Za dom v bojni grom

Za dom v bojni grom. Črtica. Vladimir Levstik

Izdano:	Slovenec let. 32, št. 160, 1904
Viri:	dLib 160
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Velik senčnik iz svilnega papirja je zastiral svetilko, stoječo sredi mize; rdeča luč, ki je silila skozi navzlic neštetim gubam in gubicam, se je razlivala po obrazih starice in mladenke, ki sta sedeli zamišljeni na naslonjaču.

Samovar je govoril kakor sam seboj temne, čudne, monotone reči. Nekaj pustega, mučnega, kakor otožna misel je plavalo iz kota v kot po sobi, ki je sicer pričala o blagostanju svojih prebivalk. Zdaj si mislil, da te gleda izza velike japonsko vaze na mizici v kotu dvoje velikih, vodenozelenih oči, kot bi ti hotele izpiti dušo, zdaj se ti je dotaknila lic nevidne, zoprnohladna perot, zdaj se ti je zdelo, da je nekaj tako bolestno vzdihnilo za starinskim kaminom.

Prijetna gorkota je bila v sobi, samovar je pel kot star, pozabljen trubadur, in mučna misel ge je družila z dolgim časom in z drhtečo skrbjo v neznosno trojico ...

Dekle je vzdignilo svojo krasno glavico, streslo svilo svojih las nazaj, porinilo knjigo od sebe, in kdo ve, od česa se je vzpel otožen vzdih iz njenih fluorezanih, z neko sanjavo potezo obdanih ust proti stropu, do svetlega kolobarja, ki se je risal nad svetilko, ravno sredi neokusno sestavljenega ornamenta.

»Mama, kako dolgo je že sedaj, odkar je odšel Vanja na vojsko?« je vprašala, kakor bi se bila hipoma domislila, z glasom, ki ni izražal niti dolgega časa, niti otožnostij marveč neko nezavedno, še vse neznosnejše čustvo, kakor sredi med obema.

»Osem ... devet tednov, -- cela dva meseca že«, je naštela nato na drobnih, belih prstkih. »Kaj neki dela sedaj le siromak? Ali je na straži, sredi vihre in burje, ali počiva brez spanja na mokrih tleh in misli na naju? Ali se ravno bojuje s sovražniki ... Morda dirja za njimi črez polje, visoko na konju, sablja mu šviga kot blisek na desno in levo in z naprejenimi sulicami, z zavihtenimi sabljami mu sledijo kazaki ter sejejo smrt v rumeno druhal ...« 

Ob tej sliki, ki je vstala pred njeno dušo, se je je polastilo navdušenje, neka svečanosladka groza jo je obšla, kakor bi hodila po ulici z nepokrito glavo, in lica so ji zardela, ko so njene misli zasanjale bratovo junaštvo in njegove slavne čine na daljnih mandžurskih tleh.

A v tej misli je bilo nekaj bridkega, kot bolna slutnja, in hipoma jo je zgrabilo kakor hladna roka, ki nas prime za srce, da nehote pomislimo, kje stoji gorje z napetim lokom in strupeno strelo ter meri v nas, da bi nas ranilo in prodrlo jezove naših solza.

Starica pa je odložila pletenje, sklenila roki, povzdignila rosne oči in dejala s tresočim se glasom, v katerem se je družila bolest in udanost, skrb in tista tiha, junaška moč, ki nam daje mir, pogum in življenje, kadar vidimo v nevarnosti to, kar smo ljubili vse žive dni in na kar smo prirastli z vsako žilico svojega bitja:

»Ali pa leži na bojnem polju — s prestreljenimi prsi, s krvavim licem, skrčenimi rokami in zaprte so njegove oči, veš, tiste lepe, rjave, ki so naju gledale tako veselo, — zaprte za večno. In nič več se ne odpro njegova usta, da pokličejo: »Mama!« ali »Sonja!« Nič več se ne razprostro njegove roke, da naju objamejo. Zdaj morda v smrti oklepajo sabljo, s katero se je boril za carja in Rusijo ... In morda bove kmalu čakali zaman njegovega vsakotedenskega pisma.« 

»Ah mama, mama ... bojim se, da so tvoje besede resnične ... Če bi bil Vanja umrl, morda ravno danes ... Tako tesno mi je že celo popoldne, mama, tako čudno mi je v duši ...« je zaplakala Sonja in skrila svoj obrazek ob materinih prsih.

»Ne plakaj, dete ... Kakor hoče Bog, kakor je ukazal car ... O da bi znala, s koliko mukami sem ga vzgojila in koliko solz, radostnih in bolestnih, sem prelila nekdaj ob njegovi posteljici, ko je spaval in ni znal, da ga objema materina duša z vso svojo neizmerno ljubeznijo in bedi nad njegovimi sanjami ali nad njegovo ljubeznijo ... A ko bi imela še enega, še dva, še tri ... blagoslovila bi jih z radostjo ... da gredo v boj za dom in carja, za rusko ime, za čast in moč širne domovine ... Ponosna bi bila nanje, če bi se vračali s križci na prsih, a še ponosnejša morebiti, če bi znala, da spe v ponosnih, velikih grobovih tam na širnih poljih daljnega Vztoka. Vse dolgujemo domovini in carju. In kaj naj damo zanju plemenitejšega, nego kri junaških sinov ...« 

Častitljivo so vzplamtele starkine otožne oči in z neko svečano, prekipevajočo pobožnostjo, vsa polna svete materine misli, jo jelše gorkeje objela Sonja, in njene mlade ustnice so poiskale materinih, velih, nagubanih, trpečih.

Potem je vstala in šla tihih stopinj k harmoniju. Ponosna pesem je v veličastno ognjevitih zvokih vzkipela izpod njenih drobnih, mehkih, drhtečih ročic: »Bože carja hrani! ...« In tedaj ni bilo več v sobi one bolestne mučne misli, zelene oči niso več gledale izza vaze, nič več ni vzdihovalo za kaminom in prazničen mir kot na predvečer Vstajenja je razgrnil tiho srečo svojih kril nad devo in starko, katere ustnice so se pobožno gibale in katere duša je molila ...

II.

Jasno, bojaželjno se je razlegal vojaški rog nad ravnino. Mračen, meglen je vzduh, tla so močvirna, in ko se zadrve mali, žilavi konji v diru naprej, pljuska rumeno blato na vse strani. Konji drvijo naprej ... Komaj se dotikajo tal s kopiti, njihove nozdrvi trepečejo široko odprte in njihov rezget se meša z žvenketom orožja, s pokanjem karabink in s prasketanjem ognja japonske pehote, ki ni oddaljena niti dvesto metrov več.

Nekateri kozaki streljajo s karabinko, drugi so naperili sulice in vzeli sablje med zobe; vsi so sklonjeni naprej, njihove oči ne vidijo smrti, nego le tiste rumene, živalskobesne obraze, ki se razločijo čimdalje jasneje skozi redko meglo brezdimnega smodnika. Kako to zoprno mrgoli, ta neznosna zmes rumene kože, uniformskega sukna s pisanimi našivi in puškinih cevi in bodal! ...

»Ura! Ura! Ura!« kipi v nebo iz tisočerih grl in se strinja v eden sam glas, strašen, silovit, segajoč do meglenega, sivega neba, —nerazločen, izražajoč le smrtnoveselo, brezbrižno, ponosno moč, ki napolni prsi, kadar zazro oči pred sabo smrtonosna žrela.

»Vperjód!« zakriči z glasom kot bron mlad, vitek častnik zagorelih lic; a že se sam ne sliši od mogočnega »Ura!«, prasketanja strelov in žvenketa orožja.

Rumeno, okrvavljeno lice z besno stisnjenimi usti, poševnimi očmi in redkimi brki se pojavi pred njim.

Kakor mehanično prereže široka klina vzduh in naperjeno bodalo omahne ter izgine, predno je doseglo njegove prsi.

In zdaj se začne strašni, divji ples. Ivan Aleksejevič bije na desno in levo ter kriči: »Vsperjód!« »Ura!«, in sam ne ve kaj.

Nič ne čuti teže svoje sablje, ki šviga bliskovito po zraku, v katerem se že meša sopar potu in sveže krvi s smradom smodnikovega dima, šviga v neštetih krogih in počiva le, kadar se zarije v rumeno lice, lobanjo, vrat, v prsi, odete s suknjo s pisanimi našivi.

In za njim kozaki, kot smrtni sli, z naperjenimi kopji, zavihtenimi sabljami, suvaje in sekaje, da teče kri v potokih, brez strahu in druge misli kot na zmago in sovražnikov pogin.

Počasi se umika nasprotnik; vsaka ped zemlje je pokrita s krvjo in trupli. Zdaj nič več ne pljuska blato pod kopiti kazaških konj.

Ivan Aleksejevič se bije kot lev. Lice mu je poškropljeno s krvavim gnjusom, ki je brizgnil izpod njegove sablje, ko je preklala eno izmed teh vražjih rumenih glav do nosu. Sovražnikovo bodalo mu je predrlo uniformo ob desnem boku in ga ranilo; on ne čuti.

»Ura!« Vsikdar naprej, naprej za carja, do zmage!« Na desni in levi padajo tovariši; Vanja ne vidi, temveč žanje s sabljo po sovražniku smrtno žetev, kot žanjica žito na njivi. On sploh ne vidi sovražnika. On gleda plemeniti obraz vladarja, vidi se v paradni fronti in imperatorsko veličanstvo se sklanja k njemu ter mu lastnoročno pripenja križ! Za carja! Za carja! Ta misel vrvi z neznano hitrico semtertja po njegovih možganih. In zdaj ... kakor bi ga nekaj silno udarilo na levi pod prsi, zdaj na desni, zdaj zopet ... Nekaj gorkega se meša z znojem pod njegovo obleko, temno mu postaja pred očmi, a njegova sablja še vedno kosi, kosi ...

Ivan Aleksejevič je zdrknil počasi s konja. In ko je padal, s sklonjeno glavo, povešenimi rokami, počasi, naprej ... se je ujel še na bodalo. A njegov desetnik, videč padati poveljnika, je zamahnil z brezglasno besnostjo po Japoncu, kri in nekaj gostega, belega je brizgnilo iz lobanje in padel je.

Sovražnik se je poskušal rešiti v divjem begu. A zdajci so se zgrnili okrog njega novi oddelki. Veselo so se risale v meglenem vzduhu zelene uniforme, kopje in sablje so švigale, karabinko so pokale in smrt je žela, dokler je stal le še eden izmed rumene tolpo na bojišču. Poslednji smrtni krik je zamrl nad bojiščem ...