Začetek in konec
| Začetek in konec Izidor Cankar |
| |||||||||||
Preprost slučaj, kakršnih sem doživel v tem času mnogo, mi je prinesel dnevnik v roko. Morda se ni še nikoli pisalo toliko dnevnikov, kakor sedaj, in morda niso bili nikoli tako brezpomembni; veliko sem jih bral in le malo prebral. Preveč hrupa je bilo v njih, preveč besed, da bi mogli kaj povedati, preveč doživljajev in dejanj, da bi se moglo v resnici kaj zgoditi. Dnevnik — če je to sploh dnevnik —, ki ga tukaj priobčujem, je zelo kratek; med vojsko je nastal, je z njo v zvezi in ne govori nič o njej. Saj sploh nič določnega ne pove, saj je samo utrip človeškega srca med milijoni drugih, atom svetovja, hip večnosti, izgubljen dih življenja. Nič drugega ni kakor mrtvo znamenje, da je nekoč živel neki človek, da je hodil, mislil, čutil in da ga sedaj ni več. Ko sem prebral teh par urno napisanih besed in sem mislil na človeka, ki jih je pisal, se mi je zazdelo, da hočem iz ene same črke spoznati vsebino debele knjige. Zato res ne vem, ali je dobro, da priobčujem ta odlomek.
Zvezek sem dobil po ranjencu, o katerem ne vem nič gotovega. Videl sem ga šele mrtvega in si nisem mogel misliti, kakšen je bil, ko je še živel; bil je prehudo zadet. V dnevniku sta popisani samo dve strani, vse drugo je prazno. Pisal je gotovo isti dan, ko je odhajal od doma. Vzel je zvezek s seboj, pa ni med vojsko pristavil nobene črke več; ne vem, ali ni imel časa, ali se mu ni zdelo vredno, da bi še kaj dostavljal.
»Dne 15. marca 1915 začenjam to pisanje, ki sem ga že zdavnaj namerjal začeti. Danes mi je srce prepolno, da bi ga mogel še odložiti. Prepolno vsega, dobrega in hudega, ljubezni in velikih trpkosti, Še nikdar nisem videl vse nadženske lepo in sijaja svoje deklice s tako jasnimi očmi kakor snoči, ko sem se poslavljal. Prišel sem do spoznanja, da je zame ta ljubezen, tako boleča, kakor je, velike cene, medtem ko zanjo ni. Njej je zgolj ljubezen, pravi tudi, da ji srce blaži. Meni je več, je življenje samo. Sedaj slednjič vidim, da me daleč nadkriljuje v vsem, kar imenujemo »prav živeti«, slednjič vem, da so ji dane moči, ki so meni na vekomaj odrečene; nekaterim moramo prepustiti, da so dobri, zase pa smo ohranili slabši del: da smo pametni.
Pomlad je sedaj, Velika noč se bliža. Nič še ne zeleni, toda solnce je toplo. Vrtovi se prekopavajo, seme se spravlja v zemljo. Videl sem jo danes še enkrat, skrivaj in oddaleč, ko je stala na vrtu; polovica ga je bilo prekopanega, črnega, druga polovica je bila še siva. Grm je prirezavala, mislim, da nič ne ve, kako se grmovje prirezuje, toda ta grm bo cvetel, kakor vsi ob svojem času, pomlad je in zemlja je prekopana.
O Rahla, naj se zgodi, kar se hoče! Ne, naj se zgodi, kar se mora! Dobro je, da sem ta hip doživel, nič več bi ne mogel doživeti, in naj bi mi bilo tisoč let odmerjenih. Če bi ga moral odkupiti s smrtjo, bi cena ne bila previsoka. Hujša je bolečina moje ljubezni od bolečine mladeniča. Ti veličastna žena, ti dobri instinkt! Kako je osramočeno vse v meni, na kar sem si domišljeval, kako ničevo in prazno je bilo vse v meni, dokler ti nisem pogledal v globino srca, kako mi je resnica življenja ves ta čas umirala v rokah! Ali se spominjaš, da sem te prosil nekoč: Vse se bo slabo končalo; reci, naj bom dober, ne močan, naj se navadim trpeti v slasti, ne hoteti velikih stvari! In si mi rekla: Bodi močan in dober. Kar je bilo vso večnost človeku odrečeno, se je zgodilo v meni sedaj, ta hip, na tvojo besedo.
Komu naj povem to veliko srečo, ki je danes v meni, srečo jasnega neba, brezpomembnosti sveta in vseh njegovih prikazni, začetega življenja, dihanja, koraka in sebi samemu govorjenih besed? Tebi jih kličem, Tiha, ki me ne slišiš, tebi, Nežna, ki te poznam! Premislil sem vse v tem času, kar sem se poslovil, in sem spoznal: svet je v vsej svoji ničvrednosti neskončne ljubezni vreden, ti si z vsemi svojimi zmotami neskončne ljubezni vredna, jaz sam živim prelepo življenje sredi vseh groz, ki me obdajajo, in Bog je nad nami in nad vsem.
Vihar vseh moči, ki nas vladajo, gre ta trenutek preko mene, jaz jih vidim in ti kličem: En sam hip življenja je vreden tisoč smrti. Kar govorim, Mirna, se ti zdi blodnja in bolezen, toda jaz sem vse premislil in vem: En sam hip življenja je vreden tisoč smrti.«
To je dnevnik, njega začetek in konec. Kdo bi mogel reči, kaj se je godilo s človekom, ki ga je pisal, kaj mu je bilo na srcu? Najbrže veliko reči, kakor nam vsem, pa gotovo je samo to, da je živel, kakor živimo mi, in da je potem umrl.