Zadnje besede matere na smrtni postelji
Zadnje besede matere na smrtni postelji Janez Trdina |
|
Mračna je izbica, tiho vse;
smrtne stopinje se bližajo;
zadnjo molitev je mamica
bila končala.
Zali mladenič pri postelji
sloni – otožnost u levem in
desnem očesu – cvetlice ni
v licu mu bledem.
Skloni se bolna – in mrzlo dlan
dene v desnico mu zadnjikrat.
Take besede slovesne mu
ginjeno reče:
»solze le, ljubi sin, lij mi tri:
eno, ko zadnji izpustim zdih,
drugo, ko kladajo v zemljo me,
tretjo na grobu.
Prvo zato, k´ sem rodila te,
drugo zato, ker zredila te,
tretjo, ker skrbno svarila zmer,
nauke dajala.
Samši ostal boš, brez vodja clo
bode posvetni te hrup sprejel;
pamet in um pa sta bistra ti:
rabi oboje!
Djali ti bodo: da dobro zlo,
svetlo – da vraža slepilna je.
Resno pa misli, prašaje se:
kaj je namen njih?
Najdeš prijatla ti zvestega,
vekomaj hrani udanost mu!
V sili pomoč bo krepka, - ne
terjaj preveč le!
Ak se pogreza v vodo skrbi,
roko podaj mu v otedbo brž!
Ak mu nevihta proti hudo,
stoj mu na desni!
Kadar si voliš tovaršico,
baraj očesa, pa pamet bolj;
rajska lepota peklenski stud
skriva velikokrat.
Limbar belote ni vselej čist;
cvetka obraza brez črva ne;
blagost ne snuje si doma zmer
v oka vijolah.
Ko si pa zvolil si modro že,
nikdar ljubezni ne trgaj nit´!
Bodež prijazen in miren ti,
žena bo tudi.
Sreča sijala ti včasih bo,
stori takrat, kot ko sonce žge.
Vročemu žaru umaknivši se
stopi u senco.
Bo te nesreča stiskala tud:
koliko hujši, zaupaj bolj!
Ploha vrši res in dela strah,
naglo pa jenja.
Prišel v razmere vsaktere boš,
vklanjal se tukaj, ukazval tam;
nikdar vendar ne pozabi, da
mož si in človek!
Delati mogel po svoje boš;
nauk pa zadnji ta slušaj moj:
eden udelih ti čuje vseh;
bode jih tehtal.«