Začarani mladenič
| Tolminske narodne pravljice Začarani mladeniči Ciril Drekonja |
| |||||||||||||||
ZAČARANI MLADENIČ
Živel je mladenič, katerega je oče zaklel, da je prišel ponj zli duh in ga odnesel v svoj grad. Tam mu je naložil delo v hlevu, da je moral skrbeti za dva konja, enega suhega in drugega rejenega. Prvega je moral dobro krmiti in snažiti, drugega pa je moral slabo krmiti in mu naložiti vsak dan trideset palic. Mladenič opravlja delo, kakor mu je zli duh ukazal. Suhemu konju poklada dobro krmo in ga snaži, rejenemu pa daje najslabše seno in mu odšteje vsak dan trideset palic. Zgodi se pa, da rejeni konj nekega dne spregovori in pravi mladeniču: «iTi mene tepeš, a tebe bodo drugi.» Mladenič se ustraši spričo teh besed, a
— 45 —
se ojunači in vpraša konja, kdo je. Konj mu pove, da je človek, katerega je zli duh odnesel in začaral. Pogovarjata se še, kako bi bilo mogoče ubežati od tod. Konj svetuje mladeniču, naj vzame troje reči, ki so v gradu, namreč palico, steklenico vode in kamen, pa naj pride drugo jutro v hlev ter naj ga zajaše. Mladenič stori, kakor mu je ukazal konj. V gradu vzame palico, steklenico vode in kamen, pa gre v hlev ter zajaše žival. Konj zdirja iz hleva in drvi po planjavi. A zli duhovi opazijo kaj kmalu, da sta jim ubežala hlapec in konj. Zberejo se v veliko trumo in jo udarijo za njima. Konj beži kolikor more, pa reče mladeniču, naj se ogleda in naj popazi, če ju nihče ne zasleduje. Mladenič se ozre in vidi, da drvi za njima truma zlih duhov. To pove živali in ta mu svetuje, naj vrže nazaj palico. Ko mladenič to stori, se naredi za njima velik gozd. Zli duhovi morajo obhoditi gozd in zaostanejo. Konj drvi dalje in zopet ukaže mladeniču, naj se ogleda. Zopet vidi zle duhove, ki se podijo za njima in se jima približujejo. Zdaj ukaže žival mladeniču, naj vrže nazaj steklenico z vodo. Mladenič stori tako in za njima nastane široko morje. Zli duhovi morajo okoli morja in zaostanejo. Ko drvita zopet dalj časa po ravnini, naroči konj mladeniču v tretje, da pogleda navzad. Zopet vidi zle duhove, ki se jima naglo bližajo. Zdaj ukaže žival jezdecu, naj vrže kamen. Mladenič zažene kamen nazaj in za njima se dvigne v zrak visoko in strmo gorovje. Preko tega zli duhovi ne morejo. Vsi upehani se ustavijo in opuste lov za ubežnikoma. Zdaj sta konj in mladenič prosta. Ustavita se in jezdec stopi na tla. Tedaj pravi konj mladeniču: Razparaj me in mi oderi kožo!» Mladenič uboga. Ko razpara konja, skoči iz njega mož, ki je bil toliko časa zaklet v živalsko podobo. Rešenec pravi nadalje mladeniču: «Ogrni se v konjsko kožo!» Mladenič uboga in pri priči se spremeni v konja. Sedaj mu
— 46 —
pravi mož: «Pojdi in če bo sila, zateči se k meni! Ko pride čas, boš rešen tudi ti.» Pove mu še, kje naj ga išče, in tako se ločita ter gresta vsak svojo pot. V konja začaranega mladeniča ujamejo in ga dajo v vojaško službo. Tu strada in je tepen. Težko mu je, a voljno prenaša trpljenje. Zgodi se pa, da je bila med tistim in sosednjim kraljestvom napovedana vojna. Vojaki se pripravljajo na boj, vadijo se v jahanju in v rabi orožja. Takrat zbeži konj skrivaj k možu in mu pove, kaj se bo godilo. Mož da konju skrivno moč in mu pravi: «Ko boš zacepetal z nogami, da se bodo iskre ukresale pod podkovami, se bo naredila okrog tebe taka vročina, da je nihče ne bo prenesel.» Žival se vrne na svoje mesto in kmalu jo odženejo v boj. Ta in sovražna vojska si stojita nasproti. Prične se boj. Takrat se zakadi konj med sovražnike, zacepeta z nogami, da se ukrešejo iskre pod podkovami. Zdaj nastane krog njega taka vročina, da popada sovražna vojska mrtva na tla. Zmaga je tako dobljena brez boja. Konj se vrne med svoje čete. Vsi, vojaki in vojskovodje ga hvalijo ter gladijo. Peljejo ga v sprevodu v kraljevo mesto. Tu mu odločijo v grajskem hlevu najlepši prostor. Konja pride gledat tudi kraljična. Dobrika se mu in ga gladi po grivi. Takrat pa on spregovori in ji pravi: «Pojdi po sabljo in razparaj me, ako hočeš, da bom rešen!» Kraljična se hudo prestraši, ko sliši, da je konj spregovoril; vendar stori, kar ji je naročil. Gre in prinese sabljo ter naredi, kakor ji je bilo ukazano. In glej, iz konja skoči lep mladenič. Vsi se zvesele tega dogodka, najbolj pa je srečna kraljična sama. Mladenič pripoveduje vse od kraja, kako se mu je godilo in kaj se mu je pripetilo. Zdaj stopi mladenič še pred kralja in ga prosi, če bi mu dal hčer za ženo. Rad mu jo da in po smrti mu prepusti še krono in vladarstvo.