Zadnji

Zadnji. (Iz »Dvanajstih apostolov matere Korenovke«) Venceslav Winkler

Izdano:	Vigred 10/4 (1932), 76–77
Viri:	Vigred, št. 3
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nazadnje ni treba, da bi bil človek hudoben, ko naredi komu krivico. Največ se jih zgodi mimogrede, tako narahlo, da se jih niti opazi ne. Prav nič se ne pozna, da je spet ena krvava rana več na trudnem telesu še bolj trudnega življenja.

Rekli so:

»Tale bo ostal doma.«

Do štirinajstega leta je res ostal, še takrat je bil ves v zemlji: Blodil je po polju, izgubljal se v gozdu, samo doma ga ni bilo. Korenovka je molčala.

Sploh ni dosti govorila. Danes so besede drage.

Samo molila je verno vsak večer:

»Tale bo ostal doma, doma — — —«

Bajta je rasla v breg. Kdor je šel po stezi mimo nje, je pohitel, kakor bi se bal, da se ne bo zvrnila nanj.

Ampak zadnji mora ostati doma.

Šel je k dvajsetemu. Delal je na žagi. Bil je vesel in je zmeraj pel, zmeraj eno, o tistem presladkem vincu in zelenem gričku. Bala se je zanj. Tri krčme so med potjo. Prva je Mejačeva. Tam so zaklali Franceta, najstarejšega. Druga je Cekinarjeva. Tja ne pojde. Pregosposki so. Ampak tretja. Tretja je Krajčeva. Tam so dekleta, tri sestre, tri — — —

»Bog ga varuj!« vzdihuje Korenka.

Večer se spreletava od griča do griča. Najmlajšega ni. Tineta ni. Večer raste v noč. Črna dolina je polna mor. Fantje pojo.

»Tine, Tine,« prosi Korenovka.

Zmeraj lepše pojejo. Razločno se čuje Tinetov glas. Zdajle je zavriskal. Pred Krajcem stoje.

»Tine, Tine!«

* * *

Žaga molči.

Skladišče se je izpraznilo. Za ograjo ležijo visoki kupi desk. Sirena se ne čuje več. Kmetje ne vozijo krcljev.

Žaga stoji.

»Tine?«

»Pravijo, da je svet velik ...«

Korenovka vzdrhti. Saj ni še tako hudo. Bajta je majhna. Njivica je ozka, toda čez zimo bosta lahko oba živela. Ko pride pomlad —

»— — svet je velik.«

Naj bo. Saj pomlad je še daleč.

Tine gleda po njivah, popravlja okoli bajte. Lepo se vidi v dolino, posebno takole v jesenskem soncu. Kdo bi si mislil.

Vseeno je dolgčas. Dva, tri dni že, teden dni je pa že večnost, težka večnost.

* * *

»Tine, kod hodiš?«

Tine molči.

Korenovka tudi. Mati mora molčati, če sin ne govori.

Tine prebira knjige.

Prebira, prebira ...

Zdaj bo še huje.

V sanjah kriči. Korenovka se vzdiguje iz postelje in posluša. Same nerazumljive stvari. Ne razloči vsega. Plašno vstaja in hodi poslušat. Sin se premetava po ležišču. Lasje se mu prilepljajo na čelo. Ves poten je. »Tovariši, tovariši!≪ ječi. Stiska pesti in škriplje z zobmi. Korenovka se boji in sklepa roke. Pridušena molitev ji vre iz srca. Še moliti ne more. Z desnico rahlo boža sinovo čelo. »Tine, Tine!≪ Tine se ne zbudi. Počasi se umiri. Roke mu omahnejo, prsti se sklenejo. »Tovariši, tovariši!≪ jeclja. Zmeraj tiše, nato diha enakomerno, tudi smehlja se.

Vsak večer tako, vsako noč.

»Kaj sanjaš, Tine!«

Globoke oči se upro v mater. Globoke začudene oči.

»Saj ne sanjam, mati ...«

Mati molči, sin noče govoriti. Samo zjutraj se včasih zbudi nemiren in zbegan:

»Svet, svet je velik ...«

Na pomlad gre. V bregovih izginja sneg. Po njivah kričijo ljudje nad živino. Žaga molči, molči. Korenovka hodi po njivi. Prevrača grudo, ne ve, kaj je s sinom. Tine hodi okoli bajte.

»Svet, svet je velik ...«

Nazadnje ne more več.

»Mati!«

Nemiren vzame motiko in se spusti na njivo — — —

Korenovka sklepa roke in moli. Ljudje v kotlu pod bajto kričijo in pojo. Vse njive so polne ljudi. Žaga molči. Tine ne pogleda v dolino. Koplje, koplje ...

»Tale bo ostal doma!«

Korenovka se solzi. Dvanajsti, zadnji. In še ni zadnja ura.

»Mati!«

Dvoje obrazov se sklepa v mehki toploti.

»Tale bo ostal doma!« — — —