Zadnja borba

Zadnja borba France Filipič

Izdano:	Novi svet 2/1-2 (1947)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

Ponoči je Še padal pršič, zjutraj se je zjasnilo in sonce je obsijalo bele gozdove, frate s planšarskimi hubami, laze, kjer so gabri moleli svoje zakrivljene veje iz snega, in zamolklo zelene pohorske gaje zibajočih se smrek. Stražarji so se vračali v taborišče, vstopili so se okrog Paša, ki je nad ognjem grel svoje hlače s stoterimi zaplatami. Ponoči ga je našla patrola, na pol zmrznjenega v snegu. Vračal se je iz štaba Druge grupe odredov in zablodil. Ni se zgodilo prvič, da je hodil človek okrog taborišča pod Črnim vrhom in ga ni mogel najti, saj je še stari Sarh, ki1 je poznal Pohorje kot svoj lastni žep neko megleno jutro trikrat obhodil okope. Izpraševali so Paša, kako je kaj v štabu, in on jim je z žarečim licem razlagal, kako je spremljal komandanta Rozmana na akcijo. Komandant jih vse pozdravlja. Stražarji so se nasmehnili. Kako radi so imeli tega majhnega čokatega moža, s katerim sta prihajala vera in zaupanje v partizansko moč. Včasih je bilo borcem tesno okrog srca, peščica sredi gozdov se je čutila osamljena in zapuščena. Kadar pa je prišel on, je prinesel vesti o velikih borbah, o svobodnem ozemlju na Dolenjskem, o partizanski vojski v Bosni, o napredovanju zaveznikov. In ko je tako stal sredi njih in jim govoril, pri tem tiščal roke v žep in valjal po ustih svoj čik, takrat je vsak pozabil, da že hi štirinajst dni slekel cap, da se rana na nogi kar naprej gnoji; videl je pred seboj samo tisto pot, ki vodi v svobodo, ki vodi do doma in do človeka vrednega življenja. Nova izmena stražarjev na zapadni položaj se je napotila po gazi iz taborišča. Izginjala je med drevjem; kot zadnji je šel stari Sarh. Belo brado mu je česal jutranji veter. Njegove temne od trpljenja in žalosti zameglene oči so zablodile po smrekah. Sonce je lilo med veje, kakor da se usipa v pramenih radost iz sinjega neba. V zemljanki prve čete so imeli SKOJ-evci sestanek. Milošev rezki, visoki glas je prodiral v presledkih po taborišču; potem se je nenadoma vzdignil smeh mladih ljudi. V kuhinji je pod kotli plapolal ogenj; na okrvavljenem snegu je Trpin razsekaval kravo, ki so jo bili snoči pripeljali z oplotniške strani. V sami srajci, z zavihanimi rokavi' je opravlja! svoj posel in si pri tem požvižgaval. Pašo je potegnil hlače nase, gledal je v ogenj, ki je veselo plapolal pod kotli, nato se je počasi izgubil med zemljankami. Ko je bil že skoraj onkraj zbornega mesta, je pomolila iz zemljanke Sonja svojo glavo z razkuštranimi lasmi in mu pomignila. Temni lasje so se ji usuli na čelo. „Potep, ti si pa dolgo hodil po svetu!" Pašo je obstal, se na pol okrenil in hudomušno odvrnil: „Našel sem lepša dekleta, kakor ste ve in se mi kar nič ni mudilo domov!" Pograbil je prgišče snega, ga zgnetel v kepo in zagnal Sonji v lice. Toda ta se je bliskovito umaknila in kepa je zletela v zemljanko. Ženske, ki so notri govorile med seboj, so utihnile. Ko je zlezla mala komandirka Katarina na dan, je Pašo ravnokar potegnil noge za seboj, plazeč se skozi nizki vhod v prenočevališče prve čete. V štabu je sedel za preprosto iz surovih desk zbito mizo Groga in mrko strmel v papirje pred seboj. V kotu se je naslanjaje na kup odej razpotegnil na ležišču Rajko in listal po ciklostiranem izvodu Kvedrovega ..Partizanskega politkomisarja". Skozi ozko režo v steni je padala luč v notranjost. Groga je že desetič prebiral Stanetovo pismo, ki je bilo polno pohvale in zaupanja, a je vendar tičala nekje globoko v teh vrsticah neprikrita skrb: „In zabrišite vsako sled za seboj, kajti danes, jutri utegne kdo naleteti na taborišče. Zaupam v vašo hrabrost, toda zavedajte se, da je življenje slehernega borca dragoceno, ker ne živi samo zase, temveč za skupnost." Ali,se naj preselijo? Zdaj, ko so si tako lepo uredili življenje tukaj! V osrčju Pohorja so, malokateri človek je kdaj hodil tod, drvarska sekira se že dolgo ni oglašala v teh lesovih. Od zunaj je prihajalo Trpinovo žvižganje. Prekinilo ga je malce pogrkujoče govorjenje zdravnika Mravljaka, ki se je končalo s smehom obeh mož. Ali so včeraj zabrisali sled za seboj?, je pomislil Groga. Trpin je sinoči pravil, s kakšno težavo so vlekli kravo skozi sneg. „Pašo pravi, da se tudi Stane jezi zbog Marjanove smrti," se je zganil iznad branja Rajko. „Terenci, ki so ga nosili, vedo, da ga je bilo nemogoče rešiti." Groga je molčal. Marjanova smrt je visela kakor senca nad vsemi. Prav v silvestrovi noči je moral umreti in tako privabil smrt na prag novega leta. Bil je tako dober tovariš, ustrežljiv in poln zaupanja v bodočnost. Ranjen v trebuh je strašno trpel. Na Jelenovem seniku je shujšal kakor trska. Petek in Leon, ki sta ga pokopavala v bregovih nad Razborjem, nista imela kaj dejati v zemljo. O vsem tem je pisal Stane. Vrata kolibe so se odprla in vstopil je Gustl. Snel je kapo, podobno knapovski, z glave in jo vrgel na mizo. „Človek bi verjel, da je konec zime!" Obstal je za Grogovim hrbtom. »Mislim, da je danes tretja četa na vrsti", je brez zveze z začetim pogovorom dejal Groga. Vsako jutro se je vežbala na planoti za taboriščem izmenoma po ena četa pod Grogovim ali Gustlovim vodstvom. Rajko je oživel: „Najrajši bi jih nagnal vse iz zemljank na sonce!" „Fantje se bodo še dosti nahodili, naj počivajo v teh uricah, ko Švabov ni blizu." V Gustlovem glasu je bilo nekaj trpkega in zagrenjenega. Nizki in malce upognjeni trboveljski rudar s šapami kakor medved je ličil poosebljeni življenjski sili. Njegove zelenkaste oči so nevarno pobliskovale izpod obrvi; na sencih so mu lasje rahlo siveli. „Počakajte, da konča mladina s sestankom." Groga je zložil pismo pred seboj in ga del na kup k literaturi, ki jo je prinesel Pašo iz štaba. Rajko je pogledal iznad knjige, njegov prisrčni mladi pogled se je srečal z zamišljenim Gustlovim. Koliko časa sta se ta dva človeka že izogibala? Rajko je čutil, da Gustl ne zaupa njegovi mladosti. Gustl je bil oprezen, zvit, vase zaprt, dolgoletna borba v trboveljskem rudniku mu je zapustila sledove. Rajko pa je komaj vzcvetel v mladostnem zanosu in kljub njegovim bridkim otroškim letom, ki so njemu in sestri Barbki dala več trpljenja kakor sreče, se je zdelo, kakor da se ga zlo v življenju prav nič ni oprijelo. V svoji duši je nosil svet lepega, in to svoje bogastvo je skušal neprestano razdajati svoji okolici. Kadar je v premorih sredi pohodov stal pred zaslonom smrekovih vej, deklamiral Borove pesmi in je odmeval njegov glas skozi temne gaje, se je zdelo, da je od nekod prišla mladost, mladost s svojo čisto vedro dušo, z jasnimi kakor sonce toplimi očmi, s svetlimi kodri, s pesmijo o borbah, o ljubezni, o svobodi, o miru in cvetju. Kadar je Rajko zanosno pogledoval okrog sebe, je med napetimi obrazi poslušalcev zagledal Gustlov obraz: Bil je hladen, neprediren, mežikajoč. Politkomisarju je bilo, kakor da ga je nekdo oblil z mrzlo vodo. Groga je vstal, vzel pas, ki ga je imel obešenega na steni, si zapel vermansko suknjo, se opasal in s svojimi nemirnimi mislimi odšel na prosto. V kolibi je nastala mučna tišina. Gustl je sedel na Grogovo mesto, potegnil klop bliže k mizi, se naslonil na komolce, papirjev pred seboj se pa ni dotaknil. Gledal je nekam mimo Rajka v steno. Rajko je bil na videz ves zatopljen v brošuro, a izpod vztrepetavajočih vek je kradoma opazoval okrogli, z rumenkastimi bodicami porasli obraz komandantovega namestnika. Doslej še ni opazil, kako se je nasprotje med njima globoko razraslo, da si sedita tiho nasproti, daleč vsaksebi na svojem koncu življenja. Ali naj gre res tako naprej v tej borbi na življenje in smrt? Ali ne postavljata oba za isto idejo vsak trenutek svoje življenje na kocko? Rajko bi moral kot politkomisar vedeti, da prav gotovo ni Leninov nauk puščati, da vdira nezaupanje v lastne vrste! „Ne vem, rad bi se enkrat s teboj, Gustl, razgovorih" Rajkov glas je neodločeno tipal v somraku. Gustl se je zganil, kakor da ga je ta glas iztrgal iz premišljevanja, mežikajoče oči so visele na politkomisarju. „Morda bi bilo prav!" je zamolklo odvrnil. »Skupaj smo šli preko Gorenjske. Videl sern, kako je ves odred visel na tebi in kako si zmogel čudeže. Ali se spominjaš, kaj vse sva se spotoma porazgovorila! Koliko si mi pripovedoval o svojih knapovskih bojih. Potem si šel na pohod v Oplotnico in ko te tri dni ni bilo nazaj, smo že mislili, da se ne boš več vrnil. Tisto noč, ko si prišel v taborišče pod Planinko, mi je bilo, kakor da se je vrnil moj brat. A ti si od tedaj ves drugačen, tih in vase zaprt. Ne vem, ali jaz ne najdem več k tebi, ali pa si se ti tako spremenil? Včasih se mi zdi, kakor da me zasmehuješ. To je hudo, če ti moje vedenje ni prav, če pogrešim, posvari me, svetuj mi, toda ne molči, nikar!" Glas se mu je zvišal in pretrgal v kriku. Vrgel je Kvedrovo knjižico od sebe, sklenil je roke, oči so se mu razširile, skoraj izstopile iz jamic. Gustl se je nemo nasmehnil in gledal mlademu človeku v obraz. Rajku so se pregibale ustnice in kakor v odmevu je čisto tiho nadaljeval: „Dvajset let mii je." Njegove besede so bile kakor onemogla prošnja, da, kakor da se fant sramuje svoje mladosti. Ali jih ni spregovoril otrok, otrok s sončno dušo, ki je metala svoje žarke v svet? Takšen je bil pred davnim časom tudi Gustl. V rahlih obrisih se mu je prikazala mladost s hrepenenjem, ki se ga še niso dotaknila ne razočaranja ne zloba sveta. „Vem, da je tako, a ne po moji krivdi." Rudar je zagrebel lice v dlani in dolgo časa molčal. Nadaljeval je čez čas, kakor da govori samemu sebi: „Mlad si in poln zaupanja v svet. Res, dvajset let ti je in o človeku ne veš dosti več kakor to, kar ti je kdo pripovedoval in kar si bral v knjigah. A v govorjenju ljudi in na papirju je malo modrosti. Če bi videl v človeška srca in vedel, kaj vse človek nosi s seboj, če bi ti en sam trenutek prišlo do zavesti, kakšno gorje nosimo, mislim, da bi tudi ti postal mrk, trd in vase zaprt. Trideset let sem se boril za pravice delavstva. V stari Jugoslaviji sem sedel v Sremski Mitrovici zato, ker sem bil komunist. Ko sem bil tako mlad kakor ti, sem mislil, da bom premaknil svet. Danes ravno tako verujem v našo borbo, da, prav tako kakor tisti dan, ko so me žandarji prvič gnali po trboveljskih ulicah in sem se jim iztrgal, stekel v gozd in se teden dni skrival na Mrzlici. Zdaj je sila največja; prijel sem za puško, bijem se in se bom boril do konca! Rad bi dočakal svobodo! Videl si me na pohodu preko Gorenjske, videl si tudi, kako so drugi morali nositi mojo opremo, ko mi je odpovedovalo srce. Nihče ni vedel, kaj se je dogajalo z menoj za oplotniškimi bregovi. Ležal sem v grmovju, premetaval me je krč, bil sem prepričan, da mi bije zadnja ura. Pasti v boju, to ni težko, toda crkniti za grmom kakor oslabelo ščene, ne moči se več boriti, ne, ne, tega nočem, tega se bojim, tega me je groza!" Kakor da bi se bil prestrašil svoje izpovedi, je Gustl obmolknil; potrepaval je z obrvmi in dušil v sebi silno razburjenje. Hotel je že končati; a se je premislil in pristavil: „Mar se ti res zdi, da te zasmehujem? O, ne, opazujem te, kako dolgo boš neki vzdržal v tem svojem zanosu! Šolan si, lepše poveš vsako stvar kakor jaz, ki sem preprost knap. Poznal sem take. V Trbovljah je bilo nekaj študentov, ki so komaj zlezli iz lupin in so mislili, da bodo s kričanjem prevpili krivico! Gledali so s pomilovanjem name, ki znam komaj brati. Kje so danes? Eden je uradnik v rudniku, drugi učitelj, tretji na občini in samo neuki Gustl gre svojo pot do konca!" V Gustlovem glasu je bilo mnogo grenkega, a vendar takšna silna samozavest, da se je Rajko ves sklonil pod težo teh besed. Gustl je to opazil in predirljivi pogled se je ublažil. Skoraj mehko je zaključil: „Pa nikar ne zameri, da sem ti vse to povedal, mladi politkomisar, prijatelj moj!" Rajko je vstal in stopil k njemu. „Gustl!" Stari rudar si je zakril z dlanmi lice. Rajko je prijel njegovo žilavo roko, prsti so se odlepili od lica, zelenkaste, mežikajoče oči so poblisnile izza njih. „Gustl, oprosti; saj tako malo vem, kaj se godi okoli mene!" Hotel je še nekaj reči, pa ni našel besed za tisto, kar je bilo med njima. Rudarjeva roka je v njegovi za hip obležala čisto mirno, kakor da počiva od dolgoletnega dela, nato je vztrepetala in se naglo odmaknila. „Težko je živeti," se je nasmehnil rudar, počasi je vstal, odrinil klop od sebe, se obrnil in odšel. Skozi odprta vrata je vdrlo sonce. Nič več ni bilo negotovosti. Rajko bi bil zavriskal, da bi se culo dol do Drava. Sramoval se je svojega vedenja nasproti Gustlnu, obenem se je radoval, da mu je postarni možak tako zaupal. Znova je sedel v kot in odprl »Partizanskega politkomisarja".

2

Debeli Kurt Hausmaninger je stokal pod težo svojega nahrbtnika. Odpel si je jermenje, ga del na tla in ves onemogel sedel nanj. Mračilo se je in sneg je padal vse bolj nagosto. Obilni mariborski' trgovec s kurivom si je brisal potne kaplje s čela. Ko je prišel malce do sape, se je znova vzdignil, odvezal nahrbtnik, vzel iz njega mogočen kos pečenega mesa in krajec kruha ter pričel mirno prigrizovati. Na jasi pod Bajgotom so vojaki kurili in polglasno govorili med seboj; na sredini so taborili vermani, okrog njih pa policija in planinski polk. Noč je presekaj zdaj pa zdaj rezki glas straže. Vermani so uhajali od ognjev in izginjali v temo. Bali so se hajke in več kakor polovica jih je že zaostala spotoma v ruških, lobniških in smolniških bajtah. „Sodrga", je pomislil ob vsakem klicu Steindl. Čepel je v svojem šotoru kraj radio-oddajne postaje. Lovil je Celje. Vod žandarmerije pod vodstvom poročnika Vogla se je sinoči odpeljal na kamionih. Steindl se je zadovoljno zasmejal. Poskušal je doseči Slovenjgradec; nihče se ni oglasil. Nekdo je odgrnil šotorsko krilo. Ves bel od naletavajočega snega je vstopil Ordelt. „Vedno večji mraz pritiska, kmalu bo prenehalo snežiti." Steindl je po noslajočem glasu spoznal, da je Ordelt pijan. »Prekleti banditi." Dolgi sturmfuhrer se je zavalil na ležišče in vzdihnil. Zaprl je oči; kaj bi dal za to, da bi bil sedaj v Mariboru v Veliki kavarni. Nocoj spet pleše Nini, sladka mala Nini in grudi pod tančico se ji tresejo. On pa mora riti tu v sneg s tem prekletim bundesfuhrerjem, ki hoče zlesti vragu naravnost v žrelo. Bodo že prišli iz svojih skrivališč banditi, ko ne bodo imeli več kaj jesti. Mrazi ga, gojzerice so se premočile, skuša razvezati bele pentlje. Spanec in popito žganje ga premagata, da se oblečen pokrije. Vidi Steindla, kako se vzdigne, butne z glavo ob šotor in stopi ven. Potem je krog njega tiho. Zunaj pogovori premolknejo in samo ogenj prasketa. Ordelt se krči pod odejo in zaman tuhta, kako bi se iznebil te sitne ekspedicije. Tišči ga revolver, ki ga ima v žepu. Prevali se, seže z roko ponj in ga dene pod odejo poleg sebe. Skoraj bi zaspal, ko začuje, da ga nekdo pred šotorom kliče. Prisluhne: to je Hausmaningerjev glas. Godrnjaje zleze izpod odeje in pomoli glavo iz šotora. Hausmaninger se skloni k njemu. „Pojdi z menoj v Klančnikovo lovsko hišo!" Ordelt se previdno ozre naokoli. Steindl stoji na drugi strani ognja in se pogovarja s poročnikom planincev. Hitro vstane in spusti za seboj šotorsko krilo na tla. Poleg Hausmaningerja stoji suh upognjen drvar s širokokrajnim klobukom in dolgo brado. „Samo deset minut je od tukaj," momlja in kaže z roko nekam v temo. Ordelt se vrne v šotor po pištolo. Vsi trije stopajo previdno med planinci, ki sede dremajo na svojih odejah ali pa se pogovarjajo. Ze jih ne dosega več svit ognja. Tedaj se vzdigne iznad vermanov Dobockvjeva postava. Ordelt rahlo zažvižga začetek nemške vinske popevke. Dobockv prisluhne. Iz polteme miga rahlo osvetljena Ordeltova roka. Ruški ortsgruppenfiihrer stopi mimo razgovarjajoče se gruče policistov, zavije okrog šotorov in hip nato utonejo štiri postave mimo straže v gozd. Steindl, ki stoji za ognjem, opazuje z enim očesom, kaj se godi. Sredi pogovora umolkne in skomizgne z rameni. Poročnik planincev mu razlaga, kako je v Ukrajini lovil partizane in jih trumoma pobešal po skednjih in po drevju obkraj vaških cest. Treba bi jih bilo pobesiti, vse te Ordelte, Hausmaningerje in Dobockvje, ki ne znajo drugega kakor vse noči prepijančevati. Zavije mimo ognja v svoj šotor. Vermani so se stisnili med seboj, zavili v odeje in spijo. Ali pa se samo pretvarjajo in škilijo v bližnji gozd? Tem ljudem ni mogoče priti do dna. Na pohodih skozi mesto vpijejo: Heil Hitler, da se tresejo mariborske hiše, kadar pa je treba iti na hajko, jih ni mogoče dobiti skupaj. Koliko bi jih bilo danes tukaj, če bi jih včeraj ne zaprli v šolo in stražili? Ko se vrne Steindl v svoj šotor, vstopi za njim standartenfuhrer Kolbacher in kmalu za njim še sturmfiihrer Lotz. Lotza ima Steindl rad, pozna ljudi in ve držati besedo. V Jugoslaviji eden vodilnih funk- cionarjev kulturbunda se ni dal zavesti od staroavstrijske miselnosti kakor Baron. Znal je biti brezobziren, v svoji usnjeni jopici z jeklenosivimi očmi in malimi brčicami pod nosom je bil pravi vojak. Sklonjeni pod brlečo jamsko svetilko, ki se maje na šotorskem drogu, se vsi trije zatopijo v razgrnjen zemljevid. Rdeče črte označujejo smeri pohodov. Tri puščice se križajo na planoti pod Velikim vrhom. Gestapovec Suster je pri zasliševanju dobro opravil svoje delo! Šepetajo med seboj in v podrobnosti izdelujejo načrt za drugi dan. Zunaj padajo snežinke v ogenj. Veter se zapleta v veje. Planinci spe, a vermani šepetajo med seboj. Večina jih je prvič na takem pohodu. Bojijo se jutrišnjega dne. Rumenopolti, rdečelasi Grahernik, ki mu pravijo zobozdravnik, ker na hajkah mrtvim partizanom vedno izdira zlate zobe, sanja o plenu. Nekaj jih je med vermani, ki imajo svoje brate in svoje sinove pri partizanih. Jutri bo treba streljati, jutri se bo treba biti. Čemu? Za koga? Za ta prekleti rajh, ki družine z rodne grude pošilja v tujino, ki strelja v Sodni ulici dan za dnem po deset, dvajset, petdeset, sto talcev? Ali ne prideš ti jutri na vrsto? Zato, ker je tvoj brat pri partizanih! In ne moreš se ubraniti, ne moreš nikogar poklicati na pomoč, temveč samo korakati s puško na rami. Potem pade povelje: Halt! Obstojiš in ležeš v sneg in dvigaš puško iin streljaš! Čemu? Rumenkastorjava uniforma je ogabna. Ko jo primes v roko, ti roka omahne. A vendar jo oblečeš. A vendar korakaš po mariborskih ulicah in poješ hitlerjevske pesmi, ti, ki si bral Cankarjeve besede o domovini! Ali si bil res nekoč učitellj? Ali nisi vcepljal v mlade duše ljubezen do domovine? Zdaj si postal švabski priganjač! Pohorske smreke šumijo, one ne vedo o tem, da se vijejo telesa pod odejami, da se krčijo srca v nemi grozi, da iščejo oči v temo, mimo tabornega ognja v črni gaj. Steindl stoji tam obrit od svetlobe, njegov obraz je mrk in tog. Sneži; noč je dolga, mraz grize iz zemlje in iz zraka v človeške ude. O, da bi se ta noč raztegnila v neskončnost, da bi sonce ostalo zakopano v temi. Ne saj ni res, saj se še ne svita, saj to je samo taborni ogenj, ki je postal ves zelenkast v ugašanju. Jutro je, premraženi se dvigajo vermani z odej. Planinci veselo .čebljajo med seboj. Njim je vojna zabava. Potikajo se s fronte na fronto, ubijajo ljudi. Vermani pa so tihi in žalostni. Pri zboru jih preštevajo kakor jetnike. S premrzlimi rokami vlečejo iz žepov suho hrano, zagrizejo se v sir. Izpljunejo ga, zdi se jim, da ima okus po krvi, ledu in zemlji. Preden krenejo, jim Steindl govori o dolžnosti borca za tretji rajh, o zvestobi do fiihrerja. Govori in njegove besede so ostre, ujedljive, padajo v človeška srca kakor udarci. Slednjič se dotakne cilja današnjega pohoda; treba je uničiti pohorski bataljon. „Vse kar najdete zgoraj, si lahko razdelite med seboj." Planinci zvesto poslušajo in s svojimi puškami bijejo ob zmrzla tla. Policistom švigajo oči na okrog, vedno so na oprezu, da se kdo iz strnjene vrste ne izmuzne. Vermani so majhni in zgrbljeni, ohlapno vise mondure na njih, oči so jim sive od mraza, žalosti in nespanja. Skozi gozd se prizibljejo Hausmaninger, Ordelt in Dobockv. Pijani so, da se komaj drže na nogah. Skrijejo se za vrsto vermanov in poslušajo govor do konca. Steindl se jim razburjen približa. Ordelt, ki sovraži Steindla, ker mu ta ob vsaki priliki očita njegovo neredno življenje, samo zmiguje z rameni in se zvito smeje. S kalnimi očmi dolgo bulji v bundesfuhrerja, ki ga obsipava s srditimi besedami. Steindl sikne med zobmi: „Svinje" in se odstrani. Vojaki in vermani pospravljajo svoje stvari in se urejajo v pohodno kolono. Krenejo. Vsem na čelu Steindl z bradatim pohorskim drvarjem, ki jim kaže pot. Med posameznimi oddelki šviga sem in tja Lotz, izpodbuja ljudi in jih suva v vrste; planinci krepko stopajo, vermani pa neurejeno in mlahavo drobijo po snegu. Nosači minometov se zibaje upogibajo pod bremenom. Na koncu kolone se vleče nekaj zaostalih, ki oprezujejo, kdaj bi mogli uteei v gozd. Prelepo jutro se razpenja nad Pohorjem; nebo je čisto in brezoblačno. Pršič, ki je zapadel, je mehak in se udaja pod nogami. S smrekovih vej včasih odplahuta ptica in pusti za seboj droben slap padajočega snega. Drča, po kateri spuščajo drvarji hlode v dolino, je zaledenela in ponekod so oporniki podrti. Ves sprevod se vije po goli planjavi. Dolg je, kakor kača zvit, pleza vse više v breg. Ljudje ne govorijo med seboj, molčijo in mislijo vase. Preko majhnega prelaza se spuste v ozko dolino in od tam v globoki gozd. Vse globlja je tišina in korakajoči se vse bolj zavedajo, da jih čakajo danes še težke stvari. Niti razkošno sonce, ki se smeje z neba, pronica med belimi zastori in zaliva majhne jase, ne more pregnati morečih slutenj. Kdo izmed teh dva tisoč ljudi se bo vračal danes po tej poti v dolino? Kdo izmed njih se bo zaril z nosom v sneg in izročil svojo dušo bogu ali vragu? Lotzov glas jih drami iz turobnih misli, da se prestrašeni ozirajo in pospešijo korak. Povrnejo se k drči, jo slednjič vendarle zapuste in le- žejo mimo Zlodejeve koče v strmi breg. Tam, kjer je pot že položnejša, stoji razpadla huba. Tu so nekoč prebivali ljudje, zdaj že dolgo ni nikogar več. Sonce se vse bolj trga z obzorja v višino, kolona kdaj pa kdaj postoji, takrat si sosedje med seboj pošepetajo, a brž spet umolknejo. Razen Steindla in nekaterih njegovih najzvestejših vsi upajo, da ne bo prišlo do borbe. Partizani se hitro umikajo, danes so tu, jutri že bog ve kje. Njim je lahko, gozd je širok, poznajo ga do zadnjega grma. Proti desetim gre, ko se kolona za dalj časa ustavi. Pred premikom pade povelje za pripravljenost. Zapirači zaškrtajo, vojaki segajo v pasove po municijo. Steindl pošlje patrolo na ogled. Vermani se plašno ozirajo v beli, neprodirni gozd. Tu je sneg ponekod globok do pasu. Steindl razgrne nanj karto, zelene vojaške in rumene SA postave se zgrnejo okoli nje. Ne morejo biti več daleč od kraja, ki je zaznamovan kot taborišče bataljona. Čez čas se patrola vrne, nikake sledi ni mogla odkriti v gozdu. Vermani se oddahnejo. Kolona krene. Steindlu se na čelu pridružijo policisti in člani štaba za utrditev nemštva. Mali, žilavi planinci gazijo visoki sneg. Vermani neodločno tipljejo pred seboj. Nepričakovano reskne na čelu kolone rafal. Sledi mu grobna tišina. Ko se povračajo odmevi iz gozdne globine se večina korakajocih potuhne v sneg. Dano je povelje v strelce. Lotz hodi med posameznimi oddelki, ki jih razvija v črto. Globoko v gozd se zavihneta obe krili. Ponekod med starim drevjem, pod katerim je skoraj čisto temno in kjer iz snežnih jam pogledujejo mahovita tla, si postave oddihujejo. V tri črte se razvrščajo, korak za korakom se počasi prihuljeno plazijo skozi sneg naprej. Krajci vojaških oblek drsajo po tleh. Dobro uro tako napredujejo, da se skupine, ki so na obeh skrajnih koncih, združijo s kolonami, ki so prišle iz Slovenjgradca in Celja. Tiho se pozdravljajo v snegu, nekaj znancev si seže v roke. Gredo naprej, sami ne vedo kam, ne proti komu, skozi goščo, ki je ponekod skoraj neprehodna, med grmovjem z okroglimi belimi kapami, med podrtimi debli, ki štrlijo z ogolelimi črnimi štrclji ponekod iz žametov. Za slehernim drevesom čutijo partizane, grozotno, neotipljivo nevarnost, ki vzburja njihove živce. Kdo so ti, ki gredo proti njim, se mnogokdo sprašuje. So tudi taki med njimi, ki bi znali dobro odgovoriti. Tisti, ki so njihovi bratje pri partizanih! Oni nočejo misliti na to, zakaj morali bi začeti kričati, blazno kričati v sneg, v tišino, v globino teh brezkončnih poti. Ze je ura enajst. Spet stoje. Steindl se sklanja nad karto, nervozno si grize ustnice, sloki Dadieu maha z roko in kaže nekam v gozd, Lotz si odpenja usnjeno jopico in si s premrlimi prsti izgreba sneg izza ovratnika. Iz valovite snežne planjave je videti gornje dele ljudi, ki se majejo sem in tja kakor pijani. Potem pridejo z leve in desne kurirji. Po kratkem pogovoru z njimi se Steindl nasmehne. Krog je sklenjen, divjačina ni ušla. Nedaleč od tod mora biti taborišče. Treba se mu je približati čim bolj neopaženo. Spet je dano povelje za premik. Korak za korakom gredo ljudje in se približujejo usodnemu srečanju. Izza vejevja zaprasketa brzostrelka. Med drevjem je zložena uta iz obtesanih debel s poševno streho. Izza nje nekdo skoči v sneg in pade plosko na obraz. Zandarji ga obkolijo, a on se umika in se izmuzne neprestano sipajoč ogenj pred seboj. Izza drevesa se odtrga starec z belo brado, lovsko puško namerja na napadajoče. Puška poči in zrna nabojev se razpršijo. Odmev se vali od vsepovsod na preplašene ljudi, praskeče z vzbuhi strelov in v snegu, ki je bil še pravkar tako tih, bel iki nedotaknjen, goniazi. Policisti in zandarji tečejo s puškami pred seboj, Steindl skače kakor zajec preko žametov, kliče ljudi za seboj. Tik pred njim se oglasi težka breda in ga vrže na tla. Izstrelki mu zasikajo okoli ušes. Šunder uplahne, v presledku vzkrikne Steindl: „Predajte se!" Ze utone njegov glas v trušču prebujajočega se ognja. Borba se je razvnela.

3

Kmalu potem ko je odšla straža na svoja mesta, so SKOJ-evci v zemljanki prve čete končali s sestankom. Veselo pogovarjaje se med seboj so se usuli na sneg in toča kep je sfrčala za dekleti, ki so odšle proti zemljanki žensk. Dekleta so se ustavila, krepko so vrnila fantom njihov pozdrav, nato so vsi smeje se odšli k Trpinu, ki je še vedno razdeval kravo in posamezne kose polagal na sneg. Groga je govoril s svojo ženo Katarino, naslonjen s hrbtom na steno kuhinje. Pustil je, da je sonce z žarki obtipavalo njegov obraz, ga božalo, mirno, enakomerno. Skozi njegovo blestečo mrežo je včasih ujel ženino lice, njene ostro začrtane obrvi, stisnjene ustnice in živahne črne oči. Komaj da je razumel, kar mu je žena govorila. Tekavčeva Pepca se naj bi vrnila v bataljon. Saj je že dvakrat naročil kurirjem, ki so odšli v dolino, da jo obveste. Bilo je tako lepo stati na milru in nič misliti, en sam trenutek biti brez skrbi v sončno toploto zapreden. Ženine besede so se oddaljile in skoraj utonile. Jezno je zvišala svoj glas: „Saj me ne poslušaš!" Ze se je zavedel. Kajpada, treba je poskrbeti, da se ženska vrne! Treba je poskrbeti — o, vse taborišče je čakalo na njegovo skrb, čakalo na njegove ukaze. Gustl je stopil k njemu in pokazal na zemljanko tretje čete: „Zdaj je že čas, da se fantje pregibljejo." „Prav," je odvrnil Groga. Rudar se je obrnil, stopil k zemljanki in zaklical: „Hej, lenuhi, na dan!" Po malem so lezli na svetlo kakor mravlje, ki jih zbezaš iz mravljišča, nekateri so si meli oči, ker jih je ščemela močna sončna svetloba. Vsi so bili opasani in z orožjem v rokah. Danes so bili v pripravljenosti. Stopali so v vrsto in bilo jim je videti, kako jim je sonce dobro delo. Saj si ga zaslužijo, je pomislil Groga. Mesece im mesece so že neprestano na pohodih, v borbah, v zasedah, v večni negotovosti, da jih Svabi kje iznenadijo. Novembra je bilo videti, kakor da bodo opešali, dan za dnem je hajkalo po Pohorju Švabov kot listja in trave. No, tukaj so se odpočili, lahko so se v zemljanki sezuli in v miru zadremali. Četa je odkorakala mimo komandanta na majhno planoto. Fantje so po tihem prepevali. Dobri dečki! Groga jih je zasledoval z očmi, prešteval je njihove vrste, vsakega posameznega je objemal s pogledom, presojal, o vsakem je razmislil. Široki Bukva je korakal togo, sloki Sulc je stiskal svoj mitraljez, ki ga niti! v spanju ni spustil iz rok. Murči, Dušan, Tone, Strateg, vsi so korakali drug za drugim v uniformah vseh mogočih narodnosti in držav. Komandirja Knifica ta dan ni bilo med njimi. Včeraj je odšel s patrolo na oplotniško stran in če bo dobro, se bo vrnil do večera. Fantje so se obračali na odsekana Gustlova povelja. Groga je dal svojo roko na ženino ramo. Tako tiho je stala zraven njega, kakor da ga noče motiti v njegovem opazovanju. Za vse je imel pogled, samo zanjo ne. Kdaj ji je zadnjič ovil roke okoli vratu? „2ena!" Pazljivo je vzdignila obrvi. Sklonil se je k njej in jo poljubil med loka pod čelom.

4

Med zemljanko prve in druge čete je nastal vrišč. Ves razkuštran je prilezel izpod zemlje Pašo, za njim sta se prismejala Jožek in Vanček, mlada Šarha. „Na moje ležišče si se spravil!" „To bi mu ugajalo, da bi drnjuhal kakor medved!" Prijela sta Paša in ga vrgla v sneg. Toda petnajstletni kurir je bil gibčen kakor podlasica, vračal je napadalcema milo za drago. Iz vseh zemljank so se prikazovale glave. Izza kuhinje je zavil Groga. En sam vzkrik in že nikjer ni bilo nikogar več. Le fantje tretje čete, ki so korakali na planoti, so peli. Groga je počasi krenil k okopom. Iz zemljank je šumelo, kakor da so pod zemljo čebelni panji. Tam notri so eni spali, drugi čistili orožje, pomenkujoč se med seboj so razdirali šale. Tako veseli in brezskrbni so bili ti ljudje. Ali so se zavedali, kako drobna peščica so bili proti tisočkratni švabski premoči? Ne, tako ni smel nihče misliti, v tem boju ni odločalo število, temveč pogum! Sleherni izmed borcev Pohorskega bataljona je bil pogumnejši kakor sto Svabov. Pol leta so se skupaj prebijali v borbah, skozi zasede, mimo postojank so stisnjeni v obroč vedno znova našli pot v svobodo. Ne dež, ne burja, ne mraz jim niso uklonili duha, med nadčloveškimi napori, ko je njihovo življenje viselo na nitki, niso nikdar godrnjali, temveč pomagali drug drugemu in se bili, bili! Kdo naj premaga take ljudi? Stanetu so se svetile oči, ko je bil med njimi. To so vojaki, je dejal! In če je on, stari španski borec rekel kaj takega, je obveljalo! Groga je stopil na nasip in pogledal v strelsko gnezdo pred seboj. Pred dvema dnevoma sta se pomenkovala tukaj s Cižmekom-Borom. „Sami sebi ste skopali grob," je dejal Bor. „Ali ne vidite, da vam bodo z enega konca taborišča streljali v drugega?" Taborišče je ležalo pred komandantom kakor na dlani, zemljanke štirih čet, štab, kuhinja, vse tako majhno pod temi velikimi starimi smrekami. Ce se ne bi gibalo nekaj postav med drevjem, bi človek komaj razločil, da tukaj že blizu meseca dni prebiva bataljon. Ne, saj jih ne bodo našli! Še do konca tega meseca ostanejo tukaj, da mine najhujša zima. Potem se premaknejo. Na vsak način morajo počakati skupino s Koroškega. Bor, Harko in Zuti so šli na pot. Groga se je spomnil, kako so se že komaj vidni v snegu obrnili, obstali in dolgo gledali nazaj, kakor da se ne morejo posloviti od tega kraja, ki je sredi bojnega meteža postal njihov dom. Iz zemljank so prihajali ljudje, se greli na soncu in zopet vračali pod zemljo. Tretja četa je prenehala z vajami in se razšla. Gustl se je sukal okrog ognja in deval meso v kotle. Breznikova Silva in Sarhov Vanček sta sedela na klopici pred štabom. Kako pogumen je bil trinajstletni fant, ki se je rajši boril ob očetovi strani, kakor da bi poginjal v švabskem taborišču. Na dolgih pohodih se je včasih od trudnosti opotekal, a nikdar ni prosil, da bi mu kdo pomagal. Ko mu je med borbo zmanjkalo municije, je tekel k svojemu očetu po naboje. Starega Sarha so sinovi zelo spoštovali. In vendar niso bili skoraj nikdar skupaj. Kakor da jih je sram ljubezni sredi vojne vihre. Vančka so imele ženske rade itn so ga razvajale. Sonja mu je gladila kodre in nekaj živahno dopovedovala. Fant je vstal, stekel po taborišču, se ustavil, kakor da se je nečesa spomnil in nato po malem krenil proti izhodu. Groga je gledal za njim. „Kaj bo z vami, otroci?"

5

Šarh se je naslonil z nogo na podrto drevo in gledal pod breg pred seboj. Med nizkim bodičevjem, ki je raslo na robu preseke, je ličil sivemu očrnelemu štoru. Kljub temu, da so sončni žarki med vejami padali nanj in ga odprta noga po daljšem počitku ni več tako skelela, ga tudi danes ni zapustilo ono moreče občutje, s katerim je vse zadnje dneve hodil naokrog. Slutil je nevarnost, njegov čut zanjo se je v dolgih letih borbe tenko izoblikoval. Kolikokrat mu je rešil življenje! Nemirno se je oziral okrog sebe. Glasovi iz taborišča so ga komaj dosezali. Nekdo je pel Bilečanko. Glasovi so se izgubljali v gozdu, raztapljali se v luči, vsrkavala jih je vase bela ledina, da jih skrije v svoje naročje in položi počivat. Med drevjem je zašelestelo, Vanček je stal tam pogreznjen do popka v sneg; s svojimi navihanimi otroškimi očmi je nekam začudeno opazoval svojega očeta. „Očka, Sonja in Silva gresta v Ruše. Ali naj ju prosim, da se oglasita pri Zampovih? Morda zvesta, kako je z našim domom?" Šarhu je senca spreletela obraz. Kaj je z njegovim domom? Ko je še bil v Ruški četi, je skoraj vsako jutro stal nad Lobniškim lazom in od daleč zrl na kostanj nad hišo, na nizko rumenkastozeleno streho, ki je krila toliko njegove radosti in trpljenja. Zdaj je bil že mesece daleč od tam, med pohodi in akcijami je včasih skoraj pozabil na svojo domačijo. Saj je hotel tako, saj je hotel, da bo trdo to srce, da izžene iz njega spomin na otroška leta. na bogastvo prve ljubezni, na tisto globoko srečo, prepredeno z bridkostmi in skrbmi življenja, ki jo je užil z ženo Lizo. Vse se je končalo z ono grozno tragedijo julijskega dne, ko so vdrli gestapovci in žandarji v hišo, suvali otroke, pretepali ženo, a je on brez moči čepel pod podnicami ujet v skrivališču, ki si ga je sam izkopal. Ne, kar koli se je zgodilo v življenju z njim, noben poraz ga ni tako pekel, kakor spomin na ta trenutek, ko se je upiral v sod nad seboj, a ga ni mogel premakniti. Od mrzlice izžeto telo ni imelo dovolj moči. Takrat je osivel... Zampova je odskočila, ko je odmaknila sod in je zlezel možak na dan s spačenim obrazom, z očmi, ki so zaman iskale ženo in otroke. Njegov dom leži tih, osamel, izropali so ga, morda so podrli tudi stari kostanj. „Naj povprašata, če je kaj glasu od naše matere." „Prav oče." Samo to bi rad vedel, ali Liza še žilvi? V Auswitzu ljudje tako hitro mrjejo. Vanček se je počasi vračal po ozki gazi in pustil starega moža samega v soncu, ki ga je grelo, med drevjem, ki mu je omejevalo razgled, da so imele oči prosto pot samo kvišku v brezkončno siimjino, vso prepojeno s predpoldanskim srebrnim bleskom. Ko je bilo tako toplo, dobro in tiho naokrog, so se Sarhu vračali davni spomini, nanagloma so mu burili skozi glavo, da je moral pripirati oči pred kopico smejočih se, vpijočih in premetavajočih se teles, pred vrsto obrazov, ki jih je ljubil in sovražil; prisluškoval je burji preteklih dni, ki je vzbuknila in se zopet pomirila kakor veter v vrhovih Pohorja. Nedaleč pred njim je stalo usahlo, črno drevo. Prastar brest med smrečjem! Kako je zašel sem? Ali ga je zasadila človeška roka? Zdaj steguje svoje gole veje v zrak, kakor da hoče pritisniti nase razkošno luč. Šarh Alfonz, ali nisi tudi ti tak kakor to usahlo drevo? Sam... Ne, ne, saj so njegovi otroci z njim. Kako rad je imel te svoje male, podjetne, navihane dečke, toda med njegovim in njihovim svetom je vendar stala visoka pregrada. Kaj vedo oni o tej strašni upornosti in o trpljenju, silnem kakor granitni skladi Pohorja? Kaj vedo oni o ljubezni, ki se razcveta kakor pomladno hillje v poljani in je potem tako težka in zrela kot sad, preden ga odtrgaš. Liza! Nikakega glasu ni od nje . . . Znova se mu obuja v spominu njen jok, ko odhaja iz hiše, njen krik reže v zrak obupno kakor klicanje potapljajočega se človeka. Gre po bregu navzdol, med polji in sadovnjaki, med pšenico, ki rumena valovi in čaka na srp. Kaj mu je danes, da se ga spomini tako tesno oklepajo, kaj mu je danes, da ves medli od tesnobe? On, stari, trpki, nepremični Sarh! Šoja se je spreletela med drevjem in izginila za vršiči. Šarh jo je spremljal z očmu „Uej, Fonza, kako je s teboj?" To je Groga, ki hodi od stražarja do stražarja. Šarh ga zelo ceni, ker je malce vase zaprt, ne tako razdajajoč se kakor Rajko. Res je, z Rajkom sta se ure in ure prerekala o najrazličnejših stvareh, o stari in novi Jugoslaviji, o bogu in zvezdah, z Grogo se razumeta na kratko. Oba sta vojaka, s tistim mirom v sebi, ki se ne da splašiti od slučajnega prasketanja brzostrelke, ki pa v nevarnosti bliskovito preudari, kaj je treba storiti. „Vse v redu. Kar nekam pomladno je, komandant." „Lepo se začenja novo leto." »Dobro bi bilo, da bi se kmalu premaknili!" „Treba, treba, tudi Stane pravi tako. Naroča pozdrave zate Fonza. Za starega Šarha, piše. Ce si se že kaj spreobrnil, sprašuje." Groga se je zvito zasmejal in si pomel roke, v katere ga je zeblo. Stane Rozman in Šarh sta se dosti razgovarjala. Sarh je spočetka branil Ljotiča, a postajal je vse tišji in tišji. Rozman je imel v sebi čudovito prepričevalno moč. Kolikokrat je Sarh v samoti na stražarskem mestu premišljeval njegove besede. Ni si sam upal priznati, da se stari svet v njem podira. Sedaj se mu je zdelo njegovo navdušeno govorjenje na ljotičevskih volivnih shodih še samo prazno frazarjenje. Ali ni tudi on podlegal strupu, ki je zastrupil milijone? Ali širjenje narodnostne nestrpnosti in nauk o predpravicah nekaterih narodov niiso bili fašizem? Lansko leto je stal Šarh pred Dobockvjem. Raztrgal si je srajco na prsih in zavpil: Tu me imate, ustrelite me, Slovenec sem bil, sem in bom! Kako je bil doslej ponosen na te svoje besede. Ko so si ljudje pripovedovali o tem junaštvu, je čutil zadoščenje. Po vseh teh mesecih življenja v bataljonu, posebno po pogovorih s Stanetom je vedno bolj pogosto razmišljal, ali ne bi danes dejal nekaj več! Bil je narodnjak, tega mu ni mogel nihče vzeti. Prav je bilo tako! Bataljon se je boril za usodo slovenskega naroda. Zato je Šarh tudi našel v vrste partizanskih borcev. Sredi partizanske borbe se je pričelo v njem porajati nekaj novega. To je bil čut zavesti o borbi malega človeka za priznanje njegovih človečanskih pravic. Navsezadnje ni šlo samo za Nemce, ki so hoteli iztrebiti vse, kar je slovenskega, ne, šlo je zato, da velik narod ne bo skušal nadvladati manjšega in ga zasužnjiti. Fašizem je bil, ki je gnal nemški narod v borbo proti slovenskemu, fašizem z režečo se masko pomorjenih ljudi, požganih domov, raztepenih družin. To je bilo nasilje, proti kateremu se je šarh boril vse življenje! „Napiši Stanetu, da stari Šarh ve, zakaj se bori!" Groga ga je potrepljal po rami: „Tako je prav, Fonza." Groga je odšel naprej ustavljaje se med gozdnimi presledki. Komandanta je napolnjevalo čustvo tihe radosti. Sarhove besede niso bile izrečene tjavdan. Bile so izraz duhovnega dogajanja, ki se je vršil v več kakor enem članu bataljona. Bile so potrdilo tega, kar je Šarh zadnjič izrekel v debati na politični uri: „Naša borba je borba proti fašizmu!" Stari je takrat ves zardel v obraz in oči so se mu bliskale. S tem bataljonom je bilo tako; zraščal se je v družino v borbeni skupnosti, vsak izmed borcev je vedel, zakaj se bori. Mišljenje marsikoga se je izpremenilo v osnovah. Ko bo svoboda, bodo gradili nov svet!' Groga se je vrnil v taborišče; nad kuhinjo se je vil dim proti nebu;; kar nekam predrzni so postali kuharji! Skoraj ves bataljon je splezal iz zemljank. Rajko in doktor Mravljak sta se pred štabom o nečem živahno razgovarjala. Silva in Sonja sta že bili pripravljeni za odhod, obkolili so ju Rušani in jima izročali pozdrave za domače. Sonji so izpod kučme padali črni lasje na ramena. Preko ljudi se je ozirala proti vhodu. Rahlo je upala, da se bo Knific pravočasno vrnil s patrole. Obiskala bo tudi njegove starše in bi se tako rada z njim prej pogovorila. „No, dekleti, pojdita!" „Greva, tovariš komandant," sta smeje se odvrnili. Se se je z njima pogovarjal in istočasno prisluškoval vrvenju v taborišču. Zdelo se je, kakor da se je sredi zime zbudilo mravljišče. Izpod zemlje so lezli neobriti, mežikajoči obrazi, ženske so se česale, lasje so se jim svetili v soncu. Lepi dan je prinašal s seboj radostno razpoloženje, krepilo je v borcih vero, da bodo preživeli tudi to težko zimo. Spomladi bo drugače, morda bo takrat že konec vojne. Hiteli so med zemljankami v svojih pisanih mondurah, po večini v starih jugoslovanskih vojaških ali nemških vermanskih oblekah. Ti, ki so bili v pripravnosti, so bili oboroženi. Nepričakovano je na stražarskem mestu zaprasketalo. Sledila je tišina. Vsem je blisnila skozi možgane žgoča misel: napad! Končno so jih vendar odkrili. In postalo jim je žal za lepo taborišče, kjer je bilo tako domače in toplo v zemljankah. Zopet bo treba ven v veter, sneg in mraz, v črno negotovost. A že je zavpil Groga: „Na položaje!" Tisti, ki so bili v pripravljenosti, so planili za okope, ostali so drli k zemljankam, v katerih so imeli orožje. Ze so pričeli vdirati v taborišče celjski žandarji. Pod rafalom Sulčevega šarca so se vrgli v sneg. Sarh se je srečno rešil s stražarskega mesta, ležeč za okopom med svojima dvema sinovoma je mirno meril, kakor da bi ne bil v borbi na življenje in smrt. Kadar koli se je rumenkasta postava vzdignila iz snega, je sprožil. Med napadalci je nekdo krilil z rokami in vpil: »Predajte se, partizani!" Sulc je nameril vanj, revsknilo je in oni se je prekopicnil kakor zajec. Iz zemljank so prihajali poedinci in tekli na položaje. Med drevjem je zaječal nemški minomet, mine so padale v taborišče, vzbuhi njihovih eksplozij so metali bežeče na tla. Od trenutka do trenutka je trušč naraščal. Nemci, ki so mislili, da bodo brez težav prodrli v notranjost, so hiili prisiljeni umakniti se za grmičevje. Tam so se pritisnili k tlom in žgali v taborišče. Steindl je besno škripal z zobmi. Priganjal je ljudi okoli sebe naprej, znašel se je pred Slivovim mitraljezom in moral se je vreči bliskovito na tla, da ga niso izstrelki pokosili. Kako je mogoče, da se upira sto ljudi dvema tisočema napadajočih? Ko so videli partizani, kako se Nemci krijejo, jim je zrasla samozavest, sredi sikanja strelov in groma eksplozij se je oglasila pesem: „Hej brigade, hitite . . ." Niso videli smrti, ki je stegovala nad njimi svoje okrvavljene roke, nilso slišali krikov zadetih, ki so umirajoči grebli z rokami in nogami v sneg, ali pa so se sklonjeni v bojnem zanosu v padcu zagrabili za glave, ki so jim jih mesarile dumdumke. V eno fronto so se združili s tisočerimi v gozdovih, bili so po tistih, ki so zažgali njihove domove, bili so po tistih, ki so umorili njihove starše, ki so oskrunili njihove sestre. Silvo se je smejal nad mitraljezom, v gozdu pred njim je bežalo nekaj vermanov po bregu navzdol. Policija jih je ustavljala in gnala nazaj v borbo. Z izvidnice na gosti smreki je pošiljal ognjene pozdrave Šarhov Pepčeik, ki ga je borba zalotila, ko je gledal preko vrhov proti Dravski dolini. Zdravnik Mravljak se je plazil k ranjenim, jim skušal ustavljati kri in jih odnašal pred eksplozijami min v zemljanke. Groga in Gustl sta streljala kleče ob zemljanki tik ženskega voda. Rajko je begal od skupine do skupine, vzpodbujal, pomagal ranjencem in si brisal kri z glave, ki jo je oprasnil strel. Ko je mali mitraljezec Nande videl, kako se Švabi umikajo, je v navdušenju skočil na okop, a sredi rafala smrtno zadet omahnil nazaj. Miloš, ki je ležal kraj njega, je pograbil za mitraljez, doslej neznano mu samozadovoljstvo ga je prešinjalo, ko je orožje lajalo izpred njega v napadajoče. Pričel je kričati od navdušenja, ko je videl, kako se ljudje valijo po snegu in kako se je gošča pred njim nenadoma očistila. Katarina je z ženskami branila zapadni del taborišča. Kadar koli se ji je sprožila težka mauzerica, se ji je streslo malo telo. Sonja in Silva, ki sta bili na tem, da odideta, sta tolkli iz svojih avstrijskih pušk. Trije policisti so se priplazili čisto blizu. Tedaj se je Sonja vzpela in vrgla odvito jugoslovansko bombo. Sneg in zemlja sta zletela v zrak. Groga je s skrbjo prisluškoval besnenju borbe. Kako dolgo bo trajala? Sprva je mislil, da bo to samo spopad, kakor so jih doživeli že toliko v zadnjih dneh, toda vse bolj mu je postajalo jasno, da so jih Svabi napadli z ogromno premočjo in da so obkoljeni. Da bi bil zdaj vsaj Stane tukaj, rešil bi jih s svojo razsodnostjo. Ali naj se poskušajo prebiti in prepustijo sovražniku vse zaloge? Doktor Mravljak je stekel mimo njega: „Nande je padel," je zaklical. Grogi se je stisnilo srce, Nande se je tolikokrat šalil ob tabornem ognju, da je ves bataljon pokal od smeha. Zdaj ga ni več. Mina je udarila za zemljanko, od silnega pritiska se je Groga skoraj onesvestil. Skozi dim je zagledal okrvavljeni obraz trboveljskega rudarja; levo oko mu je bilo popolnoma zalito od krvi. »Umakniti se moramo," je ta zakričal. „ Vzdržali bomo," je odvrnil Groga. „Municije zmanjkuje!" Da, vsega so imeli zadosti v tem taborišču, samo streliva ne. Spet je tekel zdravnik mimo, nekoga je vlekel za seboj. Uta, v kateri je bila kuhinja, je gorela, dim je visel nad taboriščem kakor zavesa. „Prešern, Danilo, Voranc," to je bil Rajko, ki je klical imena mrtvih. Nehaj že, nehaj, bi mu bil Groga rad vzkriknil, oni pa je kar naprej pregibal ustnice, ves v dimu, njegovih svetlih kodrov so se oprijemali plameni. Stali so drug ob drugem, onemogli, trepetajoči, ozirali so se na mrtve in ranjene, na razvaline taborišča. Morajo se prebiti! Ne smejo pasti, pot v svobodo je še tako dolga. Katarina se zgrudi, Groga se sklanja nad njo, še enkrat ujame pogled njenih temnih nemirnih oči, poslednji nasmeh. Sulc se zavali na šarca, preko okopov se vzpenjajo policisti. Samo Silvov mitraljez še kosi. Šarhu je počrnel obraz od sovraštva, vpije, meri, zadeva, umika se. Lojzek ob njem pade, Vanček se vleče po vseh štirih iz meteža, Pepček strmoglavi zadet z drevesa. Ogenj je vse višji, veje v njem pokajo, bataljon juriša, Silvo si z mitraljezom utira pot. Sonja zaostane, zdajde se sredi zelenkastih pošasti, ki grabijo za njo. Izza pasu izvleče poslednjo bombo in jo vrže pred seboj na tla. Dekle razpre roke in pade na obraz. Vanček išče s pogledom za očetom. Slabotno kliče: „Ata, ata. .." Skuša se vzdigniti na noge, spet se zgrudi na kolena. Ali je slišal oče njegov glas? Ne, noben Šarh ne bo padel živ sovragom v roke! Starec nameri, sproži, fantek se zamaje, še enkrat se mu ustnice zganejo in potem leže na razkopana, okrvavljena tla. Tri obroče je napadajoča skupina prebila, pred njimi je prostost, a že so tu Steindl in Lotz in Kolbacher, tu so zeleni planinci. Se enkrat: Na juriš! Pesem in kriki, resket bomb, padanje teles, stoki, Gustl se vzdigne iznad policistov, ki se mečejo nanj, za hip se mu povrne moč nekdanjih dni, pomeče zelence na vse strani, zamahne z bombo, vse okrog njega •se podira, poslednjo gručo borcev zagrne dim. Sarh se grabi za prsi, krogla mu je prebila pljuča, drevje pred njim se maje, obrazi Nemcev se združijo v ogabno spako, ruši se vase, grozna bolečina mu zvija telo. Vidi razmaknjene smreke, dim, ki je ves zlat od plamenov in sonca, v poslednjem uporu dvigne roke nad seboj, kakor da bi hotel zagrabiti za zlati privid, a ne more več. Leže, zaspi, svetloba nad njim ugasne. Borba je končana.