Zadnja morska bitka
| Zadnja morska bitka. Slika iz bodočnosti. Anonimno |
| |||||||||||||
Ta dogodba se je primerila l. 1969. Ali se je zgodilo vse natanko tako, kakor je tukaj popisano, za to je odgovoren kapitan Meriles, ki je v dnevih razburljivega in silno pretresljivega boja z angleško hladnokrvnostjo mirno pisal svoj dnevnik. Vendar moramo takoj pripomniti, da je kapitan po oni strašni bitki postal zamišljen in molčeč, tako da smo mogli to povestico sestaviti le površno, po njegovih kratkih zapiskih.
Bilo je tedaj leta 1969. in ves svet je odmeval od onega velikanskega boja, katerega so že več desetletij pričakovali in kateri je slednjič vendarle izbruhnil. Sedaj se je morala odločiti dolgotrajna tekma med narodi stare Evrope in med mlado, krepko se razvijajočo Azijo. Minulo je bilo že več deset let, kar sta se Japonska in prenovljena Kitajska združili v tesno obrambno zvezo in sta izdali geslo: Azija Azijatom!
Evropejci, zlasti Angleži, so gledali vedno bolj nevoščljivo ta razvoj. Angleška se je bala za svojo posest v Indiji, zlasti ko so se te naselbine začele upirati. Upor je trajal komaj štiri tedne, ko je japonsko-kitajska zveza izjavila, da priznava upornike za redno armado in da bo ostala nevtralna. V resnici je pa upornike podpirala.
Anglija je protestirala. Toda azijska zveza je storila še več. Ne le, da je dovažala upornikom velike množice živeža in vojnih potrebščin, temuč je celo začela ustavljati angleške parnike. Če ni angleška hotela izgubiti svoje oblasti na morju, se je morala začeti vojska.
Tukaj se začenjajo dnevniški zapiski kapitana Merilesa. Kapitan je bil poveljnik »Muhe«, ene izmed tistih novih ladij, ki so jih nazvali torpedroplane. To je bila ladja, ki je plavala v vodi na isti način kakor aeroplan v zraku. Pri počasnejši vožnji je drčalo nje telo skozi valove kakor vsaka ladja. Če je pa bilo treba hitrost zvišati, so se izpustile v vodo poševne ploskve; telo ladje se je dvignilo iz valov in je slonelo samo na teh ploskvah in torpedroplan je drsel po gladini s strašno, omotično naglico.
Toda to jutro, ko se začenja dnevnik kapitana Merilesa, je »Muha« zelo zložno rezala vodo pristanišča Kolombo. Kapitan je stal na poveljniškem mostu in poleg njega poročnik Horton, vitek, dvajsetleten mladenič gladkega obraza. Ko je začela »Muha« hitreje pluti, ko je jelo pod krovom godrnjaje in žvenketaje delovati 24.000 konjskih sil, ni to poročnika Hortona posebno razburilo. On ni bil mornar po poklicu. Izobrazil se je za vojaškega letalca. In kdor je celo leto vodil oklopen aeroplan skozi zrak s hitrostjo 150—200 kilometrov na uro, temu se zde tudi najhitrejši torpedroplani precej nedolžne in počasne priprave.
»Čudno!« je začel kapitan Meriles, »kakšne so bile nekdaj pomorske bitke z lesenimi ladjami, ki so imele največjo hitrost osem vozlov na uro! Jaz se še spominjam starega 'Tatarja', ki je mogel v najhujši sili prevoziti dvaintrideset vozlov na uro!«
»Ta ladja je postala kasneje nerabna in so jo prodali kot staro železo,« je odgovoril poročnik; »danes dosežemo tako hitrost, če ne spustimo nobene ploskve v vodo!«
Kapitan je pogledal na kazalec priprave, ki je naznanjala hitrost vožnje.
»Halo! Prehitro vozimo. Ukazano nam je, da se čez nekaj ur združimo s svojim vojnim brodovjem. Če se dvignemo iz vode, ko bomo ob Kalturi, pridemo še dovolj zgodaj. Počasneje, krmar!« je ukazal kapitan. »Povesite ploskve!«
Ukaz, pritisk na aparat, ploskve so se povesile in »Muha« je plula znatno počasneje. Nje razmeroma malo telo je drčalo, če se je dvignilo popolnoma nad vodo, tako da je vsa teža počivala na razprostrtih ploskvah, s hitrostjo kakih 140 kilometrov na uro. Blazna naglica! Toda tej primerno je bila ladja tudi zgrajena. Ostra kot britev spredaj in zadaj in brez vsakih vzboklin, ki vožnjo tako zelo ovirajo. Gladka, toda močna oklopna streha jo je varovala pred zračnimi bombami aeroplanov- oklopnikov. Grozeči topovi so iztegovali iz majhnih stolpov svoje dolge vratove naravnost proti nebu, ogledujoč se po kakem sovražniku v zraku, drugi zopet so strmeli vodoravno v gladino, pričakujoč ladje sovražnice. Spodaj pa so grmeli velikanski stroji, ki so z dvanajstimi vijaki bičali vodo.
Tako je bilo ustvarjenih šest torpedroplanov, ki jih je sedaj ugledala njihova sestra »Muha« v bojni vrsti ob cejlonski obali z »Mravljo« na čelu.
»Štirideset vozlov!« je ukazal kapitan svojemu poročniku. »'Mravlja' nam sporoča, da bo plula s to hitrostjo, kadar pridemo do Kalture, in glejte jo, sedaj že plôve!«
Zaslišalo se je stokanje, bučanje, žvenket in njegove besede so se izgubile v velikanskem oblaku bele pene. V hipu je čudovita ladja skočila iz valov in letela kot strela preko gladine, veter pa je rezko sikaje in žvižgaje bril preko krova.
Novi ukazi, novo dviganje, novi skoki ladij in hitrost se je zopet zvišala, dosegla petdeset in slednjič šestdeset vozlov.
Z bajno naglico se je drvila flotila torpedroplanov naprej in je slednjič naletela na svoje glavno brodovje, katero je imelo nalogo, da brani angleško pomorsko gospostvo. Dvajset težkih, gorostasnih bojnih ladij je grozeče ležalo na valovih Indijskega oceana in se je komaj gibalo v šumenju valov. Za njimi je stalo štiriindvajset najmodernejših vojnih ladij-križaric in slednjič za skrajno silo in kot mašilo nekaj starih drednotov. Tudi ti so bili pripravljeni, da store, kar je v njihovi moči, toda v primeri s svojimi velikimi tovariši so bili neznatni in naravnost usmiljenja vredni s svojimi slabotnimi topovi.
Moderna bojna ladja »Mastodon« je mogla požreti dva drednota, ki bi v njej plavala, kakor v luki. In vendar so bili ti moderni bojni velikani zgrajeni v tako lepih razmerjih, da je bilo njih veličino komaj opaziti; nihče bi ne slutil, če jih je pogledal, da so dolgi celih devetsto čevljev.
Tako je bilo sestavljeno jedro angleškega brodovja, ki je prežalo tam ob južnem rtiču Cejlona, vsak hip pripravljeno na boj.
Nastopila je noč in debeli oblaki so zakrivali ves nebeški obok, medtem ko je preko morja sunkoma pihal nemiren veter, skoro že vihar. Hitri torpedroplani so dobili nalogo, da gredo na prednjo stražo. Počasi in previdno so pluli z ugaslimi lučmi naprej, deset vozlov na eno stran in potem deset na drugo. Kapitan Meriles se je zamišljeno naslanjal na ograjo poveljniškega mostiča, poročnik Horton pa je stal ob razglednem okencu.
Tedaj je začelo še deževati. Težek, enakomeren dež, ki pljuskaje pada v morje in valove za nekaj časa pomiri, zato pa tudi vse, kar je nezavarovanega, popolnoma razmoči.
Tedaj se je razlegel klic z razglednega okenca:
»Luč se je prikazala spredaj. V višavi!«
Kapitan Meriles se je ozrl proti navedeni smeri.
»Halo!« je zaklical po telefonu artilerijskemu častniku. »Vsi možje k navpičnim topovom! Bomo temu radovednežu pokazali pot!«
Zopet je pogledal proti tisti luči, ki je medtem močno narasla in je sedaj navidez mirno visela v zraku. Poleg nje pa se je prikazala druga luč in je nekaj sporočala z brzojavnimi znaki. Zabliskalo se je »kratko, dolgo, kratko«.
»Aleluja!« je vzkliknil kapitan.»Eden izmed naših aeroplanov! Pa kljub temu naj ga vrag vzame!«
Tudi z drugih ladij so opazili signale bližajočega se letala in tuintam so se prikazovale luči.
Naenkrat pa se je usula sijajna reka svetlobe z najvišjega trinožnega jambora neke mogočne ladje navzdol in obsvetila z blestečo lučjo široki in gladki ladijski krov. Od tega se je svetloba odbijala navzgor in tedaj so se v temi razločno prikazale oblike mogočnega oklopnega aeroplana. Obsvetljena ladja je bila ladjamatica aeroplanov in jim je služila za pristanišče, če se sme ladijski krov sredi širnega morja tako imenovati.
In jekleni ptič se je rad odpočil, ko se mu je ponudila priložnost. Kakor galeb nad penečimi se morskimi grebeni je krožilo oklopno letalo vedno niže in vedno niže in se je slednjič lahko in varno spustilo na razsvetljeni krov.
Luč je zopet ugasnila in tema je odela celo brodovje. Kapitan Meriles pa, stari morski medved, ki aeroplanom ni bil prav posebno naklonjen, je vendar moral občudovati ta lepi prizor. Mislil je nanj še tedaj, ko je po opravljeni službi legel v posteljo in v lahnem polspanju čakal, da mine noč.
Bilo je krog pete ure zjutraj, ko je kapitan Meriles planil iz postelje. Bang! — Ni se zmotil. To je bil strel, in sicer iz najbližje bližine.
Bang! — zopet eden.
Dašš! To je bil njegov lastni top proti aeroplanom. Kakor tiger je skočil kapitan v svojo obleko in vrgel na glavo prvo kapo, ki mu je prišla pod roke, ravno ko se je njegov krmar prikazal pri vratih.
»Na krovu Vas iščejo, kapitan. Veliko sovražnih aeroplanov nas je napadlo. Ladja »Egipt« močno poškodovana, morda izgubljena. (Tukaj je Vaš drugi čevelj, kapitan!) Pomerili smo s topom in ustrelili velikega oklopnega goloba. (Tukaj je kapa, kapitan!) V stroj smo ga zadeli.«
Meriles je bil na krovu.
»Koliko jih je, Horton?«
»Težko reči, kapitan. Krmar jih je naštel enintrideset, jaz samo devetindvajset. Aha! — še eden nas obletava. Tristo medvedov — reflektorji ga ne izpuste! Dašš! Že zadet! Osem mož posadke je v njem.«
Veliko letalo se je ustavilo v zraku in letelo proti »Muhi«.
Bang! je počilo čisto blizu.
»Ta strel je naš!« je zavpil Horton in s pogledom zasledoval ognjeno pot aeroplanske granate. In že je zagrmel nov strel iz druge cevi »Muhe« ter je zadel ravno vijak aeroplana. Nekaj trenutkov se je zdelo, da oklopno letalo mirno stoji v zraku. Potem se je prevrnilo in padlo kakor kamen v razburkano morje.
Tako je pokal strel za strelom. Navadno so učinkovali, tudi če sovražni aeroplan ni bil naravnost zadet. Kajti ljudje so že zdavnaj spoznali, da je tudi najspretnejšim topničarjem skoro nemogoče točno zadeti aeroplan, kadar je v naglem poletu. Zato so sestavili posebne aeroplanske granate. Če so se razpočile v bližini sovražnega leta, so povzročile tako silne zračne vrtince, da so se letala prevrnila in padla.
Ko se je začel plaziti po morju siv jutranji soj, prvo znamenje prihajajočega dneva, je ogenj aeroplanskih granat utihnil; sedaj je bilo mogoče pregledati škodo.
Ladja »Egipt« je ležala s polomljenimi jambori, povešena na stran. Dve križarki sta se potopili. Toda tudi sovražnik je zgubil sedemindvajset aeroplanov. Tudi ti so ležali s svojim moštvom vred na dnu morja.
Proti deveti uri zjutraj je poveljniška ladja »Aden« naznanila, da odpluje celokupno brodovje proti sovražniku. Velikansko, 65.000 ton težko telo oklopnice se je začelo počasi gibati naprej in v dolgi vrsti so ji sledile ostale ladje. Tudi na njih je bilo opaziti, kako kruto so ponoči delovali sovražni aeroplani. Največ rešilnih čolnov je bilo odtrganih, mnogi aeroplanski topovi so bili neuporabni. Toda nepoškodovani so moleli s krova težki oklopni stolpi s svojimi najnovejšimi topovi, ki so metali tisočpetsto funtov težke granate in so bili v stanu, da še v razdalji šeststo korakov prebijejo najdebelejše oklope.
Tako je celo brodovje počasi plulo proti jugu. V sprednji črti so leteli med oblaki angleški aeroplani, drzni ogleduhi, ki so daleč po morju stikali za sovražnikom. Potem so prišle tudi aeroplanske ladje-matice, nato so se vrstili torpedroplani in podvodni čolni, ki so tudi bili zelo zboljšani in so mogli pluti pod gladino s hitrostjo trideset vozlov. V daljši razdalji je sledilo jedro brodovja, velikanske vojne ladje in mogočne okopne križarice.
V tej bojni vtrsti je plulo angleško brodovje z ugaslimi lučmi skozi noč v smeri jug-jugozahod. Veter se je zopet dvigal in morje je bilo vedno neprijaznejše.
Tošniški častnik »Muhe«, ki je stal na krmarskem krovu in po mornarski navadi pljuval debeli, rjavi tobakov sok v morje, je bil z vremenom zelo zadovoljen. »Bog blagoslovi veter!« je vzkliknil.
»To vreme nas bo vsaj obvarovalo pretetih kitajskih aeroplanov!« Pa to upanje se mu ni izpolnilo.
Ko se je začela po morju razlivati rdečkasta svetloba zgodnjega jutra, so prišle od angleških aeroplanov prve brezžične brzojavke, da prihaja združeno kitajsko- japonsko brodovje iz Bengalskega zaliva. Minulo je nekaj ur. Nato se je po morju razlegel žvižg, ki je postajal globlji in globlji, dokler ni nenadoma končal z gromovitim pokom.
»Prva sovražna granata!« je zaklical Horton kapitanu Merilesu.
Od vseh strani se je začelo sikanje in pokanje, kakor bi bil pekel naenkrat izbruhnil iz sebe vse svoje duhove.
»Zdi se mi, da so začeli Japonci streljati na daljavo petnajst kilometrov,« je zakričal Horton iznova, medtem ko so navpični topovi »Muhe« bljuvali iz sebe nepretrgano, bobnečo reko ognja proti nebu, kjer so brenčali sovražni aeroplani. V gostih rojih so nenadoma prileteli iz temnih oblakov, ki so jih doslej zakrivali.
Tedaj je nastopil tisti znameniti četrt ure, ko se je zdelo, da se angleško pomorsko gospostvo potaplja. Medtem ko je skupina največjih ladij, »Aden«, »Bombaj« in »Malta«, obrnila vse svoje topove proti kitajski poveljniški ladji »Čung-Jung«, kar pomeni »vztrajnost v sredi«, medtem ko so velike angleške bojne križarice predrle japonsko »Nanking«, je naenkrat stopila iz oblakov truma japonskih oklopnih aeroplanov ravno nad temi glavnimi ladjami angleškega brodovja.
In vsak izmed teh letalcev je nosil s seboj težke tovore razstreliv, ki so sedaj padale kakor plameneč dež na angleške oklopnice. V nekaj trenutkih se je zgodila nesreča. Ladja »Aden« se je težko poškodovana vlegla na eno stran, »Bombaj«, »Malta« in »Aleksandrija« pa so se v par minutah potopile.
Od vseh strani so hiteli angleški torpedroplani, da priskočijo ogroženemu središču svojega brodovja na pomoč in očistijo zrak azijskih aeroplanov. V torpedroplanih je začel delovati peklenski ognjenik proti plamtečemu dežju, ki je padal iz zraka v morje.
Tudi »Muha« se je pridružila temu delu. Njeni kotli so peli zamolklo pesem najhujšega napora, sama pa je letela s hitrostjo stoštirideset kilometrov preko gladine. Že je bila skoro na cilju, že so začeli nje navpični topovi delovati, ko se je naenkrat začelo nekaj širokega in težkega kakor hrbet ogromnega kita dvigati pod njo iz globočine. Zastonj je krmar obupno obračal krmarsko kolo okrog, da se ogne lastnemu podmorskemu čolnu, ki se je ob najbolj nesrečnem času hotel dvigniti na površje. Malo sekund, potem je težko in zamolklo zažvenketalo, kakor če zadene kovina ob kovino in se razbije. Potem je obležal podmorski čoln za torpedroplanom. Ta pa ni več počival na svojih stranskih ploskvah, temuč se je s telesom pogreznil v vodo in je mogel pluti le še s hitrostjo desetih vozlov na eno uro.
»Prokleto!« je zavpil kapitan Meriles. Tedaj je prišlo iz strojnice poročilo, da je od dvanajstih vijakov deset odbitih.
»Muha« je bila sedaj popolnoma pokvarjena in za to pomorsko bitko nerabna.
Ko se je kapitan Meriles s počasno vožnjo vračal k zadnjim angleškim stražam, je dospela z ladje-matice angleških aeroplanov brezžična brzojavka:
»Vsi rezervni letalci so od sovražnih granat pobiti. Nujno rabimo letalcev, da zasedejo letala.«
Ko je poročnik Horton slišal brzojavko, so mu oči zažarele. Na »Muhi« so bili sedaj vsi nepotrebni, a na oklopnih letalih bi pa mogli domovini še koristiti. Takoj je zavozila »Muha« proti ladji-matici in nedolgo potem je stopil poročnik Horton, spremljan od kapitana Merilesa, na ladijski krov.
Razgovor je bil kratek.
»Ali boste mogli obvladati ta veter?« je vprašal kapitan ladje-matice.
»Upam,« je odgovoril lahkomiselno mladi letalec. »Ob takem dnevu sem rajši na aeroplanu, kakor pa na razbitem torpedroplanu! Ali imate kako »Valkiro« zame?«
»Valkira«, mogočen, z razstrelivi težko naložen aeroplan, je bil že pripravljen. Nekaj minut pozneje je sedel poročnik Horton na zavarovanem prostoru, odkoder je vodil aeroplan, za njim pa njegov dosedanji kapitan Meriles, ki je bil zaposlen pri ceveh, katere so imele spuščati dinamit na sovražnika.
Orjaški žerjav, ki je bil pritrjen na jamboru ladje-matice, je zagrabil oklopno letalo in ga dvignil do petdeset metrov visoko. Sikajoč in piskajoč so se pognali propelerji. Kljuka na žerjavu je izpustila in za trenutek se je zdelo, kakor bi hotelo oklopno letalo telebniti iz ozračja na tla. Tedaj je pa švignilo preko grebenov valov in se v vijugah dvigalo više in više.
To je bilo kapitanu Merilesu že drugič v življenju, da je sedel v aeroplanu. Z občudovanjem mu je obvisel pogled na zelenem, od solnca ožarjenem morju tam doli, katerega gladina se je globoko in vedno globlje pogrezala in je ležala že dvatisoč metrov pod aeroplanom. Iz te višine je mogel natanko opaziti angleške podmorske čolne, ki so se ravnokar vračali od napada na azijsko središče. Akoravno so ležali deset metrov pod vodo in so bili z morske gladine popolnoma nevidni, se jih je moglo iz te višine zelo razločno opaziti.
Zdaj je priletela »Valkira« nad skupino kitajskih torpedroplanov. Samo za las vstran je švignila granata mimo propelerjev, in letalo se je nevarno zakolebalo in omahnilo. Toda takrat je kapitan Meriles našel svoj cilj. Pritisk na ventil zgoščenega zraka in z velikansko naglico je zasikal omot dinamita v globočino. Eden sovražnih torpedroplanov se je izpremenil v oblak ognja in pare in izginil v globočini.
V tem trenutku je privršal japonski aeroplan in začel z omotično naglico streljati iz revolverskih topov na angleško »Valkiro«.
Kapitan Meriles je imel polne roke dela, da je naperil svoje topove proti temu novemu nasprotniku.
Bang! bang! bang! Rat! rat! rat! je treskalo in žvižgalo v dvatisočmetrski višini skozi ozračje. Za trenutek se je poročnik Horton stresel in segel z desnico proti ušesu. Ko je potegnil roko nazaj, je bila krvava. Toda samo za hip je trajala ta slabost, potem se je zopet zavedel.
»Ranjen?« je vzkliknil kapitan Meriles.
»Nič posebnega!« je zavpil Horton in kapitan je streljal z revolverskimi topovi naprej na japonski aeroplan. Horton je opazil, kako sta omahnila oba topničarja sovražnega letala mrtva na svojih sedežih. Ne da bi se moglo braniti in razoroženo, je odletelo japonsko letalo nazaj. Horton je pa prodiral naprej, dokler ni s svojim letalom v dvatisočmetrski višini obvisel ravno nad kitajsko poveljniško ladjo »Čung-Jung«. Tukaj je zagledal Horton prijatelja, svojega starega letalnega učitelja Morfisa, ki je tudi na »Valkiri« visel v zraku. Tudi njemu so bili strežniki-topničarji pri topovih postreljeni, da se ni mogel bojevati, niti metati dinamita.
Kapitan Meriles je pa stopil zopet k dinamitnim cevem in vrgel celo reko razstreliva na krov kitajske poveljniške ladje. Toda ladja »Čung-Jung«, po naše »vztrajnost v središču«, je bila v čast svojemu imenu! Dočim je ona metala ogromne granate na angleško ladjevje, je njen nenavadno močen oklopni krov odbil vsak napad.
Zaman so metali angleški aeroplani množine stotov dinamita na to ladijsko pošast. Krov je vzdržal in topovi japonskih torpedroplanov so sestreljevali angleška letala drugega za drugim iz ozračja.
Stari angleški letalec Morfis, ki se je tam v družbi dveh trupel in tisoč kilogramov dinamita zibal v zraku, je pregledal solnčno morje in bojne vrste obeh nasprotnikov. Opazil je, da se nagiba usoda v nesrečo Angležev, da bi bilo treba samo še zadnjega silnega napora in angleška bojna vrsta v centru bi bila predrta in ločeni krili strti.
Morfis je mislil po svoje o življenju in smrti. Odločil se je, da po zmagi azijskega ladjevja na noben način ne bo živel več, za zmago angleškega brodovja pa da rad umrje. Osivel je v vojaški službi in je menil, da mu je smrt že dolgo prizanašala.
Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je Hartona, ki je bil sicer močnih živcev, zelo pretreslo.
»Izgubil je oblast nad strojem!« je zavpil kapitan Meriles in medtem divje stiskal Hortonovo ramo.
Z naglim sunkom se je Morfisov aeroplan, ki je bil tritisoč metrov visoko, postavil strmo navpik in zdaj kot težek kamen padal iz svoje višine. Žvižgaje je švignil mimo tisoč metrov niže visečega Hortonovega stroja naravnost na poveljniško ladjo »Čung-Jung«.
Instinktivno so opazili kitajski torpedroplani nevarnost, ki preti njihovi admiralni ladji. Uničujočo točo krogel so metali drvečemu aeroplanu nasproti, da so se mu oklopna krila razletavala, na tisoč koščkov razbita, na vse strani. Toda za malo sekund, ko je še trajal ta divji padec, niso več mogle krogle izpremeniti smeri padajočega letala.
Eno sekundo še in z grmečim udarom je padlo Morfisovo letalo na težki oklopni krov ladje »Čung-Jung«. Za del sekunde se je zdelo, da je tam mirno obležal. Nato se je slišal v zraku oster, kratek pok dinamitne eksplozije. Oklopni krov se je prelomil kot tenka ledena skorja na ribniku, kotli so počili in en sam ognjen zubelj je švignil proti nebu. Vnele so se municijske zaloge azijske admiralne ladje. V tri dele se je prelomilo ogromno, sedem tisoč ton težko telo poveljniške ladje ...!
In zopet nato je valovilo zeleno morje, kot bi angleškega letala in sovražnikove ladje sploh ne bilo.
Usoda dneva se je obrnila. Ko je napočilo jutro, ko je poljubilo solnce vzhodni rob neizmerne morske gladine, tedaj sta dve tretjini azijskega brodovja ležali na morskem dnu, dočim je zadnja tretjina ušla težko poškodovana na jugozahod. Angleško ladjevje se je pa zmagovito sicer, toda zelo razredčeno vrnilo nazaj v luko Gale.
Davno se je že spustil Horton z »Valkiro« na ladjo-matico in kapitan Meriles je sedel v ladijski kabini in izpopolnjeval s tresočimi rokami svoje zapiske. Toda to niso bile vesele misli, misli srečnega zmagovalca, ki so ga pri delu spremljale.
Ona strašna morska bitka je uničujoče delovala na živce vseh sodelujočih. Pokazala jim je smrt v strašnih oblikah. Na tisoče ljudi je bilo raztrganih, ožganih, potopljenih. Ti so bili le igračke onih ogromnih, plavajočih in letečih rušilnih strojev, katere je človeški um komaj iznašel in ustvaril. Tako so delovale strahote one edine morske bitke angleško-azijske vojne dobro vsaj v tem oziru, da je bila ta bitka za dolgo zadnja, da, morda bo ostala za vedno zadnja morska bitka.