Začarani grad in medved
| Začarani grad in medved ljudska pravljica |
| |||||||
Neki trgovec je imel tri zale hčere, med njimi mu je bila najmlajša tudi najljubša, kot je to že navada v družinah, ki imajo po več otrok. Ko se je trgovec nekoč odpravljal v glavno mesto tiste dežele, je vprašal svoje hčerke, kaj si želijo, da jim prinese. Najstarejša si je izvolila razkošno in krasno obleko, kakršne še ni imela nobena deklica v tistem kraju. Srednja hči bi rada imela dragocen lišp, najmlajša pa, ki je posebno rada vrtnarila, de očetu: “Slišala sem in brala sem o nekem gradu blizu glavnega mesta. V grajskem vrtu pa neki raste drevo, ki prekrasno žvižga in poje. Tri cepiče bi rada imela od tega čudovitega drevesa; požlahtniti hočem moje najljubša drevo v našem vrtu.” Trgovec je odšel. V glavnem mestu je imel mnogo opravkov, kakor sploh bogati trgovci, o čemer pa mi ne razumemo mnogo. Kupil je že razkošno obleko in dragocen lišp za starejši hčeri, a na najmlajšo bi bil kmalu pozabil. Povprašal je po tistem čudnem gradu in po čudežnem drevesu, a komaj je izvedel zanj. No, slišal je tudi, da leži pod pojočim drevesom grozno hud medved, ki varuje grad in drevo ter silno renči, če se kdo približa. Toda trgovec se tega ni prestrašil, saj bi rad storil vse za svojo najmlajšo hčer. Prišel je pod grad in z največjo težavo zlezel čez grajsko obzidje. V tem hipu je že pri njemu medved, ki ga povpraša, po kaj neki je prišel v grad. Trgovec pove, da bi rad dobil tri cepiče od tistega prečudnega drevesa, ki krasno poje in žvižga. Medved pa mu de: “Ako mi izpolniš, kar te bom prosil, ti bom dal cepiče, da bo zadovoljna tvoja hčerka.”
Trgovec odgovori: “Če mi bo le mogoče, ti bom od srca rad izpolnil vsako željo.”
Nato mu pravi medved: “Mogoče ti bo! Ali mi torej izpolniš eno samo željo.” Trgovec premišlja, omahuje, a naposled vendar reče: “Naj bo, kakor bog hoče, izpolnil ti jo bom.”
Medved gre, a se kmalu vrne s tremi cepiči in pravi: “Danes čez tri leta pridem po tvojo hčer, da mi bo žena.” Trgovec je postal bled kot zid, a ugovarjati ni mogel in si ni upal. Odšel je z žalostno dušo proti domu. Hčerke so bile vesele očetovih darov. Najbolj vesela je bila najmlajša hčer, kajti tudi njej je oče izpolnil vročo željo. S cepiči iz čudežnega vrta je požlahtila svoje drevo, ki je že ob letu tako krasno pelo in žvižgalo, da so ga hodili poslušat od blizu in od daleč. Trgovec je že skoraj pozabil na medveda, hčere pa niso vedle zanj, saj jim ni povedal. Nekega dne pridrda pred trgovčevo hišo krasna kočija, vsa iz čistega zlata. Trgovec se je tako prestrašil, da se je zgrudil na tla, kajti spomnil se je, da je na ta dan tretja obletnica. Njegov služabnik teče, da bi pomagal prišlecu iz kočije. Toda kočijaž mu ukaže, naj pokliče gospodarja. Z gospodarjem želi govoriti neki gospod, ki pa ne more iz kočije. Gospodar pride, odpre vratca in zagleda medveda, ki mu moli taco v pozdrav. Medved mu reče: “Prišel sem po svojo ženo; pripelji mi jo, ali pa te raztrgam, da ne bo duha ne sluha za teboj.” Trgovec gre v hišo, a pripelje najstarejšo hčer, ki se je branila na vse kriplje. No, medved je ni niti pogledal, udaril je s taco in srepo pogledal trepetajočega trgovca. Prav tako se je zgodilo s srednjo hčerko, tako da je moral privesti najmlajšo hčer, ki se pa ni branila. Sedla je k medvedu in bliskovito so oddirjali proti začaranem gradu. Medved se je za hip spremenil v prekrasnega mladeniča, ki je objel lepo trgovčevo hčer, rekoč: “Jaz nisem medved, kralj sem, toda silno nesrečen, kajti začaran sem z gradom vred. Toda upam, da me boš ti rešila. Deni glavo na mojo ramo in ne treni z glavo ne z očesom čeprav boš videla strašne prikazni. Videla boš grozovite pošasti, ki te bodo strašile, kakor bi te hotele požreti, toda ne boj se jih, ker ti ne smejo skriviti niti lasu. Kače bodo navidezno lezle okrog tebe, sikale ti bodo v obraz, a ne ustraši se, ker ti ne smejo in ne morejo škodovati. Goré se bodo rušile na tvojo glavo in nad glavo ti bodo viseli mlinski kamni na nitki, toda vse to bo le navidezno delo hudobnih duhov, da bi se ti prestrašila in pobegnila iz kočije – s tem pa bi pogubila mene. Z glavo ne kreni nikamor, sicer se boš še bolj bala. Ko se pa pripeljemo v grad, boš zaslišala prekrasno godbo, ki bo še bolj nevarna kot vse prejšnje prikazni, ker te bodo hoteli zli duhovi z godbo omamiti in pridobiti. Če me boš pa ubogala in ne boš okrenila glave in ne boš trenila z očmi, smem upati, da boš osrečila mene in sebe.” Obljubila mu je, da bo stanovitna in da bo rešila lepega začaranega ženina. Kakor ji je povedal, tako se je zgodilo. Veliko strahu je prestala, toda pogumno se je držala poleg medveda, ki jo je osrečeval s svojimi pogledi. V gradu pa je igrala tako lepa godba, kakršne še ni slišala v svojem življenju. Ali tudi to je prebila. H kočiji sta ji molče prišli nasproti dve ženi, prijeli sta jo vsaka za eno reko ter jo molče odvedli v grad, kjer sta ji odkazali več prekrasnih sob. Vse je bilo silno lepo, kakor je slišala praviti v starih pravljicah, toda bilo je vse mrtvo in brez življenja. Po vrtovih, po travi in hodnikih so splai vojaki in konji. Medved je ležal podnevi pod pojočim drevesom, ponoči pa je prihajal v grad. Šel je skozi sobo, v kateri je ležala njegova nevesta, poljubil pa jo je vsak večer ter odšel počivat v sosednjo sobo. Tako je bilo dva ali tri mesece. Nevesti je postalo pusto in dolgočasno. In to ni bilo čudovito, saj ni imela nikakršnega dela, knjig ni bilo, ženi pa sta molčali, kot bi bili mutasti. Zato reče nevesta nekega večera medvedu: “Rada bi šla malo na vrt, ali smem in kdo mi bo pokazal pot?” medved ji pove, da jo bosta vodili po vrtu njeni dve nemi služabnici. In tako se je tudi zgodilo. Vrt je bil silno velik in zelo lep. Blizu pojočega drevesa pa je bila krasna utica in v njej mnogo knjig. Nevesta se jih je zelo razveselila. Brala jih je brala in dan za dnem je imela z njimi veliko veselja. Po devetih mesecih pa vzame v roko debelo, zaprašeno knjigo. V tej knjigi je bila popisana usoda zakletega gradu. Povest jo je tako zanimala, da ni opazila, kako med tem časom vse okoli nje oživlja in se preraja. Proti koncu povesti so se zbudili tudi vojaki in začeli čistiti svoje konje in brusiti meče, kot bi se pripravljali na boj. Konec povesti pa jo je tako razburil, da je vsa razmišljena in preplašena tekla v svojo sobo. Toda pot ji je prestregel medved, kateremu je odpadla zakleta koža, in krasno kraljevič je objel svojo srečno nevesto. Godba je začela igrati vesele poskočnice in res je bil še tisti večer ples v kraljevem gradu, kamor so bili povabljeni vsi imenitniki iz mesta. Veseli so bili zaroke rešenega kralja, ki je toliko let “začaran v medveda” varoval čudodelno pojoče drevo. In tega se je radovala vsa dežela. Čez nekaj časa sta kralj in žena obiskala trgovca. Stari mož je bil vesel hčerine sreče. Starejši dve sestri pa sta si od same jeze in nevoščljivosti razgrizli ustnice. Zdihovali sta vsaka sama zase, da bi ju nihče slišal: “Le zakaj nisem šla takrat z medvedom! Prav mi je!”