Zadeva gospoda V. Vodnika
| ← Pridiga na novega leta dan o preljubi pameti | Zadeva gospoda V. Vodnika Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
»Naš stari osel« → |
| |||||||||||||||
Temu gospodu je bilo namignjeno z merodajne strani, naj se pripravi: seliti da se bo moral!
Bridka usoda selitve dandanes marsikoga doleti in so potem jako razburljivi prizori. Pride dan selitve in se ni kam seliti! Selijo jih s silo. Pa so premnogi, ki se v obupni stiski upirajo sili. Nekateri se ji upirajo z gorjupo besedo. In so drugi, ki se sili upirajo celo z dejanjem: tako rekoč s sekiro ali z revolverjem ali pa, zlasti ako so nežnega spola, s krilom, ki ga vzad dvignejo do pasu. Tako skušajo nemilo silo preprečiti in v beg pognati njene plačane služabnike.
Ni prav takšno početje, ni pohvaliti takih prizorov. Toda kdor je že bil v enakem bridkem položaju, oni razume sekiro, razume revolver, razume krilo in jih ne zameri.
Tudi gospodu z Vodnikovega trga ne bo smeti preživo šteti v zlo, ako bo storil to ali ono, kadar mu bo v grlo tekla selitve ura, novi prostor pa mu bo figo podeljen plesnivo.
Bojim se, da mu ne bo dodeljen. Vsaj ne o pravem času. In se bojim, da bo moral gospod za pol leta ali še dlje med bedne vagonarje ali v deževno barako z okni iz papirja in s straniščem nikjer in povsod.
Imamo sicer umetniški svet, ki nikakor križem ne drži jezika in črnila, nego si z izbrano besedo prizadeva osigurati omenjenemu gospodu pravočasno zavetje. Toda žive ljudje v Ljubljani, ki razpolagajo z izkušnjami v stanovanjskih stvareh; ki dvomijo, da bo umetniškemu svetu uspelo hvalevredno prizadevanje, in pravijo, da odpovedi pri nas gredo jadrno, dodelitve pa sporovozno ...
Jaz nič ne vem. Jaz nič ne rečem. Jaz le želim: bilo srečno!
Umetniški svet je uganil in merodajni strani priporočil, naj bi se gospodu V. Vodniku za primer izselitve z Vodnikovega trga dodelil prostor za stolno cerkvijo na Pogačarjevem trgu. Tržno lopo na tem trgu bo sicer porušiti in takisto branjevk strnjeno vrsto ob Ljubljanici. Lopa in branjevke da niso v umetniškem skladu s predmetnim gospodom. In naj bi bil branjevkam vstop na ta trg potem sploh prepovedan! — Drugače pa da bi Pogačarjev trg povsem ustrezal potrebam večkrat omenjenega gospoda. Kvečjemu če bi se v ozadju zazidal oni prelaz s Pogačarjevega trga pred škofijo, da ne bo gospodu škodoval prepih.
Odkrito povedano — zastran prepiha me ne bi skrbelo, saj ima gospod na glavi čepico. In če bi se mu vtaknilo v ušesa še malo bombaža, ne bo dobil trganja — jaz imam vedno bombaž v ušesih in moram reči, da mi prav dobro de.
Ampak je drug zadržek, ki nanj gospoda od umetniškega sveta ni mislila. Ta je zadržek Vodnikov trg. Gospod ima svoj trg — mar mu hočejo sedaj na stara leta trg vzeti? Da ne bo več na svojem, nego kakor zaničevan gostač in pritepenec na tujem, na gospoda Pogačarja trgu? Ne, to se ne sme zgoditi! V tem sem si brez ozira na politično pripadnost edin kakor en mož in ne odneham. Ako se preseli Vodnik, se mora z njim preseliti tudi Vodnikov trg!
Za oba vkup pa Pogačarjev trg očitno in žalibog ne nudi zadostnega prostora. Morala bi se ali podreti stolna cerkev ali pa preložiti Ljubljanica tjakaj do očetov frančiškanov. Temu bi pa merodajna stran nedvomno nasprotovala iz ozirov na denarne ozire ...
Zato se mi zdi, da ne bo nič s Pogačarjevim trgom.
In bi potem prihajala v poštev edino le Zvezda. Kar se tiče prostora, bi bil ta prostor vsekakor dovolj prostoren, zlasti še z ozirom na prostor na Kongresnem trgu.
Kostanji v Zvezdi bi se pač posekali. Zato pa ni v Zvezdi ne tržnih lop ne branjevk, da bi jih bilo treba rušiti. En edini možak je tukaj s turško kapo in turško vero in prodaja turški med. Mislim, da ta edini možak ne bo kvaril celokupnega umetniškega vtiska. Sicer pa je ta možak dovolj možaka, da bo odložil turško kapo in vero, če bo umetniški svet to smatral za potrebno.
Nič manj enako se bo dala stvar povoljno urediti zastran dvojne godbe, zastran one v kavarni in one v restavraciji, da ne bosta moteče učinkovali na vsesplošno umetniško razpoloženje prostora, ako bi se namreč resnično tukaj nastanil gospod z Vodnikovega trga. Oba orkestra, oni iz kavarne in oni iz restavracije, naj bi vsakdanji svoj spored predlagala umetniškemu svetu, ta pa bo po umetniškem svojem preudarku iz sporeda črtal, kar bi se mu ne zdelo v skladu z umetniškimi zahtevami kraja, časa, osebnosti in sploh.
Tako bo odstranjen sleherni pomislek zastran Zvezde.
Izpregovorila pa se je še beseda: »Narodni dom«.
Toda prostor pred »Narodnim domom« že glede prostora ne bi ustrezal zahtevam, ki jih zahteva prostor.
Poglavitna ovira na tem prostoru pa je Trubar. Po pravici se je poudarjalo, da se gospod z Vodnikovega trga in Trubar ne bi harmonično zlagala na istem prostoru — kazila bi umetniško simetrijo. Ne le simetrijo v veroizpovedanjih, ki je nikakor ni šteti za mačjo srago. Ampak predvsem simetrijo v bradah. Njunima bradama nedostaje potrebne simetrije. Razen ako bi se Trubar dal obriti ali bi si dal drugi gospod brado rasti. Tega pa slovenski narod ne bo nehvaležen zahteval ne od prvega ne od drugega.
Zato resnično ni izbire in bo moral gospod v Zvezdo, kadar ga bo merodajna stran pregnala z Vodnikovega trga.
Kakor rečeno — jaz nič ne rečem nego: bilo srečno!
Ne vem — naši pisatelji in sploh umetniki, dokler so živi, vsi so silno skromni. Prav nič niso razvajeni. Kdo naj bi jih pač razvajal? Posedajo po ozkih, zakajenih krčmah ali kleteh in jim niso preslabe: čisto zadovoljni so notri, še zapojejo katero.
Komaj pa umró, jim ni noben prostor več dovolj dober za spomenik, same sitnosti so z njimi. Še cerkve bi bilo treba podirati njim na čast, reke prelagati in iz ene edino zveličavne vere prestopiti v drugo!
Ali ni to čudno?
Prav zares sem vesel, da je vsaj naš slavljeni Danilo še živ.
Če bi bil mrtev in bi mu sedajle navdušeni postavljali spomenik — nemara bi magistrat podrli in Grad odkopali noter do Grubarjevega kanala in gerentski svet, da dobe zanj primeren prostor takšen, da bi z umetniškega vidika odgovarjal njemu in njegovi cigari.
Hvala Bogu, da je še živ — naj bi živel vsaj še petdeset let!
(Jutro, 4. marca 1926)