Z mečem

← Črna Madona

Z mečem Sonet o mleku Tomaž Šalamun

(Temne sence na terasah, ladje! …) →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

 
Za Adama Puslojića
in naj Stanescu ve.

Romun, ti si mi oslepil Adama! Dal si mu
Aleksandra, v knjigi. Moj je živ, živ,
izbral sem mu deželo, kjer ni ledu.
Kruh je on sam, ne nosi mi ga več mati iz

mesta. Romun, vrni Adamu dar govora!
Ti ubijaš konje! Tu, kjer so Argonavti nosili
ladje na rami, te ustavljam, pri Ljubljanskih
vratih. Tu nasede vsaka smrt, tvoja tudi.

Tu se spreminja Alejandro iz
numizmatike v telo. Romun, Eliade
ima prav. Božam te, Nikita.

Tvojo kri pijem, po rekah, venah.
Ukrivljam ti lok in ga zasajam v
zemljo, da bo Adam spet spregovoril.