Za srednjega moža
| Za srednjega moža. Črtica. |
| |||||||||||||
Jurij Klepec je v svojem volilnem okraju kandidat za državni zbor; ta novica se je kakor blisk raznesla po trgu, pa ji ni hotel nobeden prav verjeti. Vsi tržani so poznali Jurja Klepca in vedeli so, da se malo meni za politiko, saj se je celo z vsemi štirimi branil, ko so ga naprosili, naj sprejme mesto svetovalca pri ubožnem svetu. Šele tedaj, ko so ga prepričali, da kot ubožni svetovalec ne bo imel drugega posla kakor tu in tam kakemu revežu kaj svetovati, se je končno četudi nerad vendarle vdal. Dolžnost pa, ki jo je Jurij Klepec s tem prevzel — mora se odkrito priznati — je pa kar najbolj natančno in dobesedno spolnoval. Vsakemu revežu, ki se je pri njem oglasil, je dajal modre svete, predvsem, da naj varčuje s tem, kar ima, in da naj se svojega revnega stanu prav nič ne sramuje. In zgodilo se je, ali zato, ker Jurij Klepec ni nobenemu revežu nič dal, ali pa ker so se reveži njegovih nasvetov držali in obogateli, da se je Jurij Klepec lahko ponašal, češ, on je v svojem okolišu revščino popolno pregnal, ker k njemu ni bilo nikoli več nobenega reveža.
Morda je bil vzrok ta veliki uspeh, kakršen se dosedaj še ni nikomur ni posrečil razen Jurju Klepcu, ali pa neprestano pregovarjanje njegovih obmiznih prijateljev, morda tudi slučaj, ki za velike čase privleče iz brlogov tudi velike može če ne drugače kar za lase, naj bo že -vzrok ta ali oni, Jurij Klepec se je res odločil, da obleče belo togo in kandidira za državni zbor. Kdor je še na tem dvomil, prepričali so ga po vogalih nabiti letaki:
Naš slavni sotržan Jurij Klepec bo v nedeljo zvečer v dvorani »Pri zelenem mačku« osebno razvil svoje načrte za delovanje v državnem zboru. Vsi volilci brez razlike spola so vljudno povabljeni. — Odbor.
V tem odboru so bili trije Klepčevi prijatelji, ki so bili tudi sicer njegovi tovariši pri raznih mačkih. Obljubili so mu tudi, da bodo sami za red skrbeli na zborovanju. To je Klepec od njih zahteval, ker se je slišalo, da misli nasprotni kandidat, ki je sedaj trg zastopal, privesti svoje zveste na shod in če ne onemogočiti vsaj motiti zborovanje.
Ta dogodek je v sicer zaspani in z vsem zadovoljni trg prinesel novega življenja, Povsod, posebno pa v gostilnah, so se ljudje le o tem razgovarjali. Tržani so se jeli ločiti na dva dela. Eni so ostali zvesti svojemu staremu poslancu, češ, čudežev ne more nobeden delati, ta pa da je storil, kar mu je bilo mogoče; drugi pa so se z vsem ognjem vneli za novega kandidata, češ, nova metla dobro pometa. Pojavili so se iz mrtvila takoj pesniki, ki so skovali priložnostno pesem in pevci in pevke so jo takoj po starih in novih notah vdomačili po gostilnah.
Na večer volilnega shoda so bili reditelji, prijatelji Klepčevi, že zgodaj na svojem mestu »Pri zelenem mačku«. Ali je bilo krivo temu dobro vino, ali jih je gorečnost gnala, tega nismo mogli dognati. Najbrže pa je bilo tako, da so si z vinom oskrbeli korajže za svoje odgovorne rediteljske posle. — Dela je bilo kmalu dovolj, ker pri prvih, ki so prišli na shod, je bilo že več nasprotnikov. Brez posebnega šuma so naši reditelji vse te hitro pometali iz okrilja zelenega mačka.
Seveda to na cesto vrženim ni bilo po volji, zato so zadevo nemudoma sporočili svojemu kandidatu, ki je bil kajpada bolj previden kakor kakor ti njegovi prvi gorečniki in je svoje čete najprej zbral zunaj pred dvorano, da šele tedaj ko se dovolj močnega čuti, napravi naskok na volilno bojišče pri zelenem mačku. Ko so Klepčevi reditelji videli te močne čete, so bili takoj edini, da jih ne kaže zadrževati, in zato so jih, ko so se vsuli v dvorano, prav prijazno pozdravljali. Tudi nasproti sovražniku moraš biti prijazen, ako mu nisi do glave. Seveda pa tudi Klepčevi pristaši niso doma ostali in tako je imel zeleni maček kmalu nabito polno svojo dvorano, tako da zadnje vrste Klepčevcev niso mogle v dvorano, a reditelji so bili takoj na mestu: zadnje vrste nasprotnikov so izrinili iz dvorane in tako za svoje dobili prostorov. Nasprotni kandidat se je sicer jezil zaradi tega, vendar si izpred odra ni upal proti vratom, ker je vedel, da je od vrat najbližje na cesto.
Po mnogem prerekanju in zabavljanju sta se stranki vendar pomirili v toliko, da je bilo mogoče priti do volitve predsednika zborovanju. Zborovalci so enoglasno po dogovoru zbrali za predsednika starega Čampeljna; zadovoljni sta bili obe stranki s tem predsednikom zato, ker je bil mož gluh kakor buka in jima je dal zaradi te svoje lastnosti najboljše poroštvo, da bo vodil zborovanje nepristranski, ker ne bo slišal, kaj da se govori. Ob viharnem ploskanju je mignil predsednik kandidatu Klepcu, ki je prvi nastopil kot kandidat. Imel je pred seboj velik, a prazen papir in je spregovoril:
Gospoda, jaz mislim, da bom jaz najboljši poslanec za naš trg. (Smeh in nemir.) No, le mirni bodite in pustite mi, da se izgovorim. Jaz namreč dobro vem, kje vas čevelj žuli. Dandanes pogosto čujemo besedo, da treba kaj storiti za malega moža. No, s tako neumnostjo se jaz ne ukvarjam. Kaj briga mali mož nas, ki smo srednjega stanu možje. Moje geslo je torej: Za srednjega moža, za srednji stan treba vendar enkrat kaj storiti. (Pritrjevanje.) No, že vidim, da me razumevate, za bebce pa jaz ne govorim ...
Pazite, kaj govorite — poseže vmes nasprotni kandidat — če hočete priti v državni zbor, je potreba najprej, da se naučite dostojno govoriti, kakor se to spodobi za državni zbor. Sploh kaj pa razumete pod besedo srednji stan?
Gospoda — nadaljuje Klepec — sicer nisem že sedaj dolžan odgovarjati na vprašanja, ampak da gospod nasprotnik ne bi mislil, da me je spravil v kako zadrego, rečem le to, da tako dostojno, kakor se v državnem zboru govori, znam govoriti tudi jaz; na drugo vprašanje pa odgovarjam, da je srednji mož ravno v sredi med malim in velikim. No, in kaj jaz hočem za srednjega moža? Rad bi, da ima vsak svojo hišo, ni treba, da bi bila kdove kako velika, pa njegova mora biti. Ali ni prava smola stanovati v tuji hiši? Jaz sem to skušal, dokler si nisem oskrbel svojega doma, in zato želim, da bi se vam boljše godilo, kakor se je meni pri tujih ljudeh. Zato se mora skleniti postava: Za srednjega moža lastna hiša. Sicer vam ne morem že danes povedati, kje bo imel vsak svojo hišo, ali blizu zelenega mačka ali bolj daleč, toda to je vse eno, ker voziček in konjiček tudi spadata k lastnemu domu, to tembolj, ker se ne more zahtevati od države, da bi bil za vsakega srednjega moža povsod fijakar na razpolago; to bi bilo krivično in proti krivici, saj me poznate, se jaz vedno vojskujem. Kakor ima častnik svoj delež za konja, tako naj ima srednji mož konja z vozičkom. Ako tega ne mara, naj se mu splača v denarju. Za to si lahko kupi srečke in si tako izkoplje pot do blagostanja. S tem se goji pri srednjem možu čut za varčnost in po tem potu pride srednji stan do blagostanja. To je ves moj program.
Klepčevci vsi navdušeni ploskajo, nasprotniki pa gledajo radovedni na svojega kandidata. Ta bled od jeze zaprosi besede.
Obetati je poceni — zakliče Klepcu — toda jaz vprašam gospoda kandidata, kako bo on postopal, da bo v državnem zboru izcopral te zlate gradove?
Prav tako, kakor vi za malega moža — odvrne Klepec — samo da bo moje delo ložje, kajti prvič je malih mož veliko in vsem je treba pomagati, in drugič je v državnem zboru za srednjega moža ložje kaj doseči, zato ker bom zahteval, da tega ne plača srednji mož, ampak da to plačajo visoka gospoda. Srednji možje pa imajo navadno v državnem zboru večino in bodo gotovo na moji strani. Tako se, mimogrede povedano, za srednji stan najprimernejše reši socialno vprašanje, drugi naj pa to vprašanje rešijo, kakor vedo in znajo. (Viharno odobravanje.)
Toda gospoda — zakriči nasprotnik — ali nimate še dosti popra, vaš kandidat Klepec vas ima ...
Tu pa govornika prevpijejo zborovalci: Pustite, da Klepec dokonča svoj govor ... to je naše gore list, ta nima samo besed, ta hoče tudi res kaj storiti.
Klepec nadaljuje: Gospodu nasprotniku se pozna, da je že bil v državnem zboru, ker ni vajen rednega zborovanja in bi se le rad prepiral in pretepal. — Tega pa srednji stan neče, ki živi rad v miru, dobro vedoč, da je mir vsega blagostanja zlati vir. — Jaz sem s svojimi besedami na koncu; ne gre se pa pri poslancu za besede, gre se za to, kaj dela, in zato pravim: Delo za srednjega moža, to je moj program. Že pregovor pravi: V sredi v zlati skledi, zato je gotovo, da bomo možje srednjega stanu sedeli če ne pri zlati, saj pri — polni skledi. (Vihar odobravanja, razgrajanje pri nasprotnikih.)
Ko gluhi predsednik sedaj vidi jezne obraze in pesti, spozna, da je čas končati, zato zaključi zborovanje. In v viharnem šumu vidi predsednik, kako krepke roke dvignejo dva moža na ramena, Klepca, da ga pokažejo zborovalcem kot moža prihodnjosti, in nasprotnega kandidata, ki ga po zakonu pospešenega padca postavijo na cesto.
Zmaga kandidatu Klepcu je zagotovljena, seveda ako do dne volitve ne pride na površje kandidat, ki bo volilcem še več obljubil, kakor Klepec, Tako je bilo in tako bo vedno ostalo na svetu.