Za zdrave bolnike
Za zdrave bolnike |
|
V davnih, davnih časih jezdaril je kmetič iz mesta domov. Pot je šla skozi temen gozd. Sredi gozda preprečila mu je naenkrat pot siva starka in ga prosila, da bi jo vzel k sebi na konja.
»Kdo si?« vprašal je kmetič.
„Jaz sem – kuga,« odvrnila je.
Prestrašen zamahnil je kmetič po konji, da bi ušel. A starka je popadla konja za brzde in dejala: »Zakaj bežiš? Meniš li, da ne pridem lahko brez tebe v vas? Malo prej ali poslej, to ne de nič. Bodi toraj pameten in posadi me na konja. Obljubim ti, da ne napadem nobenega iz tvoje družine.
»Toraj le sedi,« odgovoril je kmetič. Nato je pognal konja v dir. A kmalu ga je zopet vstavil in jel prositi starko, da bi prizanesla že temu in onemu od njegove žlahte. Tudi to prošnjo je uslišala starka. Ko sta bila vže blizu vasi, jel je kmetič vže zopet prositi in rotiti starko, a sedaj za vse vaščane. Obljubila mu je, da jih pograbi samo deset v vasi.
Mudila se je v vasi samo en dan, a umorila je mesto desetih, trideset ljudi. Kmet pridirjal je koj k starki ter jo ošteval in zmerjal, ker ni bila mož beseda in je umorila trideset ljudij.
»Bila sem mož beseda,« odvrnila je starka. »Res, da jih je umrlo trideset, a jaz sem jih umorila samo deset, dvajset jih je umrlo od strahu pred mano.«
Učimo se iz tega: »Strah nikjer ne pomaga. Boleznij je vže tako preveč v tej solzni dolini, ni treba si jih še domišljati.«