Za nos ju je vodil
| Za nos ju je vodil (Smešen dogodek iz življenja) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 1 (3. januarja) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Gospod Komar, ki jo že več let v nekem mestu opravljal službo aodnijskega pristava, je bil zaradi svoje smešne šale povsodi zelo priljubljen, večkrat seveda se je tudi tako pripetilo, <la je koga izmed svojih pri jateljev z ostro burko razžalil, da ga jc razžaljeni uto nekoliko dni pisano gledal, a sta ae kmalu pobotala jn to ju je fte bolj potrdilo v prijateljstvu. Nekoč pa ii je imenovani gospod na omenjeni način do dobra zameril dvema svojih najboljših prijateljev, tako da je več let preteklo, prodno sta se ona dala pregovoriti ter mu odpustila njima neljub dogodek.
To se je zgodilo na ta način: g. Celcstin Bernot. imovit notar v istem mestu jc sedel nekega dne prj zajuterku, ko mu nakrat prinese njegova že priletna gospodinja pismo Začuden jo odpre in bere »Dragi prijatelj» Drznem se te danes na kosilo povabiti Pričakuje le točno ob polu jetlni uri tvt>j zvesti Viljem Kremen«
No to je bilo kaj izvanrodnega in goepod Ik-rnut ukazal je takoj avoj Irak in cilinder oenažiti, misleč, njegov prijatelj danea kaj (»osebnega obhaja ter želi. da se tudi on kot njegov najboljši prijatelj. U- alovts noati udeleži.
Skoro v taistem času došlo je k Viljem Kremenu, imejitelju znano lekarne »pri želvi«, stoječemu pred zrkalom, jednako pisemce po njegovi skrbni polovici
Osupncn bere Kremen na glas: •Ljubi prijatelj' Hočem te danea na koulo pu vabiti, zatoraj to pričakujem točno ob polu jedrn uri. Tvoj zvesti Celeatin Bor not.
Takoj poišče svojo suknjo in cilinder, oboje malo usnaži in ae počasi napravlja. Ravno bije ura četrt na dvanajst, ko atopi Bernot iz hišo z velikimi koraki jo maha naravnoat proti lekarni. Sredi trga, akoro pred mestno hišo, pride mu pa že lekarnar Kremen v svojem ozkem fraku naproti. Oba prijatelja ae srčno pozdravita in ko sta si jeden drugemu svojo novico povedala, prime lekarnar svojega pnjateljn pod pazduho in zavije po poli nazaj, po kateri jo ta ravnokar prišel, čemur se je aeveda tudi no malo čudil.
»Aha«, menil je Bernot, »koailo gotovo še ni pn pravljeno in aoproga njegova mi je moža naproti po alala, da naj me ta čas nekoliko sprehaja. No, za moj del, saj to |>ospcšujc tudi apetit.«
V tem prideta oba do hišnih vrat g. Bernota. Tu se nakrat vstavi lekarnar. Bernot pa je mialil, da hoč« lekarnar le obrniti, zato sc vrne tudi on. Ker jc Kremen opazil, da Bernot So ne misli iti domov, menil je, di kosilo še ni pripravljeno in da ga hoče v tem notar malo sprehajati. »No prav«, reče na tihem, »kratek sprehod pred jedjo nič ne škoduje« in koraka nazaj Zdaj dospeta obadva do lekarne. Bernot obstoji, a oni misleč, da hoče le obrniti, gri t njim zopet nazaj Notar, ki se jc bil žc preje tolažil a tem, da jed Sc ni pripravljena, je šel rad nazaj in tako sta se sprehajala Pred durmi lekarne je vselej obrnil Kremen, a pred notarjevimi pa Bernot. Polagoma bila je ura polu — ln četrt - konečno eno, vendar ni nihče hotel iti h kosilu Oba čutila sta človeško potrpežljivo*. »To ima človek od tega«, menil jc lekarnar, »če mora čakati na milost svoje gospodinjo. Tri vratc jedil pa pripravlja do Ave Marije. V tej reči p« moram ie pohvaliti svojo soprogo.« Jednako, a vendar nasprotno, mislil si jo Bernot, ter %> srečnemu štel, da ae ni oženil ter tako prišel ženski na limance. Kmalu bij« ura črtrt. polu. tričetrt. konečno dve, a prijatelja Bo vedno korakata po trgu gori in doli. Ko bi «e bile želje obojih spolnile, bili bi gospodinji ie davno pripravile jed. ne le za dva, tudi za več. Vedno in vedno sta korakala in ker jima je pogovor pošel, sprehajala sta se molče gori in doli. Zopet je udarila ura četrt, H nihče Sc ni drugemu omenil o jedi; tu pa. prišla sta ravno zopet do mestne hiše, ko udari polu treh — mine naenkrat lckarnaja vse potrpljenje in jezno reče: "Toda, za božjo voljo — ali tvoja irospodinja 1« sedaj ni pripravila kosila?« Z začudenimi očmi ga gleda Bernot. »fVgava, moja?
•Čigava pa V — Me li nisi ti na koailo povabil?«
•Kedo — jaz • bil je odgovor zijajočih ustnic.
•Kdo drugi, kakor ti!« kriči lekarnar na vae preteke.
«Tu Iveri'« in mu pomoli dobljeno pisemce pod nos. Bernot prebere, poišče potem svoje in mu poda. Oba «lojita nekoliko časa molče, a kmalo je obema j.vsno. OU je namreč zvodil za n<is oni burko polni — Komar Vsak nase jezen se ztrubi domov.
Preteklo je več let, da se je ta dogodek, ki je še isti dan šel po mcatu od u«t do ust, le toliko mogel pozabiti, da ae je oni ie vedno nepoboljšljivi Komar mogel »praviti z lekarnarjem in notarjem.