Začetek kovaške in živinozdravske šole v Ljubljani

Začetek kovaške in živinozdravske šole v Ljubljani
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 3 (16.1.1850), št. 4 (23.1.1850), št. 5 (30.1.1850)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


8. dan tega. mesca se je odpèrla šola za kovače in živinozdravnike. Zbrali so se k tem veselim začetku gosp. odborniki središa kmetijske družbe in poddružnice Ljubljansko-Verhniške; zraven njih pa tudi mnogo druzih za blagor domovíne vnetih mož. Veselo je bilo že pri pervim začetku 13 učencov mlajših in starjih na šolskih klopéh sedeti, ki so prišli od bližnjih in daljnih krajev, eden tudi iz Štajarskiga, se poduka te šole vdeležiti, in si po tem svoj prihodnji stan poboljšati, deželi pa tudi v prid biti.

Naš visoke časti vredni in za vstanovljenje te šole posebno skerbni gosp. predsednik Fidel Terpinc so sprejeli pričijoče z naslednjim serčnim nagovoram:

„Večlétno delo in prizadevanje ces. kralj. kmetijske družbe je bilo, v prid naši domovíni dobro kovaško in živínozdravniško šolo tukaj napraviti, v kteri bojo zamogli učenci vse podučenje v živinozdravništvu in v umetnim podkovanji doseči. Veliko se je móglo za napravo te šole govoriti in pisati, preden se je zamôglo k današnjimu začetku priti.“

„Hvala visokimu ministerstvu, ki nam je v dosego tega namena krepka podpora bilo; hvala vsim udam kmetijske družbe in vsim drugim pripomočnikam za njih blagodare, po kterih se je zamógla ta naredba vstanoviti; hvala pa tudi našima dvema častitljivima od ministerstva poterjenima učenikama gospodama dohtarjema Bleiweisu in Strupitu, ktera za blagor domovíne vneta domorodca, sta si veliko prizadjala, to napravo na noge spraviti, in skušeniga kovaškiga učenika ti šoli pridobiti, sama pa učenje v živinozdravilstvu iz dobre volje brez vsiga plačila prevzeti. Vi pa, moji ljubi učenci! kterim se je taka lepa priložnost podala, k svojimu lastnimu pridu se tukej veliko naučiti, skažite vso čast svojim učenikam, ‒ bodite pazljivi na vse poduke, in spoznajte pravi prid tega podučenja, iz kteriga izvira dobrota za vas, za ubogo živino, in za celo deželo!“

„Zdaj vam bodo pa gosp. Dr. Bleiweis, ki so od visociga ministerstva za vodja te šole postavljeni, šolne in hišne opravila na dalje razložili.“

Po govoru gosp. predsednika kmetijske družbe je vodja te šole, Dr. Bleiweis, besedo poprijel, rekoč:

„Gospod predsednik kmetijske družbe, ktera si je skozi 5 let prizadevala, to šolo na noge spraviti, so Vam dragi učenci! razložili njeni namen in veliko koristnost, in so Vas s prijazno besedo obudili, de se pridno učite v ti soli, ktero mora po ministerskim ukazu vsaki obiskati, ki hoče prihodnjič kovaški mojster na Krajnskim postati, ako ni kakšne druge enake šole obiskal. Ker je pa ta šola od ministerstva poterjena, zamore tudi takim kovačam veljavne spričbe (Zeugnisse) dajati, ki niso iz Krajnskiga, ampak iz kakšne druge Slovenske dežele.“

„Razun pripomočnikov, ki so s svojimi doneski k napravi te šole pripomogli, gré sedanjimu odboru kmetijske družbe, namreč tem možém, ki jih danes tukaj zbrane vidite, in zlasti gosp. predsedniku čast in hvala, de so se posebno za vstanovljenje te šole poganjali, in de smo v stanu, jo danes začeti.“

„Današnji dan je pa le slovesni vvod tega začetka, ‒ jutri se bojo poduki začeli, ki bojo potem dan na dan sledili, zunej sabot, nedelj in praznikov.“

„De boste pa, dragi učenci, na tanjko vedili: kaj in kakó se bo v ti šoli učilo, Vam bočem ob kratkim razložiti versto podukov, in Vam povedati, kakó se boste imeli obnašati.“

„Nar pervo Vam povém, kar vam je že scer znano, de poduk bo v vsih rečéh v vašim domačim jeziku ‒ in scer ne v visoki, učeni besedi, ampak prav po domače, de boste lahko vse zastopili. ‒ Vrinila se bo semtertje kakšna vam zdej še tuja beseda, ‒ pa to ne more drugač biti; ‒ za nove rečí, ki jih boste zvedili, morajo tudi nove besede biti. Pa vse to nove besede si boste lahko v glavo vtisnili, ker vam bomo vselej tisto reč pokazali, ki se takó imenuje.“

„S podukam v šoli, v kovačnici in v bolnišnici (špitalu) pa še ni vse opravljeno.“

„To, kar se boste na teh 3 krajih učili, boste mógli tudi domá, pozimi za pečjó, poleti pa na našim prijaznim vertu, pridno prebirati, desetkrat prebirati, de si boste vse prav dobro v glavo vtisnili, ‒ zakaj čas učenja je kratek, in vse žile bo treba napeti, de boste v kratkim času veliko opravili.“

„Kdor se pa hoče, zunej šole, domá kaj učiti ‒ boste rêkli ‒ mora bukve za te uke imeti. Resnični je ta ugovor, ‒ ali, dragi moji! bukev v našim slovenskim jeziku zdej še ni. Le ene same bukvice imamo, ki sim jih jez pod imenam „Bukve za kmeta“ spisal, kakó se ima pri zdravi in bolni živini sploh obnašati, ‒ pa te bukvice so za vas, ki se boste vsiga natanjko učili, vse premalo.“

„Kakó si bomo tedej pervo léto pomagali, dokler še bukev ni! ‒ Takóle:“

„Vsi vaši učeniki vam bojo v šoli narpoprej razložili prav na tanjko tisto reč, ki se je boste učili, in bojo ta podúk razjasnili s pokazanjem tiste rečí v njenim bitju, kakoršna je, ali pa v podobah. Ko boste to zapopadli, se boste vsedli, popir in peró ali svinčenik (plajštift) v roke vzeli, in učenik vam bo povedal, kaj si imate zapisati. ‒ H temu je tedej treba, de pisati in brati znate v svojim maternim jeziku. Kdor pisati ne zna, pa vunder brati, si bo pa od svojiga tovarša izposodil pisanje, ali si bo prepis oskerbel.“

„Tistim, ki morebit pisati ne znajo, ali kterim pisanje gladko od rók ne gré, bomo dvakrat na teden učenika poslali, de jih bo gladko brati in ročno pisati vadil. ‒ Takó se boste, ako ste pridni, ob enim tudi brati in pisati naučili.“

„Zdej pa od učenja v šoli posamesno.“

„Naša šola se razdelí prav za prav v 2 šoli. Ena je kovaška šola za kovače, ‒ druga je živinozdravniška šola za tiste, ki si hočejo le zdravniških vednost pridobiti.“

„V kovaško šolo, ktera polleta terpí, so primorani le tisti hoditi, ki so kovači, ‒ iz proste volje jo pa zna tudi vsak drug učenec živinozdravniške šole obiskati.“

„V živinozdravniško šolo, ktera celo šolsko léto, to je, 10 mescov (letas pa le 8 mescov) terpí, zamore vsak učenec hoditi, tedej tudi kovači, ki se hočejo učiti živino ozdravljati.“

„Od 7. do 9. pozimi, ali od 6. do 8. ure poleti, in popoldne pozimi in poleti od 2. do 3. ure se bojo učenci, ki so kovači, v kovačnici in pod lópo podkve narejati in perbijati vadili. Tisti, ki niso kovači, znajo tudi pri tem poduku pričijoči biti, de gledajo, kakó se umetno podkve delajo in pametno perbijajo, de bojo potem v stanu napčnosti podkovanja razsoditi.“

„Djanski podúk v kovačnici in pod lópo bo dajal naš kovaški učenik, gosp. Skale, ki bo v kovačnico pripeljane konje z zdravimi in bolnimi kopiti podkoval, zraven tega pa bo učencam razlagal, zakaj to in to ravno takó storí in ne drugač. ‒ Pri tem delu mu bojo že bolj zvedeni kovaški učenci pomagali, in ko se bojo po učenikovim poduku že dobro obnašati znali, bojo pričo kovaškiga učenika tudi samí podkovali. Zató morajo kovaški učenci pridno v kovačnici biti.“

„0d 9. do 10. dopoldne, in od 3. do 4. popoldne se bo celi čas šole vsaki dan v bolnišnici, to je, v štali pri bolni živíni, učilo, namreč: kakó se ima bolna živína ogledovati, de se bolezin prav spozná, njeni vzroki zvedó, in zdravila določijo, ktere so zoper to bolezin.“

„Gosp. Dr. Strupi je učenik te imenitne vednosti, in gosp. Skale je njegov pripomočnik (asistent) in namestnik, ako bi g. dohtarja kaj zaderževalo. Ta podúk je silno imeniten, in treba je, de kdor se živino ozdravljati vadi, je noč in dan v štali. Jez in dohtar Strupi sva bila 8 let v Dunajski živinozdravniški šoli kot pripomočnika (asistenta), in marsiktero noč sva mógla vstati, če je treba bilo, bolni živíni na pomoč priti, ktera je bila nama izročena. Bolno živino ozdravljati, se ne more nobeden iz samih bukev naučiti, ampak poduka si je treba iz štale pridobiti. Kér pa živina ne govorí, ne more povedati, kaj de ji je ‒ tedaj je treba, na vse znamnja na tanjko paziti, ktere se na nji vidijo, in k temu je treba: po poduku v šoli odpèrte glave, in pridniga ogledovanja bolne živine ponoči in podnevi. Kdor se je pa enkrat pomémbe vunanjih in znotranjih znaminj bolezin naučil, je dostikrat v stanu, že od delječ živinsko bolezin spoznati.“

„0d 10. do 11. skozi 2 mesca (namreč ta mesec in prihodnjiga mesca svečana) se bo v šoli poduk dajal: vse dele kopita in parkljev zunanje in notranje na tanjko poznati, kakó podkovati in bolezni kopit ozdravljati. Ta podúk bom jez razlagal na mertvih kopitih in s podobami.“

„Ravno v ti uri od 10. do 11. bo sledil mesca sušca, maliga in veliciga travna, rožnika, maliga in veliciga serpana poduk raznih plémen domače živine, njene reje in oskerbovanja, njeniga plemenenja, kakó ji pri porodih streči, kakó dobroto ali slabost živine po vunanjih znamnjih poznati, kakó zaklano živino in meso ogledovati, in kakó se obnašati, če se živina v kupčijskim ali scer pravdnim prepiru znajde. Vse to bom jez v imenovanih urah skozi 8 mescov učil.“

„0d 11. do 12. dopoldne, popoldan pa od 4. do 5. se bo skozi ta in prihodnji mesec učilo znanstvo vsih zunanjih in notranjih delov živinskiga trupla, kakor kostí, žil, kit, čutnic in vsiga drobja. Le kdor zdravo pozná, zamore bolno razločiti; kdor natanjko vé, kakšne so ‒ postavim ‒ pljuča v zdravim stanu, zamore njih bolezin razločiti, i. t. d. Premalo bi pa bilo posamesne dela živinskiga trupla le poznati, vediti se morajo tudi opravki in lastnosti teh delov v zdravim stanu; takó ‒ postavim ‒ ni zadosti, de zdravnik goveje pljuča pozná, on mora tudi vediti opravila pljuč, kaj se s kervjo v pljučah godí, on mora vediti, de zdrava goveja živina v eni minuti 10 ‒ do ‒ 12krat zasôpe in le če to vé, zamore bolno sopenje in pljučno bolezin spoznati. Tak zdravnik, ki vse to na tanjko vé, je prav zdravnik, ‒ vsak drug je le mojsterskaza, vedno le po tàmi tapa, in če tudi kterikrat kakšno živino ozdravi, se mu primeri to, kakor slepi kokoši, ki včasih tudi kakšno zerno najde!“

„Ta poduk bo dajal gosp. Dr. Strupi, ki bo potem od mesca sušca noter do konca leta tudi v šoli učil spoznanje notranjih in vunanjih bolezin, in zdravil, kakó in kdaj se ima eno in drugo rabiti.“

„Kér se poleti šola eno uro pop red začnè, se bo po tem celo razdeljenje ur ravnalo, in šola se bo eno uro popred končala.“

„Spomladi bo učil gosp. Fleišman poznanje vsih zeliš, ki so za klajo in za zdravila, zraven teh pa tudi strupenih. ‒ Človeka zdravnik ne potrebuje take natanjčne vednosti zeliš, kakor zdravnik živine, ki mora dostikrat na travnik iti in poiskati tisto zeliše, po kterim je morebiti več živine zbolelo in kuga vstala; on mora večkrat suho klajo presojevati, kaj de je škodljiviga vmes; on si mora dosti zdravil sam nabirati, de zamore boljši kup ozdravljati in si več zaslužka nakloniti. Za tó je pa natanjčno poznanje tistih zeliš potrebno, ki so dobre, škodljive, strupene, zdravilne za živino. Gosp. učenik Fleišman bo pri tem poduku tudi te zeliša kazal.“

„To so poduki, ki se bojo tukaj dajali.“

„Zdej pa še nekaj od hišniga réda.“

„Vsaka v bolnišnico pripeljana bolna živina se mora, kadar pride, gosp. Dr. Strupitu ali pa gosp. Skaletu na znanje dati.“

„Zató bo v posebni izbi blizo velkih vrat izmed učencov eden za vratárja postavljen; ta vratár ima en dan in eno noč zmirej pri domu biti, de vse napové, kar je treba, in vse skupej skliče. Učenci se verstijo v tem opravilu.“

„Razun tega vratarja sta še 2 učenca, eden za kovačnico, drugi za bolnišnico, postavljena; de bosta vedno pri rokah kovaškimu in zdravniškimu učeniku.“

„K vsaki živini, ki v bolnišnico pride, bo 1 učenec postavljen, ki ima skerb imeti, de se pri nji vse na tanjko zgodí, kar je bilo od učenika zapovedano. On bo živini zapovedane zdravila dajal; jo s pripomočjo svojih tovaršev dergnil, če bo ukazano; jo brizgljal ali klištiral, mazila vribal i. t. d. Zraven tega pa bo tudi natanjko vsaki dan zapisoval, kakó ji je bilo, ali je bolezin odlegla, ali se pohujšala, kakšne zdravila so se ji dale i. t. d.“

„Tudi v šoli si bo vsaki učenik eniga učenca izvolil, ki mu bo vse pripravil in pospravil, kar bo treba.“

„V ta poslednji namen bojo mógli posebno tisti učenci pripravljeni biti, ki imajo v hiši stanovanje brez plačila.“

„Bukvarnica, ki se bo napravila, in shramba šolskih pripomočkov, boste učencam po odločenim redu odperte.“

„Na koncu polleta bo za kovače, na koncu celiga leta pa za učence zdravniške šole izprašanje ali eksamen.“

„Poslednjič moram še opomniti, de od vsaciga učenca spodobniga in lepiga zaderžanja v šoli in zunej šole pričakujemo, in de bomo to na tanjko terjali. Vašim staršem ali oskerbnikam smo to obljubili, in obljubo bomo spolnili. Če se bo tedaj od kteriga kej slabiga ali napčniga zvedilo, ga bomo pervikrat prijazno podučili, ‒ drugikrat ojstro posvarili, ‒ tretjikrat pa mu bomo brez milosti slovó dali.“

„Natanjčna pokoršina se mora učeniku v kovačnici in vsim učenikam skazati.“

„Kér ta šola ni kakor kaka druga šola, kjer se učenci dostikrat le po sili učé, zamoremo od Vas, dragi učenci! prav pridniga učenja pričakovati, kér iz tega, kar se boste tukej naučili, si boste čez 10 mescov že petíce kovali. Vsaka ura pridnosti se vam bo splačala ‒ bolj ali manj, kakor kane.“

„In s tem vošilam, s tem zaupanjem Vas ‒ kot perve učence te nove šole ‒ serčno pozdravim; jutri pa bomo z Bogam svoje delo začeli!“ ‒

Po tem nagovoru so gosp. predsednik Terpinc še enkrat besedo poprijeli, so še enkrat učence k pridnimu učenju spodbodli, in se pričijočim gospodam zahvalili za čast, de so prišli k pervimu začetku šole. Gospodje so potem ogledali vse poslopja nove šole, in svoje dopadajenje nad vsimi napravami očitno na znanje dali.

Takó je bil začetek te šole spodobno praznovan, ktera bo Krajnski deželi, pa tudi sosednim slovenskim deželam velika dobrota.1


1) Iména učencov bomo drugikrat na znanje dali. Vred.