Začarani grad
| Začarani grad Marko Kravos |
| |||||||||||
Ivek je bil tretji. Starejša dva brata sta podedovala moč in pamet, in z njima domače imetje. Tako Iveku ni ostalo drugega, kot da gre po svetu srečo iskat. Da pa ne bi odšel od hiše čisto praznih rok, sta mu dala brata za popotnico zelnato glavo z vrta. »Na,« sta se posmejala, »boš imel vsaj glavo pri sebi, ki je kaj vredna. Ko bo treba, si boš z njo bolje pomagal... Ha ha ha, ho ho ho!« Ivek jo je spravil v malho in šel. Gre in gre in pride do samotnega kraja, sredi katerega se je dvigovala mrka graščina. Najbolj čudno je bilo to, da so bile vse poti do nje zaraščene, grad sam pa je bil, kot da je v njem še vedno polno gospode in življenja. Bilo je že pod noč in Ivek se je odločil, da povpraša tam za streho. Zrinil se je skozi grmovje, trnovje in koprive, ki so obdajale obzidje, in prispel do okovanih vrat. Ko je s tolkalom pobobnal po njih, je bilo vse tiho. Nikjer nikogar. Še in še je skušal koga priklicati, pa nič. Zaskrbelo ga je: kaj zdaj, na večer? Kako naj pride skozi tisto goščavo nazaj? Prepozno je bilo. Sonce je tonilo za hrib in ko je popolnoma zašlo in je padla tema, glej, so se težka vrata sama na stežaj odprla. Ivek je stopil v graščino, vrata za njim pa: tresk! In nikjer nikogar, čeprav je Ivek klical, da je donelo. Dvorana, v kateri se je znašel, je bila čisto prazna... »No, ja, gostoljubnost pa taka! Je, kar je. Vsaj ne bom pod milim nebom prenočeval,« si je dejal Ivek, pogrnil sredi sobane svojo jopo in legel. Bila je trda tema in spal je, ko prav ob polnoči posveti skozi okno kot nož oster mesec. Takrat Iveka prebudi rožljanje in škripanje nekje iznad stropa. Od tam, z visoke kašče, se je zaslišal globok glas: »Vržem?« »Vrži!« je zaklical nazaj Ivek, ki je bil preveč nedolžne pameti, da bi se česa bal. Pa tudi radovednost ga je dajala. Iz line v stropu je padla ena noga. Sama kost je je bila! Spet se je oglasilo od zgoraj: »Vržem?« »Vrži!« je potrdil Ivek. Padla je druga noga, tudi iz same kosti. Potem je oni spet klical: vržem? In še enkrat in še enkrat: vržem? - Na kar je Ivek vsakokrat vljudno odgovoril: »Kar daj, kar vrži!« Iz temne line je padla hrbtenica z medenico, potem rebra. Padla je ena roka in tudi druga, potem vrat.
Še enkrat je reklo: »Vržem?« Še enkrat je Ivek zaklical: »Vrži!« Tokrat je padla lobanja in zašklepetala: Ena in dva in tri, na kosti kost stoji. Pa se postavi pokonci smrtnjak, dva metra velik.
Ampak to še ni vse. Tisti koščenec je vtaknil med čeljusti dva prsta in zažvižgal. Takrat se iz odprtine v stropu vsuje neznanski kup kosti. Smrtnjak je spet izrekel tisti svoj: Ena in dva in tri, na kosti kost stoji. V hipu je vstalo pokonci še enajst takih okostnjakov. Prijeli so se za roke in zaplesali: Bratci veseli, smrtnjaki beli sredi gradu, sredi noči bomo plesali, bomo zapeli hopsasa! En, dva, tri!
»Hoj, joj!« je znenada vzkliknil eden od dvanajsterih bratov: »Tu po živem človeku diši! Huuu... Nobenega reda ni več pri tej hiši! Kje je ta zgaga z drugega sveta?«
»Tu je,« odvre prvi smrtnjak, tisti, ki jih je prej z žvižgom spravil dol in ki je bil največji med njimi. »V tistem kotu čepi in nas gleda. Kar prijazen je bil, lepo mi je odgovoril, ko sem ga spraševal, če naj vržem.«
Očitno je bil to njihov poglavar.
»Saj bi ga, če ne, takoj raztrgali na koščke. A tudi mi znamo biti prijazni. Se bomo raje prej igrali kake igrice...« je predlagal tretji.
»Kaj bomo nocoj? Bi kegljali?« se je oglasil najmanjši od njih.
»Hej, saj res. Dajmo, kegljajmo!« so bili vsi za to. »Pa tudi on, kakor mi: igrali bomo z lastnimi telesi, z lastno glavo. Ce zmagamo mi, ga pred zoro v prah zmeljemo, če zmaga on, naj to noč preživi.«
Tisto njihovo keglanje je bilo nekaj posebnega: na en konec dvorane se je postavil kegljač, ki je bil na vrsti, na drugega pa so se postavili ostali, kot keglji. Podirati pa jih je bilo treba z lastno lobanjo!
Največji smrtnjak je igro začel. Pomeril je in zalučal... Ker pa nobena lobanja ni prav okrogla, mu jo je postrani nosilo. Tako je z njo zadel samo enega od bratcev, ta krajnega. Ko se je ta zvrnil, je podrl še enega.
Podobno je šlo tudi drugim: njihove glave so poskakovale od tal in se odbijale sem in tja. Komaj da je kdo na krivo in na slepo zadel kakega od kegljev. Pa vendar, nekaj je nekaj! Smrtnjaki so bili teh piškavih zadetkov veseli, saj so si lahko mislili, da bodo vseeno zmagali. Kje se je pa že videlo, da bi kdo od živih s svojo glavo kegljal -in pri tem še dobro meril in zadel. Ha!
Na vrsto je prišel Ivek...
Ivek je bil fant s preprosto pametjo, pa z glavo na pravem mestu. Ko je prišla vrsta nanj, je segel v malho in potegnil ven svojo zelnato glavo. Na vso moč jo je zagnal proti koščenim kegljem. Lepo se je kotrljala in naravnost zadela: vseh dvanajst je podrla, na en mah!
Smrtnjaki na tleh so samo zijali, za jezo in hudobijo pa že niso imeli časa... Vse do jutra so morali svoje koščice prebirati in sestavIjati. Ko je sinil prvi svit, so se morali pa na kaščo pobrati.
Ivek, ves truden od nočnega direndaja, je šele takrat lahko spet v miru legel in zaspal.
Spal je trdno, spal je dolgo. Kot vsak junak, ko opravi veliko delo.
Ko se je zbudil, je sonce že zahajalo. Kam zdaj na večer, skozi tisto zaraščeno pokrajino okrog graščine?!
»Bom pa še enkrat prenočil tu,« si je dejal. »Bo, kar bo. Če spet pride tistih dvanajstero, si bom že pomagal: tisti šele imajo prazno glavo... Bo že kako.«
Ko je drugo noč okrog polnoči zaropotalo in se oglasilo s kašče: Vržem? - je Ivek spet in spet nedolžno odgovarjal: Vrži! Vrži! Vrži!
Kot prejšnji večer so padale ena in druga noga, potem rebra s hrbtenico in roke in vrat in lobanja. Potem je sledila tista molitvica:
... na kosti kost stoji!
Poglavar smrtnjakov je ob Ivekovi vljudnosti in pogumu skoraj v zadregi zinil: »Hvala!«
Potem je z žvižgom priklical ostale bratce:
Ena indva in tri, na kosti kost stoji. Tako je izrekel, in že so bili pokonci. Prijeli so se za roke in v kolu zaplesali:
Bratci veseli, smrtnjaki beli sredi gradu, sredi noči bomo plesali, bomo zapeli hopsasa! En, dva, tri!
»Nocoj naj Ivek predlaga zabavo,« je rekel eden od smrtnjakov, tisti, ki je bil od vseh najbolj škrbast. »Ko se naigramo in poveselimo, mu pokažemo...« je pristavil drugi koščenec. Ivek je bil v zadregi: »Igric ne poznam, ker me doslej v nobeni družbi niso marali. Rekli so, da sem neroden in počasne pameti. Zato sem vesel, ko ste vi zdaj radi z mano. Hmm... če ne vem za kako igro, pa bi vam lahko povedal kako zgodbo?« je potem predlagal. »Zakaj pa ne! Zgodbico, zgodbico!« so bili smrtnjaki takoj za to. »Nekoč, ko so bile vrane še bele...« je začel pripovedovati Ivek, družba pa je v krogu posedla krog njega.
- Nekoč torej so bile vrane bele in vesele, - je ponovil Ivek. -Imele so lep glas in so prijazno požvižgavale. Ljudje so jih radi videli in jim sploh ni bilo mar, če so na polju še toliko zrnja pozobale. Potem je prišla zima, zapadel je sneg in jate belih vran v tisti belini sploh ni bilo videti. One pa so se že navadile na slavo in niso mogle prenesti, da jih zdaj nihče več ne more občudovati. Pa so si izmislile nekaj, da bi jih bilo tudi v snegu na daleč opaziti. Skozi nek dimnik so se spustile, da so postale od saj vse črne. Vse razen ene. Ta je rekla: »Iz bele-ga jajca sem se izlegla in bela bom ostala do konca svojih dni.« »Kra kra,» so zavreščale ostale vrane v jati - od dima in saj v dimniku se jim je namreč še glas skvaril: »Ta hoče biti nekaj posebnega, takim je treba pokazati. Gotovo nam hoče v imenu kdove kakšne časti in reda zavladati. Ne bo se več zgražala nad nami!« In so jo prav grdo okljuvale in spodile. -
»Oooo,« so zmajevali z glavo smrtnjaki na začaranem gradu. »Uboga bela vrana! Treba bi ji bilo pomagati: vemo, kako ji je pri srcu... Tudi mi smo beli, tudi nas povsod preganjajo!« »Tako se to dogaja in nič se ne da pomagati,« je skomignil z rameni Ivek. »Zato so vrane odtlej črne, zato tako grdo krakajo. Jih je pa na belem snegu dobro videti.« »Ha! Je to sploh kaka pravljica ?!« se je namrdnil tisti od okostnjakov, ki je šepal. »To pa ne bo šlo kar tako...! Cetudi se godi samo v zgodbi, ostane krivica krivica. Kajne, bratci?! Mi tudi kaj zmoremo!« se je razburjal glavni smrtnjak. »Bele vrane ne bomo pustili na cedilu...«
Ena in dve in tri, kost na kosti ze stoji: naj se ta stvar narobe postavi!
To so smrtnjaki izrekli kar v zboru. In glej, vrani so takrat spet postali beli. A da bi se pozimi ločili od snežne beline, so se podali raje na morje in se oklicali za galebe. Beli vran pa narobe: zdaj je črni kos in si še naprej veselo žvižga in poje. »Hehehe! Tako je lepo in prav. Ta zgodbica ima zdaj konec, kot se spodobi,« so smrtnjaki prikimavali in s koščenimi rokami ploskali. »Še kakšno tako povej!« so potem vsi soglašali. Ivek je nagubal čelo in spet začel: »Ko so bili kosi še črni, bi bili raje postali kanarčki...« »Neeee!« so se zadrli koščenci v en glas. »Dosti imamo teh tičev, ki bi vsak čas menjali perje. Kaj bomo potem spet belo v črno spreminjali?! To zgodbo že poznamo. Kakšno drugo povej... Ce ne, te na mestu raztržemo!« »Prav prav,« jih je miril Ivek. Ampak zgodba ne pade v glavo kar tako. Katero naj zdaj pove, kje naj jo vzame? In Ivek je začel pripovedovati kar iz svojega spomina.
- Nekoč so živeli trije bratje. Dva sta bila postavna in pametna, tretji pa nič. Kmalu sta starejša dva zagospodarila na domu in imetju. Tretji jima je bil samo v napoto. Ko je nekega dne varoval na dvorišču kokljo s piščanci, je prišla lisica, zgrabila tri piščeta in se s plenom odpravila proti gozdu. »Hej!« je zavpil tretji brat: »Pusti uboga piščeta, če ne, ti s tem kolom razbijem črepinjo!« »Joj, uboga jaz!« ga je lisica obupano pogledala. »Ne stori mi hudega. V brlogu imam tri mladiče in če jim ne prinesem kaj za pod zob, bodo revčki poginili.« Tretjemu bratu se je lisica zasmilila in ker je videl, da je okrog koklje ostalo še sedem piščet, je pustil, da jo je s plenom pobrisala. Ko sta za to zvedela njegova brata, jima je bil dogodek priložnost, da sta prismuknjenca pognala od hiše. »Saj je lisica tudi človek...« se je skušal braniti najmlajši brat, pa ni nič pomagalo. Moral je od doma in kar brez vsega. Dobrota je pač vedno sirota. -
Tako je grenko pomodroval Ivek na koncu svoje zgodbe, smrtnjaki pa so začeli cepetati in rožljati, ker so bili na strani lisice in malega brata. »Dajmo, spremenimo spet zgodbo, da bo na koncu vse tako, kot je nam všeč,« je predlagal najmanjši smrtnjak in žel splošno odobravanje. Nato je sledil tisti zagovor vseh dvanajstih v zboru:
Ena in dve in tri, kost na kosti že stoji: naj se ta stvar narobe postavi!
Tedaj se je Ivek - ker on je bil tisti najmlajši brat - spremenil v močnega, lepega in pametnega mladeniča. Ampak ostal je dobrega srca. Zato ga je začelo skrbeti, kaj se je zgodilo z bratoma. »Kaj je zdaj z njima?« se je škodoželjno zarežal škrbasti. »Bolezni, požar, razbojniki so jima vse vzeli, vse pokončali. Oba sta sedaj krmežljava starca in pravkar od vsega hudega butata z glavo ob hišna vrata.« »Reveža... Ja, kaj bo pa z domačijo?Ne bi bili lahko vsi trije bratje bogati, močni in lepi...« je plaho vprašal Ivek. »Huuuu! Kaj bomo zdaj svojim urokom jemali veljavo? Kar je, je!« so tulili in mahali z rokami koščenjaki. Zaman si pri njih trkal na mehko srce, pod njihovimi rebri je bila prazna votlina. »In kaj bo zdaj s kokljo in s sedmimi piščanci na domačem dvorišču?« si je gnal k srcu Ivek. Pa so mu odgovarjali: »Noben bog ne more vsem ustreči in tako urediti svet, da bi bilo dobro za vse. Kakšna sreča pa bi to bila, če bi bila porazdeljena malo sem malo tja. Sreče je premalo. Samo nekateri jo imajo. Potem pa že človeška zavist in škodoželjnost poskrbita, da tudi oni ostanejo brez nje!« Tako so mu zabrusili nazaj smrtnjaki, ki so imeli res prazne glave, zato pa tisočletne izkušnje. »Zdaj le glej,« so grozeče rekli koščeni možje Iveku, »da nam poveš eno res imenitno zgodbo za slovo, ker če ne, bomo s tabo: Ena in dva in tri... kar je živo, naj se v kost spremeni!« Sila je Iveku pamet razmigala. Res pa je, da je je imel od tistega čiračaranja, ki ga je napravilo lepega, močnega in modrega, zdaj zvrhano mero. Tako je v tretje začel z zgodbo krajšati čas smrtnjakom — a sedaj je zraven tudi razmišljal, kako jih bo prezvijačil:
- Mlad fant je šel nekoč po svetu sreče iskat. Nekoč, ko je pod leskovim grmom zaspal, se mu je v sanjah prikazala prelepa kraljična. Milo ga je pogledala in rekla: »Jaz sem kraljična Zala, jaz sem tvoja sreča. Sto let sem že ukleta v začaranem gradu. Taka tema in tak mraz je tu in samo s sivim prahom sem pokrita. Pridi in me reši!« je stegovala roko proti njemu. Potem je v mladeničeve sanje vdrla tema, tako da ni utegnil zvedeti, kje je grad s sedmerimi zapahi, v katerem je zakleta kraljična. Takoj se je odpravil po svetu, da bi poiskal nesrečno dekle in jo rešil. Mogočnega gradu pač ne bo težko najti, si je mislil. Gre in gre križem svet, pa nikjer ni ne videl ne slišal za zakleti grad. Tri leta daleč je že potoval, ko se mu je zazdelo, da je spet ob leskovem grmu, kjer se mu je nekoč sanjalo o Zali. Se je vrtel v krogu? Kraj je bil le še bolj zaraščen in zapuščen kot nekdaj. Naj je bila želja po kraljični še tako močna, fanta se je tedaj polotil obup. Da bi lahko v tej pustoti vsaj s kom spregovoril...! V stiski je nagovoril potok, ki je šumel tam mimo: »Veš morda ti, kje je grad z mojo srečo? Ti brez predaha tečeš prek sveta in veliko vidiš, zato zagotovo veš, kje je pot do njega.« »Veliko stvari se v meni ogleduje,« mu je žuborel potok. »Jaz sam pa malo vidim, ker tečem nizko pri tleh. A nad mano potuje moj brat oblak, visoko in daleč hodi. Njega vprašaj. Le v nebo moraš pogledati... Pa lepo mi ga pozdravi!« »Oblak, oblak, ki si mehkega srca,« je nagovoril mladi fant belega jadrnika, ko se je zleknil in ga ugledal nad sabo. »Povej mi, kje je grad, kjer je zaprta kraljična Zala.« »Vem, kje je tvoj grad,« mu je odvrnil oblak. »Kako se do njega pride, pa ti ne morem pokazati. Jaz grem kar povprek, koder me veter nosi, in ne poznam ovir. Zato so mi neznane poti, po katerih bi ti prišel do cilja. A nad mano je sonce, oče moj. Ta vse vidi in ve, on te lahko privede do gradu.« In res! Takrat je posijal zlat žarek, da se je svetloba razlila fantu po žilah. Vstal je, se posmejal in kot za šalo našel prehod med robido in goščo, med skalo in prepadom. Kamor je seglo sonce s svojo svetlobo, tam je bila uhojena pot. Kmalu potem je ugledal grad, svoj začarani grad. Še malo, še malo in stal je pod gladkim zidom, pred železnimi vrati. Takrat pa... - »Takrat pa?!« so smrtnjaki hoteli takoj vedeti, kaj se je zgodilo tam pod gradom. - Takrat pa - je nadaljeval Ivek, - je sonce potemnelo, mrknilo. Postalo je zavistno: mladi fant s srečo v srcu in Zalo ob sebi bi še njegov sijaj zasenčil. Zato se je zagrnilo v črnino, da se v trdi noči mlada dva ne bi združila. -
»Saj sem že prej rekel: slepa zavist in črna nevoščljivost hodita vedno vštric s srečo in ji polena pod noge mečeta,« je zinil najmanjši smrtko in si povrtal z mezincem po nosu. »Pa da je tudi sonce kdaj tako nizkotno... In kako se je vse končalo?« »Kako naj povem...« je mencal Ivek. »Gotovo se je zdaj v lini na visokem stolpu prikazala kraljična Zala,« je neučakano sam skušal skončati zgodbo smrkavi smrtek: »... pomolila je dolgo zlato kito svojemu Ijubemu in on je po njej splezal do nje in jo rešil. In potem sta se Ijubila na živo in mrtvo...« »Pusti Iveka, da pove, kako je bilo v zgodbi zares! No, bo kaj?!« so robantili ostali koščenci. »Kako se je to končalo? Sta se res na mrtvo ljubila? No, kako? Povej že! Če ne, bo zdaj zdaj s tabo na mrtvo konec!« »Tako je pač bilo in ostalo, kot sem rekel...« je stisnil Ivek glavo med ramena. »V tisti temi pod gradom ne mladi fant ne zgodba ne najdeta svojega konca. Nič vam ne morem pomagati...« »Kaaj! Ti si kar misli! Zgodba mora do konca, zlepa ali zgrda,« so zašklepetali vsevprek okostnjaki. »Kaj se to pravi, pravljica brez repa in glave! Bomo pa spet zapeli, da bo pred gradom tako, kot mora biti:
Ena in dva in tri, kost na kosti že. stoji: naj se ta stvar narobe postavi!«
Seveda je tedaj sonce moralo posijati... Smrtnjaki pa niso pogruntali, da je Ivek, ki je malo prej postal ne samo lep, ampak tudi bistre glave, pripovedoval svojo zdajšnjo zgodbo. Tako je sonce nenadoma, tri ure pred jutrom, posijalo tudi na začarani grad, v katerem jih je kratkočasil. To pa za tistih dvanajst obešenjakov že ni bila nobena šala. Sedaj so morali na vrat na nos pobrati svoje koščice in se spraviti na visoke kašče. Kakšen vik in krik so gnali pri tem! Ivek si je veselo mel roke, da se je tudi tokrat rešil hudega. Ampak dogodki v noči so ga utrudili. Zazehal je in se - vsaj za hip, si je rekel - zleknil prek svoje jope. Zaspal je kot čok. Tudi tokrat je spal Ivek do poznega. Prepozno, da bi šel pod noč še kam iz graščine. Pa saj so se mu smrtnjaki in njihove igrice kar nekam prikupili - upajmo, da tisti koščeni bratci niso niti posumili o čem takem, gotovo bi pobesneli od užaljenosti. Ampak tako je bilo. Verjetno tudi zato, ker se je Ivek v drugi noči spremenil v postavnega in modrega mladeniča in se mu je vse zdelo kot za šalo. Skratka, tretjo noč je pričakal vedrega srca. Vendar je čutil, da smrtnjakov ne gre podcenjevati: če jih je vseh dvanajst prinesel okrog z zelnato glavo in prebrisanimi pravljicami, bo tretjo noč šlo na življenje in smrt. Tokrat se bo dokončno odločilo, kdo bo obstal na graščini. Smrtnjaki so tudi vseh spletk in zvijač polni, ne bo jih več mogoče kar tako ukaniti, to je bilo zdaj jasno tudi Iveku. Treba bo seči po največji moči... Tretjo noč se je začelo kot običajno: zamolkel glas in - Vržem?, ki mu je Ivek odgovoril z — Vrži! Pa ko je s kašče padla prva noga, je brž skočil k njej in ji izmaknil tanjšo kost, piščal. In medtem ko se je poglavar smrtnjakov naprej oglašal: Vržem? — in mu je naš mladenič odgovarjal: Vrži! — medtem ko so kosti po vrsti letele dol na pod, je Ivek v piščal dolbel luknje, kakor je za piskanje potrebno.
Ena in dve in tri, na kosti kost stoji! ... se je sestavil glavni smrtnjak. Grozeče je pogledal po Iveku, potem je požvižgal.Že so koščenci v krogu zaplesali.
Bratci veseli, smrtnjaki beli sredi gradu, sredi noči, bomo zaplesali, bomo zapeli hopsasa! En, dva, tri!
Se preden so prav končali svoje rajanje, je Ivek izdelal svojo piščal na sedem lukenj in pihnil vanjo. Oglasil se je tenek, kot srebrna struna oster zvok, ki jo je ubiral po razposajeni melodiji. Ob tej poskočni glasbi so morali smrtnjaki še naprej plesati. Z roko v roki so bili sprijeti in Ivekova piščal jih je držala in vrtela v čarobnem krogu. Prav nič si niso mogli pomagati. Šlo je vedno hitreje, vedno hitreje: hopsasa! En, dva, tri! Hopsasa! En, dva, tri! Od podivjanega rajanja se je delal veter. Kaj veter, burja! - saj so tudi koščenci sopihali zraven. Njihove kosti in votle lobanje so ob tem tulile in šklepetale, pokale in piskale, da je šlo skozi ušesa. Je mogoče, da je tako tenek glas priklenil na divji vrtinec strašne grajske duhove? Je mogoče, da je ta nori vrtiljak trajal do jutra? Je! In takrat je sončna luč smrtnjake, ki se niso mogli več rešiti iz obsedenega kola, zmlinčila v prah. V kup sivega prahu. Zdaj šele si je Ivek oddahnil. Pa ne za dolgo. Kmalu, še preden bi ga popadla trudnost in ga speljala v spanje, je pograbil metlo in vso tisto mrtvaško moko pometel skupaj. »Ta prah moram razsuti na vse štiri strani. Tako se te pršice ne bodo nikoli več mogle sestaviti v strahove!« si je rekel Ivek sam pri sebi. Ko je zagnal prvo lopato prahu na severno stran - oooo! glej - je trnožje okrog gradu kar poleglo in zazelenel je prijeten travnik, ki se je raztezal vse do podnošja mogočne gore. Na njenem vrhu se je belil večni sneg in po njenih pobočjih so se pasli kozorogi. Drugo lopato kostne moke je Ivek zagnal proti vzhodu. Zdaj je pod gradom namesto mahu in kopriv rasel čudovit sadovnjak. V njem je vse že zorelo: češnje, marelice, jabolka, slive, grozdje, fige, hruške. Sadeži so bili rdeče, rumene, modre, zelene in zlate barve. Potem je vrgel lopato prhnobe proti zahodu: od mrtvaškega gnojila je vse zacvetelo: vrtnice, lilije, nageljni, kamelije, hijacinte, pa še kaka vijolica vmes. Koliko oblik in barv, kako vse diši! »Je na svetu sploh še kaj lepšega?!« si je mislil Ivek, ko je postrgal s poda zadnjo lopato prahu in jo zagnal z grajskega obzidja proti jugu. Divjega ščavja in robide ni bilo nikjer več. Zdaj se je na južni strani vse do obzorja raztezala morska gladina. Sinji vali so šumeli in prek njih je proti gradu plula bela jadrnica. Ivek je zaplesal po gradu, kot bi njemu zdaj piskala čarobna piščal s koščenimi luknjami. Ni in ni se mogel ustaviti, tako ga je razganjala sreča. Takrat pa je ob grajska vrata udarilo tolkalo: tok tok tok. Ivek je malo postal in potem odhitel odpirat. Ko je vrata na sedem zapahov odprl, je imel kaj videti! Z ladjice je stopilo čudovito dekle. »Pa saj ni mogoče!« je zazijal od začudenja Ivek, ki si je kraljično Zalo v zadnji pravljici izmislil, da bi smrtnjaki bolj napeto poslušali in potem s čaranjem priklicali nad grad rešilno sonce. In zdaj je pred vrati gradu stala kraljična Zala. »Hvala, moj junak. Zdaj sem rešena. S koščeno piščaljo si ne samo premagal mrtvake, ampak tudi meni vrnil življenje. Spet sem na pisanem svetu in na svojem gradu, ki je zdaj tudi tvoj grad. Vse to je tvoja zasluga.« Ni mu rekla, da ga Ijubi in da želi, da ostane pri njej. Kaj takega se za kraljično niti v pravljicah ne spodobi. Ivek je stopil k njej in jo objel, kot mu je to velevalo srce. Potem sta živela v sreči na začaranem gradu. Izza mogočne gore ju je vsako jutro obsijalo zlato sonce in morje pod gradom jima je šumelo večno pesem. V vrtu so pele ptice in dišale rože, onadva pa sta se najraje lovila po sadovnjaku in se sladkala z rdečimi češnjami. Tako se je v zgodbi vse lepo in prav končalo: od zelnate glave do kraljične Zale! — da bi bilo še smrtnjakom všeč. Ko bi jih še kje kaj ostalo, seveda. No, kdo ve. Morda koščice v rdečih češnjah le niso tako nedolžne... Ce vam kdo z drevesa zakliče: »Vržem?« - se zato le ozrite v krošnjo, preden kaj odgovorite!