Za ped zemlje
| ← Iskra: Moj očka goduje | Za ped zemlje: Slika iz Podgorja Ivo Česnik |
Irena Kirm: Dve duši → |
| |||||||||||||
Prijetno in lepo pomladno jutro se je porajalo. Zadnje zvezde so ugašale in prva zarja se je svetlikala izza Sv. Miklavža. Nad Krko v dolini je vstajala megla. Rosne kapljice so bleščale po listju, travi in zelenju kakor kristali. Tiha, komaj čutna sapica je vela od Trške gore in nosila pozdrave čez novomeško kotlino in šentjernejsko polje bajnim Gorjancem.
Mrak je kosil v tistem lepem jutru na travniku blizu svoje hiše. Z veliko koso je mahal po travi, da so padali redi na desno in levo. Zatopljen je bil v svoje misli, le zdaj in zdaj je pogledal na vas, ki je ležala pod njim, pa na svojo kočo in na hišo mogočnega soseda Cesarja. Vas je bila ubožna, zidovi hiš na mnogih mestih sivkasti od dežja in vetrov, prebivalci razen petih, skromni in revni.
Mrak se je spomnil, da sta se lansko leto s sosedom prepirala radi mejnikov. Mejniki niso bili vidni. Zato je kosil Mrak po stari navadi, kakor je mislil, da mu pristoji svet, ki ga je podedoval po očetu. Sosed Cesar se je hudoval, da kosi njegovo, in mu je žugal, da ga bo s tožbo prisilil spoštovati tujo lastnino.
Tudi tisto jutro je Mrak kosil po stari navadi in si mislil: »Ubog sem, imam le napol podrto bajto, dve majhni njivici, vinograd in ta-le travnik ter pet lačnih otrok. Cesar je pač mogočnjak: župan, gostilničar in trgovec, pet vinogradov ima, njiv in travnikov pa sam ne ve koliko, otroka redi dva, žena mu je prinesla trideset tisoč dinarjev dote. Veljavo ima povsod, zato misli, da sme pometati z nami bajtarji kakor veter s prahom, a moti se. Z menoj ne bo. Kosil bom, kakor je kosil moj ded in moj oče.«
Tako je mislil Jernej Mrak, ko so prvi sončni žarki švigali izza Gorjancev ter razpršili svoje zlate pramene po širni ravnini in hribčkih. Veselje je šlo preko narave, zablestela je rosa po zelenju in sadnem drevju in ptiči so se oglasili v lozah. Nad vasjo se je pasla med skalami čreda živine in nekaj ovac. Pastir je piskal na piščalko, z bližjega pašnika mu je odgovarjal drugi z vriskom in petjem. V vasi se je vzbudilo življenje. V zvoniku je zapel zvon, ki je vabil k maši.
Tedaj je vstal tudi mogočni France Cesar, širokopleč in okrogloličen možak, pogledal skozi okno na vas, na vrt in travnik pri hiši in zapazil Mraka, ki je v naglih mahljajih kosil. Zaklel je, udaril z nogo ob tla in zamrmral: »Ta prekleti osebenk, že spet kosi na mojem! Moral ga bom naučiti spoštovati tujo lastnino!«
Odšel je hitro iz hiše in prisopihal pred Mraka. Stopil je predenj in zavpil, da se je slišalo daleč po vasi: »Že spet kosiš na mojem! Ali ne poznaš sedme božje zapovedi? Bes te plentaj, tožit te grem! Presneto se ti bo otepalo. Naučim te kozjih molitvic!«
Jernej Mrak je prenehal s košnjo, se oprl ob kosje, kri mu je šinila v lica, pogledal je jezno Cesarja in zaškripal z zobmi.
»Kje je kakšen mejnik? Na svojem sem kosil, kakor vsako leto. Moj ded je tukaj kosil, očeta sem videl tukaj kositi in jaz bom tukaj kosil! Misliš, da ti je vse dovoljeno, ker si bogatin? A še je krčmar nad teboj, kateremu boš dajal račun. Le pojdi me tožit! Videla bova, kdo ima pravico.«
Cesar je hropel od jeze, obraz mu je pordel, žile na njem so se napele, stisnil je pesti in zažugal Mraku:
»Bili so mejniki, a ti si jih izruval pozimi. Prav tam-le je eden stal. Pokažem ti, kaj se pravi jemati kostanj iz žerjavice z golimi rokami. Še danes te grem tožit!«
»Kdaj sem prestavljal mejnike? Cesar, ti si izmišljaš lopovščine!«
Cesar je obrnil Mraku hrbet in odšel. Opravil se je pražnje, ukazal napreči čilega vranca in se odpeljal v Novo mesto.
Jernej Mrak je gledal za njim, si grizel ustnice in mrmral sem pri sebi: »K advokatu gre. Naj gre! Pravica je še na svetu. Dokazal mi bo, kdaj sem mu prestavljal mejnike! Ta človek misli, da je svet njegov. A še so nad njimi!«
Preteklo je deset dni in Mrak je dobil od sodišča tožbo. France Cesar ga je tožil radi motenja posesti.
Mrakova žena je opazila, da je mož dobil papirje od sodnije, in je takoj zaslutila, za kaj gre.
»Jernej, najbolje je, da se poravnaš s Cesarjem. Pravda je draga reč in ne veš, kako se konča.«
»Ti si prava Jera! Misliš, da sem baba, da se bom kar tako dal ugnati v kozji rog. Stvar hočem dognati do konca in če tudi zapravdam kočo. Še danes grem k advokatu.«
»Bodi pameten in poslušaj me!«
»Nehaj z nasveti!« jo je prekinil.
Marjeta si je skrivaj obrisala solze v očeh, mož pa se je preoblekel in nato odkorakal z debelo gorjačo v desnici v Novo mesto k odvetniku.
Tisti dan je kuhala huda soparica. Takoj popoldne so se začeli zbirati nad Gorjanci in kočevskimi hribi sivi oblaki.
Cesar je sedel pred svojo hišo, malomarno gledal na vrt in preko njega na sosedovo dvorišče, kjer so se igrali Mrakovi otroci in so se pasle kokoši. Zdaj in zdaj je nalil rdečega vina iz litra, ki je stal pred njimi na mizi, in pil. Po vsakem požirku okusnega cvička se je globoko oddahnil, si obrisal ustnice in vtaknil med zobe veliko dolgo pipo.
Sonce se je že skrilo za oblake in v daljavi so se čuli odmevi groma.
Tedaj se je zgodilo, da je priletela čez plot na Cesarjev vrt Mrakova kokoš in se začela pasti po tuji lastnini. Cesar je nekaj zamrmral, udaril z desnico po mizi in gledal nekaj trenutkov predrzno tatico. Nato je odložil pipo, naglo vstal, pobral debelo krepeljce in vrgel proti kokoši, ki je, zadeta v glavo, obležala na tleh.
Mrakovi otroci so opazili ta pripetljaj, zagnali krik in klicali mater iz hiše. Mati Marjeta je prihitela v skrbeh na dvorišče.
Cesar je stopil k mrtvi kokoši, jo prijel za noge in vrgel čez plot Marjeti pred noge.
»Tu imaš golazen! Pazi na svojo kuretino in glej, da ne bo hodila v tujo lastnino, kakor tvoj mož.«
»Sram te bodi! Najboljšo kokoš si nam ubil. Vsak dan je znesla jajce. Bog se nas usmili! Reveži smo, zato je tako. Bogatinu ne bi podil in ubijal kokoši.«
Marjeti se je milo storilo, ko je pomislila, da bo poslej prodala sedem jajc manj na teden. Pri srcu jo je nekaj zaskelelo in skoraj bi ji prišle solze v oči.
Cesar se ni zmenil za njene besede, obrnil ji je hrbet in mogočno korakal pred svojo hišo, sedel za mizo, vzel hladnokrvno v roke pipo in kadil dalje, kot da je odpodil sitno muho. Marjeta je pobrala ubito kokoš in jo odnesla v hišo.
Na nebu se je oblačilo vedno bolj. Čez gričke je začela veti močna sapa. Prah se je dvigal po cestah in potih, drevje se je upogibalo pod pritiskom nagajivega piša. Oglašali so se gromi in bliski so švigali preko neba. Tam v daljavi nad žužemberškim kotom so padali deževni stebri v velikih curkih izpod oblakov. Naliv se je vedno bolj bližal. Kmalu je začela padati ploha nad vso novomeško kotlino in šentjernejsko dolino.
Cesar se je podvizal od mize, stopil k vodnjaku-kapniku in naravnal žlebove, da se je cedila voda s streh, v velikih curkih v globočino. Nato je pohitel v hišo in v sobi zadovoljno kadil dalje.
Pozno ponoči je prišel Mrak ves moker iz mesta. Izpod neba je še vedno pršelo in zdelo se je, kakor da bi bil nebesni obok poveznjen na zemljo. Le tam nekje v daljavi se je kazalo nekoliko svetlobe, znamenje za jasne, lepe dni.
Ko je stopil Mrak v kočo, je takoj opazil, da se je ženi nekaj zgodilo.
»Kaj si tako kisla? Večerje mi daj, lačen sem, kot bi vozil hlode izpod Sv. Miklavža.«
»Kaj bi ne bila kisla in nevoljna? Pomisli, Cesar je ubil našo kokoš, ki je zletela čez plot na njegov vrt. Krepeljce je zagnal vanjo in bilo je po njej. In pomisli, najboljša kokoš je bila to, vsak dan mi je znesla jajce.«
»Kaj praviš? Cesar je ubil kokoš? Ni ga večjega lumpa, kakor je ta človek! Danes sem vložil proti njemu tožbo zaradi razžaljenja časti. Vložil bom pa še to radi kokoši!«
Vstal je in odšel v sosedovo hišo. Cesarja je dobil pokonci. Zahteval je odškodnino za ubito kokoš in mu pretil s tožbo in vsemi kaznimi, kar si jih more izmisliti Podgorec. Cesar se mu je smejal. Pivci, ki so sedeli pri mizi, so ga mirili in mu svetovali, naj hitro speče kokoš in jo razdeli med nje. Mrak se je še nekaj časa pričkal in prepiral, klel in se jezil, nato je pa odšel s še večjim sovraštvom in gnevom v srcu.
Od tistega večera se Cesar in Mrak nista več pogledala, če sta se srečala. Opravljala sta drug drugega in pripovedovala o svojih pravdah in gotovi zmagi.
Prvič sta se spogledala spet pri sodniji, ko je bila razpisana razprava o tožbi zaradi motenja posesti. Ko sta stala pred razpravno dvorano, sta se pričkala, kdo več velja. Cesar je trdil, da je župan, cerkveni ključar, gostilničar, trgovec in imeniten posestnik, da ima žlahto po vsem Podgorju, od Toplic do Orehovice in še naprej. Mrak se je pa oblastno potrkal na prsi in dejal, da je njegov oče pretepal Lahe pri Kustoci, da je tudi on jedel pet let vojaški kruh in se boril po vseh frontah, na Tirolskem, ob Soči in Pijavi. Še pred sodnikom nista mirovala. Ko jima je zapretil, da ju zapodi iz sodne dvorane, sta umolknila. Čudila sta se, da je razprava tako kratka. Sodnik je pa le zapisal ugovore Mrakovega odvetnika drja. Drobniča in sklenil, da dopusti in izvede dokaz po obojestransko predlaganih pričah in ogledu na licu mesta, ter je razpravo preložil na kresni dan. Pričakovala sta, da bo sodnik takoj izrekel razsodbo in obsodil nasprotnika v plačilo in še v zapor radi goljufije. Zato sta odvetnika imela precej posla, da sta raztolmačila enemu in drugemu, da mora sodnik prej slišati priče in si ogledati sporni predmet, preden izreče razsodbo. Dr. Drobnič ni bil nič kaj prijazen do svojega klijenta, ker mu ni plačal še nobenega dinarja na račun. Zato je zahteval, da mora Mrak prinesti v desetih dneh pet sto dinarjev, ako hoče, da ga bo zastopal pri razpravi na spornem travniku. Mrak je povesil oči in sramežljivo obljubil, da to stori.
Cesar se je odpeljal s svojim čilim konjem takoj po kosilu domov. Mrak si ni privoščil niti kozarca vina niti tople juhe. Vso pot je premišljeval o težki pravdi.
Ko je prišel domov in se malo pokrepčal s prstenino in krompirjem in izpil kozarček cvička, se mu je razvozljal jezik. Začel je pripovedovati Marjeti, kako je bilo pri sodniji in kako jih je belil Cesarju. Potožil ji je tudi, da je odvetnik zahteval na račun pet sto dinarjev, ter jo vprašal, kje naj si izposodi to svoto. Ko je žena slišala o toliki svoti, so se ji zasolzile oči in začela je možu prigovarjati, naj se s sosedom poravna, ker sicer lahko zapravda kočo in grunt.
»Kaj bom zapravdal? Nič ne bom zapravdal. Če tukaj pravdo izgubim, se pritožim naravnost na Beograd. Cesar je bogat, ima veliko žlahte in denarja ter me hoče uničiti, pa me ne bo. Tudi jaz nekaj znam, tudi jaz nekaj veljam. V vojski sem bil. Na Doberdobu sem bil ranjen.«
»Kaj ti pomaga vojaška služba in rane! Denar je sveta vladar, Cesar ima denar, mi smo berači.«
Tudi Cesar je pripovedoval svoji ženi Lizi, kako se je postavil s svojim odvetnikom dr. Globokarjem pred sodnijo in kako sta ugnala Mraka v kozji rog. Liza, dobrosrčna žena, ki je v resnici držala tri vogle Cesarjeve hiše pokonci, je mirila moža in ga prosila, naj ustavi pravdo, ker se ni vredno tožariti za tako malenkost, ki bo stala ogromne stroške. Mrak tudi toži zaradi razžaljenja časti in kokoši.
Cesar se je razhudil in mrmral: »Ženske ste vse enake! Samo srce vas je. Lase imate dolge, pamet kratko. Molči, že vem, kaj delam.«
V resnici pa tudi Cesarju ni bilo pri srcu ravno prijetno. Pomislil je, da je vendar ravnal prenagljeno, ko je vložil tožbo. A rekel je sam pri sebi: »Ti presneta reč, saj bi ne dejal ničesar. Kaj me briga tista pest sveta! Prosit naj bi me prišel in mu jo podarim. Tudi pravdo bi ustavil, da bi le prišel prosit, da se z njim poravnam; a ne pride, preveč je trmast in kaj takega ne stori nikdar.«
Tako je razmišljal Cesar in si prižgal pipo po stari navadi.
Na kresni dan je prišel sodnik Sajé reševat pravdo radi motenja posesti. Ogledal si je sporni svet, povprašal Cesarja in Mraka za mejnike, hacal po travniku sem ter tja, meril po korakih ter si zapisoval zaznamke. Mizo za zapisovanje je posodil Cesar; Sajé jo je dal zanesti kar na znameniti travnik, da je bilo vse pri rokah. Prav nič se ni brigal za Cesarja in Mraka, ki sta stala vsak na svojem travniku nekaj korakov drug od drugega in se zbadala.
»Treba je bilo tega! Tatvino si nosil domov!« je trdil Cesar.
»Lažeš! Ti mi hočeš ukrasti kos travnika. A ga ne boš! Sodnija te nauči spoštovati sedmo božjo zapoved! je odvrnil Mrak.
»Ti boš mene učil postave in zapovedi! Grom in strela, kaj se delaš lepega ko smrdiš po govnu!«
»Skidaj svoj gnojnik! Mojega pusti pri miru! Skidam ga sam.«
Dr. Globokar in dr. Drobnič sta krotila jezike svojih klijentov brez uspeha. Cesar in Mrak sta se približevala vedno bolj drug drugemu, mahala z rokami, grozila in se končno začela pestiti. Tedaj sta pristopili še ženi in vlekli vsaka svojega moža za suknjič.
Sodnik Sajé je nekaj časa smeje se opazoval ta prizor, nato pa je velel zapisnikarju Bradaču, širokoplečemu in junaškemu avskultantu, prvovrstnemu telovadcu, naj napravi red. Ta je stopil med prepirača in ju namah ločil, da sta skočila vsak na svoj travnik.
Sodnik je v kratkih in jedrnatih stavkih opisal ogled v zapisnik in sklenil, da se postopanje prekine, ker gre za mejni spor.
»Treba je urediti najprej mejnike, potem se pravda nadaljuje. Svetujem poravnavo. Gre za predpasnik širok kos travnika. Ali se splača, da se tožarita za ped zemlje?« je rekel.
Cesar je debelo gledal, da sodnik tako odločno označuje njegovo pravdo. Mrak pa ni razumel, kam merijo Sajetove besede. Podučil ga je dr. Drobnič.
Dr. Globokar je videl nevarnost za svojo pravdo in je bil takoj pripravljen na spravo, dasi drugače ni bil nikoli naklonjen poravnavi, če je njegovemu klijentu kazala pravda količkaj ugodno.
Sodnik Sajé je bil odločen človek in je prepirljiva soseda poravnaval.
»Pravda za oslovo senco je bila bolj znamenita kot vajina, a nič bolj neumestna. Za to rjuho zemlje se ne moreta zbogati? Končajta pravdo danes in postanita zopet prijatelja!«
Liza in Marjeta sta prigovarjali svojima možema poravnavo.
Cesar je bil mogočen, Mrak pa jeznorit. Treba je bilo še veliko prigovarjanja in pomirjevanja, predno sta soseda privolila v spravo.
Sodnik je sporni del travnika razdelil polovico Cesarju, polovico Mraku. Cesar se je zavezal plačati vse pravdne stroške.
»Kaj pa s pravdo radi razžaljenja časti in z odškodnino radi kokoši? Ali bi tudi teh dveh danes ne končali, da zavlada res popoln mir?« je omenil dr. Globokar, ki je vedel, da za Cesarja pravdi ne kažeta dobro.
»Tu naj odneha Mrak! Cesar je bil dovolj pojenljiv pri motenju posesti!«
»Mrak, odnehajte!« je predlagal sodnik.
»Naj Cesar plača stroške, pa umaknem obe tožbi,« je pripomnil dr. Drobnič.
»Pri poravnavi ne smete gledati samo na stroške! Vsaka stranka naj nekaj odneha!« je posredoval sodnik Sajé.
Ko je Mrak zvedel od dr. Drobniča, da bodo ti stroški znesli kakih 200 Din in da bo Cesar moral plačati 4000 Din, je privolil.
Nasprotnika sta si segla v roki. A prava prijatelja nista bila nikoli več.