi ne morejo srečavati na njej. Zato je samo vsako neparno uro odprta za vožnjo navzgor. Nova, široka cesta, ki jo bodo podaljšali v dolino Salice, je še v delu. Težke milijone bo pogoltnila, pa jih bo kmalu spet prinesla, ker bo odprla enega najlepših predelov avstrijskih Alp in vzpostavila najkrajšo zvezo med Dravo in Inom. Potem se ne bo treba več posluževati nerodnega in zamudnega ovinka na Mallnitz, kjer smo morali avto naložiti na vlak, ki nas je prepeljal skozi 11 k m dolgi turški predor v Badgastein. Skoro 1200 m visoko se vzpne tu železnica, da se zagrize potem v osrčje nebotičnih gorskih velikanov.

Badgastein je zdravilišče svetskega stila. Zdravilni vrelci, ki dajejo dnevno 3.5 milijone l vode 30 do 40° C, služijo za lečenje živčevja in mišičevja. Sredi orjaških hotelov in drugih impozantnih stavb, ki se amfiteatrsko dvigajo nad ogromno kotlino, grmita silna slapova Ache (63 in 85 m), zadnje zatočišče siromakom, ki so obupali nad življenjem.

Cesta pada v lepo Gasteinsko dolino in se prerije na koncu skozi divjo sotesko Klamm do l. 1821 še z vrati zaprto, v dolino Salice. Globoko pod cesto prečka železnica vrtoglavi prepad. Kakor drobna lutka se giblje tam pred predorom čuvaj, edina živa duša v tem strašnem breznu, ki se ga komaj kako uro dotakne solnce. Te službe mu gotovo nihče ne zavida. Skozi gosto naseljeni Pinzgau, preprežen z omrežjem električne železnice in stisnjen med zelene podanke Visokih Tur in Kamenitega morja Hochkönigom (2938 m), dosežemo nedeljsko razgibani Zell am See. Orjaški avtobusi prevažajo Hackenkreuzlerje in se komaj prerivajo skozi ozke ulice. Malo pred Mittersillom krene cesta na gozdnati prelaz Thurn. Prelep pogled se odpira s serpentin v zeleno Zillertalsko dolino. Zal, da zakrivajo goste megle Veliki Klek in Veliki Zvonar, ki sta nam sicer tako blizu. Kmalu je za nami gosposki Kitzbühel in že smo v St. Johannu, kjer krenemo na levo mimo razdrapanih sten pogorja Kaiser v dolino Inna. To je prava dolina gradov in romantičnih srednjeveških razvalin. Od Wörgla do Innsbrucka jih je najmanj tucat, morda še mnogo več, samo da jih nisem mogel videti izpod strehe, ki smo jo morali zopet enkrat razprostreti onkraj Schwaza, znanega po svoji velikanski tobačni tovarni. Od Zillertalskih Alp pa do Karwendla je visela ena sama siva halja dežja. Ob naraslem Innu so lovili ljudje veje in deske, mokri do kože. Ponekod so jih imeli že cele kupe na bregu. Šele v Hallu je spet posijalo solnce, da smo v najlepšem vremenu dosegli Meko avstrijskega turizma, Innsbruck.

Na trgu Marije Terezije valovijo trume ljudi mimo razkošnih izložb, ki dobijo v bogati večerni razsvetljavi še posebno privlačnost. Številke so sicer nizke in zapeljive, toda če jih pomnožim z 8 in prevalim v dinarje, vidim kmalu, da je pri nas vse cenejše. — Pravijo, da ni bil v Pragi, kdor ni bil pri Fleku; nekaj takega je Breinössl v Innsbrucku: stara meščanska restavracija, v kateri le s težavo dobiš prazen stol. Zanimiva pa je še posebno zaradi originalnega kmečkega odra, na katerem dajejo kratke, tipične igre in originalne jodlarske popevke. Izvrstni komik Kienzle pa te zabava z izvirnimi dovtipi, da se moraš nasmejati do solz. N. pr.: Kaj je nesramnost? Če kdo svojo taščo vrže čez stopnice, pa zavpije za njo: Mati, kam se vam pa tako mudi? — Ali: Zakon je zveza med možem in ženo v svrho spoznanja, da ne spadata skupaj.

Vredno je tudi, potegniti se z vzpenjačo na Hafelekar (2334 m). V dobri pol uri dosežeš tako iz centra mesta višino našiti Kamniških planin in uživaš prekrasen pogled od Velikega Kleka do Ortlerja, zlasti, če ujameš tako nebeški dan, kakor smo ga imeli mi. Z dobrim daljnogledom uzreš celo malo selišče Gurgl v Ötztalskih Alpah, kjer je pristal slavni Piccard s svojega prvega poleta v stratosfero.

III.

Zgornja dolina Trna je še mnogo pestrejša od spodnje. Tudi tu vozijo samo električni vlaki. Pod strmo Martinovo steno se vije cesta preko Zirla na Imst in Landeck. Z leve pritisnejo Stubajske in Ötztalske Alpe, z desne skupina Mieminger in za njo Lechalske Alpe, da se ti zdi, kakor da te zajemajo gigantske klešče. Čiste, bele vasice se razgledujejo z zelenih teras, včasih zakipi samotna cerkev nad drzno pečino, z druge strani koketira z njo slok stolp gradu. Nekaj hudih klancev se hoče upirati avtomobilu, zlasti tam okrog Imsta, toda naš »konjiček« ima dobro sapo in jih prevali s posmehom. V Landecku se zamudimo toliko, da brzojavim v Innsbruck po svoje bralne naočnike, ki da sem jih pozabil v hotelski sobi. Prebrskal sem namreč vse žepe in obrnil ves kovčeg brez uspeha. Ko pa sem se vrnil s pošte in odmaknil sedež, kamor se mi je bil zakotalil pokrovček z objektiva filmske kamere, so ležali tam tudi moji naočniki. »Ta je pa čisto profesorska«, se je nasmejal Vili, »škoda le, da jih nisi imel kar v roki, ko si brzojavil ponje.«

V Landecku je spet mrgolelo avtobusov, večinoma nemških, ki so pripeljali cele procesije turistov preko Arlberga, zato pa je bila dolina proti Finstermünzu kakor izumrla. Samo razposajeni Inn je motil veličastno tišino. V pol ure smo bili na vratih Švice. Avstrijski carinik je dremal na klopi pred svojo tesno kolibo. Skoro začudeno nas je pogledal. Tri dni že ni bilo nikogar, ki bi hotel čez mejo. In sploh, da je letos tako vražje slab promet. Tudi švicarski carinik v Martinsbrucku je tožil v svojem čudnem narečju enako. Sedaj so odpravili drage cestne takse, ki jih je še par leti tirjal vsak kanton v svoji odmeri. Videli so pač, da s takimi nadlegami samo ubijajo tujski promet. Zadnje solnce je oblivalo drzne vršace Engadina, ko smo se bližali Schulsu, veliki hotelski koloniji, 1244 m nad morjem in izhodišču v znameniti nacijonalni park. Z leve in desne so stali hotelski sluge in nas vabili vsak v svoj hotel. Tudi v Švici kriza! Glede prenočišča torej nismo imeli skrbi. Izbrali smo si ga bili po hotelskem seznamu, ki smo ga imeli s sabo. V takem seznamu, ki ga dobiš v vsaki prometni pisarni, so razporejeni vsi švicarski hoteli glede cen v kategorije. Lahko si pa prepričan, da dobiš v hotelu najnižje kategorije nad vse točno in solidno postrežbo, samo morda nekaj manj luksusa. Toplo in hladno vodo, tekoče milo in posebno brisačo imaš na razpolago celo na straniščih. Švicarska kuhinja, pa tudi švicarska vina slovijo po svoji odlični kvaliteti. Zlasti dobro te postrežejo s postrvmi, ki jih znajo pripraviti z največjim okusom. Napitnina je že vračunjena. Vsak hotel ima lift in poštni nabiralnik, domač orkester v intimnem salonu, bogato knjižnico in čitalnico, da se tudi v slabem vremenu ne moreš dolgočasiti. Seveda, frank je drag. Najmanj dvajset pa jih skoro potrebuješ na dan, če si še tako skromen. Že razglednice s poštnino jih požro nekaj. Pa kak albumček si moraš seveda tudi kupiti za spomin. Švicarske razglednice so precej širje od naših. Ako ne napišeš nanje več kakor pet besed, jih lahko odpošlješ kot tiskovine z izdatno manjšo poštnino (5 rap namestu 20).

Naslednje jutro smo vozili mimo ogromnih zdraviliških palač Tarasp-Vulpera, preko starodavnega Ardeza visoko nad Innom proti Süssu, kjer smo pustili dolino Inna in se začeli vzpenjati v ostrih serpentinah na Flüelo, tretji najvišji prelaz v Švici (2389 m). Krasna je ta vožnja ob divji Susaski in v objemu silnih gorâ, med katerimi ni nobene izpod 3000 m. Škoda, da je bila mogočna Silvretta (3912 m) skoro vsa v meglah. Koj onkraj hospica, obranega še z velikimi zalogami snega, se nagne cesta mimo dveh malih, še z ledom pokritih jezerc in skozi silno granitno goličavo v dolino Flüele. Skoro tja do prvih eslišč te spremljajo škrlatne preproge rododendrona. Včasih za vrešči kje med skalovjem svizec, prav tako, kakor sem ga poslušal prvič ob tatranskih jezercih. Kmalu pod Tschuggenom, alpinska gostilna z lično kapelico, se začenjajo gozdovi s temnimi smrekami, tam za njimi pa se že prikazuje Davos na podankih Schiahorna. Čez nekaj minut si že ogledujemo ta paradiž smučarjev, ki pa je zdaj ves obdan od zelenih brd in temnih vencev gozdov, segajočih visoko pod pečine gorskih velikanov. To vam je zrak v teh krajih, da ga vdihavajo pljuča kakor balzam! Pravijo, da je Davos znan tudi po svojem solnčnem bogastvu. No, nam ga ni pokazal kaj prida. Bali smo se celo, da nas bo zopet napralo in smo zato kmalu odjadrali mimo Davoškega jezera v dolino Prätigan. Globoko pod gozdnato sotesko leži prijazno mestece Klosters, znano izhodišče v Silvretto in zimsko športni kraj. Dolina se niža in širi proti Landquartu. Med obsežnimi sadovnjaki in travniki teče lepa asfaltna cesta, preseka par divjih sotesk in preskoči že precej široki Ren. Gore se odmaknejo precej daleč, pa se tudi nenadoma zatemnijo. Silen piš pripogiba drevje v Sargansu. Od Wallenškega jezera sev leče nevihta in hajdi zopet s streho čez glavo. Od Wallenstadta vidimo samo par mokrih ulic. Jezero bičajo valovi. Silno visoko se vijuži cesta nad njegov breg. Za trenutek se vseeno odgrnejo strašne pečine Churfirstna, ki padajo navpično na drugi breg in mečejo preko sebe divje štrene slapov. Zares škoda, da si teh lepot ne moremo ogledati v ugodnem vremenu. Čaka nas še dolga pot na Curih, ki ga moramo vsekakor doseči do večera. Spustimo se v dolino Lintha in zavijemo mimo Nafelsa proti prekopu, ki veže Wallenško jezero s Curiškim. Gore so izginile. Pohlevno gričevje valovi okoli nas, pregrnjeno s sadovnjaki in vinsko trto. Vasi, ki se vozimo skozi nje, kažejo blagostanje. Ponosne domačije stoje ob cesti, obdane od obsežnih vrtov. Tovarniški kamini se množe. Velike svilarne so tu, samo, če imajo kaj dela? Evo, tu je že Curiško jezero. Ampak do Curiha je še dobrih 30 km. Šele od Rapperswila postaja jezero zanimivo. Tam pelje preko njega skoro 1 km dolg nasip. Potem se močno razširi. Zmerom gostejše naselbine na obeh bregovih. Naposled prehajajo že druga v drugo. Krasne vile v razkošnih vrtovih se vrste že od Küssnachta. Procesije limuzin se srečavajo na široki asfaltni cesti in napovedujejo bližino velemesta. Visoke palače so zagrnile jezero, dolgi tramvajski vozovi križajo široke ulice, prometni redarji se obračajo kakor petelin na strehi, evo, tu je že tudi hotel St. Gotthard in cela rajda slug okrog avtomobila, kakor da so nas že čakali vse popoldne.

IV.

Curih, ta trgovski, industrijski in denarski Babilon, je poln življenja. Najhitreje si ga ogledaš na krožni vožnji z avtobusom. Seveda, samo od zunaj. Zgovorni cicerone ti pove v ne vem kolikih jezikih, da je Kolodvorska ulica s svojimi kolosalnimi palačami glavna prometna žila v mestu. Potem te opozori ob nabrežju na razkošno palačo Tonhalle in še par drugih znamenitih zgradb. Ko zavijemo nato ob Sihli, ki se izliva zunaj mesta v Limmat, potolaži našo radovednost ob velikem, umetnem slapu, češ, da je tam pod reko zgrajen železniški predor, originalna, pa gotovo tudi zelo draga rešitev prometne ovire. Tam sem se spomnil na našo staro pričkarijo o nadvozu ali podvozu preko Dunajske ceste, ki se bo morda vleklo še leta in leta, čeprav se ta rešitev niti primerjati ne da s tehniškimi težkočami in stroški, ki jih je bilo treba tu premagati. Ogledali smo si potem vzorno delavsko četrt mesta, krenili v trgovski center, kjer se umikajo cele ulice starejših poslopij ultramodernim poslovnim hišam. In kaj takega tudi še ne, kakor sem videl potem pod Pestalozzijevim muzejem. To je bila prava pogrebna dirka. Okoli tistega, ki je nosil križ, so se kar opletali škrici. In tako so dirjala tudi »žalujoči ostali« za krsto, da so si namesto solz brisali samo znojna čela. Manjkalo je samo še muzike s kako »šuštarpolko«, da bi bila ta tragikomedija popolna. Naposled smo se povzpeli mimo impozantne univerze in politehnike skozi razsežno kolonijo vil na Curiško goro, odkoder se nudi očarljiv pogled na mesto in jezero. Daleč proti jugozapadu so kipele pod nebo bele kupole Bernskih Alp, naš cilj prihodnjih dni.

Prav za prav me je mikalo, da bi se bil za 20 frankov potegnil z aeroplanom iz Curiha v Lucern. No, to je samo kakih 40 km zračne črte. Na tej progi vozijo avijoni vsakih par ur. Je to že nekak zračni omnibusni promet. Pa mi je bilo vseeno malo od rok do letališča v Dübendorfu in pa razgleda bi ne imel bogve kaj, ker se je začelo popoldne močno oblačiti. Tako sem ostal raje zvest našemu »konjiču«, ki nas je med valovitim gričevjem kmalu približal Rigiju in Pilatusu ter prelepemu Štirikantonskemu jezeru. Žal, da smo zamudili za nekaj minut zadnjo zvezo z vzpenjačo na Pilatus, ki je bil izredno čist in bi nam bil nudil najlepši razgled na »Švajca visoke goré«. Že zvečer, ko smo si ogledovali kolosalno razsvetljeni Lucern zlasti znameniti Kapellbrücke z visokim vodnim stolpom in luksurijozne hotele ob Nacijonalni obali, je barometer tam ob prvem mostu sumljivo padal. Hodili smo ga potem tako dolgo gledat, da nas je dež napodil v posteljo. Brezupno jutro. Vse do tal zagrnjeno v umazane megle. In potem ves božji dan dež in dež. Prav tako, kakor tiste jutranje megle, smo se tudi mi klavrno vlačili po mestu, dokler nas ni zaneslo v interesantni »ledeniški vrt« (Gletsohergarten), ki je zares vreden obiska. Tam vidite nad vse nazorno, kako so si v sivi pradavnini utirale ledene gmote pot preko sedanjega jezera. Tucat večjih in manjših »ledeniških mlinov« (Gletschermühlen) so po naključju odkrili na tistem prostoru. Največji ima okrog 10 m v premeru, ob njem leži še večtonska granitna obla, ki se je pred milijoni let izoblikovala na dnu tiste kotanje. Seveda imate tam tudi lep alpinski muzej z zanimivimi prazgodovinskimi najdbami. Okolico tega vrta pa poživi kolosalni, v živo skalo izdolbeni lev, nič manj pa tudi originalni verzi na nekem paviljonu, ki bi jih nekako takole ponašil:

Če zna kedó na temle svetu — zadovoljiti vse ljudi,
lepo ga prosim, da še mene — te umetnije nauči.

Užitek je bil tudi veličastni orgelski koncert v katedrali. No, in prav dobro se nam je tudi zdelo, ko so nas zvečer izvohali v veliki, nabito polni restavraciji »Flora«, da smo iz Jugoslavije, pa so nas koj za marseljezo počastili z našo himno. Seveda ima taka počastitev navsezadnje jako prozoren namen, pa je tudi res, da človeka, tako daleč od doma, vseeno prijetno iznenadi.

Ne vem, kako je to, že v Innsbrucku in potem v vsakem vrvežu me je zagrabila ta misel: Toliko obrazov! Srečavamo se, ujamemo z očmi za en sam skop trenutek, da si ne utegnemo ničesar povedati. In tako ugasnemo drug drugemu na vekomaj v ta atom časa, ki nas nosi po zemlji, čisto druge ljudi boš spet srečal jutri in pojutrišnjem, natančno tako kakor danes in včeraj, kakor filmska kamera s frekvenco 1 : 1, da nazadnje nimaš kaj projicirati. Gospod direktor, ki je bolj vajen sveta, je dejal v jako izbranih besedah, da so take misli »kolosalno neracijolne« kar bi se reklo po domače: velika oslarija, kajti, da si človek z njimi samo greni užitek in se je treba na poti otresti vsake sentimentalnosti, pa sem si jih potem tudi zares izbil iz glave. Barometer je kljub temu še vedno lezel navzdol. Ni nam ostalo drugega, nego da jo poberemo naprej.

Vse do Vntznaua je tiščala gosta megla na jezero. Nekaj metrov visoko se je videl tir železnice, ki pelje odtod na Rigi. Kmalu onkraj Gersaua pa se je razkopalo in že se je izluščila široka lisa vedrega neba, iz katere je oblilo solnce bližnji Brunnen in vso Urnersko kotlino, zadnji in najlepši del Štirikantonskega jezera, v vsej svoji gloriji. Pa je komaj ostala za nami znamenita Axenstrass s svojimi tuneli in galerijami in smo na Tellpatte pustili avto, da bi si ogledali pod strmo pečino Tellovo kapelico, kjer je ta narodni junak ušel Gesslerjevim krempljem, se je spet odprlo nebeško rešeto in nas blagoslavljalo potem daleč v dolino Reusse.

Ta dolina, ki se dviga v hudem vzponu na Andermatt, je ena najromantičnejših v vsej Švici. Stisnjena med silne granitne stene, da je peneči se Reussi za vsakim ovinkom bolj pošastne oblike. Z neverjetno drznostjo so izpeljali tod železnico, ki se mora premotati celo skozi par velikih krožnih tunelov, da doseže visoki Göschenen, izhodišče skoro 15 km dolgega šentgotthardskega predora. Višek romantike pa je v prosluli soteski Schöllenen ob »hudičevem mostu«. Tu so se l. 1799 vršili srditi boji med Francozi in Rusi. Nanje spominja 12 m visoki križ Suvorova vklesan v živo granitno steno, s posvetilom v velikih cirilskih črkah. Zelo sem ustregel nekemu Francozu, da sem mu mogel raztolmačiti te »čudne hieroglife«. Med žrelom topov ki zijajo iz utrdb ob cesti, se je prikazal Andermatt in za njim zelena Ursnerska dolina, izhodišče najznamenitejši švicarskih prelazov: Furka St. Gotthard in Oberalp.

V.

V Hospentalu, starodavni longobardski vasici, 3 km nad Andermattom, se odcepi cesta na prelaz St. Gotthard. Mi pa smo nadaljevali vožnjo med zelenimi planinskimi pašniki ob Reussi na prelaz Furka (2431 m), znamenito razvodnico med Sredozemskim in Severnim morjem. S te strani pojijo ledeniki Reusso, z one strani pa Rhomo. Velikanski hoteli na prelazu obratujejo samo prek poletja in tako tudi visokogorska železnica, ki mora ponekod premagovati hude vzpone z zobatimi tračnicami. Cesta je precej ozka in stara že nad sto let, vendar odlično izpeljana. Pokora pa je pri srečavanju velikih poštnih avtobusov, ki se jim morajo vsa draga vozila umikati na prepadno stran, kar je dostikrat precej kočljiva zadeva. Sploh so vse gorske ceste v Švici jako ozke ter zahtevajo zato od voznika največje previdnosti. Seveda se izvaja na teh cestah tudi stroga kontrola, da vozila ne prekoračijo maksimalne brzine, ki je ponekod potisnjena celo na 10 km. Tako so karamboli kljub velikemu prometu skoroda izključeni.

Čudovit je pogled na Rihôneledenilk, ki strmo pada v divjo kotlino proti Gletschu. Cesta pelje tik ob njegovem robu. Zeleno modre razpoke dajejo tej gigantski ledeni gmoti tako demonske oblake, da te nehote prevzame nema groza. Iz njegovega podnožja se vali siva Rhôna. Za en frank si moreš ogledati tudi notranjost ledenika, kamor te vodi precej dolg predor. To je kristalni grad iz najlepše pravljice. Vsaka zima potisne ta predor za dober lučaj v globino in ga stlači tako, da ostane od njega komaj vegasta raza. V novi sezonije treba izsekati zopet nov predor. Ledenik sam se tudi od leta do leta skrči za nekaj metrov in tako pravijo, da bo v kakih 400 letih popolnoma izginil. Časa torej dovolj, da si ga še ogledate.

V Gletschu se spet križajo ceste, ena pada niže v dolino Rhône, druga se vije v strmih serpentinah na prelaz Grirmsel (2144 m). Krasen je pogled s teh serpentin nazaj proti ledeniku Rhône in na divje vališke vršace. Toda pri volanu je treba največje opreznosti, da no strmoglavimo naravnost doli v Gletsch.

Onkraj prelaza nas je zajela tako gosta megla, da ni dosti manjkalo, pa bi bili zavozili v gručo delavcev, ki so vlekli čez cesto težko granitno klado. Tam gradijo namreč ogromen jez za eno največjih švicarskih elektraren, ki bo napajala s svojim omrežjem vso centralno Švico. Čakati smo morali precej dolgo, da je bila cesta spet prosta. Bogsigavedi koliko je bilo potem še teh ovinkov, predan smo dosegli pri Handeku enega najveličastnejših alpskih slapov. K sreči se je tam tudi razkadila megla, da smo se mogli nagledati te silne krasote. Treba je trdnih živcev, da se ti ne zavrti nad tem strašnim prepadom, katerega treska Aara z oglušujočim bobnenjem. Pa še trdnejših je treba, da preneseš tak pošastni naliv, kakršen nas je potem spremljal vse tja čez Innestkirchen in ob Brienškem jezeru prav do Interlakna. Nak, prav nič nismo pridušali, kajti baš od tega razbesnelega naliva smo pričakovali, da nam bo za naslednji dan pripravil najlepše vreme, ki bi ga potrebovali za obisk slavne Jungfrau, ene glavnih točk našega programa.

Se bolj všeč nego prijazna hotelirika na Höhenwegu (najprometnejša ulica v Interlaknu) mi je bilo njeno opozorilo, da bom imel z okna svoje sobe najlepši razgled na Jungfrau. Že zvečer sem nataknil teleobjektiv na kamero in jo postavil na stojalo, da bom imel zjutraj vse pripravljeno za snemanje. In ne vem, kolikokrat sem vstal ponoči, pa hodil gledat, ali mi bo morda že mesec, ki se je kotalil skozi raztrgane oblake, pokazal vsaj rahlo, silhueto te božanstvene gore. Res sem jo zagledal parkrat v medlih obrisih, za trenutek celo v bežnem svitu mesečine Nikoli nobene device nisem zalezoval s takim koprnenjem. Šele proti jutru me je premagal spanec za nekaj ur. Ko sem se zbudil, joj, krasote! iznad temnega, še v polmrak potopljenega smrečja, je kipela v vedro nebo ogromna bela piramida, vsa oblita od sonca, ki je stalo še nekje daleč za smrečjem. Da, to je bila Jungfram, kakor si je lepše in veličastnejše nisem mogel misliti.

»Pasjo srečo imate,« je dejala hotelirka, ko smo se odpravljali v Losterbrunnen, da dobimo zvezo z železnico, ki pelje od tam na Jungfraujoch (3457 m). »Že mesec dni so jo zakrivali oblaki. Tako lepe kakor je danes, pa že ni bilo videti bogzna od kdaj.«

Vlak se dviga nad dolino Bele Lütschine mod gozdovi in sočnimi pašniki skoro 1300 m visoko, da doseže postajo Klein Scheidegg (2054 m). Tu prestopimo v drug električni vlak, ki ima samo dva vagona. Pa saj je še to preveč, kajti nas ni niti tucat potnikov, ki smo namenjeni v granitno osrčje Jungfrau. Vsi drugi so ostali na Kl. Scheideggu in se bodo morda potegnili na drugo stran v dolino Črne Lütschine. Lani in draga leta, je dejal sprevodnik, je bilo treba rezervirati že teden dni poprej sedeže za to vožnjo. Letos pa to peklensko vreme in kriza ... No, saj je tudi dosti drag tale špas. Gori in nazaj te potegne v poldrugi uri in osuši skoro za pol jurja. Vzdignemo se še v par ovinkih do postaje Eigergletscher, odkoder se nam ponujajo čudoviti pogledi na gigantsko gmoto gore, ki stoji že čisto pred nami, potem pa nas zajame poševen predor, osvetljen od mnogih žarnic, da lahko natanko opazuješ, kako so se grizli kompresorji in električni svedri v trdi kamen. Naenkrat posije iz stranskega rova dnevna svetloba. Dosegli smo postajo Eigerwand. Tu imamo pet minut časa, da pogledamo skozi zaprta okna na koncu rova, kako visoko smo že nad dolino. Toda tam za okni je sama megla, v rovu pa tak pasji mraz, da smo koj spet v vagonih, ki jih segreva električna peč. Skrb, ki se nas je polotila, da bomo imeli tudi na vrhu samo meglo, nas je minila že na prihodnji postaji Eismeer, kjer se je vlilo skozi stranski rov tako bleščeče solnce. da se brez umbralnih naočnikov ni dalo nikamor pogledati. Zares, pravo ledeno morje je ležalo pred nami in pljuskalo s svojim smaragdnim bleskom daleč v nedogled. Zelo strm je zadnji del predora pod Mönchom. Stroji grabijo siloma v zobate tračnice, da se prerijejo skozi ta najvišji predor na kontinentu. Še kratek dvig z liftom in nekaj stopnic, pa se nam odpro vrata iz tega skalnatega labirinta v svet neskončne beline. Tako toplo sije solnce, da so nam še suknjiči odveč. Segamo po mehkem, svežem snegu, da si ohladimo kri. Vrh Jungfrau stoji pred nami v majestetični pozi. Silna kupola je to. Črne lise granitnih sten, ki tu pa tam gledajo izpod snega, ji dajejo videz, kakor da je odeta v dragocen hermelinov plašč. In tu na tej strani Mönch, ki že skozi pradavnine koketira s to ledeno devico. Ljubosumno gleda na Finsteraarhorn svojega silnejšega tekmeca, ki pa še zmerom stoji tam zadaj s svojo strašno grivo in ga čas nikamor ne premakne. Po prostranem Aletsch-ledeniku drve smučarji. Drobni kakor mravlje se izgubljajo očem. Opoldne jih najdemo v veliki jedilnici. Tako čudni so brez očal. Solnce jih je opalilo po vsem obrazu skoro do škrlata, okrog oči pa so, kakor da jih je kdo s kredo namazal. Ta jedilnica je kakor v velikomestnem hotelu. Pokazali so nam tudi spalnice, opremljene z vso udobnostjo. Samo za cene ne sprašujte. Ogledali smo si naposled še farmo krasnih bernhardincev, ki vozijo na saneh po ledeniku vsakogar, komur ni žal za 10 frankov. Žal, da ni bilo več časa za ogled meteorološke postaje. Oglasil se je že signal za odhod vlaka. Samo tucat stopnic je bilo gori do postaje. Toda nikdar nobenih stopnic nisem še prestopal s toliko muko. Tako težke so mi bile noge, da sem jih vzdigoval z največjim naporom. Hropel pa sem kakor star kovaški meh. Da so drugi še bolj trpeli na teh neprilikah višinskega zraka, sem videl šele potem v vlaku, ko so se venomer sklanjali skozi okno in bruhali iz sebe drago plačano kosilo.

VI.

Iz Lauterbrunnena je samo par kilometrov do slapov Trümmelbach. Tudi najskromnejši vodiči opozarjajo na to znamenitost, ki je res nekaj edinstvenega med množico švicarskih slanov. Saj jih pada baš v dolino Bele Lütschine cela šuma in je med njim nad vse impozanten Staubbach toda veličastje teh slapov se te dojmi s tako porazno silo. da tega skoro ni mogoče povedati. Če nikoli nikjer spoznaš tu, kako nebogljen prah si z vsem svojim nehanjem v tej gigantski prirodi. In kakor so navadno največje lepote in vrednote narave odmaknjene daleč v višino ali v globino zemlje, morda prav zato, da se jim človek približa s tem večjim spoštovanjem. tako tudi teh slapov ne opaziš prej, dokler jim ne prideš že čisto za pleča. Silne mase ledeniških vod izpod Jungfran so bile milijone let na deln, da so si izglodale te vrtoglave tesnice, ponekod tako ozke, da bi niti z glavo ne mogel mednje. Z demonskim truščem grmijo vode skozi ta labirint, zdaj z leve, zdaj z desne, se požene v omotično brezno, pa ti spet zropočejo preko glave, kakor da se podira svet nad tabo. Dostikrat jih niti ne vidiš, samo zeleno ali rdeče osvetljene stene teh strašnih špranj prestrezajo mimogrede kak curek, ki te lahko prav nevšečno oplazi. Prav zato vidiš pred vhodom k slapovom fantiča s celo rajdo dežnikov in je za oba koristno, če nisi gluh za njegovo vneto prigovarjanje. Zares velike tehnične in materijalne težkoče je bilo treba premagati, da je postal ta skoro nikdar od sonca obsijani labirint tako lahko dostopen. Podjeten hotelir je tvegal celo gromozanske stroške za vzpenjačo, ki te potegne skozi visok granitni jašek do najinteresantnejših delov slapov; to se mu je že v nekaj letih bogato obrestovalo. Pri nas bi seveda vsakdo stokrat precincal glavo, preden bi se lotil take ideje, pa če bi mu kdo še tako verno dopovedoval, da je treba najprej štalico in šele potem kravico. Tudi v Trümmelbach so začele romati procesije tujcev šele potem, ko je bilo zadnje poskrbljeno do največje udobnosti. Zakaj narava sama pretežni večini ljudi še dolgo mi vse, treba jo je šele z okusom servirati. In to je največja umetnost vsega tujskega prometa.

»Odhod pa ste?« je gnala radovednost lepo, mlado prodajalko v bazarju pod slapovi, kjer smo izbirali spominčke na ta prelep kotiček Švice. Ni si mogla tolmačiti »Y« na avtomobilu, pa jo je očividno zanimala tudi slovenska govorica. Ko smo ji povedali, da smo iz Jugoslavije in iz Ljubljane, nam je takoj začela navdušeno pripovedovati, kako rada posluša naše narodne pesmi z ljubljanske radio-postaje in da ji je na moč všeč glas našega napovedovalca. Hm, kako daleč seže taka radio-simpatija. S televizorjem bodo take »tele-skomine« še mnogo večje. In potem bodo hoteli ljudje še kak drug »tele-onga«, i kakopa ...

Interlaken je pravi tujski paradiž, dejal bi skoro: srce Švice. Ne vabi vanj samo neposredna bližina božanske Jungfrau, ampak tudi prekrasna lega med Brlenškim in Tbunskim jezerom. Toliko mikavnosti in udobnosti ne nudi človeku menda zlepa kak kotiček na svetu. Da je v Interlaknu hotelska industrija na višku, tega mi niti ni treba posebe povdarjati. Če imaš dobro nagačen mošnjiček živiš v enem od 60 hotelov lahko kakor v Indiji-Koromandiji. Kakor v Švici vobče, je tudi v Interlaknu postrežba po restavracijah in kavarnah največ v nežih ženskih rokah. Morda me bo kdo napak razumel, ampak ni treba. Torej brez vsake dvoumnosti. Vse bolj domače je, če ti pogrne mizo čedno dekle kakor še tako zlizan natakar. Nekaj posebnega je tista svetska promenada med razkošnimi hoteli in nasadi na Höhenwegu, kjer stoji tudi pompozni zdraviliški dom s svojim parkom, ki je kakor iz škatljice. Posebna atrakcija parka je velika cvetlična ura v obliki rondoja. Ta ura pa ni samo za parado, ampak kaže tudi natančen čas in bije vsako četrt, pri čemer se ponoči posveti tolmunček kraj nje in pa ptica s palčki nad njo v pisanih lučkah. Pa še eno atrakcijo imajo v Interlaknu, to so »Tellove« igre na prostem, ki se vršijo vsako poletno nedeljo z ogromnim ansamblom. Dasi stane zadnji prostor več ko 4 kovače, je velikanski avditorij zmerom dobro zaseden, v boljših časih pa je bilo treba vstopnice celo rezervirati. No, nam je bilo tega Tella, ki ga je polna vsa Švica od Curiha do Ženeve in so ga še tu vlekli skoro tri ure, že kar preveč.

Naslednje jutro smo jo rezal preko gozdnatega prelaza Jaun proti Ženevskemu jezeru. Onkraj prelaza se začenja francoska Švica, valovita, zelena pokrajina, precej podobna naši Dolenjski, samo da bi bile pri nas tudi take krasna ceste! Zmerom več je tovarniških dimnikov, pa se vrste tudi zmerom lepše kmetje. Pri Broeu nam zastavi pot dolga kolona črno-belega goveda. Tako lepo rejena in čista je bila ta živina, da jo je bilo res veselje pogledati. Še par pogledov onkraj Chatel St. Denisa in odgrnila se je globoko pod nami neizmerna ploščina Lac Lémana z nepotičnimi gorami na nasprotnem bregu. V velikih ovinkih mel skrbno negovanimi vinogradi smo doseg Vevey, mesto čokoladnih tvornic. Prekrasna je bila potem vožnja ob obali v Lazano, ki se je po zaključku reparacijske konference tako izpraznila, da smo bili v enem zelo [nejasno] hotelov čisto sami in je bilo kar škoda neštevilnih luči, ki so nam pri večerji sveže na mizo. Prav (nejanso) saml smo se vozili drugo jutro tudi z avtobusom iz katerega smo si zanimivosti mesta in nam je cicerone od samega dolgega časa prav krepko zadremal. Morda nas je prav v ta namen dirigiral skozi dolgo bukovo hosto, dobro vedoč. da so lozanske bukve ravno takšne kakor ižanske in zato nihče ne bo drezal vanj. Hudomušni gospod direktor pa mu le ni hotel na ta lim, češ služba je služba in zastonj se tudi ne cijazimo, pa ga je vsako toliko časa zbezal z vprašanjem, ali so to datljeve ali kokosove palme. Mož je samo vzdignil težko glavo, podzavestno prikimal in nekaj nerazločnega zamrmral, pa se zopet pogreznil do prihodnjega vprašanja. Ko pa smo privozili naposled v vinograde, se je mahoma predramil in začel peti slavo lozanskim vino, ki da jim ni pod soncem enakih.

Od Lozane do Ženeve je en sam božji vrt, je ena sama, dolga in lepa avenija. Trta se menjava s sadovnjaki, gosposki domovi s košatimi gradovi in kar naprej se ziblje jezero na levi, pljuskne včasih ob breg, se pošali, s kakim galebom in zažene za belim parnikom, ki ga orje napočez. Procesije limuzin drvijo po tej široki asfaltni cesti, kar po dve, tri vštric. Po sredi ceste teče bel pas, ki deli smer vožnje. Za nami pritiska že vse od Morgesa eleganten Daimler brez uspeha in zaostane šele malo pred Versoixom. Ogromne stavbe rastejo iz vrtov, vrvež šetalcev narašča, venec palač se zavihti s svojimi okni in balkoni v silen lok, to je ženeva s svojim svetskim utripom. Tu ni krize, še malo ne. Na terasah pred kavarnami skoro ni prazne mize, po trgovinah ne zehajo blagajničarke kakor pri nas in še marsikje in, čudo božje, na nobenem vogalu ne dobiš berača, sploh nikjer v Švici.

VII.

Tam imajo strog zakon proti tej nadlogi in ga izvajajo z neizprosno doslednostjo. Za vsakega siromaka mora skrbeti pristojna občina. Ako je delanezmožen, ga pošlje v ubožnico in stvar je v redu. Vsako izkoriščanje in zloraba javne dobrodelnosti je tako onemogočena. Menda imamo tudi pri nas tak zakon, ali ne? Da je to poglavje in njega rešitev tudi važno za naš tujski promet, zlasti v Ljubljani, o tem vendar ni treba izgubljati še kakih besed.

Ženeva, nekoč torišče velikih verskih reformatorjev, je danes pozornica novih gospodarjev sveta, ki se shajajo v palači Društva narodov ob šumni Wilsonovi obali. Tu cvete velika industrija in se polnijo tresorji bank z zlatom vseh kontinentov. In še nekaj posebnega je v Ženevi. Že koj pred ogromnim parkom, kjer se je prvič ustavil ogledni avtobus, napolnjen do zadnjega sedeža, je povedal vodnik, da je podaril ta park mestu slavni inženjer Louis Favre, graditelj šentgotthardskega tunela. In tako je bil tudi velikanski, kameniti most pod izlivom Arbe v Rhono, odkoder se nudi baje najlepši razgled na Mont Blanc, in domalega vsaka večja palača darilo tega ali onega mecena. Zdaj so začeli tekmovati kar celi narodi s svojimi obolusi. V razkošni palači Mednarodnega urada dela ni niti enega kotička, ki bi ga ne bila zgradila ali opremila ta ali ona država na najreprezentativnejši način. Poslušal sem vratarja, ki je našteval dolge litanije darovalcev in njihovih daril. In ker med njimi ni bilo Jugoslavije, sem ga radovedno pobaral, ali imajo morda tudi od nas kak spomin. Tako smo izvedeli, da je Jugoslavija opremila palačo s pohištvom, ki je po vsej priliki vendar nekaj več vredno, nego tistih par japonskih vaz po vitrinah, na katere je kazal s prav posebnim ponosom. Zdaj je postala tudi palača Društva narodov že pretesna in prenašajo ogromni žerjavi materijal za novo palačo, ki že raste iz tal in bo veljala nič manj ko 10 milijonov dolarjev. In bo čez par let vratar v tem Babilonu zopet razlagal, kdo je odrinil to in kdo ono in bo morda tudi slučajno pozabil na nas ... Srečna Ženeva, ki imaš toliko snubcev! Kakor bogata kraljičina si, ki je vsak vesel, da te more zasuti še z novim bogastvom.

Prelep je tudi vzhodni rogelj ženevskega jezera. Stisnjen v podnožje Savojskih in Bernskih Alp, je morda še mnogo prikupnejši od zahodnega. Tudi tu so nanizani kraji tako tesno drug ob drugega, da skoro ne opaziš, kje neha Vevey in začenja Montreux znan po svojih razkošnih narcisnih dnevih. Tu je »Riviera des Léman« s svojo večno pomladjo, eldorado največjih bogatinov sveta. In kakor svetal dragulj kipi malo naprej iz jezera slikoviti grad Chillon. Ljudem, ki jih nosi danes mimo njegovih vitkih stolpov vihravi Simplon-Express, gotovo ne pade v misel kakšna grozodejstva so zapisana v tiste zidove. Kdo pač še utegne danes čitati Byronovega »Ujetnika v Chillonu«, ko beži življenje s toliko naglico, da nam je vsak dan za polovico prekratek ...

Villeneuve, zadnji pogled na jezero in že drvimo v blagoslovljeno dolino Rhöne. Drevje ob cesti se šibi pod težo sadja. Neštevilni vinogradi se popenjajo visoko v brda, vse tja čez Aigle in St. Maurice. V Martignyju, tej starodavni rimski naselbini z ostanki amfiteatra, je znamenito križišče: Chamonix, St. Bernhard, Simplon, Geneve. Kakor tu, dobite na vseh križiščih v Švici kažipotne table na steklenih ploščah, za katerimi so nameščene žarnice, da ima voznik tudi ponoči dobro orijentacijo. Cesta in reka zavijeta v ostrem kotu proti severovzhodu. Skoro 10 km dolg, kakor z ravnilom potegnjen topolov drevored nas spremlja proti Slonu glavnemu mestu Wallisa, z romantičnimi razvalinami v ozadju. Čisto tizianska je pokrajina tod naokoli. Gore se približujejo s svojimi grotesknimi oblikami, iz prečnih dolin dostikrat drzno zarezanih, hite razposajeni potoki v naročje Rhöna, ki postaja gori proti Leuku že sama jako živahna. Tu prehajamo že zopet v nemško Švico. Na našo veliko žalost pa se nebo vedno bolj temni, megle pritiskajo v dolino. Malo pred Vispom, kjer bi morali kreniti na Zermatt, imamo zopet opravka s streho. Za trenutek se ustavimo na križišču. Niti streljaj daleč se ne vidi v dolino Matter-Vispa. Pokopati je treba lepe načrte o vožnji na Cornergrat in v naročje Matterhorna. In tako hitimo čez Brig, zadnjo švicarsko postajo simplonske železnice in izhodišče ceste preko Simplonskega prelaza. Dolg vlak zavija baš proti eni od obeh odprtin najdaljšega evropskega predora (19.770 m). Zelo mi je žal, da ne morem ujeti na film tega zanimivega prizora, zakaj dež lije curkoma. Izza prihodnjega ovinka prihrumi bela razpenjena Massa preko jezu velike hidrocentrale, ki služi za pogon simplonske železnice. Te vodne sile nikoli ne zmanjka, ker jo napaja orjaški Aletsch-ledenik, segajoč daleč do ramen Jungfrau. Zmerom više se vzpenja cesta, zmerom hujši postaja naliv. Ne kaže drugega, nego da se v Mörelu umaknemo v zavetje kmečkega dvorišča in počakamo, da se izlije. To je bila vočigled nevarnim klancem, ki so nas čakali skozi Laxgraben in preko Münstra kaj pametna poteza. Šele čez dobro uro je toliko odnehalo, da smo mogli nadaljevati vožnjo na celih 1000 m više ležeči Gletsch. skozi katerega smo vozili že prejšnji teden na prelaz Grimsel. Zadnje njivice in smreke smo pustili v Oberwaldu in le še kak pritlikav borovec se je čeperil med rdečimi blazinami rododendrona. Obupni roji, megla in bližajoči se mrak so nas prisilili, da smo morali topot prenočiti v Gletsehu. kar nam naposled ni bilo prav nič žal, zakaj našli smo tu nad vse gostoljubno streho v ednem, pa za to višino nepričakovano udobnem hotelu. Dobil sem električno zakurjeno sobo, pa mi je vseeno še prav prišla mehka pernica. Prav tako smo se zjutraj skrbno zadelali v plašče, ko smo se dvigali po že znani cesti nad strmo padajočim Rhöne-ledenikom čez prelaz Furka in potem onkraj Andermatta na prelaz Oberalp (2047 m) mimo zaledenelega Oberalp-jezera. Tu se prevali cesta v gosto naseljeno, zeleno dolino Prednjega Rena. Že od daleč se prikazuje Disentis s svojim najslavnejšim švicarskim samostanom na podankih divjega Tödija (3623 m). Sonce je zopet z nami, ko vozimo čez starodavni Ilanz in skozi idilično letovišče Flims sredi smrekovih gozdov, še par belih vasic naprej in že se odpira na stežaj dolina Zadnjega Rena, ki se kakor srebrn trak svetlika daleč med zelenjem vse tja do Thusisa, kjer se zopet založimo z bencinom, da bomo izhajali z njim do St. Moritza. Tja hočemo dospeti vsekakor še pred večerom.

Biti v Thusisu, pa si ne ogledati Viamale je nekaj prav takega, kakor pustiti Vintgar, če si že prišel do Bleda. Tako pošastne soteske in ceste nad tako drznimi prepadi pa ni menda nikjer več v Alpah. To je res »via mala« (huda pot) v najvernejšem pomenu besede. Mračni skladi skalovja se pno z obeh strani v neznansko strmino. Samo še prav ozek trak neba jih loči na vrhu, tako ozek, da zatrenečeš v strahu, če se ne bo morda ta tesna špranja mahoma zaprla in te bo pogoltnila črna tema. Nekje v prav taki tesni globini bobni Ren, ki ga zagledaš šele, ko se spustiš po dolgi vijugi betonskih stopnic in skozi cel labirint galerij. Preden spet dosežeš cesto, si napravil domalega tak sprehod kakor s Sušaka na Trsat. Skozi Viamalo teče cesta na prelaza Bernardino (2063) in Splügen (2118) proti Italiji. Mi pa smo se vrnili na Thusis okrog divje pečine, na kateri stoje razvaline zloglasnega gradu Hohen Rhätien. Pravijo, da je zadnji vitez tega gradu ugrabil lepo kmečko deklico in se je pred zasledujočimi kmeti pognal na svojem najljubšem konju v to skoro 250 m globoko brezno. Nekaj takega je zagrešil tam v soteski Schölennen tudi podjeten menih, ki pa se je s svojo »poslastico« srečno pognal preko prepada nad Reusso in ušel svojih zasledovalcem. Most, ki so kasneje napravili na tistem mestu, je dobil zato ime Pfaffensprungbrücke.

Zavili smo v sotesko Schyn proti Tiefenkastlu. Tudi ta soteska je polna divje romantike, vendar še izdaleč ni tako strašna kakor Viamala. No, za nas bi postala kmalu usodna, kajti manjkalo le komaj za las, da se ni zaletel v nas na nekem ovinku avtomobilist. ki je dirjal kakor blazen in brez hupe proti Thusisu. Izginil pa nam je s tako naglico, da nismo utegnili ugotoviti njegove številke.

Krasna je dolina Oberhalbstein. ki se dviga od Tiefenkastla v treh visokih policah na Julijski prelaz (2287). V tem gorskem paradižu je ustvarjal svoja najlepša dela slavni Segantini. Na hiši v Savogninu, kjer je preživel deset let, so mu vzidali skromno spominsko ploščo. Romantične scenerije se menjavajo s filmsko naglico ob pobočjih Piz d’ Erra (3395) vse tja do Bivia, zadnje vasice pod prelazom. Od tu se mota cesta po širokih ovinkih v veličastne goličave gorskega sveta med Piz Julier (3385) in Piz Polaschin (3017). Tod čez so se valile že kohorte rimskega cesarja Avgusta. Z vrha prelaza, ki ga označujeta dva najbrž že od Rimljanov postavljena kamenita stebra, se odpre razkošen pogled v Engadin in na Bernino (4052), večno belo kraljico Engadina, visoko vzklonjeno nad P’z Corwatschem (3458), je to ena najbolj frekventiranih gorskih cest v Švici. Poštni avtobusi prevozijo po njej vsako poletje okrog 30 000 oseb. Drobno jezerce na prelazu mrgoli bistrih postrvi. ki jih naloviš lahko po mili volji. No, mi si nismo utegnili privoščiti tega veselja, ker se nam je mudilo po strmih ovinkih doli na Silvaplano in v St. Moritz.

VIII.

St. Moritz je pravi gorski paradiž v širokem, solnčnem Zgornjem Engadinu. Ležeč preko osemnajst sto metrov nad morjem v košatem vencu iglastih gozdov in ob nizu prijaznih jezerc, nudi ne samo idealno letovišče, ampak tudi prvovrstno klimatično zdravilišče. Megla je tu skoro neznan pojav, prav tako tudi stalno deževje. Zato je svetovnoznano bogastvo šentmoriškega solnca, ki čestokrat razgrne preko neba široko glorijo takozvanega »Haloja«, nastalega od refleksov mnogih milijonov ledenih kristalov, lesketajočih se po visokih snežiščih Bernine in njenih sosedov. Toda je St. Moritz s svojo božansko okolico tudi pravcata Meka športnega sveta, zlasti zimskosportnega. Mnogoštevilni hoteli so opremljeni s toliko udobnostjo, da ji še v Švici sami ne najdeš zlepa primere. Velikomestne izložbe ti ponujajo vse zapeljivosti tega sveta. Če kje, se tu lahko kar na debelo iznebiš tudi najbolj zdravih valut, drugačnih pa itak ne povohajo. Tako so se mi n. pr. v neki banki, kjer sem hotel zamenjati par kanadskih dolarjev, samo zelo vljudno nasmehnili, brez vsakih drugih komentarjev. Izgleda, kakor da so tu imuni za bacil zloglasne krize.

Nekaj edinstvenega je vožnja iz St. Moritza čez prelaz Bernina (2330). Ta do nedavna še tako strašen planinski svet je ukrotila moderna tehnika ne samo z vzorno zgrajeno cesto, ampak mu je prikovala na pleča tudi železniški tir ter odprla tako enega najlepših alpskih prehodov med severom in jugom. Visoko preko ločnice večnega snega gredo ta pota in ne odpovedo niti v najhujši zimi. Komaj ostane za tabo mondeno letovišče Pontresina, ti že prišume nasproti slapovi izpod silnega ledenika Monteratsch, pa se ti z druge strani zasmeje cvetoča dolina Val del Fain pod Pizhagalbom. Kmalu nato šine mimo električni vlak in že smo pri Lago Bianco, na vrhu prelaza, tik majestetičnih bokov Bernine, ki kipijo resni in silni pod visoko sonce, odeti v bleščečo belino ledenih gmot. V drznih serpentinah pade cesta proti Lago di Poschiavo. Narvečje pažnje je treba pri volanu, da ne zdrčimo tam okrog La Rose v kak prepad. In tako dosežemo starodavni Poschiavo, kjer hranijo v arhivu avguštinskega samostana akte 140 čarovniških procesov. Nič čudnega, da so se v tako strašnem gorskem svetu rodile tudi tako strašne ljudske zablode. Zmerom očitnejši postaja vpliv južnega podnebja. Dočim smo se pred dobre pol ure vozili še mimo skladovnic snega, hitijo zdaj mimo nas vitke pinije in širokolistne smokve. Cesta pada še zmerom niže in niže v jako tesno dolino, dokler nas v Campocolongo ne ustavi švicarski carinik. Malo bolj globoko nego ta so nam pogledali v kovčege na sosedni carinarnici, toda brez vsakih sitnosti. Pa saj tudi nismo vozili s sabo kaj več nego par cekarjev lepih spominov, ki so hvala Bogu do danes še povsod carine prosti.

Evo, to je Tirano. Da, čisto tak s svojimivzveriženimi ulicami ter legotnim stilom svojih fasad kakor pred dvajsetimi leti, ko smo jo od tu mahali peš v štirih gori ob Addi. Toda tiste originalne oštirke s pipo v ustih gori v De Peso (ni jasen zapis) ni več. Tako dobro nas je postregla s chiantijem in domačo salamo, da smo skoro pozabili na dež, ki nas je prignal pod njeno streho in še skoro na dolgo pot, ki je bila pred nami. Nalašč sem bil vzel s sabo tisti računček, ki nam ga je napisala z okorno roko na krpo posvaljkanega papirja, da mi bo to za legitimacijo in priporočilo in bomo tudi to pot rekli, kako veselo je za njeno mizo. Toda so zanesli to dobrodušno starko pred dobrim letom tja med križe za vasjo in sem žalosten pognal tja čez zid še tisto krpo papirja. Sapa drvečega voza je planila po njej in jo nesla morda prav na njen grob. Ob tistem pogledu je kljunilo vame: čez dvajset let bodo tako drugi odmetavali poslednje spomine nate, vse je relativno ...

Onkraj Vale di Sotto se je odgrnil Bormio, za njim se je že risala v razdrapamo skalovje najvišja evropska cesta proti prelazu Stelviu (2756). Ožuljenih nog in godrnjavega želodca sem jo pobiral takrat za tovariši gori po tistih serpentinah in skozi galerije, ki jih je zdaj Mercedes puščal za sabo skoro igraje. Toliko je bilo že teh prelazov, toda zdelo se mi je, da se je ta vražji stroj spravil nad tegale še s prav posebnim dopadajenjem. Njegovo brnenje je bilo kakor prešerno hrzanje žrebca, kot podvig junaka, ki se samozavestno zažene v najtežjega nasprotnika. Bilo je, kakor da čujem porogljiv smeh iz te mašine, kadar smo pustili za sabo kako opešamo vozilo, češ: to je samo za nas! Kakor ogromna kača so ležale pod nami vijuge, ko smo jih gledali nazaj. Toda še silnejša kača je lezla na prelaz z nasprotne strani Tam se vije 80 ostrih serpentin, strmo druga pod drugo v dolino Adiže. Človeka je kar groza pogledati v tisto kotlino in pomisliti, kakšen »povidle« bi bil iz tega, če bi se zahotelo avtu takole no kaki »bližnici.«

Strašni sledovi vojne so ostali na Stelviu (Stilfsesrjoch), kjer se je stikala prej meja Avstrije, Italije m Švice. Lepi in udobni hoteli, ki so stali tam že davno pred vojno, so se zrušili v klavrne razvaline. Ista usoda je doletela še švicarski hotel malo više nad prelazom. Poprej je peljala do tega hotela prijetna steza med sočno rušo. Danes je tam vse prekopano, od strelskih jarkov in granat, ki so tolkle sem s podankov ledenega Ortlerja Tu je bil en konec tistega blaznega obroča, ki je oklepal vso Evropo. Ostanki zarjavelih žičnih pregrad in drugega železja se mešajo med sprhnele vreče peska, ki so zaslanjale ljudem glave pred točo izstrelkov. Dolj ob cesti so dolge vrste lesenih križev, sklonjenih od viharjev. Hotele so zopet pozidali in zaman se vprašujejo ljudje, ki zopet romajo tod mimo, čemu je bilo treba oskruniti še ta prelepi gorski svet z blaznimi orgijami vojne furije ...

Najlepše popoldne je ležalo nad plečatim Ortlerjem (3902) in nad belo piramido Königsspitze (3875), ki spuščata svoj ledeni plašč tudi sredi poletja prav do hotelov na prelazu. Še enkrat sem se ozrl po skrajnih vencih švicarskih gor tam nad St Mario. Blizu tam zadaj je Schuls, je ves prelepi Engadin, kjer na je zatekla prva noč v Švici. Dva tedna je že tega in vendar kakor da je bilo včeraj. Zdaj se vračamo proti domu. Težka je ta misel v tako lepih krajih. No prav kmalu nam jo prepodi črn oblak, ki ga je nenadoma prineslo tam od Bernine. Vsuje se gosta sodra za njo pa sneg. V trenutku je vse pobeljeno kakor sredi zime. Tako pa še nobenkrat nismo hiteli s streho kakor topot. Pošast vendar, kakšno smolo imamo s tem vremenom! Pred nekaj minutami še tako sonce, zdaj pa nam skoro šklepečejo zobje od mraza Zelo naporna je vožnja navzdol, kjer prehaja sneg v dež in kar sproti zaliva naše šipe. Šele v Spondinigu, kjer se obrne cesta v dolino Adiže, poneha dež. Med bogatimi vinogradi in sadovnjaki dosežemo proti večeru Meran, prazen kakor izumrl.

IX.

Dolina od Merana do Bolzana je blagoslovljena s sadjem in trto, je en sam paradiž. Tam se pretaka slavno terlansko vino. Take kraje je obrajtala že stara gospoda, ki si je kakor v naši Dolenjski postavila po pečinah celo šumo gradov. Nekateri so že v razvalinah, drugi pa še čvrsto gledajo v nove čase. Po vseh teh krajih, ki se vozimo skozi nje, ne opazimo niti enega nemškega napisa, toda noben domačin ne govori drugače nego nemško, niti otroci ne. V Bolzanu je sicer še ostal impozantni spomenik Walterja von der Vogelweide, zato pa je zrastel na drugem trgu kolosalni slavolok iz belega marmorja s pompozno dedikacijo novih gospodarjev: Hic patriae flnes siste signa. hinc ceteros exoluimus lingua leglbus, artibus. Nemec, ki je to bral. je še pristavil: Mein Liebchen, was willst du noch mehr?

Tako klavrno je spet viselo nebo, da smo že ugibali, ali bi je ne pobrali domov po najkrajši poti in izpustili slavno Dolomitsko cesto na Cortino d’ Ampezzo. Pa je bila baš tista stran še najmanj zabasana. Kar bo, bo. Saj smo bili že vsega navajeni. In tako smo krenili v Kardaunu v divjeromantično sotesko Eareental. V lepem dnevu mora biti ta vožnja skozi špalir vrtoglavih in gladkih sten in ob besno se premetava očem potoku nekaj nepozabnega. Seveda sva bila s gospo Olgo ves čas v strahu, da dobiva spet streh nad glavo in bi bila tako ukanjena za te lepe scenerije nad nama. Žal, da nismo imeli tudi mi dežnikov, kakor tisti, ki so se vozili v avtu pred nami. Seveda je to precej komično: marela na avtomobilu, v takih okoliščinah pa vendar jako praktično. Ko pa je gori proti Welschofnu zmerom bolj gusto pršilo, res ni preostalo drugega, nego to, česar ne bom več pravil. Višje gori proti Karerskemu prelazu nas je zajela še megla. Komaj da sem videl malo skozi smrečje tisto slavno jezerce, o katerem pripoveduje pravljica, da je dobilo svoje barve od mavrice, ki se je bila zaljubila v vodno vilo in se potopila za njo v njen stekleni grad. Rosengarten sem videl samo naslikan na veliki reklamni deski pred hotelom Batenar. Nemara, da ga je gledal tako letos še marsikak dolomitski romar. Jako pametna reklama Onkraj Vigo di Fassa pa se je zasmejala ljubka dolina Avisija. Megle so se dvigale. Včasih se je za trenotek odgrnila Marmolata in je zablestela drzna gmota Selle v bežnem solncu. Malo pod prelazom Pordol (2242) so taborili neki avtomobilisti pod velikim šotorom. Prav čeden prostorček so si bili izbrali, toda v takem vremenu niso bili kar nič zavidanja vredni.

Ustavili smo se v hotelu na prelazu, da pričakamo še boljšega razgleda. Tam je toliko spominov na vojno. Tik hotela leži skrbno negovano vojaško pokopališče. Tudi naših imen je nekaj po tistih križih. Toda pritisnile so nove megle, zaviti smo se morali v plašče in se spustiti po vijugasti cesti v dolino Cordevole, skozi Arabbo, ki jo je bila vojna porušila do tal in mimo znanega Col di Lana (2464) na prelaz Falzarego (2117). Tam so se pokazali Cinque Torri in Tofana, pozorišče najbesnejših bojev. Kaverna poleg kaverne zija iz tistih vratolomnih sten. Kar cele etaže so jih prav gori do vrhov. Zlasti je preluknjan Castelleto, kolikor ga je sploh še ostalo, kajti so mu Italijani nanesli v drob 35 ton dinamita in ga slovesno pognali v zrak, da so se tako rešili nadležne balerije, ki ji sicer niso mogli do živega. Med gostim špalirjem napol razpadlih zaklonov najbrž ostankov višjih vojaških komand se je prevalila cesta v Cortino d’ Ampezzo, ki ji niso vzdeli zaman imena: kraljica Dolomitov.

Nebeško jutro se je razlilo preko vseh nebotičnih kupol in piramid, ki objemajo v širokem vencu ta dolomitski raj. Navsezgodaj sem že hitel s kamero na valovite, zelene gričke onkraj kolodvora, da ujamem izza razgibanih macesnov kar največ tega bogastva svetlobe, ki je vso pot nisem videl razkošnejše. Kar sami so se ponujali motivi, drug lepši od drugega, da bi jih bil lahko nabral za cel kilometer filmskega traku. Samo vrag, da je ta materijal tako drag. Izbirati je bilo torej treba najlepše med lepimi, in vsi veste, kako nerodno je tako opravilo. Šele proti poldnevu sem se vrnil v mesto, ki so valovile po njem množice pisanih toalet. Tako razigrani so bili vsi ti obrazi, kakor sinje nebo nad njimi. Bil je to prvi dan naše poti, da je bil res kakor naročen, pravdanski. Škoda, da je prišel šele kakor Silvester v pratiko, za zadnji blagoslov. Po kosilu smo se potegnili čez prelaz Tre Croci (1800) v pravljično pokrajino Misurinskega jezera. Vsa krasota Dolomitov je povezana tu v eno samo neskončno lepo simfonijo. Mte. Cristallo, Sorapis, Marmarole in Tre Cime stoje tu kakor veliki duhovni v razkošnem ornatu, visoko vzravnani, polni dostojanstva pri tej veliki maši, ki jo poje nebeško sonce ves božji dan. Ali pa so kakor orjaški snubci, napetih mišic in silnih oči in so se prišli samo pogledat v to nebeško ogledalo v svojem samodopadajenju. Kako droban, nebogljen je človek sredi te gigantske pokrajine!

Pohiteli smo še v Carbonin, nekdanji Schluderbach, od tam pa v Dobbiaco (Toblach), izhodišče velike Dolomitske ceste. Tudi tu zijajo neštete kaverne iz skalovja. Ob cesti stoje velika pokopališča kakor trnje na roži. Nikjer drugje jih ni človek tako žalosten, kakor v naročju planin, simbolu moči in življenja.

Težka je bila naslednje jutro pot proti domu. Spet se je bilo razkošatilo sonce, ko smo brzeli čez slikoviti Auronzo s poslednjimi pogledi na Tre Cime v ozadju. Vasice, druga mičnejša od druge so ostajale za nami gori ob mladi Plavi. Zmerom nižje so postajale gore. Žgoč poldan nas je zajel ob raztrgani strugi Tilmenta onkraj Tolmezza. Kmalu potem se je obrnila cesta v tesno dolino Fele. Karnijske gore so pričele kipeti z desne. Spomnil sem se na Kugyja, ki jih je tako čudovito opisal. Pred žabnico nas ustavi železniška rampa, da se lahko nagledamo visokih Višarij. Spet smo v Trbižu. Tam je že tabla, ki kaže proti Jugoslaviji. Že gleda na nas Jalovec in za njim škrlatica. Malo pohlevnejša se mi zdita, kakor tisti vršaci tam v daljnjih Alpah, ampak bolj domača sta, naša sta in po svoje lepa. Ko pa se približajo silne Martuljkove stene in se odpre za njiimi na stežaj vsa mogočna dolina Vrat, vidim in spoznam, da imamo tudi pri nas Švico, na katero smo lahko ponosni. Samo, ko bi se tudi za avtomobilom ne dvigale tako strašne gore prahu. Nak, teh pa nam ni prav nič potrebna.