Zadnja leta nesrečnega kralja Ludovika XVI.

Zadnja leta nesrečnega kralja Ludovika XVI.
A. Zupančič
Izdano: Slovenske večernice, »Izdala družba Sv. Mohora«, Celovec (13. zvezek), 1866, 61–70
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Malo malo šteje zgodovina vladarjev, kteri bi bili tako nesrečno in žalostno končali, kakor francoski kralj Ludovik XVI. Mož je bil neizrečeno dobrega in mehkega serca; on je sovražil prelivanje kerví, čertil gizdavost pa razuzdanost svojega časa in se v vsem kazal prav skerbljivega očeta svojega ljudstva; ali vso to dobro voljo mu je národ francoski povernil — z rabeljnovo sekiro.

Očetje Ludovikovi in predniki na francoskem kraljevem stolu so po nesrečni politiki, po gizdavosti, razuzdanosti in silni zapravljivosti globoko podkopali francosko deržavo in s samovoljnim svojim ravnanjem zbudili pravično nevoljo med ljudstvom. Ko je tedaj l. 1774 zasedel 28 let stari Ludovik XVI. prestol, našel je vse v najžalostnišem stanji: vso oblast v rokah ošabnih viših stanov, zatiranje nižih, nevarnih napak na vsako stran, prazne denarnice in grozno velik dolg, pri dvoru pa neizrečeno razuzdanost in zapravljivost. Vse to se ni dalo na mah odpraviti, posebno ker mu res ni bila dana bistroumnost vladarska; kazal je pa dobro voljo in res že marsikaj poravnal in zboljšal.

Ko je v ta namen sklical l. 1789 stanove, rekel je očitno v zboru: „Vse, kar se dá upati in pričakovati od vladarja, kteri je svojemu ljudstvu najboljši prijatelj, vse tako smete od mene pričakovati.“

Ali ošabni, razvajeni plemenitaši se mu niso dali voditi, mu niso pomagali — k temu je pa že tudi dolgo dolgo tlelo in vrelo med ljudstvom. Domači in tuji zapeljivci so podpihovali národ in ga ščevali zoper vlado in cerkev, skrivne družbe so širile po vsej deželi na tisoče in tisoče kužnih in podpihovavnih spisov, kaj čuda! da se je na enkrat pokazala grozovita nevihta kervave prekucije!

Napoči jutro 14. julija l. 1789. Čuj, kak divji hrum in šum! Zvonovi bijejo plat-zvona, ljudstvo vre iz hiš, vse je na nogah. Kaka čudna zmes! Vojaki, meščani, capini, — skoraj vse v orožji. Po ulicah se dervé kričeče derhali, pobijajo okna, razsajajo tu pa tam, tergajo s poslopij kraljeva znamnja in je teptajo. — Kar se začujejo glasi: nad bastiljo! in v tem trenutku zagermí tisoč in tisoč hripavih gerl: „nad bastiljo! nad bastiljo!“ Ves silni val divjá proti stari, terdni deržavni ječi (bastilji), ktera je bila Parižanom znamenje strašnega trinoštva nekdanjih in sedanjih časov. Slaba posadka se ne more braniti dolgo, vdá se, da si ohrani življenje — ali zastonj. Ves roj se vsuje v zidovje, divjá, razbija, požiga, morí — kmalo so pomorjeni tudi jetnišnični varhi in uradniki; kervoloki natikajo njih glave na železne drogove — razdivjane babe in okervavljeni capini pa plešejo peklensko se krohotaje krog njih. — Čez malo dni skoraj ni poznati, kje je stalo starodavno poslopje. To je bil še-le začetek kervavih dogodkov.

Dan na dan se kažejo hujša znamenja: vojaštvo zapušča armado in se brati s puntarskim ljudstvom za postave, za gosposko se nihče več ne meni, derhali se klatijo po mestu in njegovi okolici — kradejo, ropajo, moré. K redu, k pokorščini si nihče ne upa opominjati; temuč vse, kar je treznih misli, zapušča deželo, velikaši in duhovstvo beží na ptuje. Podpihovavci šuntajo ljudstvo, vsako nesrečo kralju pripisovaje. Če v Parizu kruha zmanjka, če se pokaže pomanjkanje, dragina, berž vse nad njega pade. Pri vsem tem si Ludovik ne vé pomagati, omahuje in premišlja, posluša tega, posluša unega — ali le ne zadene prave. To slabotno omahovanje koj zapazijo puntarji, hočejo ga popolnoma v svojo oblast dobiti in zató sklenejo, da ga silama v Pariz pritirajo, kajti stanovali so francoski kralji navadno v Versaillu.

Ljudstvo je kmalo podkupljeno, in 6. okt. se vzdigne strašna derhal, nad 48.000 oboroženih glav; med njimi nenavadno veliko bab. Razkačena divjá černa vojska obsuje kraljevo poslopje, ropa in pobija, kar doseže. Hrabro se obnaša kraljeva straža, odganja derhali in odganja, dokler more; ali na dolgo se ustavljati neštevilni množici ni bilo mogoče — eden za drugim prelije junaško svojo kri za nesrečnega svojega kralja. Nekaj jih je ljudstvo živih v roke dobilo in hajdi k smerti ž njimi! Na visoka vrata pred gradom je hočejo obesiti — vse to gleda kralj in serce se mu topí. Da bi zavoljo njega toliko hrabrih vojščakov tako nečastno končalo, tega ne more preterpeti — stopi med derhal in sam poprosi puntarske hudodelnike, da spusté vojake ter obljubi, da se hoče v Pariz podati. Res se koj drugi dan preseli s svojimi vred v mesto. Célo pot divjá in kričí oborožena množica okoli voza, noter do tuilerijskega poslopja.

Zdaj začnó stvarjati novo ustavo. Cerkveno premoženje okličejo za deržavno blago, vse miniške rede pa samostane odpravijo, okličejo prostost, bratinstvo in enakost vseh Francozov, plemstvo zgine z vsemi svojimi znamnji, naslovi in pravicami, ljudstvo oddaja vse službe itd. Kralju vzemó skoraj vse premoženje in oblast: vojske ne sme več napovedovati, nikogar pomilostiti in še celó iz Pariza se ne sme geniti nad dvajset ur daleč. To je bila srečna nova ustava, na to naj vse priseže!

Bliža se 14. dan julija (1790), to je leto, kar so razrušili bastiljo. To obletnico sklenejo slovesno obhajati — na ta dan naj narod priseže novi ustavi. Neštevilne množice se zbirajo unkraj mesta, na ravnem Martovem polji. Nad 400.000 ljudí obdaja velik krasen oltar domovine. Zdaj pristopi autunski škof Talleyrand, obdaja ga 400 belo oblečenih in z narodnimi barvami prepasanih duhovnov. Slovesno blagoslavlja nove zastave vseh 83 francoskih okrajev.

Poveljnik narodne straže stopi pred oltar in prisega novi ustavi, za njim drugi veljaki. Kaj ta slovesna tihota na enkrat? Glej, kralj zapušča svoj sedež in se bliža oltarju. Kaki občutki mu pač polnijo serce? Zdaj glasno govori prisežne besede, obeta zvestobo ustavi — topovi zagermé, godba zažvenčí in tisoč in tisoč gerl kriči: „Živi národ! živi kralj!“ In kraljica zdaj, Marija Antonija, pobožna in lepa hči cesarice Marije Terezije, stopi pred ljudstvo, vzdigne svojega malega sinka in trepečega glasú spregovorí: „To je moje dete; enacih misli je z menoj!“

Grom, godba, bandera se priklanjajo in zahvalna pesem se razlega po vsi planjavi.

Kralj je menda rešen? Saj ga je ljudstvo navdušeno pozdravljalo! O da bi pač res bilo — ali mili Bog, vse to bila je prazna komedija. Kmalo je lahkomiselni narod francoski pozabil svoje prisege, pozabil, da je ravno kar Ludoviku „živio!“ kričal. Politične družbe raznih strank se širijo po vsi zemlji in neprenehoma ljudi podpihujejo. Vseh najsilovitnejša je družba tako imenovanih Jakobinarjev. Ti hočejo vso oblast v svoje roke dobiti, kralja pa se popolnoma znebiti. Na dolgo in široko raztegujejo svoje mreže.

Nek ukaz narodne skupščine veleva, da tudi vsa duhovščina vdanost in zvestobo priseže novi ustavi. To povelje naj bi kralj poterdil — ali on se tega brani, sosebno ker tudi papež ne dopustí duhovnom te prisege. Tudi naj bi vse tiste oklical za sovražnike in izdajnike domovine, kteri so zapustili Francosko. Tudi v to Ludovik ne privoli. To je bila Jakobinarjem najlepša priložnost, da vse žile napnó in hudo hudo nevihto pripravljajo zoper ubogega kralja. V tem obupu sklene revček Ludovik skrivaj iz deržave zbežati, zapustiti svojih očetov slavni dom, zapustiti svojo drago domovino in si med tujci zavetja poiskati, zavetja, ki ga mu je lastno ljudstvo odreklo. S pripomočjó zvestih služabnikov pride že do mestica št. Menehould; ali tukaj ga pri prepreganji spozna poštar. Lahko bi se bil še Ludovik rešil, kajti v mestu je bilo precéj kraljevih vojakov — ali ubežni kralj se ni krivega čutil, z lastnim ljudstvom se pa tudi ni hotel bojevati, zató se vda množici, ktera kmalo obsuje njegov voz. Marsikaj je moral preterpeti revež medpotoma.

Kakor vjetega hudodelca, kakor jetnika ga varujejo v tuilerijskem poslopji. Necega dne se pridervé k njemu ter mu predložijo dvoje najnovejših sklepov, da je odobri: namreč da se za dve leti v ječo vtaknejo vsi duhovni, kteri še niso ustavi prisegli, pa da naj se k smerti obsodijo vsi izseljenci, če se kmalo v domačijo ne vernejo. Take neusmiljene krivice poterditi se kralj terdno brani.

Med tem se je pozvedelo po Evropi, kako gerdo Francozje počnó s svojim kraljem. Najprej se vzdigneta cesar Leopold II. pa pruski kralj Friderik ter žugata z vojsko.

K Ludoviku pridejo Jakobinarji ter ga silijo, da naj napové vnanjima vladarjema vojsko. Kralj se nekaj časa brani, ali naposled podpiše ta sklep s solznimi očmi. Zdaj silijo v njega, da podpiše tudi sklepa zastran duhovnikov pa izseljencev, in ko se še vedno terdno brani, zbere se zopet 20. junija čudna zmes, ter dere naravnost v Tuilerije. Poveljnika razkačene derhali sta neki zarobljen mesar Legendre pa nek kmet Santerre, ktera jih naravnost v kraljeve sobe peljeta. Skoraj neverjétne reči počnó s svojim kraljem; nataknejo mu rudečo jakobinarsko kapo na glavo, se mu peklensko režé, ga zasmehujejo in nek capin ga celó sili, da mora ž njim piti. Dalje kot uro preterpi revež kakor pravi mučenec naj gnjusobniše zasramovanje in celó smertno nevarnost — vendar se pri vsem tem ne da prisiliti, da bi privolil k nekrivičnima sklepoma.

Med tem sta zavezna vladarja srečna v vojski z Francozi; ali to je novo orožje kraljevih nasprotnikov. Pri ljudstvu ga černijo, da je z vnanjima kraljema v zvezi pa da jima hoče domovino izdati, sami pri sebi pa sklenejo, da se Ludovika znebé, naj velja kar hoče.

Najeto pa nenajeto ljudstvo je kmalo na nogah, vse v orožji; njemu se pridružijo vojaki odpadniki pa nekaj narodne straže. 10. avgusta (1792) se vali vsa sila nad kraljevo tuilerijsko poslopje, ktero varuje 900 čverstih Švicarjev. Ves roj obsuje palačo in začne se hud kervav boj. Strel in divji krik se razlega po nebu. Proč s kraljem! proč z izdajavcem! rujove razkačena derhal in celo topov nastavlja pred krasnim poslopjem, da siloma pridere va-nj. V strašnih teh trenutkih ubeži po skrivnih potih kralj in se podá naravnost v zbornico postavodajavne skupščine. „Do nikogar nimam več zaupanja,“ nagovori Ludovik poslance, „kakor do poslancev svojega ljudstva!“

In mislite li, da se jim je usmilil nedolžni, preganjani kralj? O ne! — tje v neko tesno izbico mu velé iti, kjer od ene strani sliši puntarske pogovore in nasvete poslancev, od druge pa vojni hrup in streljanje pred svojim poslopjem. Pred gradom se Švicarji neizrečeno junaško obnašajo, vedno še branijo razbojnikom v grad. Kaj si zmisli zbornica? Od kralja tirja, da zapové svojim stražam ne več streljati na ljudstvo. Ludovik ni rekel: Recite vi derhali, da pusté grad v miru, potem gotovo ne bodo več streljali moji, ampak v serce se mu smili zaslepljeno ljudstvo in dobra dušica res Švicarjem ukaže, da naj nikar več ne streljajo. To povelje je bilo smertna sodba za nje. Komaj odložijo orožje, že plane ljudstvo nad neoborožene kakor kervoločni risje; strašen, strašen boj se vname, na tisoče mertvih obleži in med njimi 700 Švicarjev. Nič bolje niso v zbornici ravnali s kraljem. V pričo njega so ga odstavili in pred njegovimi očmí razbili slavno, staro francosko krono, potem pa ga s svojimi vred tirali v Tempel (to je bil nek terden grad, kterega so nekdaj imeli templarji); sirovim rokodelcem in delavcem so ga izročili v varstvo.

Pridejo naznanila, da Avstrijanci zmagujejo, da so pobili francoskega generala Rochambeau-a. Pariško mestno poveljstvo ukaže zapreti mesto in sklene se vseh znebiti, ktere so še na sumu imeli, da so kralju prijazni! Vse take veržejo v ječe ter davijo nedolžne jetnike. V petih dneh je nad 3000 mertvih in med njimi 200 duhovnov.

Nad kralja sicer niso poslali najetih morivcev, pa sklenili so drugače dopolniti mero strašnih svojih del. Akoravno pridejo naznanila, da zopet Francozje zmagujejo, tirali so ga vendar pred sodbo in Ludovika Kapeta (kakor so ga sedaj imenovali) tožili, češ: da je izdajavec domovine in da jo je namerjal tujim sovražnikom prodati. Besni Jakobinarji so ga hteli kar brez dolgih sodbinih preiskav in obravnav k smerti peljati; ali zmernejši Girondistie bi ga bili vsaj smerti radi rešili in tirjajo, da se ž njim ravna, kakor s vsacim drugim zatožencem.

11. dec. (1792) stopi Ludovik pervič pred kervoloke sodnike; pogumno in v polni zavesti svoje nedolžnosti se zagovarja sam in dokazujejo njegovo nedolžnost tudi trije izverstni pravdoznanci, kteri so se sami v to ponudili. Ali kaj pomaga še tako jasno dokazovanje, kjer je poguba sklenjena že davnej! V viharni seji 16. jan. (1793) ga za krivega spoznajo in 20 jan. je izrečena smertna sodba, Akoravno so bili sodniki po večini že davnej pogubo odmenili kralju, vendar ko je prišlo do strašnega glasovanja, ustrašili so se sami v nebo vpijoče hudobije in izmed 727 glasovalo jih je le 366 za smert. Tedaj le s petimi glasovi je izročil francoski narod svojega kralja rabeljnovi roki. Ni mu bilo revežu dovoljeno do ljudstva apelirati, tudi navadnih treh dni mu niso dovolili, da se za smert pripravi in poslovi od svoje predrage družine — koj koj je moralo biti, da se ne ohladé razdražena serca.

Strašni dan kervave sodbe napoči dne 21. januarja 1793. Zjutraj ob petih prejme kralj iz rok svojega spovednika presv. rešnje Telo in potem razloži svojo poslednjo voljo. Kraljica stopi v sobo, na rokah derži malo dete — Ludovik ga vzame v roke. Sinek se mu smehljá, ročice steguje proti očetu — proti nesrečnemu očetu. Nedolžno revče ne né, kaj žuga predragemu — ravno pritisne kralj ustnici na sinkovo čelo, ko zagermé zunaj topovi in se oglasí strašno temno romplanje bobnov.

Kraljica se stresne po vseh udih in omahne v omedlevice. Poveljnik narodne straže stopi v sobo — še enkrat se ozrè kralj na svoje ljube in solzica mu zaigra v očéh, potem reče terdnega glasú: pojmo! Na tisoče in tisoče ljudí stoji na ulicah, glava pri glavi in vendar je vse tiho kakor v grobu, ko se prikaže Ludovik. V dvojni versti je nastavljeno nad 40.000 vojščakov po ulicah, koder peljejo nedolžnega mučenca. Ravno deset je bilo na bližnjem zvoniku, ko dospó do terga, kjer je stal visoki mertvaški oder. Terdnih korakov stopa kralj po stopnicah, prejme klečé sv. blagoslov in še nekaj malega govorí s spovednikom, ali to se rabeljnom predolgo zdi — trije planejo nad njega, potegnejo ga od duhovna in mu hočejo roke zvezati; ali kralj jim je odtegne ter se oberne k ljudstvu, rekoč: „Jaz umerjem nedolžen — vsem svojim sovražnikom odpuščam, ti pa nesrečno ljudstvo — —“ ker zarenči poveljnik narodne straže, vsi bobni zagermé, trobentarji zatrobijo in vdušé kraljeve besede. Rabeljni ga zgrabijo, naslonijo glavo na les. „Sin svetega Ludovika, „govorí spovednik,“ vzdigni se v nebeške višine!“ — pa rabelj je že potegnil za verv, nož se sproži in — kri oblije vse krog stoječe, kri nesrečnega Ludovika XVI. In ljudstvo — je ukalo!

Tako je žalostno končal francoski kralj, kteri ni imel druge pregrehe nad seboj, kakor to, da mu ni bila dana zmožnost bistroumnega vladarja — umerl je za pregrehe svojih prednikov.

Vsa Evropa je stermela nad takim početjem; kakor blisk se je raznesla po vseh krajih strašna novica. Tudi med našim narodom še živi spomin na nesrečnega Ludovika in celó v pesmah so naši očetje popevali grozovito dogodbo, kakor naj pričajo naslednje verstice iz narodne pesme, ktero sem lani čul iz ust stare ženice:

Tri leta je minilo,
Kar se je le-to godilo,
Kar je bil naš Ludovik kralj
V Parizu ob glavo djan. —
Kralja so k smerti peljali;
Za njim je šlo tavžent ljudí,
Francozov neusmiljenih.
Kralju so že glavo vzeli;
Eden jo je od tal pobral
In k ljudstvu obernjen takole djal;
„Glejte to je zadnji kralj naš bil,
Ki je zdaj-le kri prelil.
Mi pa nočemo kralja imeti,
Ampak hočemo frej živeti,
Ker smo samí modre glavé
Za regirat deželé.

A. Zupančič.