Za starim gradom

Bilo je ravno ob času, ko je jel sv. Nikolaj metati, to je nekoliko pred sv. Nikolajem, ko smo se zbirali vsak večer otroci v hiši, ter smo molili in prosili, da bi nam kaj vrgel. Pri nas namreč sv. Nikolaj pridnim otrokom že predno pride njegovega praznika delapust v mraku večkrat v hišo vrže jabolk, orehov in suhih hrušek, posebno ako mu otroci molijo. Zadnji večer tega časa jim pa prinese kaj v nastavljeno posodo. Klečali smo po klopeh pri mizi in pri peči, bilo nas je dovolj, ker zbrali smo se včasih tu, včasih pri sosedu in prosili, da bi nam sv. Nikolaj kaj vrgel. Po tiho so se hišna vrata odprla in zaropotali so orehi po tleh, jabolka in suhe hruške vmes, mi pa smo se vsuli po njih in jih pobrali do zadnjega, molitve je bilo precej konec. Po dokončanem delu smo šteli, koliko je vsak dobil, sedli smo k peči in zakurili s terskami na levi. Pred se ni smela luč narediti, ker sv. Nikolaj je vselej le v temi metal.

Obiskala nas je tedaj večkrat suha, dolga, že zelo stara žena, ki je pri sosedu stanovala in nam je rada povesti pravila. Bile so nekatere dolge, druge zopet kratke ali poslušali smo jih vsake vrste radi.

Da je le žena, ki je vedno nogavice pletla, zvečer v sobo stopila, obsuli smo jo že in prosili: "Mati, povejte nam kako "gostorijo", lepo prosimo, Blažunova mati, povejte nam eno, če je tudi kratka, lepo prosimo!"

Blažunova mati ni imela nobenega otroka, ali vendar smo ji le mati rekli, mogoče, da so ji bili otroci pomrli, moža je imela. Sicer smo sosedovo ženo, ki je bila tudi brez otrok, teto imenovali in njegovega moža za strica klicali, čeravno ni bil nam nobenemu stric v vsej vasi.

"Če boste pridni, otroci! vam bom že povedala, če ne, vas bo pa "Pehtra" pobrala", dejala je Blažunovka.

"Pridni bomo", oglasili smo se vsi, kar nas je bilo, "mati le povejte!"

"Torej danes, ko ste popred lepo molili, vam bom povedala eno". Težko smo čakali. Včasih je dolgo terpelo, predno je žena začela, vseh izgovorov je imela dosti, čeravno je rada pripovedovala, vendar smo jo morali prositi. Poslušali smo jo vselej z odprtimi ustmi in napetimi ušesi, še ganiti se ni nobeden upal, da bi se ne bilo kaj preslišalo. Ko je pa žena dokončala, nas je bilo včasih strah, če je bila povest o strahovih ali o razbojnikih, da si otroci niso upali iz hiše in domov.

"Za starim gradom se pravi dandanes nekemu kraju tam pod žalostno goro. Samoten je kraj, z grmovjem je obrasten grič, kjer je stal svoje dni velik trden grad. Kače se grejejo poletni čas na gorkem kamenji, ko sonce vroče pripeka po dnevi, po noči pa sova vpije onstran jarka, ki loči hrib in z gostim drevjem obrasteno goro, in mrtvaška tica kvika na stari lesniki blizo steze, ki drži od kolovoza gori do zidovja, kjer je stal včasih grad. Nikdo ne hodi rad po noči tod mimo, še po dnevi je dolgočasno in grozno. Celo živina se ne hodi rada past sem gori, kjer je stala nekdaj se zidovjem obdana graščina. Skoraj pod vsakim kamnom najdeš škorpijona, ako stikaš tod okrog.

Bogati so bili nekdaj prebivalci in posestniki grajski. Daleč okrog so imeli polja in gozde. Zlata jim je bilo, da sami niso vedeli, koliko ga premorejo. Vina so imeli v podzemeljskih kletih, da bi bilo tri mline gnalo, ko bi ga bili iz sodov izpustili. Iskri konji so jim stali v konjaku pri kamenitnih jaslih, pšenice so bili siti in živi, da se je včasih razgetanje celo doli pod grad slišalo, ko so hlapci živino na prostorno dvorišče spustili, da so jo napojili. Srebrne žlice so imeli v graščini in ravno tako kuhinjsko posodo. Vsega so imeli do ostanka. Pili in jeli so, kar in kolikor se je kateremu ljubilo.

Živela sta zadnje čase mož in žena, ki sta imela troje otrok, toda dva sta jima kmalo umrla. Ostalo jima je samo najmlajše otroče. Bila je lepa deklica. Rumene, dolge, kakor svila mehke laske je imela, vili so se ji daleč doli čez hrbet. Kar si je deklica izmislila, kar se ji je poljubilo, morala je dobiti. Mati jo je ljubila nad svoje oko. Mnogo so morali posli prestati zaradi graščinske hčerke. Mati je bila trda z njimi, ukazala jih je tepsti, ako je dekle za kako stvar jokalo in mati ni vedela zakaj se joče. Mislila je, da so služabnice krive, ako dekletu ni bilo kaj po volji. Šibati je ukazala varuho, ako se je dekle po noči prebudilo in ni precej zopet zaspalo. Dostikrat je bila pestuha, še mlada, lepa ženska, na steber privezana se šibami tepena, da so ji roke zatekle in ji je kri šla iz ran. Gorje mu, ko bi bil kdo dekleta razžalil, v ječi bi bil moral tičati brez jedi in pijače, brez kruha in vode. Pa v kakšni ječi! kamor ni nikdar posvetila sončna luč, globoko v tleh, kjer jih je dosti poginilo. Kdor se je gospe zameril, zaprli so ga tu notri, da ga ni bilo več na svitli dan. Marsikaterega kosti so trohnele pod strašnim zidovjem, kjer se zdaj še vidijo samo razvaline, ostanki starih časov.

Ko je dekle jelo doraščati, ni delalo materi veselja, kakoršnega se je nadejala. Bila je tega mati največ sama kriva, ker je bila dete razvadila. Svojeglavno je bilo, ako se mu je kake stvari zljubilo in je v trenotku ni bilo, že je bila jeza in togota.

Kakor je mati surovo ravnala z drugimi ljudmi, da jih je klela in rotila v nagli jezi, tako se je tudi primerilo, da se je včasih nad lastno hčerjo stogotila, a trpelo to ni nikdar dolgo, precej ji je bila hčerka zopet vse, in drugi ljudje ji niso bili skoraj več kot živina. Imela je žena navado v jezi kleti in prav po najgerjem ljudi zmerjati.

Primerilo se je, da sta se imeli gospa in hči iz gradu peljati. Kočija z lepimi konji je stala pripravljena in čakala gospode. Kar je razvajena hčerka oblekla, nobena reč ji ni bila po volji. Jela se je kujati, da ne gre z materjo, da ji to ni prav, da ji zopet to ne dopade. Uboge strežajke, koliko so morale prestati zaradi mladega dekleta! Dolgo časa je ravnala mati z lepo, prosila in pogovarjala je dekle; toda tej je bilo vse zoprno, kar ji je mati rekla. Gospa se vjezi in zavpije nad hčerjo, kakor je sicer rada zaklela: "Prokleta kača! kaj hočeš še od mene!"

Kmalo ni bilo žive duše več na gradu. Grozna samota in čudna praznota je postala tod. Od tistega časa so ljudje videli večkrat veliko rujavo kačo, ki je na solnci pred gradom ležala z belim znamenjem na glavi. To je bila zakleta deklica. Belo znamenje pomenja, da bode dekle še rešeno o svojem času. Zlato in srebro je ostalo v gradu. Zakopano je pod zemljo in nikdo ne more do njega. Več sodov je napolnjenih se srebrom in zlatom. Kdor bode deklico rešil, bo dobil za plačilo vse bogastvo. Nikomur ne stori nič žalega grajska kača, ali vsak, ki jo je videl, zbežal je preplašen iz kraja. Ponoči se sliši včasih čudno tuljenje, hoja, vožnja in konjsko razgetanje, kjer je stal nekdaj grad, kakor da bi se napravljalo mnogo ljudi na odhod.

Čez mnogo let bode rešil mladenič zakleto deklico. Že do zdaj so nekateri poskusili rešitev, toda nobenemu se ni posrečilo, vsak je izbežal, ko se je kača proti njemu zagnala, čeravno vsak dobro ve, da mu noče nič žalega storiti.

V revni koči nekje pri vodi, kjer brodnik ljudi v čolnu prevaža, bode imela mati dvojčka. Eden izmed njiju bo ravno takih, mehkih rumenih las, kakršne je imela zakleta deklica. Temu je namenjena rešitev, ako ne bode svojih staršev nikdar žalil. Prišel bode čas, ko ga bode gnalo nekaj od hiše po svetu. Zvedel bode na poti o zakleti deklici in kako jo je mogoče rešiti.

Vzeti se morajo tri mladike iz enega grma, vse enako dolge, enako po sedem mesecev stare, brez vsakega madeža mora biti koža na njih. V blagoslovljeno vodo jih mora pomočiti in zmoliti mora tri očenaše, potem pa iti precej o sončnem vzhodu na razvaline čakat. Velika kača se bode prikazala, grozo mu bode hotela napraviti, proti njemu se bode poganjala in žrelo odprla, mladenič pa se ne sme umakniti, temuč udariti mora s prvo šibico grozno prikazen po glavi na belo znamenje. Nazaj bode kača vrat skrivila in vsa glava bode bela. Še huje se bode pognala kača proti človeku in zazijala, kakor bi ga hotela požreti. Toda mladenič se ne sme prestrašiti, ne odjenjati. Udariti jo mora z drugo mladiko. Zopet se bode žival skrivila in nazaj se vrgla. Čez polovico života bode postalo belega, glava ne bode več kačji podobna, v očeh se bodo solze pokazale, solze veselja. Še enkrat jo bode mladenič udaril s tretjo mladiko, in delo bode dokončano. Kolikor je bogastva v gradu, vse bode njegovo.

Deklica bode rešena, ravno tako lepa in mlada, kakor je bila tačas, ko jo je kazen zadela, vendar ne neusmiljenega, temuč dobrega srca in dobrega duha. Siromakom bode rada pomagala, rešitelj njen pa bode postal njen mož, srečno bosta živela in mnogo dobrega storila.

Ako bi pa mladenič kače se zbal in izbežal, moralo bi še mnogo, mnogo let preteči, da bi prišel drugi na svet, ki bi jo mogel rešiti. —

"Tako otroci", dejala je Blažunova mati, "zdaj sem vam povedala za nocoj, drugi krat zopet kaj druzega"; mi pa smo se lotili zopet orehov, jabolk in hrušek, kar jih še nismo bili spravili pod streho.

Samostal.