Zadnje krizanteme
| Zadnje krizanteme T. |
| |||||||||||||
Tudi na Goriškem cveto krizanteme. Zadnje jesensko solnce jih greje dalj časa kot pri nas. Letos je pa slana zapadla prezgodaj. Ze v mesecu septembru je zavela morilna burja, močnejša in smrtonosnejša od vipavske ter je pomorila krizanteme v prvem cvetju ...
Na Materin praznik 8. septembra so prihajale sestre v Gorico. Sto in osem zastopnic iz vseh krajev dežele je prišlo, da poslušajo mrtvaško pesem o krizantemah, ki so rastle in cvetele že pet jeseni. Dva in štiri deset vrtičev so nasadile na solnčnih goriških tleh. Polno življenja in cvetov so bile njih vrtne grede. Večer za večerom so se sklanjale mladenke v knjigo »Kadar rože cveto« in srkale hrano za težke dni in temne noči.
V letu 1922. so začeli rasti dekliški krožki na Goriškem. Med prvimi so vzcvetli v Idriji, Vrhpolju, Mirnu, Dornbergu in Gorici. Mesec za mesecem so se ustanavljali novi. Prav pred letošnjo jesenjo je bilo obdelanih 45. V njih so se vzgajale domače vrtnarice, ki naj bi z delom začele takrat, ko bodo izgnane učiteljice. Ti dnevi so prišli. Pred dobrim mesecem so se poslovile od svojih malih ljubljencev naše narodne vzgojiteljice in odšle: ene v Piemont, druge na švicarsko mejo, tretje v Umbrijo. V šolo so stopile tujke in s fanatičnim ognjem žgale v mlada srca nedolžne slovenske dece. Plevel raste bohotno in mori cvet za cvetom. Za te temne dni so se pripravljale vrtnarice v dekliških krožkih. Res je, da so telovadile — kdo ne pozna krasnih telovadnih nastopov v Mirnu, Dornbergu, Idriji, na Slapu, akademij v Gorici! Res je, da so pele: saj je tako lepa dekliška pesem, posebno lepa na vipavskih in brijskih holmih. Res je tudi, da so igrale: saj je na odru šlo skoz nje življenje, ki je ječalo med Krnom in Nanosom. A vse to je bil plašč, pod katerim je rastla duša, močna v ljubavi in trpljenju.
Sredi Krasa v Tomaju so v skritosti rastle, pod Nanosom v Vipavi so se krepile, zraven Čavna in Trstelja so se bodrile, prav pod Krn in Rombon so se vzpenjale. Na nje je s ponosom zrla sveta Mati v Logu, ko so se ji poklonile v jeseni leta 1923., pozdrav jim je pošiljala svetogorska Čuvarica, ki mora sedaj gledati ljudi, s katerimi ni govorila, ko je naročala Gargarski Urški Ferligojki, naj ji sezida svetišče rod, v katerem se je ukoreninila. Ta dobra nebeška Mati! Dvoje dolgih vrst romaric je sprejela in dvoje dolgih vrst bojevnic je blagoslovila. V duhovnih vajah so vsako leto črpale Solnce božje, v skritih dekliških večerih so plemenitile in bogatile svoje duše.
Preokorna je roka in preslab je papir, da bi mogel opisati trud in znoj, s katerim so v polni radosti gradile slovenskemu domu čast vse goriške mladenke. Svoje delo so venčale s prosvetnimi tekmami. Da bi jih videli v Poljubinu, slišali v Gorici, opazovali v Podgori!
Da je prerano zapala slana. Divji, črni bes je sestavil in podpisal temu živahnemu gibanju smrtno obsodbo. Vsi dekliški krožki na Goriškem so raz-puščeni. V septembrskem prazniku so zadnjič prišle v Gorico, da zasade na grob krizantemo. Solze so je orosile in zalile. Tužna pesem »Vigred se povrne« jo je pozdravila. Ko so odhajale, jim je bilo težko. Vzeli so jim najlepše, razruvali so jim grede, uničili vrtove — le cvetovi so ostali, varno skriti za domačim ognjiščem, ki jim bo dajalo gorkote v ledenih dneh.
Sestre, spoštujmo in ljubimo to krizantemo! Naša je, polna zvestobe in spominov na pomlad, ki mora priti tudi na Goriško!