Za samostanskim obzidjem
| Za samostanskim obzidjem. Marica Gregorič |
Izdano pod imenom M. Gregoričeva
| |||||||||||||
I.
urediPred leti je bilo, ko sem si izvolila za letovišče divje romantičen kotiček ob Savi. Sicer pa sem malo prebivala, v njem, kajti lepa, okolica me je vsak dan izvabila izpod strehe.
Nastopilo pa je mokrotno vreme, ki me je tiščalo v stanovanju za delj časa. Deževalo je venomer par dni in par dni so se vlekle megle nad skromnimi bivališči, tukaj svetle in razkosane, ko raztrgani pajčolani, tamkaj temne in v gručah, ko umazane cunje. Ali, kakor hitro se je prikazalo solnce s svojimi pozlačenimi odsevi in se je cesta posušila, sem oblekla treso ter sedla na kolo.
Koj spočetka mi ni bil sprehod prav nič prijeten. Po prostrani vozni cesti sem se morala umikati neprenehoma bodisi tovornim vozovom, razorani prsti ali mnogobrojnemu ovočju, ki je grešno gnijalo po tleh. Naposled zavozim na stransko, z gramozom utrjeno pot, ki se je kačje vila, sedaj po goščavi, sedaj po trati okoli nizkih holmičev. Uglobljena v lastne življenske anekdote, sem se vozila že celo uro. In vozila bi se bila bržkone še dalje, ko bi me ne bilo privedlo kolo pred strmino, ki se je dvigala pred mojimi očmi osamljena, pusta in pobožna, ko romarska pot.
Na holmu, katerega je napol zakrival brezov gozdič, je stalo samo eno poslopje, zato pa obširno in visoko. Domislila sem se nagloma samostana! Tožno klenkanje se je razlegalo od Sv. Urha in polagoma in v enakomernih sunkih, da je tem tožneje odjekavalo ob ploščato steno stranskega pogorja, predno se je izgubilo v svežem vzdušju. Nisem se dolgo mudila do samost. cerkvice. Duri so bile na široko odprte, ko ob praznikih. Približam se cerkvenemu pragu po prstih, obstanem in pokukam. Sredi cerkve je stala v krogu zbrana množica menihov in mrmrajoče opravljala molitve, dočim je bila med njimi nad nečim prostrta črna tkanina z všivom belega križa vzdolž sredine. Pogodila sem, da je pod tistim suknom mrtvo truplo. Odstopila sem zopet po prstih ter se približevala h kolesu in hotela oditi. Ali razgled me je prevzel! In misel za mislijo je begala semtertja, od griča v dolinico, iz gozdiča na gore, preko vinogradov in livad, kakor da išče tod milih spominov, dasi so bili le-ti tamkaj daleč za zanebjem.
Za menoj je zajekal šum stopinj, enak onemu, ki ga provzročamo, kadar stopamo z mokrimi stopali iz kopelji na razgreti morski prod. Stopinje menihov! Umaknila sem se s pazljivo neopaženostjo. Pred mojimi pogledi se je pomikal sprevod mladih, golobradih in upognjenih belolasih redovnikov. Prvi je nosil razpelo, dva druga za njim krsto in nato je sledila kratka vrsta kapucinov, čitajočih glasno iz molitvenika. Stopali so polagoma napram lesenim dvercem, ki so bila odprta in vodila na samostansko pokopališče, katero je zakrivalo mojim očem pobeljeno visoko obzidje. Zasukani svojo pot za samostan! Tamkaj se je vila navzdol prijazna strmina, ki je obetala dovesti me na kremenito cesto, ki se je belila v jutranjih žarkih, ko da je zasuta z jedva padlim snegom. Sedem na kolo in se spustim brezskrbno v dir. Pot je bila gladka, ravna in samotna, ali kar me je na izletih danzadnem srdilo, to so bili vselej nagajivi psi, ki so meninič-tebinič poskakali presenečeno iz svojih kajžic ali izza plota ter se s pasjo predrznostjo zaganjali vame.
V moje kolo se je naenkrat zaletel dolgodlakar. »Va via!« sem mu urno zavpila, pozabši, da kranjski psi niso italijansko vzgojeni ... Za kosmatincem se je pojavil menih, s katerim sem se seznanila po naključbi teden dni preje.
— Povsod Vas zasledi moj Sokrat, gospodična! —
— Uvidevam, da se ne smem več prikazati v obližje samostana, čestiti, dasi ima toli čudovito bajno okolico, ki človeka kar očara.
— Ali otožno je pri nas!
— Zlasti danes, ko imate mrliča!
— Kako to veste?
— Videla sem pogrebce. A Vi, čestiti, niste marali spremiti sodruga k večnemu počitku?
— O rad bi bil ostal doma, toda važna naročba me je vodila iz zatišja. In prav nujna je bila, drugače bi se ne bil oddaljil na nikak način, zlasti od tega tovariša ne!
— Je-li bil Vaš poseben prijatelj?
— Ne! Ampak — — Oh, pa pustimo to!
— Razumem, velečastni! Bržkone tajnost, ki jo morate gojiti zase, ne?
— Istina! V tajnosti je potekalo njegovo življenje; v tajnost naj ga zavije i smrt. Revež! Sicer ste Vi tujka in bi vam lahko razodel, toda — —
— Tudi, ako bi bila domačinka, bi ne zlorabljala Vaše iskrenosti.
— Sobrat, ki je ravnokar pokopan, je razburil s svojo smrtjo vse samostanske duhove. A jaz čutim z njim in obžalujem, da nisem poznal njegove življenske skrivnosti. Mogoče bi mu tuintam kaka tolažilna beseda bila v uteho in priboljšek!
— Se li je pripetilo z njim kaj neobičajnega?
— Našli so mu pod vzglavjem ženski portret z imenom Pavlina.
— A! Bojda prva in poslednja ljubica! Siromak je torej trpel osamljen in pritajeno.
— In zato ne sme biti pokopan sredi pokojnih tovarišev; naša pravila ne dovoljujejo.
— Toda njega so spravili vendarle na pokopališče, videla sem!
— Da, ali na mirodvoru je poseben oddelek, določen stičnim nesrečnim grešnikom! —
— Smešno! Recite raj še nesrečnim svetnikom, kajti gotovo je pobožnejše življenje živel on s svojo večno ljubeznijo v srcu, nego prior, ki je to odredil.
— O, prior sam je zelo sočuten in ne bii bil privolil v to iz lastnega nagiba, ampak ker vele tako samostanski predpisi.
— Ali srce je vendarle srce, ki nima s postavami nikakih spon, toliko bolj pa s sožaljem in usmiljenjem. In ravno zategadelj bi vi vsi tam notri morali uničiti tiste neopravičene zakone, ki so zvezani z najstrožjo pretiranostjo.
— Nemogoče! Pri nas ni, ko tam zunaj v svetu, kjer se vrše po modi celo pravila in postave. Zob časa pri nas ne ogloda starih običajev!
— Siromak! Hm! In kdo ve koliko takih nesrečnikov še hira v samostanu!
— Ni morda mnogo takih, a eden mi je znan. Vendar tudi ta nosi danes v poslednje meniško haljo!
— Zakaj v poslednje?
— Včeraj sta se namreč dogodili v našem zatišju dve iznenadenji! Prejšnje, o katerem sem vam pravil in še neko drugo!
— Kakšno?
— Medtem, ko smo vsii opazovali sliko, ki jo je hranil ranjki brat Robert, je zaklical nekdo izmed nas:
»Ah, tukaj te najdem Pavlina?«
— To je pač najnenavadnejši slučaj! In kaj ste storili?
— Obkolili smo zastrmeči brata Kasijana z različnimi vprašanji. On pa je odgovarjal krepko in smejoče:
»Čujte me, bratje! Ta krasotica je moja prva ljubezen; radi nje sem jaz med vami! Toda zapomnite si! Brat Robert Respet je preminil radi nje, jaz pa ne maram. Še jutri odidem od tukaj; sliki pa položite v njegov grob obe: to, ki jo imate v rokah in pa to-le mojo, ki sem jo skrival na svojih prsih, odkar sem odšel iz Gorice, oziroma kostanjeviškega samostana. Evo je! Polde je več ne bode grel na svojih prsih, ko doslej. Brat Robert je izdihnil, brat Kasijan pa je s tem trenutkom ozdravel. Neumorno delo med svetom mi znabiti zopet razvedri onemoglo dušo, ki je preplakala vse noči radi te tržaške lepotice. Vi vsi si namreč ne morete niti predočevati čarobno angeljskega obraza tega dekleta, ne morete zapopasti čudovito milega odseva njenih mamljivih oči! Fotograf ni zmogel podati na papir njene zapeljive divote, dasi vam ta podoba predočuje nebeškozal stvor. Ni lepšega, nežnejšega in prijetnejšega dekleta na vsem Tržaškem, nego je Pavlina Č. Zato, da prebolim brezupno čuvstvovanje do nje, sem zašel v samostan; iz istega razloga — kakor sedaj uvidevam — se je vpisal med redovnike tudi ubogi Respet. Toda njegova smrt me je streznila, in, bratje, jaz nočem še umreti!« Tako je govoril brat Kasijan in drevi odide od nas!
— Pametno postopa! Bravo! Kakšno življenje bi pa imel odslej za samostanskim obzidjem, ko mu je ranjki vendar živi vzgled, do kakega cilja dovede brezmiselna požrtvovalnost in neprestano bojevanje z brezupno ljubeznijo. Dvomim namreč, da bi samostan zacelil srčne rane, ki poženejo med svetom. Nasprotno! Mislim celo, da povspeši človeško nesrečo!
— Vi, gospodična, torej menite, da naj bi zašli med naše tihe stene le ljudje po poklicu?
— Da! Sicer gojim o poklicu poseben nazor: poklic poraja domišljija. Po mojem mnenju naj bi bil samostan pravo zavetišče vsem onim, ki jim ne more nuditi svet ničesar več in ki niti ničesar več ne zahtevajo od sveta; taki, ki so se svetom že obračunali, a čutijo v sebi še trohico veselja do opravila ter se zadovole delovati pod dobrohotnim nadzorstvom na torišču lastnih izkušenj za blagor onih tam zunaj, ki ne umejo ne sebe, ne drugih ter so napoti prvemu, ki jim stopi pred obraz ...
— Vi mislite, gospodična, da bi svet — po Vašem načinu izčiščen — imel manjše število nesrečnežev in manj samomorov? Oh, čujte! Ali bi vsi taki ljudje ne bili v samostanu nesrečni ter si zopet poželeli med hrup?
— Varate se! Pri nas pravijo o neki živali, da ne gre dvakrat na led. Isto menim tudi od onih samotarcev. Najpikantnejša vaba bi jih več ne zmikala tjakaj, od kamor so odšli s porogljivim pljunkom. Pokojno bi živeli in delali, ko stroji v tovarni. Sicer, kar se tiče izraza poklic, rabiva ga lahko oba: Vi in jaz, vendar z razločkom, da si Vi — čestiti — razlagate ta pojem z navdahnjenjem boga, jaz le z navdahnjenjem ljudi!
— Ne urnem vas docela, gospodična!
— Mislim, cla je res mnogo takih, ki so se zaprli v samostan radi velike pobožnosti, mislim pa tudi, da se je nekim pobožnost vsesala v kri in meso in tudi v srce, če hočete, le iz navade in udobnosti. Večina njih je prebila svojo mladost le okoli cerkve in pokopališč, okoli duhovnikov in altarjev ali morda celo po samostanskih zavodih. Zato ni čudno, da se končno le težavno ločijo od onega brezskrbnega življenja, ter si z vsakim dnem bolj žele, da bi se isto nadaljevalo. Zato mislim, da marsikateri izmed njih so le mehkužci in slabiči, ki so se zbali bojevitega in skrbipolnega životarenja med svetom! —
— Ali, če bi bilo po Vašem, če bi ne bilo poklica, navdahnjenja božje milosti, tedaj bi nas vendar kedaj prešinila želja oditi med svet vsaj iz radovednosti.
— Nikakor! Vzgojeni ste že izza mladih nog v strogi nezaupnosti, da vidite povsod pekel in vice, kar spada med posvetnost. Ta bajna samota Vam je prirasla k srcu ter se Vas tako oklenila, da se z lahkočo izogibate morebitni izkušnjavi. Vendar! Ljudje ste, iz mesa in krvi! In želje, ki se porajajo navzlic človeški volji, zamorejo biti včasih neodoljive. Mogoče bi se umeli premagovati, toda ... pa brez zamere! Kaj bi neki Vi počeli zunaj med svetom? Svet noče imeti ljudi zaman; zahteva od njih posebnih žrtev. Mislim, da bi bili preokorni za otrov in nezgode med hrupom. Poginili bi — — razočaranje bi Vas strlo namah in igraje, saj šiba in gloda še nas posvetnjake, da nam je včasih prav težko ogniti se obupu ....
— Hm! Govorite, ko da ste res že izkusili kaj grenkega, gospica!
— Jaz? Ehè! Ali o tem pozneje. Povejte mi rajše, je-li današnji edini mrtvec, ki ste ga tako zavrgli ter pokopali izven posvečene zemlje?
— Kolikor mi je znano iz samostanskega letopisa, je leglo tja v teku dvajsetih let kakih osem. Tudi lani so zagrebli enega.
— So tudi pri njem našli podobo z žensko frizuro?
— Tega ne, ampak dnevnik, iz katerega smo izčrpali marsikaj. Sicer le mestoma in še to smo si morali pomagati z latinščino.
— Čemu z latinščino?
— Ker je bil dnevnik pisan v italijanščini!
— Je-li bil Italijan?
— Vsekakor! Rodil se je baje ob Ligurskem morju. Vi, gospica, znate italijanski, ne?
— Kako, da to slutite?
— Ali ni bila italijanska govorica, s katero ste odvračali mojega Sokrata? Vi bi pač lahko čitali oni dnevnik?
— Seveda! Le žal, da ste ga pokopali z mrličem vred!
— Nikar! Prior ga je prepustil ravno meni, da ga sežgem. Jaz pa sem ga shranil.
— Res? Oj, tedaj posodite mi ga, čestiti, prosim Vas!
— Prav rad in celo raduje me, da Vam smem podariti nekaj!
— Kako ste skromni v svojih željah, sprejmem ga torej v Vaš spomin, čestiti — odvrnem s kapljico koketerije, da bi se ne premislil, kajti dnevnik tujega puščavnika mi je obetal dokaj mičnosti.
— Da, v spomin Vam ga poklonim, v spomin na to uro — odgovoril mi je z lahko rdečico, ko sedemnajstleten mladič.
— In utegnete storiti to še danes — povprašam naglo, da premagam nasmešek, ki mi ga je porajala misel: vsi moški so si enaki, vsi umejo biti laskavi.
— Ob tej dobi mi je celo najprimernejša prilika. Nihče ne opazi ne mojega prihoda, ne mojega odhoda. Toda vrnitev sem doli mi je nevšečna; vse stanice so obrnjene semkaj, zato pa zasukajte Vi, gospodična, z biciklom na državno cesto. Tamkaj se obrnite na desno in pri prvem znamenju stopite na stezo; za samostanskim obzidjem me pa počakajte!
— Vse naredim, kakor velite, velečastni!
V nekolikih minutah sem bila na cesti, na stezi in v goščavi za samostanskim, s stoletnim bršljanom zaraslim obzidjem. Čakala sem dolgo in že nameravala oditi, meneč, da se je menih premislil, ako ga ni kaka važna zadeva nepričakovano zadrževala. Toda ravno tedaj začujem capljajoče stopinje — ozrem se in tiho pošepnem, ko da sem na sestanku s častilcem: to je on!
Roki, križem zaviti v rokavih je hitro stopal po vrtu.
— Oprostite, da ste me čakali predolgo! —
— Da ste le prišli, čestiti!
— Evo, tu je knjižica, ohranite jo zase, dasi bi rad poznal njeno vsebino! —
— S tem Vam lahko ustreženi! Prevedeni Vam te zapiske in prevod Vam podarim! —
— O, bodite tako prijazni!
— Zelo rada, vendar na kak način, ako se ne srečava vnovič?
— Zato pa se zmeniva. Ako pridete v hosto in se ne vidiva, mi zabeležete na listek, kedaj mi zapisnik prinesete!
— Ali kako naj Vam listek oddam, ako Vas ne vidim?
— V to drevesno duplino ga skrijte! Glejte, tukaj-le ostane v zavetju pred vetrom in mokroto! —
— Izborno! Iskrena hvala, čestiti!
— Bog z Vami, gospodična! —
— In z Vami! Zdravstvujte! —
II.
urediSan Lorenzo, oktobra meseca 1881.
Apatično in neveselo življenje je vselej plod utrujenosti po brezuspešnem boju za nečim ... Ali, dokler brli življenje v človeku, tle tudi nade in zlato tudi želje po nadaljnem bojevanju samo spavajo. — Solnce zahaja in s počasnimi udarci bije samostanska ura. Pa tako mistični so ti zamolkli udarci nad prostranim vsemirom, kakor da klenkajo agonijo granatnemu solncu, ki veličastno pogaša. Zato se polašča vsega mojega bitja neizmerna tesnoba, da mi je tem žalostneje ob jedva vidnem solnčnem pogašanju. Krog mene caruje melanholična jesen, tisti letni čas, katerega ljubijo najbolj sentimentalni rahločutni ljudje, dasi vedo, da jih baš z jesenijo tem jačje obvlada nežnočutnost in otožnost. Slonim ob linici skromne celice, v katero sem zašel nedavno in gledam na morje, ki se razprostira z neskončnostjo pred mojim pogledom. Slonim ob litnici in motrivam lastovice, ki z enakomernim frfotanjem odmetavajo proti tujini, da zadobe tamkaj udobnost, ki jo pogrešajo tukaj. Blažene romarice! Porajajo mi željo slediti jim kamorkoli ... samo da zadobim pokoj lastni duši. Sicer dvomim, da bi ga dosegel! Znabiti bi se nevoljen povrnil semkaj, ali vsaj z občutkom, kakršnim se povračajo lastovke, ko iščejo isto staro gnezdo, ki jé ravnokar zapuščajo. No, morebiti, da bii zasledil na potovanju zaželjeno uteho ... Anti bi nevolja in nezgoda ne prežali name povsod, kamorkoli bi se napotil. Mogoče bi me raztresla brezbrižnost med človeštvom, kajti gorje občutimo temjačje, ako premišljamo na eneministem mestu samo o svojih bolih in razočaranju. Da, da! Zdi se mi, da nisem zašel v pravo zakotje, kjer bi upokojili lastnega duha in bojim se, da s svojim siromašnim životarnjem sploh ne dospem do smotra v tej samoti ... Oh! — Tamdoli, ob skrajnem robu Ligurije je bilo, da sem začutil, kako se me je doteknila sreča. Ali trajalo je le veliko trenotje. Naposled mi je bilo pri srcu, ko da sloni večno prekletstvo nad menoj ... Spomini, spomini, ne trpinčite me! Sladke zapeljilve misli razpršite se, kakor srebrne pene tu spodaj ob mahovitih skalinah. O, ne zasledujte me venomer, kamorkoli krenem in ne vznemirjajte mojih možganov zlasti, ko silonim ob tej linici zroč proti periferiji prelestnega morja. Saj vas zaničujem, spomini, zaničujem, da vas čimpreje izrujem s stinjeno pestjo iz srca ...
Novembra meseca 1881.
Predsinoči! Solnce je stalo par metrov nad nebosklonom in razsipalo tako razkošnodolge pramene, da je zbog njih briliralo vse morje, kakor da je posamezen val posut z biseri. Jaz pa sem sedel ob okencu in se zamaknill v davne dni. Pred menoj se je tako razločno odpirala prešlost, da sem videl vse prizore in obrise natančno začrtane pred seboj. In iz tega srečnega trenotka me je predramilo potrkavanje na mala vratca; tam v kotu. Seveda sem bil nevoljen vsled nadležnosti; spomini na preteklost so nam na vsak način slovesni pa naj nam predočujejo i najbridkejše momente ... Bil je pater Giordano, moj predstojnik.
— Kaj pomeni tolika čast, čestiti oče? — Ni odgovoril takoj. Prijemši mojo roko, me je prijazno odvedel k okencu, premaknil stolico in sedel.
— Sin moj! Želim, da mi nekaj pojasniš! Si-li prav odločen posvetiti se naši sveti bratovščini? —
— Brezdvomno, velečastni! —
— Dobro! Ali pomisli, predno se odločiš do tega koraka, da se ne prenagliš. Prouči temeljito samega sebe, kajti prekasno kesanje deluje na vsak način bridkostno in grenkobno! —
Poslušal sem ga s pozornostjo zroč predsé na pot. Ker je sledil ljubeznjivim nasvetom globok vzdih in nekratek odmor, ga pogledam, da mu odvrnem nekaj, karkolsibodi. Ali od osupnjenosti sem bil mahoma ves zmeden. Prijorjevo obličje je bilo mrliško bledo; v njegovih očeh so blesketale solze.
— Ne, oče! Moj sklep ni nikakor prenagljen, ampak samo izpolnitev davne želje. Čutim neko privlačno silo do samostana, ko da me poživlja sam Bog. —
— O, bodi pozoren! Včasih so ravno taki glasovi najnevarnejši, o katerih menimo, da so vznikli v srcu. Nemalokrat so ti odmevi napačni in nas kmalu, toda že prekasno potisnejo pred surovo razočaranje, ako jim sledimo ...
— Vi, oče, mi tedaj ne prisvajate poklica? In vendar tudi vi ...
— Jaz? He, he! No, da ... poklica nikakor ne zanikam! Vendar se mi dozdeva, da sem zapazil pri tebi kako mi — kljub vsej svojej pobožnosti in zatajevanju — prikrivaš resnico. Zato ti ponavljam, ne ogrni se navek v to rjavo haljo, predno korenito ne preudariš samostanskega dušnostradajočega življenja!
— Kako? Vi, pater, mi branite obleči redovniško opravo, dočim bi me morali ravno vi navduševati k vzpodbuji? Ne razumem vas, oče, osobito, ker sem vam že odločno odgovoril. Pristaviti vam morem kvečem še to, da sem pobegnil v samostan, vsled nezadovoljnosti s svetom.
— Nezadovoljen s svetom? Zakaj neki razodeni mi vendar! Ali ti ni mogoče kaka nesrečna ljubezen dala povoda zasukati v to samoto? Nekaj je bilo gotovo, da si pobegnil iz radostne človeške druščine, ki ponuja naposled vendar toliko slasti in užitka!
— In tako govorite vi, pater? Pa, ali niste tudi vi ostavili brezskrben krožek, da se zatvorite med te štiri stene za vselej? Brezsumno ste zadovoljni?! —
Tako sem odvrnil in pogledal naravnost v oči sključenega starčka, ki je osivel v tem samostanu. In tedaj sem zapazil na njegovem licu gube globoke žalosti. V njegovih prsih je divjal baje neodoljiv kes, ki ni obetal nikakega leka izmučeni duši. In polagoma se je razvijala pred menoj uganka: On je upal dobiti v mojem življenju zrcalo lastne mladosti ... Kako rad bi ga bil objel ter mu izpovedal vso svojo žalost, vse svoje dušno siromaštvo. Ali, premagoval sem se, da me ni izdal niti pogled, niti vzdihljaj. V tistem hipu je zaklenkala Ave Maria. Predstojnik je pokleknil, naredil z razpelom znamenje križa in šepetal molitev. Gledal sem ga zamaknjen, ne da bi ga posnemal. Nato je vstal in se molče napotil proti izhodu. Toda, kakor da še ni zadovoljen z mojo izjavo, kakor da hoče imeti dokaz moje resnične izpovedi, stopi vnovič k meni ter me pogleda s tako presunljivimi očmi, da sem zapazil v njih nekaj groznega. Mahoma se mi je zazdelo, da te oči roté osveto nebes nad mojo glavo. Zrl je vame z bliskajočim divjim pogledom in je votlo velel: Prisezi, prisezi da te do te ječe ni dovedlo drugega nego glas božji. Prisezi pred Kristom, če moreš! —
Strepetal sem le za trenutek, kajti kmalu nato sem premagal njegovo smelost najbrezobzirnejše. V tistem trenutku mi je bilo pač vseeno, ravnam li vestno ali krivično. Stegnil sem roko, razprostrl tri prste ter s porogljivm polglasom odrvnil: Prisegam pred Kristom!
— Ne dvomim več, toda zapomni si! Ako se nisem varal, se bodeš večkrat spominjal tega trenotka! Ostal sem sam! Stopil sem takoj k oknu da bi se raztresel s pogledom na solnčni zahod. Ali, ni je bilo več velike oble! Le pomarančasti, lilasti in višnjevi oblački so čarobno pluli na obzorju. Iz same zmedenosti sem pozabil, da je solnce zdrknilo že davno v prelestne valove, da razsiplje svojo luč drugi zemlji .....
Meseca decembra 1881.
V spominu mi je dan, ko sem se predstavil priorju tega samostana. Z vročim upanjem, da postane samostansko življenje najvišja jez napram slehernemu mojemu poželjenju, sem prosil zavetišča v tem sanjavo-zamišljenem konventu, ki pravzaprav ni drugega, ko nekaka grobnica ....
Pozvončkljal sem na samostanskih durih s tako mirno dušo, kakor da si želim le izpovednika. In vendar je malo preje moje ubogo srce najhujše krvavelo v globoki žalosti. Strta je bila moja duša in glavo mi je dvigal samo en sklep: v samostan! Zmaga nad samim seboj! Oh, kako sem včasih sam v borni celici, bridko obžaloval svoj čin. In kako me je mučila izkušnjava napotiti se zopet proti oni strani, odkoder sem pobegnil proti oni strani, ki je skrivala mojo srečo. Kdor je že ljubil istinito, prisrčno in nesebično, ta je občutil pač one svete utripe večne ljubezni; ta ume koliko nestrpnost poraja včasih v človeku želja videti vsaj še enkrat osebo, ki jo nosimo v svojem srci ali v svoji domišljiji, tudi ako je dotična oseba nevredna našega spomina ....
Toda polagoma je tista mamilna slika in nje mičnost bledela, razpadala izginjala. Pred mojim duhom se dviga le sebična, nepožrtvovalna, slabotna ženska.
In tu živim sedaj, oddaljeno od mestnega hrupa in posvetnih prijetnosti, da pozabim nanjo in na vse, kar je v zvezi z njo. Moje življenje ni nikakor zavidno, saj nihče ne more pojmiti muke in trpljenja, ki je tu tajno prenašam v zatajevanju samegasebe. Nikdo me ne razume in najmanj prior sam, ki me najbrže ne izprašuje iz sočutja, ampak iz radovednosti, da izpozna ali se je varal, ali me je pogodil. Ne! Nikakor! Nikoli! Pobegnil sem od hrupa ter se zapodil v to samoto, da premagam izkušnjave sveta. In po tolikem naporu naj me premaga prior? He he! Sem li mogel postopati drugače nego premagati i njega i boga? .... Moje krive prisege je pravzaprav kriv le predstojnik sam. Vobče čemu prisege? Človek, ki ljubi in čisla le resnico, ne laže niti v skrajni sili. Ako pa ni tako strog ne napram samemu sebi, ne napram lastnemu ponosu in značaju, podleže lahko tudi v krivi prisegi, ker jo smatra potrebnim in opravičljivim. S to mislijo sem tudi sinoči pomirjeval očitajoče trenutke ter se zamaknil v milodoneče akorde, ki so odjekavali izza neke celice ganljivo, bajno, in otožno, kakor da je skrita v citrah tragedija nadebudnega življenja. Pa ko je utihnilo nežno brenkanje, mi je stopil pred oči pomenek s priorjem. Čemu se nisem razodel temu starčku, ko se je zanimal za mojo usodo? Zakaj mu nisem potožil, da ne najdem nikjer pokoja, ker me venomer preganja senca moje ljubezni? Čemu sem mu zatajil vse to in celo prisegel, da čutim v sebi poklic za samotarstvo in pobožnost, dočim sem globlje nezadovoljen z usodo, odkar sem krenil na bojišče proti lastnim čuvstvom? Saj nisem zasledil v njem le pobožnega vernika in strogega redovnika, ki prikriva s posvečenim plaščem kamnito srce .... marveč mi je napravil vtis, da je moral prestati marsikaj v svojih mladih dneh, da se je moral mnogo boriti v jarmu krute usode.
Iz celice nad menoj je zopet uhajalo zvonko strunanje, ki je je bržkone porajala globoko zatajevana žalost, kajti melodija, ki jo je raznašal morski zefir v daljino, se je prav skladala s tužnim položajem mojega srca. In vendar me je tisto sviranje raztreslo, da sem počel razmišljati o najraznovrstnejših problemih in tihoma raztelesoval pojem o človeškem razmotrivanju, o bogu, o materiji in idealih. Končno so se vse misli spojile v en sam predmet, kakor da dobiva v njem finale vsako razsojevanje. A ta predmet je prehajal v najgloblji predor mojega srca in med najzamotanejše živce mojih možganov. Kaj sem hotel? Zaprl sem oči .... In tedaj sem celo slišal srebrni glas njene milodoneče govorice; mahoma sem zagledal njen nebeški nasmešek .... Nato se je bliskoma izpremenila podoba pred menoj; bila je hladna in rezka in njeno oko je izražalo zlobo in škodoželjnost, izražalo tudi zabavo in triumf nad mojim trpljenjem. Tudi ta prizor se je pretvoril v drugega: pred menoj je ihtela z neutešenim jokom, drhtela je v globokem kesanju. Razločno so šepetali na moje uho vzdihi obžalovanja ....
Vedno bolj temne, prosojne in goste so postajale slike, vedno bolj so se izgubljale izpred oči, vedno tišje je odmevala njena govorica, vedno manjše je postajalo moje dušno stradanje, vedno bolj trdno so se zapirale moje trepalnice .... Zaspal sem v trdnem snu, dokler me ni predramil v ranem jutru solnčni svit ....
Meseca avgusta 1882.
Kmalu bo leto dni, odkar prebivam tukaj! Oblečen sem v temnorjavo sukneno haljo; moia zunanjost je torej docela izpremenjena, ali moja notranjščina je še vedno ista. Oblekel sem to debelo sukno še pred posvečenjem, ker sem se nadejal, da se z mojo obleko menja samposebi tudi moje mišljenje in naziranje. Kako sem se varal! Včasih mi je ravno meniško oblačilo vzrok tajnega vznemirjanja in skrite tuge. In tudi moje trdovratno premagovanje samega sebe omahuje in pada, da se včasih z naporom trudim brzdati svoja čustva v ohranitev trdne volje. Često mi je skoro neprijetno, da stopa prior molče mimo mene ter se mi zdi, da vidim v njegovem licu porogljiv prezir. Da, težko mi je v takih hipih in jaz si skoro želim, da bi ta sivi starček stopil vnovič s presunljivim pogledom predme ter mi strogo, ko sodnik nastavil vprašanje, ki bi bilo v zvezi z mojo prošlostjo. O, vsaj njemu, naj bi se ne bil lagal, njemu, ki skriva mogoče v prsih isto bolest in ki ni brezčuten, in življenskotop, kakor izgledajo vsi ostali menihi. O, ti menihi s svojimi resnimi pravilnimi a neizrazitimi obrazi, kako malo me brigajo. Kadarkoli stopam mimo njih, hodim ravnodušno ko da sem zravem navadnega stroja. Saj so to bržkone bitja, ki nimajo zmožnosti prodreti v dušo svojega bližnjika. Semintja se ozrem po teh obličjih, da bi kaj čital z njih. Zaman! Dolgočasni so in ne izražajo ničesar, ne zadovoljnosti, ne bolesti, ne veselja, ne tuge. Baje imajo ledeno zakrknjeno srce, ki ostane tuje slehernemu čuvstvu. Zato mi ti redovniki s svojimi lenimi kretnjami ne ugajajo in dasi se iz njih vedenja ne da izpoznati, vendar si domišljam, da niti jaz ne ugajam njim. Kako naj se jim tudi prikupim? Shajam se v njih druščini le, ko zahteva samostanski red: pri obedu in molitvah.
Meseca septembra, 1882.
Včeraj sem našel med skritimi spomini Almino pismo. Dve leti je minulo, kar ga je pisala njena bela nežna ročica, vendar ima zame še vedno ono mikavost, ko da ga nisem čital še nikoli. Postalo mi je to pismo mahoma zanimivo, dasi je nedosledno, in zato karakteristično. Skoro glasno sem se zasmejal, ko sem ga vnovič prečital. Saj sem se moral sam sebi rogati z očitanjem: In ti, Gvido, si zašel sem za to zidovje namenoma radi Almine nedoslednosti? Kolika budalost! Kako moremo zahtevati trajne logike in doslednega početja v življenju ženske? Navadna ženska ne more biti logična niti v enem kratkem pismu. Čemu torej tolike zamere, tolikih žrtev, saj ženska greši, ne da bi se zavedala; vara nas nehotoma. Mi moški bi morali v občevanju z žensko ostajati vedno pri zavesti, da je ženska original, od katerega smemo pričakovati toinono in sprejemati posamezne dogodljalje brez presenečenja. Koliko nesrečnikov manj bi bilo med moškimi, ako bi vedno mislili, da imajo opravek le z razposajenim nepremišljenim otrokom, ko občujejo z žensko. Da, koliko tuge manj in koliko več vžitka ...
Tako sem razmotrival včeraj, ko sem čital Almino pismo. In v tistem času je nekdo potrkal na vratca, da sem komaj utegnil skriti svoje spomine: Almina pisma, rokavico in pihalko, katero je na zadnjem plesu shranila Alma v mojem žepu. V mojo celico je vstopil predstojnik sam. Bil sem zmeden in zato mi ni bil dobrodošel.
— Sin moj, izustil je z božajočim glasom, ti mi že oboliš. Žal, da nimam ogledala, da vidiš, kako izgledaš. To pretirano samotarenje in ta nema molčečnost v tej revni stanici ti je le v škodo!
— Nikar, oče! Počutim se izvrstno! —
Bridko se je nasmehnil in mi z roko velel molčati.
— Samotno pritajeno življenje, zvezano z neprestanim zamaknjenjem, je na vsak način zdravju škodljivo in zato te opozarjem, da izideš vsaj za kako uro na vrt. V somraku imajo vsi ostali bratje navado in dovoljenje, da se shajajo in razvedre .... Razvedre in pozabljajo, ako jim kaj teži dušo. Želim, da se jim pridružiš, da se razvedriš in pozabiš tudi ti, kar ti leži na duši ....
Hotel sem se ga mahoma okleniti najprisrčneje okrog vratu in se zjokati na njegovih prsih. Toda nepopadljiva sila mi je velela, da sem se vzdržal.
— Vaša želja je zame uteha, pater! Še v tem hipu izstopim iz te stanice! —
Odhajal sem za njim po dolgem temnem koridorju. Ko se je pa predstojnik zaprl v svoje bivališče, sem stopal s počasnim korakom v cvetoči vrt, ki se je preširno prostiral krog starega samostanskega poslopja. Dolgo sem se izprehajal sam. Naposled sem obsedel na leseni klopici pod gostimi palmami. Krog mene je šuštelo protje in lahno so se pripogibale mladike druga k drugi, ko da si pripovedujejo skrivnostne bajke, ki so nastale iz kakega strtega življenja pod njimi .... Istočasno pa začujem za seboj počasne korake. Ozrem se in zapazim nedaleč od sebe visok lik. Bil je to sivolasi brat Renato, ki me je s svojo dolgo haljo spominjal majestetične postave sodnega zagovornika v ohlapni togi. Ko me je zagledal je obstal in zrl z dvignjenimi očmi v košato vejevje, kakor da vdihava balzamičen vonj, ali kakor da posluša prirodno glazbo in harmoničen koncert, vsled katerega se je zazdela vsa okolica zavita v poezijo. Tihoma pa je morda mislil, kako bi me nagovoril. Naposled se mi približa.
— Oprostite, tovariš, ako vam je moja prisotnost nadležna! Zelo rad bi namreč poznal vzrok, ki vas sili, da se izogibate naši druščini!
— Varate se, brat Renato! Nobenega vzroka nimam. Ljubim pač samoto!
Ko sem ga pogledal, sem zapazil, da je izginila apatija z njegovega obraza in da je zabrlel v njegovih očeh žarek življenja, dasi zelo slabotno. S skoro osorno-tujim povdarkom mi je odvrnil.
— Vi se prav nesramno lažete! V vaših letih se ne čisla samote. In kar se tiče nas, vaših sobratov, vemo, da smo vam zoperni!
Usul sem predenj celo knjigo nasprotovanj, ugovorov in opravičevanj, da ga odvrnem od te misli toda on se mi je zlobno porogljivo zakrohotal.
— Ne, ne! Ne oporekajte! Sem gotov z vami; kajti navzlic vsemu, da se zatajujete, se čutite navezanega na nekaj v svetu in tisti nekaj ljubite bolj, ko samegasebe. Mi pa smo vam vsi bitja brez življenja, o katerih menite, da niso zmožna postati rahločutna niti za trenotek. Ali zapomnite si, da smo bili tudi mi posvetni ljudje in da ni vedno okroževala naših usten pobožna guba, ampak je tudi iz naših lic odseval nekoč smehljaj sreče in veselja. O, bodite gotovi, da so bile nekdaj tudi v naših prsih strune, ki so prijetno brenkale, dasi tega več ne kažemo!
Poslušal sem ga strme in sklepal: Evo, drugega, ki ni menih po poklicu. Nisem torej samo jaz, ki ponoči plaka v lastni celici. Evo! Brat Renato, katerega sem smatral za resnega pretiranega klerika z ledenim srcem, je poznal najglobjo plast moje duše, kakor nisem poznal jaz njegove. Mahoma se mi je zazdel nekaj vzvišenega, ko da stojim reven obtoženec pred strogim sodnikom, ko da stojim boren učenec pred pedantnim učiteljem. Imponiral mi je brat Renato in jaz sem mu odvrnil odločno.
— Ker ste zadeli, se izpovem! Nisem bil preveč naklonjen nasproti vsem vam, a sedaj obžalujem. Razvidim, da sem se varal, da se tudi v samostanu lahko naleti na osebo, ki bi čutila z nami. Vsaj, kar se tiče vas, se mi dozdeva, da govorim s starim prijateljem.—
Poklonil se mi je ter stisnil roko.
— Večkrat se varamo, večkrat! —
In ne samo z drugimi ljudmi, marveč i sami s seboj. A prav zato pazite, da tudi vi ne varate sebe, da si ne osleparite duše z največjo goljufijo. Prebridko bi bilo kesanje!
— Oj, se motite! V svojem srcu ne skrivam ničesar. Moje ravnanje je preprosto; nikakih želj ne gojim; nikako kesanje me ne bo upognilo!
— Zopet se lažete, zopet! Ne samo vi, ampak vsakdo izmed nas ima nekaj, kar v samostanu objokuje in si prizadeva pozabiti. Vsakdo, dà, a vaša bolest je najhujša, ker je najbolj sveža. Eh, ne ugovarjajte! Priorja zamorete varati, priorja, dà, mene nikoli! He, he. —
Čudil sem se njegovim resničnim izjavam in zopet dvomil, da bi poznal samodsebe tako temeljito mojo dušo. Vprašal sem se, ga-li ni poslal morda sam predstojnik, da me izkuša? Toda, ko sem mu pobledal v trpeči obraz, me je ganil, kajti pristna iskrenost mu je sevala iz oči. Umel sem, da se nimam bati ničesar od njega. In s tem trenutkom se je vnela med nama živahna govorica, vsled katere bi bil naju skrit poslušalec utegnil smatrati za davna prijatelja.
Sedaj njegovi, sedaj moji spomini so se spajali v izraze, ki sva jih spremljala zdajci s kakim slabotnim nasmeham, zdajci z grenko solzo, zdajci z globokim vzdihom .... Ura na zvoniku je udarila dvanajstkrat, a midva nisva še mislila na odhod. Najina prešlost je bila na široko razprostrta pred nama obema. Tudi on je bil izmed onih, ki ljubijo le enkrat v življenju, in je zašel v samostan, da pozabi v samoti na svojo prvo ljubezen. In polagoma se je razodeval pred menoj misterij, v katerem sem videl z vso skrivnostjo zavita vsa tista puščavniška bitja, vse te posvečene mladeniče in starčke .... Brat Renato je odgrnil mreno raz mojih oči. In tedaj sem spoznal, da vsa njih prešlost in versko navdušenje po večini sloni na kakem tragičnem dogodljaju, ki ga je doživelo njihovo življenje med svetom. —
Kdor se ume v samostanu pretvarjati, ta izpolni svoje nejvečje dolžnosti, mi je rekel brat Renato.
Meni se je zdelo to pravilo zelo surovo in nelepo, vendar sem se dal prepričati, kako je neobhodno potrebno, ko mi je brat Renato opomnil porogljivo.
— In tudi med načeli življenja je istotako. Povsod triumfira pretvarjanje, oziroma formalnost. —
Po kratkem presledku sva se začela pomenkovati o verskem prepričanju. In sicer sem bil jaz prvi, ki sem dejal.
— Verujete vi v obstanek boga?
— Seveda verujem ! Verujem namreč, ker je to potrebno!
— Torej ne verujete iz lastnega prepričanja?
— Kakor menih verujem, ker moram verjeti! Kakor človek pa premišljam. Ker obstaja Bag in celo pravičen in dobrotljiv, čemu nas pusti toliko trpeti? Ker obstaja bog, je torej pristranski, je saj z nekimi venomer prizanesljiv, z drugimi neprenehoma maščevalen. Ker si pa božanstva nikakor ne morem predočevati neidealnega, površnega, polovičnega in krivičnega, zato včasih dvomim!
Pogledal sem ga, ko da se hočem uveriti, je-li to res človek v meniški opravi, ki dvomi o obstanku boga?
Ob eni uri po polnoči sva se obrnila proti vrtnim dvercem. Ko sva se kmalu nato približala kapeli, je Renato pokleknil ter se prekrižal; meni pa pokimal naj ga posnemam. Uprl sem se rekši: Čemu pretvarjanja in formalnosti? Ni nikogar, ki bi naju videl! Prav zato se tudi čudim vašemu vedenju, ko ste vendar še pred kratkim izražati ideje neustrašenega materijalista! —
On pa se mi je kleče zaničljivo posmehnil:
— Najini posvetni pomenki so prejeli piko tam zunej v parku. V tem trenotku nisva več svobodomisleca, marveč meniha; svojej vesti na ljubo morava poklekati. Človek se pretvarja in ceni formalnost, ne-le da vara druge, da vara i samega sebe! Pokleknite! —
Nisem se mu več obotavljal. Ko sem pa izmolil češčenomarijo, sva stopicala proti celicam pobožno, meniha po poklicu ....
Decembra meseca 1883.
Manjkal je le en mesec do svetih obredov, ki so mi odtrgali vsako še toli neznatno zvezo do posvetnosti. Z nenavadno brzino so mi potekali tisti dnevi, a čimbolj so se bližati odločilnemu in usodepolnemu trenutku, tem jačje se je porajala v mojem srcu želja, videti še samo enkrat mili obraz in one čarobne oči, katere si je nekoč, moja duša izvolila za svoje ogledalo. Mojo notranjščino je poplavljajo silno neodoljivo koprnenje iziti le za nekoliko časa izza samostanskega zidovja, užiti le za kratko dobo zabavno prostost in stopiti le za trenutek z večnim slovesom pred ono, ki je bila edini povod moje samotarnosti, pred ono, katero je oboževala moja duša, dasi ni zaslužila — pred njo, mojo Almo. Seveda sem se temu koprnenju protivil z najporogljivejšo silo in dolgo serijo nikalnic, češ, bil bi pač slabič, ako bi se ne mogel, toliko premagovati, da ostanem pri davno storjenem sklepu. Vendar navzlic vsemu pomilovanju samega sebe, je moja trdna volja omagovala, da nisem mogel vztrajati v storjenem sklepu. In kakorhitro je moj odločilni «ne, nikdar», izgubljal svojo moč nad menoj, takoj se mi je dozdevala ekaka dolžnost pozdraviti še enkrat ono, ki je prva vlila v moje prsi občut ljubezni. Ne, vztrajati nisem več niti smel v svojem nekdanjem sklepu, ako nisem hotel predčasno nazvati ječe ono bivališče, ki je bilo s svojim prekrasnim parkom zavetje mojej neutolažljivobednej duši. Vztrajati nisem mogel, zlasti ker me je sobrat Renato svaril pred toliko strogostjo do samega sebe.
Z drhtečim srcem sem stopil pred predstojnika in ga zaprosil dvodnevnega dopusta, da se poslovim vsaj od onih sorodnikov, ki me zbog starosti ali bolezni ne bodo več videli! Predstojnik mi je odgovoril s povdarkom. Dva dneva vam jedva zadostujeta. Izostanite štiri dni v svoji svobodi. In ako ne najdete v teh štirih dneh nikake privlačne sile, ki bi vas mikala ostati tam zunaj med svetom, tedaj se povrnite zopet v naš grobnotihi dom. Radi formalnosti pa, ki jo pripisuje samostanski red izberite si izmed sobratov sodruga za potovanje. Odrinite jutri s popoldanskim parnikom; potni denar ima na razpolago pater Leonardo. —
Z ničmanj nemirnim srcem nisem odhajal predstojniške celice. Prijorjevo dovoljenje mi je krčilo srce. Kako tiho je govoril in s stisnjenimi ustni, kakor človek, ki hoče zakriti tresoči glas, glas, ki ga povzročajo pritajene solze. In kako presunljivo me je pogledal, ko da ve, da se v moji prošnji skriva laž in tako milo se je zazrl vame, ko da me je pričakoval. In tako dobrotljivo mi je podaljšal dopust, da se mi vsiljuje misel, da ni z menoj sočuten marveč zaničljiv radi moje prisege.
Na hodniku sem srečal Renata.
— Za koliko dni ste svobodni?
— Prosil sem dva, a prior sam mi je ponudil štiri dni. Njegovo postopanje mi je res neumevno!
— Meni pa ne! On je pač sočuten iz lastnih izkušenj, saj trpi na isti bolesti ko vi, samo s to razliko, da je njegova še hujša ....
— Še hujša? —
— Ehe! O priložnosti vam že opišem njegovo življenje! —
— Vi je poznate? —
— Poznam natančno, ne da bi on vedel za to. —
— Vi veste vse, brat Renato?
— Vse, dragi Guido!
— Danes imam do vas neko prošnjo. Potujte z menoj v moj rojstveni kraj! —
— V Genovo? Srčnorad, toda pod pogojem, da mi razodenete svoj roman, ako vas seveda, ne veže kaka obljuba! —
— Ali! Težavno mi je celo misliti o tem, mili Renato; koliko bolj še torej pripovedovati. Vendar vam ne zamolčim, sem mu odgovoril, ko sva stopila na vrt.
— Sicer ne zahtevam vseh podrobnosti. Le z eno samo potezo mi očrtajte svojo prošlost.
— Z eno samo? Evo je! Zaljubil sem se v Almo, kakor abiturijent; ona je takrat izvršila ženski licej. Seznanila sva se pismeno, srečevala se pri godbi, na izprehajališčih, shajala sva se pa v kopališču. Kopališče v Genovi je za oba spola združeno v eno samo. Skupno se kopljejo otroci, skupno odrasli. O, tisto skalovje: tu visoko in štrleče, tam ploščato in nizko! O, tista obala ob Ligurskem morju bi vam šepetala o najbajnejšili trenotkih, ako bi mogla izpregovoriti.
Včasih sva z Almo splula v družbi z drugimi, včasih posamezno. Oh, momenti, momenti! Neumorno pregibanje in medsebojna ljubezen je naju zapeljala včasih zelo daleč, a naju tudi spehala. In tedaj sva se vračala k oddaljenemu bregu s počasnim plavanjem, saj sva bila zelo utrujena, kajti plavala sva navadno tako daleč, da so se nam predočili ljudje v kopališču, kočije in električni tramvaji na cesti nad njimi igračasto majhni. —
— In vajina ljubezen se kljub mrzli vodi ni ohladila? Hi, hi!
— Oh, brat Renato! To so vam bili tako mikavni in zabavni hipi, da vam jih ne morem opisati. Nisva se dotaknila, nisva se objela, ker bi nama bilo v pogubo, ali najino koprnenje ni bilo nič manj toplo. Le jezik je smel izražati svoje želje, misli, oboževanje in vročo nestrpnost. Ko sva se bližala skalovju sva stopila po brveh, s katerimi so skaline združene ter vživala vso romantiko, vso slast .... Ali pa sva se vlegla na prod in se odevala drugdrugega s peskom. Oj, vi nimate pojma, kako sem ljubil svojo Almo! In ljubila je tudi ona mene in ljubi me še, o tem sem uverjen, toda najina združitev ima neprehodne jezove.
— Kako to, je-li poročena?
— O, ne ! Ona se nikdar ne poroči. Toda strica ima, bogatega strica, ki je njen edini sorodnik. In ta stric je moj sovražnik. Ako poroči mene, ji ne da ni beliča. Rotil sem jo, naj se odreče njegovemu bogastvu in gre z menoj. Ali zaman! Dobro dete je moja Alma, tako dobro, da ga ne zapusti, ker je bolehen in nima nikogar na svetu. In tako sva se razšla z obljubo večne zvestobe. Umete sedaj?
— Urnem vse, hvala! Zelo sebična je vaša Alma, tako sebična, da bi jaz na vašem mestu ne oblekel radi nje redovniške halje, ampak k večjemu počakal, da, sorodnik umre.
— Tega mnenja sem bil tudi jaz nedavno, pred meseci še celo. Ali danes, danes se ravnam, ako že ne po svojem sklepu vsaj po nasvetu svojega prijatelja.
— Kakšnega prijatelja?
— Veste! Razen s stariši si dopisujem tudi s prijateljem, najboljšim človekom, kar jih ima svet. Imam ga tem raje, ker pozna natančno moje srčno razmerje do Alme, kakor pozna Almino udanost zame. Njemu sem pisal, da nameravam izstopiti iz konventa ter v domačiji čakati potrpežljivo Almine rešitve.
— To bi bilo pač najpametneje, storite to!
— Ne, ne! Čemu neki? Prijatelj mi je namreč odpisal ljubeznjivo in goreče, naj ostanem i nadalje v samostanu, ako mi le-ta donaša vsaj trohico srčnega miru, ker bi ga v svetu brez Alme bržkone pogrešal.
— Kako to? Je-li Alma umrla?
— Umrla ni, ampak kakor sem sklenil jaz odreči se svetu, tako je sklenila ona. Nedavno je namreč energično nastopila pred stricem, da ga ostavi in poišče mene. Stric pa se je baje radi njene izpovedbe razvnel in obolel, da je več dni bljuval kn. Njena vest ga je potlačila tako, da ga je zakopala na smrtno posteljo. Vsled tega strahu in da bi jej kesanje in tiho očitanje ne ogrenilo življenja, ako bi stric umrl, se je zaobljubila Materi božji, da odide po stričevej smrti za nuno, ako stric za sedaj ozdravi. No ia stric, je res okreval!
— Hm ! Tista Alma, ki je junakinja vašega romana, se mi prav nič ne dopade. Zdi se mi, da je ženska brez eneržije, a s tem večjo porcijo lahkomiselnosti. Vi ste nesrečnež, ki bode najbrže še marsikaj pretrpel.
— Nesrečnež? Da, to sem; tega se zavedam. Vendar se mi zdi, da bo moje trpljenje odslej manjše, baš ker me bo spremljaja zavest, da bo živela nekoč tudi Alma isto življenje, ko jaz. Življenje mirno a brez užitka in slasti za samostanskim obzidjem ..... Ljudje smo pač sebični že po naravi in trpimo manj, ako smo uverjeni in se zamoremo tolažiti z mislijo, da žive tudi drugi življenje podobno našemu.
Februarja meseca 1884.
Lep, krasen pomladanski dan je bil, ko sem obstal s parnikom pred amfiteatralično Genovo. Ko mlade neveste so me pozdravljali izza pomaranč in citron nežno barvani elegantni dvorci in nižje pod njimi nebroj veličastnih stavb. Impozantno, ko zvest čuvaj se je pred menoj dvigal mestni svetilnik. Tam daleč se je razprostiralo s cipresami, kapelicami in grobnicami odičeno pokopališče, ki zavzemlje ves grič. Na drugem holmu nas je pozdravljal razkošni dvorec Dinegro s srebrnim trakom prebajnega vodopada. Obrnil sem oko v nasprotno stran, da zatajim solzo .... Pomorščak je na parniku pozvonil in potniki smo se začeli premikati proti brvi, da stopimo na pomol. V pristanišču je mrgolela gnječa ljudi. Eni so prišli po svoje prijatelje in sorodnike; drugi so se pomikali izprehajaje. Ogromna gruča pa se ja suvala pred orjaškim parnikom, ki je bil namenjen v Ameriko. Pogledal sem na gigantsko gradnjo, ki bo plula lahno, ko utva nad globokim Oceanom, ko da preskrbi ljudem, ki jih nosi, res milejšo usodo. Pogledal sem te ljudi, ter mislil tihoma: tudi ti beže iz rojstnega kraja, da zadobe v tujini srečo, blagostanje ali vsaj tolažbo ....
— Povspešiva korake, brat Renato, vsaj dokler ne prideva iz te množice. Nepopisan čut je poplavil mojo dušo, ko sem hodil pu tistih ulicah, ki so mi vzbujale toliko različnih spominov. Dasi me je navdajalo močno hrepenenje videti najpreje Almo, sem vendar stopal proti sredini mesta, da si je ogleda brat Renato, ki ni bil še nikoli v Genovi.
Ko sva stopila v mali park pri kolodvoru — sredi katerega se dviga mojstrski monument Krištofa Kolumba — sem mu pokazal na klop med grmičevjem, kjer sem često posedal z Almo. Nato sem stopil v električni tramvaj, ga odvedel na obširno in živahno Piazza Caricamento ter stopil v gostilno, da se okrepčava. Odpočivši se od pouličnega hrupa, ustanem in rečem: dalje ne morem vztrajati, brat Renato. Sedaj je čas, ko je ona na svojem balkonu in zre smejoče na ulico ali pa zaliva dehtečim gardenijam. Ah, kako sem nestrpen! Komaj pričakujem trenotka, ko se zagledam v njen obraz, da spoznam lahko takoj, kako sem ji dobrodošel.
— Žensko lice je varljivo, dragi moj, in ga ne umem niti jaz, ki si vendar domišljam, da sem ga zadostno proučil in se nekoliko razumem na to. Kje pa vas počakam, Guido?
— V cerkvi sv. Annunziate! To pa zato, ker je tista blizu njenega stanovanja, ker mi je tista cerkev najdražja.
— Najdražja bržkone zato, ker jo je nekdaj posegala ona.
— Vi uganete vse!
Na stopnicah pred mramornatimi stebri sva si podala desnico.
— Bodi vam ta korak v zadovoljnost in srčni mir! mi je voščil Renato.
Molče sem se mu zahvalil, četrt ure kasneje sem se bližal ulici, v kateri je domovala oseba, ki me je edino zanimala v rojstnem kraju, ona oseba, zaradi katere sem preplul dolgo potovanje. V meni so vstajale misli tople radosti s sladko domišljijo, da bode ona morda bolestno zadrhtela, ko bo zagledala mene in istočasno vso mojo nesrečo, ki si jo prizadevam skriti z meniško haljo. Končno pa sem odstranil to misel češ, morda se je v teku dolgih let njena ljubezen ohladila in ne bo čutila ob pogledu name požrtvovalnega trpljenje, ki je trpim. Ob vsakem novem koraku so pohajali mimo mene znani obrazi, prijateljske osebe, ki so me leravnodušnim pogledom, pa prešinjale ker niso slutile v menihu nikakega dobroznanega sorojaka. Melanholično sem jih motrival, saj so bili vsi srečnejši od mene, ali pa so bili vsaj izmed onih, ki pozabljajo kmalu bridkostne hipe in se spominjajo nezgod s prezirnim nasmehom in še to le, ko so slabo razpoloženi.
Stopil sem v vrtič, posajen z nekolikimi grmiči, par platanami in skromnim vodometom. Približal sem se klopici in sedel nanjo. Sedel sem nasproti poslopju onkraj ulice, v kateri je prebivala Alma. Ozrl sem se skrivaj na balkon, ki je bil ozaljšan z dolgovejnatimi rastlinicami. Toda le tisto zelenje je nudilo življenje, vsa ostala okna in kamniti prizidki so bili zaprti, kakor da je nekdo ravnokar umrl za onimi nepremakljivimi žaluzijami.
Od nikoder ni prihajalo ni najmanjše znamenje, da bi za zidovjem tiste starinske palače prebivalo mlado dekle, polno zlatih upov in brezskrbja. Zaman sem čakal, da se odpro vrata na stebrastem prizidku ali pa, da se med cvetjem in zelenjem na okroglem balkonu prikaže kodrasta glavica ljubljene Alme.
Starinsko poslopje se mi je dozdevalo tovarna s tujimi ljudmi, ki so vglobljeni v svoja opravila. Čakal sem tako dolgo, da se me je polotila neka izredna tesnoba, ko da je srce napolnjeno slabih slutenj. Najslabše razpoložen in žalosten sem se vračal proti cerkvi sv. Annunziate, ne da bi si znal svetovati, kaj bi moral učiniti. Naj li potrkam na njena vrata? Odprla bode stara postrežuica in mi povedala, kakor nekdaj, da smem vstopiti .... da gospodarja ni doma .... Oh, vse telo mi je zadrgetalo pri tej misli, ko da se moram reven državljan pokloniti mogočni vladarici. Da, pojdem, toda ne sam, Renata poprosim za druščino, pred njim se bodem premagoval, da ne zdvajam v njeni navzočnosti.
S takimi mislimi sem se približal širokim stopnicam pred portal sv. Annunziate, ki se naslanja osem stebrov. Zamišljen sem bil v svoj odlok, da nisem niti opazil ljudi, ki so stali v gručah ob strani. „Aha, pogreb,“ si mislim in stopim urnejše v cerkev, da ne srečam sprevoda na pragu.
V cerkvi je bilo mračno, dasi je izza vijoličastih višnjevih in smaragdnih oken seval dijamantni solnčni soj. Mračno je bilo na prvi mah vsaj zame, ki sem stopal iz jasne dnevne svetlobe v svetišče. Na glavnem oltarju so bile prižgane sveče in površno sem opazi, da je tam množica ljudi. Kaj se vrši tamkaj, me ni brigalo, iskal sem Renata.
Polagoma so se moje oči privadile cerkvenemu svitu in zasledile v klopi sedečega frančiškana. Dotaknil sem se njegove rame, da mi odstopi nekoliko prostora. V istem trenotju je vesela, glasno se pomenkujoča druščina stopala brezbrižno preko predoltarske ograje nizdolu po cerkvi. Poroka je bila končana. Joj! ... Resnica ali sanja? .... Prvi med vsemi je stopal moj nekdanji sošolec in prijatelj. In tesno ob njem nevesta, belooblečena in z angelskim obrazom. Ko so pa njene mile oči obstale na meni, nisem videl ničesar več. —
Aprila meseca, 1884.
Kakor se pokaže spomladanskega jutra veselo smejoče solnce, ki nam vzbuja najprijetnejše občutke, ko da doživimo pred njegovim zatonom nekaj izredno lepega, pravtako radostno zadovoljna je bila moja duša pred odhodom iz Sv. Lovrenca v Genovo. Usodepolne povrnitve niti slutila ni. In zato sem še bolj molčeč in bolj otožen od onega najbridkejšega dne, ko me je kruti slučaj brezobzirno zapeljal naravnost pred Almin obraz, pred belo nevesto, ki je bila nekoč moja z dušo in telesom. Morem li drugače nego preklinjati trenutek, ki me je zvabil ravno onega dne v rojstveno mesto, ko mi je edini in vročespoštovani prijatelj dokazal na najkrutejši način svojo nezvestobo? Zdi se mi, da opazim in čutim, kako pogaša polagoma luč mojega življenja. Ničesar me več ne navduši, vse mi je nadležno zoprno!
O, sedaj urnem tudi resne indiferentne svoje sodruge! O, sedaj sem uverjen, da postanem enak njim tudi jaz in da, ko bo po letih dospel semkaj mlad menišič, se bo tuje in prežimo oziral tudi name, češ, kak brezizrazen obraz, ki ne razodeva ničesar, ne veselja, na solz, ne smeha, ne žalosti. In smatral me bode, kar bom v resnici: Živ mrlič, človek, ki se pregiblje, hodi in dela, a v katerem je pogasnila sleherna sapica zadovoljnega življenja. Preminula bodo leta, menjale se bodo življenske slike, ali moje životarenje, dolgočasno in otožno, se ne izpremeni nikoli več. Samo še par listov je v tem dnevniku, kakor da sem že ob nakupovanju slutil, da ne bodem potreboval obširnejšega zapisnika, kakor da sem vedel že takrat, da se moji zapiski končajo s katastrofo v Genovi — —
San Lorenzo, junija meseca, 1893.
Pred devetimi leti sem namenil, da ne zabeležim ničesar več v ta zvezek. In vendar ne morem izpustiti, kar se mi je dogodilo pred dnevi.
Razkošen park z rožno pobarvanim dvorcem, se naslanja ob samostanskem vrtu tega konventa. In v tistem dvorcu so se nekega dne odprle vedno zaprte žaluzije in bele zavese so se na balkonih premikale z najmanjšim zefirjem. V kasnih večerih pa uhajajo izza njih radostni, srečo in blaženost oznanjajoči akordi preko parka v samostanski vrt, preko tega v mojo celico. Rad poslušam zvonke strune, dasi poveličujejo mojo tugo. Saj so iste skladbe, katere sem v nekdanjosti tako ljubil in katere je meni na ljubo čestokrat svirala Alma. O, tako bajni so tisti glasovi, da sem nekega večera stopal naravnost proti dvorcu, ali ko sem dospel do parka, so glasovi utihnili. Kmalu nato pa je pred dvorcem — krog kamenite mize — posedla vsa obitelj k večerji. Bili so mi preoddaljeni, da bi jih, navzlic vsej mesečini, razločil; le toliko sem zapazil, da obstaja druščina iz odraslih in otrok. Odšel sem, ker nisem imel namena in volji opozavati tujo srečo. Minulo pa je nekaj tednov. Cvetoče mandlje, breskve in črešnjo, ki so stale po samostanskem vrtu, kakor pazljivo zvezani šopki, so stresle svojo rožno in snežno cvetje ter se odičile z okusnim sadjem.
Saj se je približal majnik, doba, ko je priroda najmikavnejša. Približal se je tisti mesec, ko se je tudi v San Lorenzu naselilo novo življenje. Prav tik morja stoji naš samostan, da se zdi vzrasel iz vedno mokrih čeri in mahovitih skalin. Samo beli dvorec je njegov sosed; druga elegantna poslopja in siromašne stavbe so posejane po ravnini semtertja. Ali ko vabi v majniku samostansko zvonjenje k zornicam, tedaj se vsi ti oddaljeni prebivalci ne strašijo dolge poti in rane ure ter hite v našo cerkvico. Bilo je 28 majnika. Oh, tega dne ne pozabim nikoli več ....
Jutranja služba božja je bila že odpravljena in tudi mi redovniki smo ostavili svoje prostore za pregrajenimi odprtinami, ki so bile izbočene skoro pod cerkvenim stropom; vsakdo je odhitel za svojim poslom. Jaz sem stal na pragu sosednje celice in se pomenkoval z bratom Feruccijem, ki je uglašal razglašene gosli. Tedaj se je pa nama približal meniško-oblečen laik, oziroma naš cerkovnik. Poklonil se je pred mojim sodrugom ter ga zaprosil, da bi podelil sv. zakrament par osebam, ki so se izpovedale med mašo. Ker sem opazil na patrovem licu, kako mu je neljubo motenje nedobrodošlo, mu rečem: „Ostanite pri svojem opravilu, brat Feruccio! Za danes vas nadomestim jaz!“ In odšel sem takoj za laikom. Kmalu potem sem stal pred tabernakljem, se obrnil proti kopici ljudi, pomolil s hostijo med prstoma in prekoračil polagoma kratki prostorec do kamnite ograje. Skoro mehanično sem obhajal štiri osebe in stopil pred peto, pred poslednjo. Vnovič so moji prsti posegli v kelih ter se s sveto hostijo približali ustnam pred menoj. Ali oh! Tedaj so me izza črnega pajčolana pogledale najmilejše oči, konvulzivičen občut me je objel, da sem krčevilo držal kelih v tresočih rokah. Oseba pred menoj pa je kriknila in zdrknila nezavestna na tla — — — — — — —
Decembra, 1893.
Pozno v noč istega večera sem sedel z bratom Renatom na klopici pod mecesnom. Njemu samemu sem pripovedoval o čudnem slučaju, o nepričakovanem svidenju z Almo.
— Z Almo, pravite? Usoda je torej ostala dosledna, maščevala se je nad njo, mesto nad vami, revež. Prav tako, živela Nemezis! Prava čista, nesebična ljubezen mora imeti svoje zadoščenje in ako si je ne pribori samaodsebe, ji pomore usoda. Veseli me!
— Kako? Zakaj? Saj se ne vidiva več, kajti k obhajilu gotovo ne pride več v samostan; kdo ve, kako daleč prebiva.
— Kaj, vi še ne veste, da je vaša Alma gospa iz sosednjega dvorca? Spoznal jo je brat gvardijan in jo dal prepeljati tja.
— Renato! Je-li mogoče?
— Tako je in nič drugače, toda navzlio toliki bližini je več ne smete videti, to vam jaz prepovedujem, ako se vam ponos taja in samoljubje omaguje. Pustite jo, ne brigajte se zanjo; trpi naj, trpi, da prestane vsaj stotino vaših muk! Trpi naj, zvija naj se v bolečinah ....
— O, Renato, Renato! Tisto sviranje je torej i uhajalo izpod njenih prstov? Oh, pa zakaj, zakaj je izbirala baš one skladbe; niso morda tudi nji najljubše? Oh, Alma, Alma, zakaj si mi prišla po tolikih letih zopet v obližje, v bližino nesrečnika, ki te ima itak vedno v spominu? O, kako sem reven, kako ubog.
— Ne deklamirajte, Guido, ampak poslušajte me! Še mesec dni ostanite tukaj med nami; ako pa izprevidite, da vam njena navzočnost utegne le ojačiti bol — tedaj stopite pred priorja in prosite ga priporočila za kak daljni samostan.
— Uh! Proč od nje me podite? Proč?
— Nikar! Če morete, ostanite le tukaj, vendar ako razvidite, da vam je koprnenje po njej silnejše, ko kedaj, pobegnite pred njo v daljino. Kaj vam preostaja drugega? E, Guido? še danes mesec bodete daleč, daleč od prekrasne Ligurije in premišljali o istinitosti mojih besed! Nisem li storil jaz enako?
— Vi, Renato?
— Jaz! Italijanski govorici, sem se kmalu privadil. Na oddaljenih tleh se je premikala moja zibelka; na daljnih tleh v Karnijoli, ob deroči Savi stoji samostan, iz katerega sem pobegnil semkaj. Ne iz enakega vzroka, kakor vi, ampak iz vzroka, ki je odrevenel moje srce. Tukaj pa sem zadobil uteho in pokoj, tukaj živim resigniran ....
— Tudi, vi, Renato? — — —
Stoprv ob dveh popolnoči, ko je razburjeno morje burno pošumevalo, sva se razšla vsak v svojo celico.
Na Slovenskem, pri Sv. Urhu 1894.
Leto dni je preteklo, kar bivam med gorami, a tolažbe ne najdem med tem zidovjem. V tujini bivam sredi tovarišev, ki ne umejo mojega jezika, sredi sobratov, katerih niti jaz ne razumem. Ali to me ne onesrečuje. Onesrečuje me samo misel na njo, na ono lansko naključje pri sv. Lorenzu. Nič manj otožen nisem nego tam doli, v oni dragi celici, v katero so prodirali šepetajoči morski valčki, v katero je pronical aroma oljk, citron, pomaranč in oleandrov. Moja žalost in neprestano premišljanje o Almi me razjeda in gloda, da očividno hiram. Moji ogljenočrni lasje so predčasno osiveli, luč mojega življenja pojema; moje telo bode dihalo še nekaj mesecev, še nekaj tednov ... in potem se bodo zaprle moje oči za vselej. Oči, ki bi tako rade še enkrat videle njo, pred katero so nekoč pobegale, njo, ki ostane moje božanstvo do zadnjega vzdiha. Premagati sem hotel svojo ljubezen z orožjem ponosa in ranjenega samoljubja in zato premaguje sedaj ljubezen mene. O, Renato, prijatelj! Ne, ne, nismo vsi enaki; pri nekaterih deluje ponos triumfalno, pri meni je ponos in samoljubje postranska stvar pred obličjem ljubezni. Moja ljubezen presega velesilo ponosa. Ne, bolje ni zame v tej tuji gorski samoti, in le zavest, da je bolje zanjo, ta me včasih razvedri, ta mi včasih sili usta v skromen smehljaj. Da! Le, da uživaš ti, Alma, nekaljeno srečo, ne da bi gledala s skesanim srcem na moje revno bitje, le zato hiram tujec med tujci, menih med menihi za visokim samostanskim obzidjem ....