Za kogá se potegujejo Novice zastran desetine in tlake
| Za kogá se potegujejo Novíce zastran desetíne in tlake anonimno |
Podpisano kot Vredništvo.
| |||||||||||||
Za kogá se potegujejo Novíce zastran desetíne in tlake: ali za kmeta ali za gospôdo?
Od mnogih straní smo slišali in so nam tudi pisali, de se Novíce zastran tlake, desetíne i. t. d. preveč za kmeta potegujejo; spet od druzih straní nam pa očitajo, de preveč z gospôdo deržimo. Kaj je tedej resnica? Kdo ima pràv? ‒ Na ravnost jo povemo: de nobeden.
Resnica je: de se Novíce vedno za pravico potegujejo; torej morajo, kar je pràv, s kmetam, pa tudi z gospôdo potegniti. V teh zadevah le z enim deržati, bi bila krivica. Poslušajte zakaj. Dobro vémo, de bi slajši pesmice kmetam zapéti ne môgli, kakor če bi jim rekli: „desetína, tlaka in vsi dozdanji gruntni davki so proč brez vinarja ‒ in krivíca je, ako bi mogel kmet kaj plačati“ Ta pesmica bi gotovo vsim kmetam nar boljši dopadla ‒ pa kaj bi pomagala, če bi le prazna pravlica bila! Kdo bo potem grajšakam in drugim posestnikam povernil, kar jim po pravíci gre? Ali Cesar? Dobro bi bilo in serčno bi to kmetam privošili; tode kje bojo Cesar denarje dobili, de bi vse te rečí odkupili? Nam vsim bi mogli nove davke naložiti, kterih se bo pa tavžent in tavžent ljudi branílo, ki nimajo ne njiv, ne senožet, ne gojzdov, kteri tedej tudi niso dolžni, gruntnih davkov prevzeti. Kakor kmet za rokodelca, fabrikanta in druge stanove nič ne plačuje, kteri imajo svoje davke, tako tudi rokodelec, fabrikant in drugi stanovi ne bojo hotli za kmeta plačevati. Vsak plačuje od svojiga posestva. De pa vsa desetína, vsa tlaka in vse druge dolžnosti niso čez kmeta kakor slana čez polje z zraka ali ljufta padle, ampak de se njih odrajtovanje, čeravno ne vse, vunder veliko njih na stare pravične zaveze opira, to smo skazali v 45. do 48. listu Novíc 1846. léta.
Dobro pa nasproti tudi vémo, de bi slajši pesmice grajšakam in drugim posestnikam zapeti ne mogli, kakor če bi jim rêkli: „desetína, tlaka in vse drugo se bo vam tako odkupilo, de ne vinarja ne boste zgubili.“ Ta pesmica bi gotovo vsim grajšakam in desetinskim gosposkam nar boljši dopadla ‒ pa kaj bi jim pomagala, kér bi tudi le prazna pravlica bila! Grajšaki in drugi posestniki bojo mogli veliko veliko zgubiti, kar so dozdej vživali, de se bo kmečka reč tako poravnala, kakor je potrebam sedanjih časov primerjeno. Prekucije sedanjih časov tirjajo pravično svobodnost vsaciga stanú, de ne bo več en stan sužen druzimu, ampak de bojo vsi med sabo živeli kot prosti ljudjé v prijaznosti, miru in pravi ljubezni. De se bo pa môglo to doseči, bojo mógli grajšaki in druga gospôda marsikter goldinar na oltar domovine položiti.
Zna biti tudi, de je bil marsikter posestnik ali oskerbnik odertník, ‒ vse to pa se bo móglo, in če je res, se bo tudi dalo spričati. Brez spričanja pa se ne bo nič opravilo, kér prostost ali svobodnost (frajost) ni razvujzdanost, de bi zamogel kdo ravnati, kakor bi po svoji glavi hotel. Brez postav ni nobene dežele na svetu in je tudi ne more biti, ‒ kjer so pa postave, tam so pravice, pa tudi dolžnosti. Če so kmetam na Ogerskim in Hrovaškim desetíno in tlako odpustili, kjer so zaveze z grajšaki in kmeti drugačne, kakor v druzih deželah ‒ nima to nobene veljavnosti za druge dežele našiga cesarstva.
Če grajšaki in druge gruntne in desetinske gosposke ne morejo brez plačila pravične desetíne, tlake in druzih dolžnost svojim podložnim dobrovoljno odpustiti kakor na Poljskim, bojo mogli Cesar to reč na-se vzeti, kar se bo na Dolenskim, kjer je posebna revšina domá, berž ko ne, moglo zgoditi.
Če se tedej Novíce za pravico kmeta pa tudi za pravíco grajšaka in desetinske in gruntne gosposke potegujejo, spolnujejo le svojo dolžnost in varjejo pravico, ktera je večna kakor resnica. Kmet in grajšak imata pravice pa tudi dolžnosti, in nobenimu se ne sme krivica goditi!
Teh vodil se Novíce vedno deržijo in se ne bojijo nobenih protivnikov. Pravíca je ž njimi. Deržavni zbor na Dunaji bo gotovo tudi pravično razsodil.
Vredništvo.