Zadnje rože
| Zadnje rože. Marija Grošelj? (Mar. G.) |
| |||||||||||
Čaroben vrt je bil njen vrt! Bujno cvetje na vejah, bujno cvetje v srcu. Na zlatih žarkih so se zibali mladi amorčki ter vsipali cvetje na njo. In vzdrhtela je v sladkem razkošju, in vztrepetal je listič na veji, in širilo se je to razkošno, mehko gibanje, tajnostno šepetajoč in pojoč nežne melodije ljubezni. To je bilo njeno domovanje; in vrt njen je bila njena duša jasna, čista kot pomladni eter. Čiste lilije so dehtele na tem vrtu in beli angeljčki so plavali nad njimi ter zapletali svoje zlate, solnčne lase v njih čašice, da je vzžarel prašek kot čisto zlato. A poleg lilij so cvetele bujne rdeče rože, mogočne in goreče kot ljubezen njena. — Da, v njen vrt je priplavala na lahnih krilih ljubav. — Spočetka nerazumljena, v sladki slutnji, a pozneje si je osvojila ta vrt in postala kraljica v njem. Kakšen kras! Mladost, cvetje, nedolžnost, ljubav in up. Pa kaj je up? Jaz te ne maram, proč s teboj! Up je strup, in upanje največja ne sreča človeka. Up se roga človeku od zibeli do rakve in tu se mu zadnjič zlobno zakrohoče v obraz. Tudi njo je varal.
Prišla je jesen in potrgala listje raz drevje. Zgubano leži na tleh, doživelo je svoje življenje. Uničevalna moč slavi svoje orgije in cvet in kras se ji pokori ter se vsipa smrtno zadet k njenim nogam. Ves vrt tužna, turobna jesenska misel. Njeni ledeni kremplji so se zasadili v srce mogočnim rožam; zato bledi njih lice, zato povešajo glavice, zgubani so listi in mlade umirajo.
Ljubila je mladega, lepega doktorja. Vzgojena v samostanu ni poznala sveta in njegovih zvijač; po svojih dobrih samostanskih tovarišicah je sodila vse ljudi, na vsakem je našla kaj dobrega in lepega. A najlepši in najboljši je bil njen Šaša. Temu je vrlo dopadla resnosveža, mlada cvetka, ki je komaj razpela svoje listke, in v svoji moški ošabnosti je hotel biti on tisti, ki bode s svojo gorkoto izpremenil ta sveži popek v bujno rožo. — In zgodilo se je tako. A to je bil nevaren eksperiment. — Dosegel je, kar je hotel, deklica ga je ljubila kot vzor mladeniča z vso nežnostjo svoje idealne duše. Bil je prvi, ki je pil iz njenih usten nedolžni poljub.
A potem je odšel in ni ga bilo več. Ona pa je še dolgo, dolgo mislila nanj, upala in čakala, čakala in upala, a ga ni bilo.
In mrli so žarki v njeni duši, mrlo telo in duša.
Na vrtu cveto zadnje rože, višnjeve krizanteme.
In ona je nevesta. V beli obleki, mirte na glavi ... leži na odru. Nedolžni angelj, — nevesta smrti. Pri nogah ji počiva vela, rumena roža, zadnja roža, njegov dar.
Prosila je, da ji ta spomin nekdanje sreče polože v rakev.
Z venci obložena se premiče nje rakev mimo cerkve. — Čuj veselo petje! Ej kaj bi ne peli? Pred oltarjem stoji mlad, lepi ženin Šaša s svojo bogato nevesto. In meša se veselo petje z mrtvaškim zvonenjem. Življenje in smrt si pogledata v oči.
Dalje se premiče sprevod in belo oblečene deklice trosijo pred njim vele listke zadnjih rož.