Za premog

Za premog Zofka Kveder

Izdano:	Slovenski narod, Ljubljana, torek, 10. november 1903, letnik 36, številka 260.
Viri:	dLib 260
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

ČRTICE

Spisala Zofka Jelovškova

Za premog

Šla sem na sprehod. Kar tako. Zeblo me je doma, pa sem se hotela malo ogreti. Oblekla sem svoj žaket in šla. Moj žaket ima sivo krzno okrog vratu in krzno, da, to napravi vedno utis.

Tako sem jo tolkla v svojih, hvala Bogu še celih, letnih čevljih po tlaku, gledala ljudem v premrzle obraze in sem bila drugače prav čisto brez vsakega vzroka strašno blažene volje. Iz jedne ulice v drugo, zdaj hitro, zdaj počasi, kakor se mi je ravno hotelo. Na voglih sem študirala anonce, gledališčne liste z ničvredno zadovoljnim, blaziranim licem, — tako nekako, kakor abonenti lož in prvih vrst parterja. Potem sem jo pobirala dalje.

Nakrat me je nekdo zastavil.

»Dajte mi kaj, prosim!«

Sežem v žep, čeprav vem, da je prazen.

»Nimam nič!« se opravičim.

»Samo en krajcar!« kričita ta dva, deček in deklica. »Nekaj za premog! Zebe nas doma! Za drva in premog, prosimo! . . .«

»Če pa nimamor. Sama zmrzujem!«

Požurim korake, da bi se jim umaknila, ali nič mi ne pomaga. Za menoj bežita, vsak na eni strani in beračita vsiljivo in kričeč: »Za premog! Samo en krajcar dajte!«

To me razjezi. To je vendar že predrznost! Če sama nimam nič, niti krajcarja!

»Pri miru me pustita! Takoj mi dajta mir, če ne pokličem policaja!« se zaderem nad njima.

Pustita me na miru. De Ček prav še svojeglavno, pol v joku: »Če me pa oče nabije, če ničesar ne prinesem!«

Zardim.

S policijo sem grozila tema otrokoma, ki jih ljudje sami gonijo na ulico. Kdo jih ima na vesti?!

In jaz kličem še policijo!

Oh, človek bi se smejal!