| Viri:
|
Slovensko pesništvo upora 1941–1945. 1: Partizanske. Ur. Boris Paternu s sodelovanjem Marije Stanonik in Irene Novak-Popov. Ljubljana: Mladinska knjiga/Partizanska knjiga, 1987. 300.
|
Dovoljenje: 
|
To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
|
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
|
| Izvozi v formatu:
|
 epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
|
Usoda – mačeha ti posejala
je s trnjem ostrim tvojo pot,
prav malo res je cvetja pridejala –
grenkobe, žalosti pa poln sod.
Na poti težki bi omagal,
bi klonil marsikak slabič –
a z voljo močno naš deklič
še drugim krepko je pomagal.
Ko je nesreča prihrumela nad naš rod,
si hitro našla pravo pot. –
Ker s puško ti ne moreš se boriti
in ne na tajnih shodih govoriti,
nam kot čebel'ca skrbno zbiraš
stvari, da skupno stvar podpiraš.
Za novoletno ti voščilo
naj znak, ki ga pošiljamo iz »golobnjaka«,
bo v temnih, težkih dneh bodrilo,
dokler armada naša v mesto ne vkoraka.
Za takrat čuvaj ta simbol peterokrak,
kot prapor čuva vsak vojščak,
saj takrat vsi se bomo zbrali,
ki zvezdo rdečo danes smo si dali.
Morda od sedmih kdo bo izostal,
ker za svobodo bo življenje dal;
morda od sedmih ostane zvezda ena –
morda celo – nobena? –
A nekaj vemo vsi:
na vzhodu se dani
in kmalu, kmalu spet
svoboden bo slovenski svet.
In muke naše, naša kri
izmile bodo vsem oči,
da bodo izpregledali
in prav kot mi – slovenstva se zavedali.
Naj borbeno tovarištvo vseh nas,
ki zvezda ta nam je vodnica,
še dalje bo krepak dokaz,
da tako složnost ustvarja le pravica!
»Neda Geržinič, 26-letna juristka, članica VOS-a za Ljubljano, mučena in ubita 4. maja 1945 na Turjaku. Besedilo je nastalo na Silvestrovo 1944 v bunkerju »golobnjak« pri Kraljevi vili v Ljubljani, kjer se je avtorica skrivalo skupaj s še šestimi tovariši. Zapisano je na poseben pergament z barvami in okrašeno s cvetličnim robom. V pismu, namenjenem tovarišici Slavki, je bila priložena peterokraka zvezda z vrezanim posvetilom naslovljenki. Faksimile rokopisa je takoj po vojni objavila Naša žena, 1945, str. 150-151 in ga opremila s podatki o času, kraju in okoliščinah nastanka ter o avtoričini usodi. Izvirni rokopis hrani dr. Lev Geržinič; Goriški muzej, arhiv NOB 96 pa hrani rokopisni prepis, nastal na podlagi objave v Naši ženi.« (Paternu 1987: 300)
