Začarana kača
| Začarana kača ljudska pravljica |
| |||||||
Nekoč je pasel pastir kmetove svinje. Čeprav je še tako pazil nanje, mu je ena svinja vendarle vedno neznanokam izginila. Vzlic temu, da jo je vztrajno iskal, je nikdar ni mogel najti. Čez nekaj časa pa se je zopet prikazala na svinjski gorici. Med vsemi je bila najbolj rejena in najlepše pitana. Pastirju kar ni šlo v glavo, kam svinja vsak dan izgine in od česa je tako lepo rejena. Pa pove vse to svojemu gospodarju. Kmet pa mu veli: “Vzemi hodno vrečico! Napolni jo s prosom in jo priveži svinji za rep! V dno vrečice pa naredi luknjico, tolikšno, da bo skozi njo lahko padalo proso. – Po proseni sledi jo boš že lahko sledil.” In res; svinjski pastir je naredil, kot mu je bil gospodar naročil. Svinji je privezal za rep luknjičavo vrečico, polno rumenega prosa. Svinja pa mu je tudi zdaj ušla. Toda na zemlji so tu in tam ležala prosena zrna in po teh je pastir zdaj lahko sledil. Pastir gre in hodi po proseni sledi pa pride do črnega dvorišča, ki je bilo ograjeno z ene strani s črno kaščo, z druge strani pa s prav tako črnim hlevom; po dvoriščnih tleh pa je bila raztresena lepa zrnata koruza. Na tem črnem dvorišču je pastir zagledal svojo svinjo, ki je željno hrustala po tleh razmetano turščico. “A – ha, zdaj vem, kam si mi uhajala in od česa si tako debela,” dč svinjski pastir najdeni svinji. Svinja je zobala turščico lepo mirno naprej, kot bi ga ne bila slišala. Vtem pa pastir sliši za seboj sikajoči glas, in ko se je ozrl, zagleda za seboj tri črne kače. Silno se jih ustraši, da je od groze kar zazijal. Največja kača pa spregovori: “Nikar se nas ne boj! Ne bomo te pičile, ne! – Smo le tri v kače začarane sestre, in če si voljan, nas jutri lahko rešiš.” Svinjski pastir je strmel v tri kačje zvitke z dvignjenimi glavami v sredini. Vse tri so ga mirno, a srepo gledale in čakale njegovega odgovora. “Pripravljen sem vas rešiti. Kaj naj storim?” je nazadnje izdavil. “Trdno smo bile prepričane, da pride tudi naš rešitelj! – Jutri zjutraj moraš biti še pred sončnim vzhodom na našem dvorišču. Glej, da boš trikrat umit in lep čist. Ali obljubiš?” je sikala kača. “Obljubim!” je dejal pastir začudeno. “In kaj še?” “Stori po svoji pameti!” in največja kača se je razvila. Tam, kjer je prej ležala lepo zvita, je bilo prgišče suhih zlatnikov in te mu je dala, rekoč: “Vzemi svoje prvo plačilo.” Svinjski pastir, ki je bil od sile ubog, je zlatnike seveda z največjim veseljem pobral in jih vtaknil v hlačna žepa. “Torej jutri navsezgodaj. – Za zlato pa za zdaj najlepša hvala.” “Ne pozabi! – Trikrat čisto umit. – Tudi pot do sem si dobro zapomni, da je ne zgrešiš!” mu je zabičala kača. Njegova svinja je bila medtem pobrala že vso raztreseno turščico in je pravkar zapustila črno dvorišče. Pastir pa za njo. Svinja je krenila naravnost na svinjsko gorico, pastir pa je ves čas lepo za njo, kot bi jo gnal na pašo. O vsem tem svojemu gospodarju ni črhnil niti besedice. Svinje je lepo pasel do večera, v mraku pa jih je odgnal v svinjak. Zlatnike je skril pod slamnato vzglavje, nato je legel in trdno zaspal. Drugo jutro pa je zaspal, kajti na jutranji strani je že gorelo nebo v jutranji zarji. Ko se je prebudil, je planil pokonci in tekel, kolikor so ga nesle noge. Tako je tekel in pritekel na ono črno dvorišče. Šele tam se je v strahu spomnil, da se je pozabil trikrat umiti, ker se je bil prepozno vzdramil. Po obrazu pa je bil še ves rosen, ker so ga bile veje grmičev in dreves oškropile z roso, ko je tekel skozi rosni gozd. Naglo je potegnil z desnico po obrazu. “Otrok, otrok, zakaj si zamudil?” je tožila največja kača. Svinjskemu pastirju je bilo hudo: “ Gospodarju nisem hotel naročiti, da bi me prej zbudil kot po navadi. – Jaz pa sem, priznam zaspal, in zamudil pravi čas.” “Sonce je že vzšlo. – Poleg tega se nisi trikrat umil, le z roso si si obraz enkrat orosil,” je očitala kača. Pastir je sklonil glavo in molčal. Kača pa je nadaljevala: “Zdaj je, kar je. – Lahko bi nas rešil vse tri. Tako pa si rešil le mene, ker si si le enkrat z roko orosil obraz.” V tem hipu poči največji kači koža in iz kačjega slačila se dvigne lepa, prelepa mladenka. Očarana sestra stopi pred strmečega svinjskega pastirja, ga veselo objame in poljubi, rekoč: “Rešena sem in tvoja sem zdaj.” Nato pa se je ozrla na drugi dve manjši kači in žalostno dejala: “Rešil si le mene samo. Moji sestri pa še čakata svojega rešitelja. Dolgo, zelo dolgo ga bosta morali še čakati, zakaj ni se še izcimilo niti drevo, ki bo dalo les za zibelko, v kateri bodo odzibali novega rešitelja.” “Hudo mi je, zelo hudo,” ji je iskreno priznal pastir. Ko sta se ozrla po črnem dvorišču, se je okrog njiju na mah vse spremenilo: črno dvorišče v prijazen kmečki dvor, črna koča v prelepo belo kmečko hišo, za njo pa novi hlevi, polni živine. “Vse to je moje in tvoje,” mu pokaže odčarana mladenka. “Je najino in jaz ti postanem mož, ti pa meni ženkica.” In odpeljal jo je v novo kmečko hišo; za njima pa sta lezli dve kači, sestri nove gospodarice, in se zvili pod hišni prag, da jima bosta prinesli sreče, obilo sreče. Mlada dva sta odslej v resnici živela srečno, presrečno življenje. Pod hišnim pragom pa še čakata v kači začarani sestri, da se rodi tudi njun rešitelj.