Zadnji mega žur

Zadnji mega žur Ivan Sivec

Spisano:	Neja Nahtigal
Izdano:	Sivec, Ivan (2005). Zadnji mega žur.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Začetek. Vedno je nekje začetek. Posebno pri ljubezenski zgodbi začetek zmeraj ostane vtisnjen v spomin. Pri tako veliki ljubezni, kot sta jo doživela Tjaša in Matej, pa je začetek sploh glaven.

Začelo se je na koncu tretjega letnika. Na ljubljanski Drugi gimnaziji. Lahko bi se zgodilo tudi na koprski, celjski ali mariborski. Kjer koli in med katerima koli gimnazijcema, ki sta se do tedaj poznala le na videz.

V zadnjem odmoru, ko so se razredi vedno znova selili iz učilnice v učilnico kot Slovani v šestem stoletju, sta Tjaša in Matej na stopnicah trčila drug v drugega. Zgodovina se je začela pisati sama.

Prometno poročilo.

Na spodnjem ovinku glavnih šolskih stopnic je po zvonjenju nastala neznosna gneča. Polovica šole se je hotela preseliti v spodnje prostore, polovica pa v zgornje. Prišlo je do usodnega trčenja med Tjašo V. iz 3. c in Matejem L. iz 3. f. Ponesrečenca sta se lažje telesno poškodovala.

O duševnih poškodbah poročilo molči. A zdi se, da so bile te usodnejše kot buški na glavah.

»Pazi, čupo, nisi sam na svetu!« se je prijela Tjaša za glavo in si oslinila poškodovano mesto, ki jo je grenko peklo. To je bila tista Tjaša, za katero so govorili, da je lepa kot lepa trojanska Helena.

Opis. Nosi opanke s petcentimetrskim podplatom. Ima dolge, vitke noge. Lepe zagorele. Krilo prekratko. Bluza izrezana, s kratkimi rokavi. Nedrčka običajno ne nosi. Prsi majhne, a napete. Obraz rahlo podolgovat, pravilen. Lasje svetli, speti v konjski rep. Oči živahne, igrive, zelene. Nos majhen, na koncu privzdignjen. Ustnice poudarjene, za šolo preveč naličene. Lica nekam bleda.

»Sori, nisem te videl!« ji je Matej navrgel v opravičilo. Morda bi jo celo kar nekam poslal, če ne bi bila ena najbolj prikupnih gimnazijk na šoli. Za njo se je v vsakem razredu metal vsaj po en fant. A kaj, ko je bila v zadnjem času nedostopna kot južna stena Himalaje.

Opis Mateja, od zgoraj navzdol. Bil je za pol glave večji od drugih. Prava bleda trlica. Kar ga je opazno ločevalo od drugih, so bili kostanjevi dolgi lasje, speti v čop. Videti je bil poduhovljen kot Chopin brez klavirja. Oblečen je bil v majico z napisom THE BEST OF … in v oguljene kavbojke, ki so ob spodnjih robovih cvetele kot regrat na Rožniku. Obut je bil v nove bulerje, znamke Dr. Martens. Firmaš pač. Mat mu jih je kupila, pred dvema dnevoma.

Zaletavali so se tudi drugi. Njuno trčenje bi ostalo brez usodnih posledic, če Tjaši med trčenjem ne bi padli na tla reklamni turistični prospekti, Eden od njih je pristal prav na Matejevi nogi.

Krf, otok grške zgodovine, morske poezije in slovenskih maturantov.

»Hej, bejba, vidim, da se ukvarjate z enakimi forami kot mi!«  se ji je zarežal na vsa usta. »Na maturantca boste šli na Krf, kajne?«

»Valda, na Krf. Tam je de best!«

»Opa, kako pa to veš?«

»Nič ne vem, to je filing.«

»Filing? Pa ga imaš lahko – takole na daljavo?«

»Vse se da, če nisi stalno pribit.«

»Okej, potem pa na svidenje na Krfu!«

Konec usodnega trčenja.

Naslednja ura v Matejevem razredu je bila ravno razredna.

Stara šolska učilnica. Tabla, kateder, trideset napol polomljenih stolov, premajhnih miz, sto izrezljanih in s flomastri napisanih formul in sporočil. TINA, LJUBIM TE! POJMA NIMAŠ O SEKSU. ŠOLA JE SAMO ZA SLADOKUSCE, A MI SMO DIABETIKI. DRUGA GIMNAZIJA JE PEKEL ZA NADARJENE. PSIHO JE NOR. BIG FOOT MAMA = CARJI.

Komaj je pozvonilo, že je stopil v razred Psiho. Sicer je imel drugo ime, vendar mu ni nihče rekel drugače. Filozofijo in psihologijo je predaval tako, kot bi bili glavni na svetu

V ospredju mora biti vedno človek. Brez psihoanalize človeka ne spoznaš. Freud je bil izvirni premaknjenec, vendar je mel tu in tam prekleto prav. Začnimo pri Freudu, pa ne bomo zgrešili bistva.

Medtem ko so bili skoraj vsi profesorji na šoli solidno oblečeni in urejeni, je bil Psiho prej podoben ponavljalcu iz četrtega letnika. Pri dekletih ni pretirano zažigal: oblečen je bil v eno in isto črno majico in predpotopne kavbojke. A po svoje so se vsi štekali z njim. Veliko je vedel, poglobil se je v vsakogar, nikoli ni pretirano težil. Po drugi strani so se ga bali. Toliko časa je vrtal vate, da je prišel do glavnega vzroka tvoje obremenitve. Pa čeprav je bila to stara mama v Zgornjem Kašlju, ki ti ni dovolila spati do dvanajstih. Pravi Psiho!

»No, ali zvonec za vas ne velja?« je butnil v tiste v prvih klopeh ter začel z rokami tako silovito kriliti na vse strani, da se je jata razpršenih ptic na koncu vendarle posedla in umirila.

Opis zunanjosti. Sonce je nabijalo skozi okno kot noro. Že peti dan je zunaj vladalo pravo poletje. Starci so bili tečni kot brencelj pred nevihto. Dijaki so zavidali predvsem tistim, ki so se v bližnjem trgovsko-poslovnem centru, imenovanem tepece, hladili ob ledeno mrzlem pivu. Edino pivce je še umirilo živce. Drugače pa so se živčki že pasli na morju, ob zlato peščenih obalah, na samoti, kjer ni bilo nobenega težaka, sedem tisoč svetlobnih let stran od šole

Tudi Psiho je bil samo človek. Prfoks v kavbojkah. Ko se je z očmi spet ustavil pri svojih tlačanih, bi najraje vrgel mapo s predavanji skozi okno in vse skupaj odpeljal na pivo.

»O, hudiča, na razredni uri ste pa skoraj vsi! Ali mate drugo že vse zaključeno? Aha, samo tisti so doma, ki imajo popravca! Drugače pa vidim, da ste z mislimi že vsi na morju…«je previdno začel. »Na maturancu nekje v Španiji.«

Matej, ki je bil še vedno pod globokim vtisom trčenja s Tjašo iz paralelke, je proti pričakovanju vseh v razredu na ves glas zavpil:

»A ne, folk, da ne gremo v Španijo, ampak Grčijo!«

Ker je bil znan kot vase zaprt tip, so njegove besede naletele na dvakrat močnejši odmev kot običajno. Dekleta so zacvilile kot branjevke, ki prodajajo zadnjo solato na trgu.

»Grčija, to je zdaj in!«

»Ne, na maturantca gremo v Španijo!« je zaklical James, predsednik razredne skupnosti. Drugače je bil Janez kot navdušenca nad filmskimi vragolijami Jamesa Bonda na Kanalu A pa so ga klicali James Bond. In ker je bil svetlolasec, so mu nekateri rekli kar James Blond.

»Čakajte, čakajte!« je dvignil roko Psiho kot pravičnik, ki bo razsodil o usodi 3. f. »Nič še ni dokončnega. Najprej dvignite roke tisti, ki ste za Hrvaško! Hrvaška ima najlepšo obalo na svetu. Dubrovnik je mesto, kjer se srečujeta zgodovina in kultura na vsakem koraku … Še tisoč drugih vzrokov je, da gremo na Hrvaško. No, kdo je za Hrvaško? Dvignite roke!«

Roko je dvignila le Tina III. Prej so bile v razredu kar tri Tine. Zdaj pa je ostala le ona. Ena jo je popihala z nekim mamilašem, drugo pa so sami vrgli iz šole zaradi neopravičenih ur.

»Samo ti, Tina III?« Psiho ni mogel verjeti svojim slušnim centrom.

»Šit! To pa zato, ker je njen fotr v Jugi švercal konjak iz Albanije v Avstrijo prek Dubrovnika in so bili vsak drugi vikend v Dubrovniku,« je ugotavljal Petek, imenovan tudi Peter Veliki. V razredu je bil najmanjši, a se je tako napihoval, da je segal skoraj do stropa.

»No, sem pa kar malce razočaran,« je stisnil ustnice Psiho. »Ko pride v Križanke kak južni bend, vsi norite tja, v diskotekah bi rolali samo jugo nostalgijo, na zunaj pa je očitno ne marate več. O tem bi bilo treba narediti posebno študijo!«

»V Španijo, pa adio!« je zaklicala Brigitka. Na zunaj je bila na las podobna Bukovčevi, atletsko pa je bila razvita le toliko, da je prišla peš z mestnega avtobusa do šole, po stopnicah pa bi jo bilo treba že nesti. A ime je bilo všeč tudi nje.

»Greece in nikamor drugam!« so zakričali fantje, v mislih pa so imeli od starejših letnikov močno opevano pijačo ouzo. Pravzaprav uzo, kot so pijačo, bržčas zaradi bogatega druženja z njo, hitro ponašili.

Ouzo, značilna grška pijača. Vsebuje 40 % alkohola. Pijača, ki veselje vrača. Diši kot mentol bonbon, usut si pa kot po viskiju.

»Tišina! Dogovorimo se najprej načeloma. Kdor je za Španijo, naj dvigne roko!« je predlagal Psiho. Zavedal se je, da mora igro speljati do konca.

Roko je dvignilo četrt razreda. Med njimi je bilo največ deklet. Bilo je videti, kot da so se že vse videle v Španiji v široko nabranih oblekah, z rožami v laseh, s kastanjetami v rokah kot plesalke flamenka.

»In kdo je za Grčijo?«

Roko je dvignilo tri četrtine razreda.

»Šit! Grčija je že zdavnaj aut!« so zaklicale najbolj strastne plesalke flamenka.

V razredu je nastal strašen živ žav.

»Mir, mir, drugače vam bom začel predavati o osnovah psihoanalize!« jim je zagrozil razrednik. Vedno je vžgalo, kadar jim je grozil s snovjo. Pravzaprav so jim vsi grozili predvsem s snovjo. »Navsezadnje bi se morali pri razrednih urah več pogovarjati o stroki.«

»Jaz v Grčijo že ne bom šla!« je skočila pokonci piflarca Marjetka, doma z obrobja Ljubljane. »Tam sem s starci vsako leto na dopustu in ne bom zdaj hodila tja še na maturantca. Pfuj!«

»Jaz v Španijo ne grem!« Bikoborbe in taka jajca! Za mlade duše so samo grški otoki!« je skušal vse sošolce prevpiti Jan, ki bi bil lahko podoben Plestenjaku, a ni imel kitare, posluha pa tudi ne.

»Mir, mir!« je začel Psiho tako obupano mahati z rokami, da so se muhe komajda pravočasno rešile na okenske polica.

»V Španijo!«

»V Grčijo!«

»Mir, mir, tišina! Drugače bom začel spraševati!«

Pri razrednih urah je bilo ozračje zmeraj sproščeno. Pravzaprav že razpuščeno. Šolska disciplina je po mnenju starcev precej popuščala, a učni proces je moral teči naprej. Že zaradi šolskega ministra.

»V Španijo! V Grčijo! Zakaj pa ne bi bili izvirni in ne bi šli v Egipt?! Ali pa na Kitajsko. V Tunisu je ceneje kot v Grčiji, jahanje kamel pa je zastonj. Kaj pa Ciper, ta je zdaj number one?! Zakaj pa ne bi šli na Sicilijo? Naš razred je tako in tako ena sama mafija!«

Domišljija se jim je razbohotila na široko. To bi jih bila slovarca vesela, a kaj, ko jim je Antigona požrla tako rekoč že vse ideje.

»Mir, drugače bom zapustil razred!« je naenkrat prekipelo Psihu.

Pomagalo pa ni nič. Dobro se jim je zdelo že, da se sploh pogovarjajo o maturantcu. Pri drugih so preštevali samo točke. Toliko in toliko točk že imaš, toliko in toliko jih boš dobil lahko v četrtem in na maturi, s toliko in toliko točkami se lahko vpišeš na zaželeno fakulteto. Videti je bilo, da dijaki naenkrat niso več iz krvi in mesa, ampak samo še iz točk.

Ker 3. f ni kazal nobenega znaka več, da bi se do zvonjenja umiril, je Psiho zagrabil svojo mapo in učilnico protestno zapustil. No, prišlo mu je kar prav. Je vsaj lahko na sekretu v miru potegnil dim.

»Samo slabiči zapuščajo vojake sredi boja,« je dejal James Mateju.

»Plis, pusti ga! Drugače je faca! Z nami pa zagotovo ne bo šel. Mi je povedal še zadnjič, da načrtuje v avgustu potovanje na Kitajsko. Hudičevo prav bi mu prišlo, če bi se mi vrnili šele tretjega septembra. Tudi njegovo agencijsko potovanje se tedaj konča.«

»Hm, kakšne fore pa so potem to?!«

So stvari, ki so močnejše od vsakdanjega blefa. Napis na zidu vse pove.

VSE ZA BLEF, BLEF PA JE USPEH!

Bluf, izg. Blef, ekspr. bleščeč, bahav, videz brez vsebine, slepilo: za čisto navaden blef gre; gledališki stil brez teatraličnega blefa, spregledal sem njegov blef.

»Saj v tem je keč: kdor blefira, profitira!«

Zgodovina dodaja, da je k Matejevem ogorčenju največ prispevalo trčenje s Tjašo. Brez pomisleka je zgrabil stol, ga trdo postavil ob kateder in skočil nanj, kot bi se pognal na vrh Triglava.

»Folk, dost vas imam! V vseh drugih razredih so se že dogovorili, kam gredo na maturanca, le mi se še prepiramo. A vam povem, da bomo na koncu izviseli. Mislite, da kar čakajo na nas?!«

Bil je tako prepričljiv, da so naenkrat vsi utihnili. Bili so močno presenečeni nad tem, da je kar naenkrat tako popenil. Popenil ta tako mirni, tako vase zaprti Matej! Ali se mu je do konca zrolalo?

»Folk, ali res ne vidite, da bomo izviseli. Šoli dol visi, ali bomo šli na maturantca ali ne. Psiho ne bo šel z nami, ker je že vplačal izlet na Kitajsko. Predlagam … predlagam, da se še to uro dogovorimo, kam gremo in za koliko denarja!«

»V Španijo! V Grčijo! V Egipt! Na Sicilijo!« Nadaljeval se je znani petindvajseteroboj.

»Tišina!« je zarjul Matej kot lev v špici MGM. Bil je tako glasen, da se je okenska šipa v resonanci nevarno zatresla. »Bodimo demokratični! Delamo se, da smo vsi iber, norčujmo se iz prfoksov, pa se sami ne moremo dogovoriti niti o maturantcu. Glasovali bomo še enkrat, zadnjikrat. Kar bo zneslo, bo zneslo! Kdo je za Španijo?«

Njegova odrezavost je sošolce tako presenetila, da niso več dvignili roke niti vsi tisti, ki so bili prej za Španijo.

»In kdo za Grčijo?«

Roke je dvignilo tri četrtine razreda.

»Okej, gremo v Grčijo! V Atene ali na enega od otokov?«

Spet se je vsulo sto predlogov.

»Mir, folk, drugače bom še jaz popenil. Kdo je za Atene?«

Roko sta dvignila parček Miran in Mirjam, parček, ki mu je bilo vseeno, kje se dajeta dol.

»Vsi drugi ste torej za otok. Predlagam, da jaz do jutri zberem prospekte, se pozanimam za cene in za druge pogoje, potem pa se skupaj odločimo. Okej?«

»Okej!« Naenkrat ni bilo nikogar več, ki bi se upiral. Še Matej sam je bil presenečen nad sabo. Le Tina III. je izjavila:

»Le kaj se gre, tale naš čupo!« Res se do tistega dne ni posebno izpostavljal. Učil se ni pretirano rad, pred tablo je večkrat molčal kot ne. Po pouku je največkrat kar sam odšel v bližnji bife, si naročil točenega italijančka – keša je imel zmeraj polne žepe – potem pa se je navadno brez besed izmuznil domov. Bejbe so ga od aprila naprej, ko je postal polnoleten in mu je mat za osemnajsti rojstni dan kupila rumenega megana, obletavale kot muhe, a Matej se jih je branil dokaj uspešno. O njem so vedeli le to, da nima fotra, mat pa je uspešna računalniška podjetnica.

Tistega junijskega dne Matej ni zavil na pivo, ampak se je peš odpravil v mesto v turistične agencije.

»Jeseni bi šlo radi v Grčijo na maturantca,« je povsod povedal namesto pozdrava.

»S tem se ne ukvarjamo,« so mu rekli pri največji agenciji. »Z maturanti je en sam križ, biznis pa slab.«

Pomeni, da jim gre samo za biznis.

»Grčijo imamo že vso zasedeno. Pridite jeseni, morda bo kdo odpovedal!« so mu rekli pri sosedih.

Hudiča, menda ne bodo šli na maturantca pozimi! Recimo na plavanje na Nordkap.

Pri peti agenciji, zasebni, so ga sprejeli odprtih rok. Majhna, na zunaj neugledna potovalna agencija. Na stenah visijo veliki plakati sončnih zahodov in morskih globin, za pultom mlajša ogorela uslužbenka, na polici faks in dva namizna telefona.

»Seveda pripravljamo izlete v Grčijo. Za vas bi bilo najceneje, če bi potovali do Grčije z ladjo iz Trsta. Z njo gre največ maturantov in absolventov. Vožnja z ladjo je precej naporna, vendar se da zdržati. Je pa zelo poceni. V Grčiji imate več možnosti. Lahko se odločite za otok Santorini – tja gre največ maturantov – ali za Ios. Zelo ugoden aranžma imamo za otok Kreto, morda bi vam bil všeč Smos. Lanski maturanti so se zelo zadovoljni vrnili z otoka Krfa … Izbira je velika.«

»Šli bi na Krf!« se je prižgala v Matejevi glavi tristovatna žarnica. Tista od Tjašine buške.

»No, tudi to se da urediti. S katere gimnazije pa ste?«

»Z Druge.«

»O, od tam pa so bili ta teden že trije razredi. Vsi so se odločili za Krf. Čeprav se boste prijavili vsak posebej, vas bom obravnavala skupno, kot celoto. Tako bo za posameznika ceneje za štirideset mark. Prav?«

»Okej!«

»Mateju je bilo tako jasno, da gre na Krf tudi 3. c. Torej tudi Tjaša. Nasmehnil se je. Se je pa res dobro zaletel vanjo, da to tako usodno deluje!

»Če vas bo več kot dvajset, imate vi zastonj.«

»In koliko stane sicer?«

Zvedel je, da nižje cene ne bo dobil nikjer na svetu. S popustom vred samo 478 mark na osebo. Takoj je sklenil, da bo tudi sam plačal prav toliko kot vsi drugi. Zmenil pa se je, da ceno za njegov izlet obračuna od celotne cene. Tako bo cena še nekoliko nižja. Super!

Naslednjega dne je komajda čakal, da so se spet vsi zbrali. Prva ura jim je kot nalašč odpadla – prfoksi so imeli menda usklajevalni sestanek za maturo – zato so se v razredu toliko lažje dogovorili za maturantski izlet.

»Gremo na Krf!« je povedal Matej. »Tam je ful kul. Če nas gre več kot dvajset, bo cena nekaj čez petsto mark. Za deset dni. In še to! Govoril sem s pomočnikom ravnatelja. Dovolil nam je, da manjkamo prve tri dni pouka. Na Krf gremo 25. avgusta, v šolo pa se vrnemo šele 4. septembra. Kul?«

»De best! Kul! Okej!« so pritrdili drug čez drugega. Ko je razdelil še prospekte o Krfu, ni bilo nobenega vprašanja več, zakaj ne gredo v Španijo. Pa tudi vsi drugi otoki so odpadli. Pri tem pa je Matej modro zamolčal, da gredo na Krf tudi trije sosednji razredi. Prospekti so premamili vse.

Krf, grški otok poezije sredi Sredozemlja. Otok ljubezni, romantičnih duš in zlatih sanj.

»Folk, da bo jasno! Do četrtka naj vsak prinese po sto mark. Vplačati moramo akontacijo. Potem pa vsak mesec po sto. Čez vse poletne mesece. Če pa kdo ne bo imel, bo založila moja mat. Na Krf moramo iti vsi.«

Začudeno so ga pogledali. Le kaj mu je, da se tako ven meče!

Morda pa potovalno agencijo vodi njegova teta? Ali pa ima sam toliko odstotkov zraven, da se bo lahko s svojim rumenim meganom vozil vse poletje na njihov račun?

Kar trije sošolci so šli v agencijo preverit, če vmes ni kakšna prevara. Začudeni so se vsi vrnili z ugotovitvami, da je vse na svojem mestu in da Matej ne privatizira.

»Halo! Tega nam pa ni povedal, da gre na Krf pol Slovenije!« Je razočarana ugotovila Tina III. »Vsi naši četrti razredi. Le 3. b ne gre, ker so vsi po dolgem in počez skregani. To bo iber frka!«

»Pa bo!« so ji odgovorile sošolke. »Vse druge variante so dražje. Mateju se pozna, da je sin podjetnice. Samo to mi ni jasno, zakaj sam sili na filofaks, ko pa ima po mami ekonomijo v krvi.«

Kljub temu je Matej tiste dneve, ko je zbiral denar za predplačilo, doživel več telefonskih klicev. Doživel in preživel.

Primer A.

»Halo, tu Andrejeva mama. Ali organizirate res vi sami in ne gre z vami noben profesor? To je vendar nezaslišano!« Imela je tako visok glas, da bi se jo brez telefona slišalo do Krfa.

»Res! Tudi drugi gredo sami. Toda sami bodo prišli samo do Trsta. Na ladji pa nas bo že čakal spremljevalec, pa tudi na Krfu bomo imeli stalnega vodiča.«

Videti je bilo, da imajo mamice svoje sinove in hčere pri dobrih sedemnajstih oziroma osemnajstih še vedno za dojenčke. Le kam si, Andrejček moj, dal flaško z mlekcem!

Primer B.

»Halo, kličem iz Litije. Sem Florjanov oče. Ali je res, da izlet ni obvezen? Če hočemo kupiti drva za zimo, ne moreva dati petsto mark za tako traparijo. Na ploh pa mi nismo nikoli hodili na nobene izlete, pa smo kljub temu doštudirali. Mladim pa je samo za žur!«

Matej je ponižno povedal, da izlet res ni obvezen, je pa dobro, da mlad človek vidi čim več sveta.

Primer C.

»Mislite da bomo delali za vas?! Ne rečem, izlet ni drag, ampak vplača naj kar vsak sam. Ne potrebujem nobenih posrednikov, posebno takih ne, ki se vozijo naokrog z reklamnimi avtomobili. Mislite, da ne vemo, da je vaša mati kar trikrat spala z direktorjem Revoza?!«

Tudi to je moral pogoltniti, pa čeprav je bil knedel večji od Šmarne gore.

Na koncu je dan D le prišel.

Tivoli točno opoldne. Ob kavbojski uri. Takšno je bilo tudi splošno razpoloženje. Nekateri bi se najraje streljali. Mnogi zaradi pijanskega poguma, drugi zaradi vročine. Maturanti so lezli na parkirišče z vseh strani, nekaj pa so jih pripeljali tudi starci. Starcem se je zdelo, da so pripeljali na parkirišče v vrtec otročiče, gimnazijci pa so bili tokrat vsi oblečeni nekam nenavadno živahno, vabljivo, tako rekoč izzivalno. V zraku je visel vonj po dogodivščinah, po doživetjih brez starcev.

Ko je ob pol enih odpeljal s parkirišča zadnji avtobus, se je Matej oddahnil. Uspelo mu je. Za cestninsko postajo je vzel v roke mikrofon in dejal:

»Folk, zdaj smo pa frej! Deset dni brez starcev, deset dni brez kontrole, deset svobodnih dni. Žur se začenja. Za vse tiste, ki ne pridejo na valeto v Cankarja, je to zadnji žur. Zato, folk, do dna!«

Vpričo voznika je dvignil steklenico piva, jo do polovice izpraznil, potem pa dejal:

»Kaj pa sirtaki? Znate plesati sirtaki? Drugače vas bom jaz naučil korake! Glejte, takole gre!«

Sirtaki, značilni grški ples. Plešejo ga tako folklorne skupine kot plesni pari. V Grčiji ni turista, ki tega ne bi poskusil plesati.

In že je zaplesal po avtobusu sem ter tja, s steklenico v roki. Pri tem si je na ves glas pel grško popevko. Sošolke in sošolci so mu kmalu po začetku začeli skandirati in peti na ves glas.

»En-dva-tri, sirtaki, to smo mi!«

Šofer, starejši, debelušni, plešasto gospod, je na veseljačenje odgovoril z jezo:

»Če mi pri priči ne nehate skakati po avtobusu, bom vse spodil dol!«

»Glej ga, tipa, kar dol bi nas vrgel!«

»Gospod, saj smo samo veseli!« je zavila oči Tina III., prijela Mateja za roke in začela z njim vred skakati po avtobusu, od šoferja do zadnjega dela.

»Matej in Tina III., zaljubljen parček prihodnjih dni!« so začeli nagajati sošolci.

Šofer je zavil na odstavni pas. V obraz je bil ves zaripel:

»Zginite dol, mularija! Mislite, da sem vse življenje garal za tolpo presitih mladcev.«

Matej se je zresnil, stopil k mikrofonu in dejal:

»To je bilo samo za uvod. Odslej naprej bomo pridkani. Avtobus in maturantca prepuščam vam. Hotel sem vam samo pokazati, da ni treba biti preveč zategnjen.«

Tina III. je ob Matejevih besedah tako zaljubljeno zavila z očmi, da so bili vsi prepričani, da se bosta že na ladji dala dol. Na avtobusu tega nista hotela storiti že zaradi svetniškega šoferja.

Pot do Trsta je zatem minila v prepevanjih in živahnih pogovorih. Šofer je nekaj časa še vpil, da bo »vse vrgel dol«, od Dan naprej pa se je umiril. Pogled na morje je nanj deloval blažilno. Nekoliko pa je k temu pripomoglo tudi Matejevo hladno pivo:

Trst! Nepregledno mesto, prometni kaos, pasja vročina

V pristanišču jih je pričakala ladja velikanka. Bila je videti visoka kot ljubljanski nebotičnik, dolga pa kot trzinska obvoznica. Videti je bila kot pošast, ki kar naprej požira tovornjake, avtobuse in osebne avtomobile, še vedno pa je v njenem trupu dovolj praznega.

Avtobusi, ki so razložili maturante na pomolu, so takoj izginili v pristaniškem vrvežu. Gimnazijci pa so se kar sami z nahrbtniki na plečih in s potovalkami v rokah povzpeli na krov velikanke. Nihče od njih na ladji ni imel rezerviranega prenočišča v kabinah, zato so se brž razporedili po letalskih sedežih na palubi in drugih temačnih kotičkih.

Sošolci so takoj opazili, da ima Matej poleg nahrbtnika, v katerem ni mogel imeti bog ve kaj prtljage, še en kos, podolgovat.

»Opa, nismo vedeli, da znaš brenkati na kitaro!« so bile nad njim navdušene sošolke.

»Saj ne znam, samo zato jo imam, da nam ne bo dolgčas«

»O, ti si pa res model!«

Model. Človek, ki je naredil v življenju nekaj tako velikega, da je njegovo delo prešlo v pripovedovanje.

V zgodovino je bilo zapisano: Matej Lampe, dijak 3. f razred ljubljanske Druge gimnazije, je z nekaj simpatičnimi potezami preskočil iz splošne mlačnosti v prve vrste zanimanja.

»Pazite, ladja odpluje točno ob šestih po grškem času. Ponavljam, po grškem. To pomeni po našem času ob petih. Da ne bo kdo po naključju zapustil ladje. Vse dobite na ladji!« je razlagal eden od vodičev. Hodil je od skupine do skupine, krilil z rokami in se delal prijaznega.

Ladja Amiralos lahko sprejme na krov tri tisoč potnikov. Iz Trsta do mesta Patrasa v Grčiji vozi šestindvajset ur. Za udobje zahtevnejših potnikov je poskrbljeno v kabinah. Vsi drugi lahko preživijo noč v diskoteki, v igralnici ali pa si krajšajo čas z nakupi v trgovini. Potnikom je na voljo več bifejev. Priporočamo značilne grške jedi in pijači. Na ladji je več izvrstnih barmanov. Prijetno potovanje vam želi kapitan Barbos s posadko!

Matej je takoj zatem, ko so se znašli na odprtem morju, potegnil iz torbe kitaro ter se z njo v naročju usedel prekrižanih nog na tla. Nekaj sošolcev je posedlo okoli njega v polkrogu, nekaj pa jih je stalo.

»Bejbe, zdaj pa spat!« jih je pogledal nagajivo. »Risanka na televiziji je pri kraju, zvezdica zaspanka na nebu se je že prebudila, pridne punčke morajo zdaj v posteljo. In to same!«

»Prej nam zapoj uspavanko!« so sprejele igro.

Ni si dal dvakrat reči. Očitno je kitaro vzel s seboj samo zato, da bi z njo osvajal dekleta. Prepričan je bil, da ni dekleta pod zvezdami, ki je kitara ne bi očarala.

Najprej je kar tako pobrenkal po strunah, nato pa se je zagledal Mileni v oči in zapel po znani melodiji:

»Irena, lahko noč, Irena, lahko noč, lahko noč, Irena in mirno sanjaj mi!«

Milena je bila ob tem razočarana, a je kljub temu skušala peti z njim vred.

»In zdaj to pesem zapoj še meni!« je zaklicala Mojca.

Spet jo je zapel, vendar tudi tokrat z imenom Irena. Nenadoma je nekje iz mesečine zrastla dekle z dolgimi svetlimi lasmi. Tokrat jih je imela razpuščene po ramenih. Padle so ji po golem hrbtu skoraj do pasu. Videti je bilo, kot da je stopila z ene od zvezd in da so njene dolge noge samo žarki mesečine.

Matej se je vidno zdrznil. Oblečena je bila samo v kratke hlače, zgoraj pa je imela nedrčku podobni zgornji del kopalk. Da, samo zaradi nje je igral, samo nanjo je čakal, samo zaradi nje je doma vadil s kitaro več ur na dan.

Ko je prišla do njih, mu je jezik kar sam od sebe zapel:

»Tjaša, lahko noč, Tjaša, lahko noč, lahko noč, Tjaša, in mirno sanjaj mi!« Pri tem je »a« vedno tako potegnil, da se mu je ime dobro izšlo na melodijo. Vsi so začutili, da poje samo Tjaši. »Hohoho, zdaj vsaj vemo, zakaj gremo na Krf!« je takoj butnila iz sebe Tina III. V glasu ni mogla skriti ljubosumja.

»In zakaj ima naš Matej s seboj kitaro,« je dodal James. »Valda, vsak se potrjuje po svoje. Matej se skuša s kitaro.«

Vsi so planili v smeh. Mateja pa smeh ni prav nič zabolel. Zanj je bilo glavno to, da je lahko pel njen, na katero je mislil že od začetka junija naprej.

Čas se je naenkrat ustavil. Zvezde na nebu niso več migljale, morje pod ladjo ni več šumelo, sošolci in sošolke so vse pesmi spremljali samo od daleč.

On pa je kar igral in pel, pel in igral, samo zanjo …

»Banda, gremo raje v diskača!« so se zadrli sošolci od zadaj, s steklenicami piva v rokah. Ladijski djuti fri šof so tako rekoč izropali. Posebno pijače in cenene cigarete so bile v veliki življenjski nevarnosti.

Mateju tokrat pijača ni preveč dišala. Spomnil se je poročila, ki so ga obravnavali pri Psihu:

Mladostnik in pijača. Po podatkih Zavoda za socialno varstvo je 86 % anketirancev zapisalo, da se je napilo več kot enkrat v življenju do mrtvega. Pri tem prednjačijo fantje. Preseneča pa, da dekleta ne zaostajajo veliko. Kar dve petini deklet od štirinajstega do sedemnajstega leta starosti priznava, da je nedolžnost izgubilo v pijanem stanju.

»Postajaš dolgočasen – s tem tvojim brenkalom! Folk, gremo!«

»Saj si model, a rezervni. Ko se boš naveličal, jo prišibaj za nami!«

»Raje se ga nabij z nami vred. Tako poceni ne bo nikjer več!«

Matej na sošolce ni več trzal. Zanj je bilo glavno, da je tista, ki ji je prepeval, še vedno sedela ob njem. Sedela prekrižanih nog in ga poslušala kot zamaknjena.

Ko je kitaro čez čas odložil, se je sklonila k njemu in mu rekla:

»Pa si res romantik!«

»Opa, ostala sva sama!« se je predramil iz sanj. »Moja južna zvezda in jaz.«

»Zakaj pa južna zvezda?«

»Ker me pelješ na vroči jug. No, zdaj greva lahko na pijačo.«

»Alkohola ne pijem!« mu je resno odvrnila. »In na take fore ne padam. Poslušala sem te samo zato, ker mi je všeč zvok kitare …«

»Okej, peti pa tako in tako ne znam. Ampak nekaj se bo kljub temu prileglo. Jaz plačam, ne boj se!«

Zagrabil jo je za roko in jo bolj odvlekel kot odpeljal do barskega stolčka. Vsi drugi so se že prej porazgubili po ladji. Nekateri so se zavlekli na stole, nekaj starih in novih parčkov se je zalizalo po temnejših kotih, največ pa jih je odšlo žurat v diskača.

»Kako pa to, da ti ne plešeš?« se ji je začudil. »Rekli so mi, da si dobra plesalka.«

»Trenutno – žalujem …« se je kislo nasmehnila.

»Opa! Kaj pa se lahko zgodi tako mladi in tako lepi deklici, da bi lahko žalovala?!« mu ni šlo v glavo

»O, marsikaj!« je sklonila glavo.

»Na primer … na primer … O, saj že vem! Crknil ti je, opa, umrl, kanarček!« so se mu hudomušno zabliskale oči.

»No nekaj podobnega!«

»A si ugotovila, da lanske kopalke niso več v modi?«

»Hm, še huje!«

»A si mogoče s frajerjem nehala?«

»No, čestitam, zadel si glavni dobitek na jack potu! Pa še najboljša sošolka mi je odpovedala zvestobo in ni šla z menoj na maturantca«

»Ho, saj to pa pomeni, da si totalka zgubljena in da te nihče več ne mara. Okej, dvojni viski, da se postaviš na noge! Na svoje lepe dolge noge!« jo je skušal osvajati.

»Nič ne bo s tem, Matej!« mu je odvrnila resno. »Te fore poznam. Dva viskija in že se daš dol.«

Vstala je s stolčka in hotela oditi.

»Halo, saj nisem mislil tako dobesedno! Moški smo čudaki. Vem, da me nisi prišla poslušat zato, da bi se dala dol. Ampak zoprna mi res nisi.«

»No, kaj bom še zvedela nocoj!«

Iz polteme se je prikazal barman. Pozorno ju je pogledal. V polomljeni angleščini je bolj ugotovil kot vprašal:

»Zaljubljenca? Yes, good! Dva ognja ljubezni!«

Matej je barmanu na hitro potrdil.

»Priporočati samo poseben koktail, imenovan ogenj ljubezni!«

Še preden je Tjaša odreagirala, se je barman obrnil in začel v velikem kozarcu mešati neznan koktail. Ves čas sta ga pozorno spremljala. Ko je zmešal pet pijač, je v veliki kozarec zlil še dva deci oranžnega soka, nato pa jima vse skupaj nalil v živorožnata kozarca.

»Stop! Ne še piti! Najprej se morata poljubiti, jaz pa medtem prižgati ogenj ljubezni v kozarcih!«

Tjaša je igro prejela brez besed. Približala se je Matejevim ustnicam ter ga bežno poljubila. Matej je ob dotiku z njo zadrhtel po vsem telesu. Poljubil je že prenekatero dekle, vendar se mu je tokrat zazdelo, kot bi se dotaknil vrele lave.

»Ne dobro,« je menil barman. »Boljši poljub bo, ko tole popiti. Ogenj ljubezni še ne delovati.«

»Z vžigalnikom se je dotaknil vrhnjega dela kozarcev. In res! Oba koktajla sta zagorela v čudoviti temnordeči barvi. Videti je bilo, kot da sredi polteme plapolata dva ognja življenja, dva ognja ljubezni.

»Na zdravje, zaljubljenca!« Obema je podal dolgi oranžni slamici,

Prvi se je pijače dotaknil Matej. Plamen na kozarcu je še vedno plapolal, vendar pa slamica ob ognju ni zagorela, pa tudi opekel se ni. Ko je Tjaša videla, da je Matej brez težav odpil nekaj požirkov, je tudi sama prislonila ustnice k slamici.

»Le pij, da ne boš žalostna!« ji je tiho dejal. »In ne boj se, ogenj ljubezni zagrabi le zaljubljene.« 

»Previdno je dvignila kozarec in izpila dva požirka. Ko je kozarec položila na točilni pult, je ogenj v njem še vedno plapolal.

»Na zdravje Krfa!« ji je rekel in izpraznil toliko tekočine, da je ogenj ugasnil.

»Na zdravje!« mu je odvrnila in tudi sama izpila do dna.

Takoj je naročil še enkrat

Obema se je zazdelo, da sta se znašla v malih nebesih. Okoli njiju so cvetele same rože, okoli glav so letali ptički in žvrgoleli na ves glas, nog pa nista več čutila. Kot da bi se dotaknila zvezd.

»Samo za tebe bi bilo vredno živeti, samo za tebe bi bilo vredno umreti, samo za tebe bi hotel postati kmet in kralj, samo za tebe bi zavrtel svet nazaj …« je začel teatralično recitirati Matej.

»Byron!« je vzkliknila Tjaša.

»Sori, to pa ni Byron!«

»Sheakespeare!«

»Sori, ne bo šlo. To je kar Lampe. Znani pesnik Matej Lampe. Če ga še ne poznaš, ga morda na maturancu spoznaš.«

»Prvo je bilo bolje!« je dvignila prst v opozorilo. »'Poznaš – spoznaš' pa ni več duhovito. Ljubim izvirne pesnike.«

»Sori, saj se bom bolj potrudil!« ji je rekel resno. »Stopiva na krmo ladje, da skupaj začutiva čas, ki beži mimo naju.«

»Opa, tudi ti si Titanic gledal trikrat.«

»Ja valda! Poznaš tisti štos, ko stopi kapitan Titanica pred svoj folk in pravi: 'Imam dve novici, dobro in slabo. Povedal vam bom najprej slabo. Trčili smo v ledeno goro in se bomo potopili. Dobra pa je ta, da bomo zato dobili enajst oskarjev!'«

Nasmejala se mu je sproščeno kot malokomu. Nakladati je pa znal.

»Že deluje, že deluje,« se je razveselil barman.

Ob ograji, visoko nad šumečim morjem, pod neskončnim svodom zvezd, ji je z roko segel v lase in jo pobožal. Ni se mu umaknila, temveč se ga je takoj z rokami oklenila okoli vratu. Trenutek zatem sta se dotaknila drug drugega z ustnicami. Spojile so se v dolg, strasten poljub. Le zvezde vedo, koliko časa traja neskončnost.

»Nisem kar tako zmagal na mednarodnem tekmovanju barmanov!« se je pohvalil barman kolegu.

Začutila sta, da sta sama na svetu in da je to za oba dovolj.

Ladja pa je drsela mimo zvezd naprej v noč.

»Tjaša, lahko noč, Tjaša, lahko noč, lahko noč, Tjaša, in mirno sanjaj mi,« ji je potiho zapel še enkrat, ko sta se proti jutru objeta pogreznila v spanje.

Zbudila sta se v vročem soncu, ki je neusmiljeno pribijalo na palubo.

Nov dan je bil ves mehak in oranžen, kot žarko sonce nad ladjo. Oba sta začutila, da bi si morala povedati čim več.

Izpoved št. 1. Matejeva:

»Z matko živiva sama. Brata in sestre nimam. Tudi druge žlahte ne poznam, le stric Lojze se včasih oglasi pri nas, a se z matko takoj skregata. Drži, da mi je za osemnajsti rojstni dan kupila avto. Kar pripeljala ga je na dvorišče, z veliko rdečo pentljo na strehi. Poleti sem ji pomagal v podjetju, največ z razvažanjem računalniške opreme po Sloveniji. Z računalniki se v nadaljnjem življenju ne bi rad ukvarjal.

Fotra nimam več. Ponesrečil se je v prometni nesreči, ko mi je bilo tri leta. Spomnim se samo pogrebcev. Po pogrebu me je za tri mesece k sebi vzela stara mama s podeželja.«

Izpoved št. 2. Tjašina:

»Oče je direktor državnega podjetja, mama uslužbenka. Ne živimo slabo, na veliki nogi tudi ne. Mama sama gospodinji in nima niti likarice, kaj šele ženske za pospravljanje.

Pa saj to te prav nič ne zanima!«

Napol sta ležala, napol slonela drug na drugem, besede pa so kar same tekle naprej. O vsem. Zdelo se jima je, da bi se lahko pogovarjala vse življenje, pa se še ne bi naveličala drug drugega.

Vmes pa sta srknila še nekaj kozarčkov.

»Ženska, ki se da dol prvi večer s fantom, po starem rimskem pravu ne velja veliko,« je pripomnila Tina III., ki ljubosumja očitno še vedno ni prebolela.

Medtem ko so si sošolci zdravili mačka s poceni pivom – amstel je stal v našem denarju samo dvest, heinien pa tristo tolarjev – sta se Tjaša in Matej osvežila z ledeno mrzlo mineralno vodo.

Recept, kako tudi postaneš model.

Piješ manj kot drugi, si prijazen do vseh, prenašaš vse fore svoje trenutne Ijubezni. Pripis! Recept velja do trenutka, dokler ga bejba ne skensla.

»Čupo! Upam, da se boš vsaj na Krfu vmil med našo bando, ga je potrepljal po rami James. »Ali nisi rekel, da ga bomo tako žurali, da bomo prišli na prvo stran atenskih časnikov?!« 

»Ves čas sem računala samo nate,« mu je ob sončnem zahodu v naročje načrtno padla Marjetka. »Svojo nedolžnost sem hranila samo zate, samo zate, dragi moj Mateos.« 

Matej ni niti trznil.

S Tjašo sta se umaknila k ograji in se obrnila proč od skupine. Videti je bilo, kot bi postala samotni otok sredi razburkanega morja.

V Patras so prispeli šele ob devetih zvečer. V mestecu ob obali so se prav tedaj začele prižigati lučke. Tisoč luči, vmes pa palme, kockaste hiše, ognjeno rdeče nebo.

lzkrcavanje tovornjakov in avtobusov je trajalo poldrugo uro. Vsi so bili že nestrpni. Bodo sploh kdaj prišli do obljubljenega otoka ali pa jim bo ves maturantski izlet minil na tej dolgočasni ladji?

»Na Krf pridemo okoli polnoči. Pazite, da ne boste zaspali. Kdor zaspi, se lahko po pomoti z ladjo odpelje nazaj v Trst, jih je opozarjal vodič.

Matej je med plovbo od Patrasa do Krfa odpeljal Tjašo v kazino.

»Opa! Pa si res poln keša! Ali ga ni škoda?!«

»Samo srečo bi rad poskusil. Pravijo, da ima tisti, ki nima sreče v ljubezni, srečo pri igri. Na, tu imaš kovanec, pa ga vrzi v avtomat!«

V velikem plastičnem kozarcu ji je prinesel petdeset kovancev po sto drahem.

»Uf, ti si pa model!« se mu je zasmejala.

Kovance sta metala v odprtino več kot pol ure, vrtela ročico ob strani avtomata, številke pa so se kar vrtele in vrtele, noro vrtele ... A nikdar ujele.

»Kaže, da bom moral matki telefonirati, da mi poveča limit na Eurocardu,« je rekel Matej, ko mu je v roki ostalo samo še pet kovancev.

»Ali pa bo moral moj fotrček napisati nov potni nalog do Bruslja in nazaj,« se je zasmejala Tjaša.

Tik pred koncem so jima je sreča nasmehnila. Na avtomatu so se ustavile skupaj vse sedmice.»Juhuhu!« je poskočil Matej. »Bogata sva. Poglej, ven se je usulo več sto kovancev. Težko jih bova porabila do Krfa!«

»Vidiš, več sreče imaš v igri kot v ljubezni!« mu je odvrnila igrano žalostno. »Pa bo res tako?« Spet mu je nastavila tiste čutne ustnice.

Naslonila sta se na avtomat in se vpričo vseh v kazinoju začela poljubljati. Ko je v ustih začutil njen jeziček, se je prvi hip prestrašil. Ni bil navajen, da bi ženska dajala pobudo.

Z roko jo je začel božati po vratu, po golih ramenih, po lepih, čvrstih prsih. Kdo ve, kaj bi se zgodil, če ne bi prav v trenutku, ko ji je padel nedrček na tla, zatrobila ladijska sirena. Opa, nedrček je tokrat vendar nosila!

»Krf! Stojimo samo pol ure. Hitro vsi na avtobus!

Obema se je zazdelo, da jima je nekdo ukradel nekaj sladkega. A sta se zadržala in raje skupaj odhitela po prtljago. Tjaša je bila celo toliko prisebna, da si je spotoma nataknila nedrček.

Na obali je nastala prava frka. Vsi so vpili drug čez drugega.

Usuli so se za domačinom, ki je imal v rokah tablo z napisom hotela, v katerem se stanovali.

»Živijo! Ko se namestimo, pridem pote!« ji je zaklical.

»Kako, ali ne bova skupaj v hotelu?«

»V hotelu ja, v sobi pa ne. Cimra bova z Jamesom. Ne sekiraj se, James bo tako in tako vse noči samo žural« 

»Kul, čakala ta bom. V sobi sem skupaj s sošolko Katjo, za katero pa pravijo, da je lezbijka. Menda me ne boš prepustil njej!« je zaljubljeno zavila oči.

Matej je namig dobro razumel. Te presnete bejbe! Bolj so podjetne kot fantje. Če bo šlo tako naprej, jo bo težko obvladoval.

V avtobusu so stari žurerji spet oživeli. Videti je bilo podobno kot od Ljubljane do Trsta, s to razliko, da je zagoreli šofer – kljub nočni uri – ves čas tudi sam navijal glasbo in bobnal s prsti po volanu.

Temperamentni Grk je bil pravo nasprotje zadrtega močvirnika.

Vožnja do hotela je trajala le dvajset minut. V recepciji so jim na hitro razdelili ključe in že sta po dva in dva dobila svojo sobico.

To bi bil lahek opis za šolsko nalogo!

Mini sobica za dva. Ozek hodnik, kopalnica s starim tušem, dve postelji brez posteljnine, dve nočni omarici iz oreha, veliko ogledalo z razpoko na sredini. Na stropu velikanski ventilator.

»Kje pa je klima naprava?!« se je sesedel James na posteljo kot kup nesreče. Ali ni pisalo v prospektu, da ima ves hotel Potamaki v sobah klima naprave?! Hudičevo vroče je. In to sredi noči. Kakšno bo šele jutri opoldne!«

»O klimi lahko samo sanjaš,« mu je odvrnil Matej. »Za petsto mark ne moreš dobiti več. Pa saj ne bova veliko v sobi. Glavno je, da lahko tu in tam daš glavo na blazino.« James je skočil do stikala in ga teatralično prižgal.»Huhuhu, ventilator deluje!«

Pod stropom se je začela v zelo počasnem ritmu obračati velika vetrnica. Bila je videti kot stara gospa na večernem sprehodu.

»Moja je postelja pri vratih, tvoja pa pri oknu.«

»Kako, ali ne boš pripeljal sem Tjaše? Lahko bi seksali v troje. Njen frajer mi je pravil, da seksa kot zmaj,« je brez ovinkov dejal James.

Matej ga je ošvrknil s strupenim pogledom in stisnil ustnice.

»No, no, saj nisem mislil tako. Delaj z njo, kar hočeš. Sam. Pa tudi njen frajer mi ni ničesar pripovedoval o njej. Ga sploh ne poznam. Vem samo to, da jo je včasih prišel čakat pred šolo, potem pa sta se menda razšla. Saj se tako reče, kajne? Razšla! In zdaj je na ladji po hitrem postopku padla tebi v objem.«

Matej je jezno zaškrtal z zobmi kot kak amaterski igralec na vaškem odru.

»Okej, okej, že molčim. In ne bom te oviral. Če jo bos hotel spedenati tukaj, pa pod oknom zažvigaj. Saj več, kako gredo otroci Pireja. No, ali pa kakšno drugo grško po slovensko. Čao, stari, jaz grem žuratl Na ladji smo se zmenili z bando, da ponoči ne bomo spali. Sori, nate nismo računali. Mi bomo dobili kaj svežega. Čao!«

ln že ga ni bilo več.

Matej se je oblečen ulegel na posteljo in se zagledal v ventilator, ki je počasi drsel naokrog. Zdaj je sam. Sam po vsem svetu. Daleč stran od matke in nekaj sob stran od Tjaše. Če ga ona ne sprejme k sebi, bo sam na vsem vesoljnem planetu. Z roko je segel do potovalke in iz stranskega žepa izvlekel prenosni telefon. Mami je obljubil, da se ji bo, ko bodo prispeli v Grčijo, javil. Če nič drugega, ji bo poslal vsaj mesič.

Zatem se je spet zastrmel v strop in nemo opazoval vetrnico.

Počakal bo še pet, deset, petnajst minut, da se bodo drugi odpravili v diskača. Potem bo stopil dol in vprašal receptorja, v kateri sobi spi Tjaša.

Naenkrat je na mobitelu zapiskalo.

27/08:New

MAMI-GSM

27/08/99 00.55

Hvala za sporočilo. Zdaj tudi ti mirno zaspi. Rada bi ti povedala samo to, da sem na natečaju uspela. Gotovo bos tudi ti presrečen.

Poljub — tvoja mami!

Bil je tako vesel, da je od veselja poljubil kar prenosni telefon.

»Ful dobro! Uspelo ji je! To bo keša!«

Čeprav s podrobnostmi ni bil seznanjen, je vedel, da gre za veliko stvar. Mednarodni urad za pomoč državam, ki so čakale na vstop v EU, je namenil Sloveniji večja sredstva za boljšo računalniško opremo osnovnih in srednjih šol. Bruseljski urad je razpisal natečaj za najboljšega ponudnika. In to naj bi bilo za vso Slovenijo prav mamino podjetje EU Computers!

Skočil je pokonci in stekel v recepcijo. To veliko novico mora povedati Tjaši. Zagotovo je bo vesela.

»Plis! V kateri sobi pa spi gospodična … gospodična Tjaša Vrhovec?« je v polomljeni angleščini vprašal receptorja. »Zdi se mi, da v sobi 303.«

»Tjaša Vrhovec ne spi, ampak čaka nate …« se je od zadaj, še preden je receptor doumel, kaj ga sprašuje, pojavilo dekle v kratkih hlačah in v rožnatem nedrčku. Na nogah je imela le plastične opanke. Z vročimi rokami ga je objela okoli vratu in mu zašepetala v uho: »Ne mi dihat za ovratnik. To sovražim … če to dela oseba istega spola.«

»Se greva kopat?« mu je predlagala potem, ko sta se naužila sladkosti francoskega poljuba.

»Valda!« ji je odvrnil. Za trenutek je pomislil, kam bi šla, potem pa predlagal: »Pojdiva kam na samoto.«

»Kul, samo ne predaleč! Saj vidiš, kako je še sredi noči vroče!«

Zunaj, pred hotelom, je bilo živahno kot ob devetih zvečer. Na terasi je igral ansambel, na ducate parov je plesalo, po ulici so se sprehajali zaljubljeni pari, na vsakih nekaj metrov so vabili v lokale in restavracije.

»Plis, oprostite, ali v Grčiji nikoli ne spite?« je hudomušno pogledal receptorja.

»Poleti nikoli. Naspimo se za božič,« mu je odvrnil.

»Zakaj pa je razobešenih toliko zastav?« ni mogel razumeti. Na vsakem koraku je visela tako v mestu kot izven naselja grška zastava.

»Praznujemo. Vsak dan kaj praznujemo. Predvčerajšnjim je bil praznik oliv, včeraj praznik starega vina, jutri bo ribiški praznik … Sami prazniki.«

»In do kdaj traja ponoči – takle žur?«

»Do jutra. Potem pa začnemo znova. Sploh ne odnehamo. In če želite doživeti zeleno krfsko noč, potem vzemite skuter!« mu je receptor v očeh prebral vročo željo.

»Aha skuter! Da se ga sposoditi. Kul!« je takoj razumel Matej. Res so še sredi noči brenčali po mestu gor in dol kot čmrlji. In res je bilo videti, da se z motorčki ne prevažajo samo domačini.

»So čisto poceni. Za eno noč toliko kot pivo.«

V naslednjem trenutku sta že sedela na skuterju. Matej spredaj, Tjaša pa zadaj. In že sta drvela v noč.

»Kam naj te zapeljem?« ji je previdno zaklical.

»Ne vem, ti si moj vodnik!« mu je odvrnila.

Privil je plin tako močno, da bi jo kmalu stresel na tla. Oklenila se ga je še močneje. Tako močno se ga je držala za pas, da mu je začelo srce noro utripati, vsa kri pa mu je planila v glavo. Pa ne samo v glavo. V kratkih hlačah mu je naenkrat začela močno naraščati tudi njegova moškost.

To ga je tako vznemirilo, da je zgubil glavo. Kot nor je začel divjati med pomarančnimi nasadi sem ter tja, noro sekati ovinke ter se nagibati na stran kot na dirkah.

Nazadnje sta se le ustavila.

Kdo ve, kje sta bila. Morda niti ne daleč od hotela, a stran od mesta, proč od vasi.

Na nebu je svetila le velika rumena luna, valovi so se svetili v srebrni svetlobi, pesek na obali se je lesketal kot pološčen.

Skuter je postavil na stojalo in Tjaši podal roko.

»In zdaj, ljuba moja južna zvezda, te povabim na nočno kopanje v najbolj srebrno morje na svetu!«

»No, pa so rekli, da si pesnik! V resnici si samo reklamni zastopnik za otok Krf!« se mu je zasmejala in kar sama odvrgla nedrček. V mesečini so se zasvetile njene napete in lepo ogorele prsi. Mateju se je zdela kot nimfa iz morja.

»Tudi jaz sem naturist!« je vzkliknil in vrgel s sebe majico in kratke hlače. Ko je obstal sredi plaže gol, kot ga je rodila mati, ga je naenkrat postalo sram. Čeprav ju ni videl nihče, ga je oblila po obrazu rdečica, da se je še luna namuznila. »Kaj čakaš, skoči z menoj v morje!« je zaklical dekletu in se z rokami naprej v skoku pognal v morje.

Tjaša ni oklevala niti sekunde. Videti je bilo, kot da čaka samo na ta trenutek. S spretnim gibom telesa je v hipu spravila s sebe še vse tisto, v kar je bila oblečena, in v naslednjem trenutku je že skočila za njim. Tudi sama povsem gola. Kot prava boginja morskih pen.

Matej je najprej odplaval sam stran od obale. Hotel ji je pokazati, kako odličen plavalec je. Ko pa je videl, da Tjaša plava za njim, morje pa je bilo na tistem mestu že povsem temno, se je obrnil in zaklical:

»Pazi! Nevarno je!«

Srečala sta se dobrih trideset metrov stran od obale, v globoki vodi. Morje je bilo tako toplo, da se je obema zdelo, kot bi se kopala v vroči kopeli.

Ko jo je dosegel z rokami, jo je skušal objeti. Ona pa je bila prepričana, da jo je hotel potopiti, zato je planila nanj z obema rokama in mu potunkala glavo pod vodo.

»Uf, nesramnica!« se je razjezil, ko je po dobri minuti le pomolil glavo iz vode, oči pa so ga pekle od soli. »Tole mi boš plačala!«

Z vsemi močmi se je pognal za njo. Njeno telo se je pod vodo svetilo kot posrebreno. Res je imela čudovito telo: dolgo kot jegulja, polno in lepo oblikovano kot kip, vabljivo kot morske dišave.

Le s težavo jo je ujel, pod vodo pa jo je spravil le za nekaj sekund. Bila je gibčna kot kača. Ko se je z rokami dotaknil njenega telesa, je čisto ponorel. Tudi Tjaša je zgubila vso razsodnost. Več kot deset minut sta se sredi pen dotikala, lovila, ljubkovala …

Bilo je videti, kot bi se srečala sam bog morja in boginja morskih pen v najbolj srečnem kotičku vesolja.

Ko sta se naveličala igre v morju, sta odplavala proti peščeni obali kot zaljubljena delfina. Tisto, kar je sledilo na pesku je bil samo logični podaljšek.

Ulegla sta se na pesek in se brez besed predala drug drugemu. Dišala sta po soli, na mokrih telesih so se v mesečini svetili svetli kamenčki, njune roke in noge so se prepletle, kot bi se lovke dveh hobotnic spojile v eno samo mrežo.

Ko je prodrl vanjo, je Tjaša potiho zakričala. Ni bilo prvič, bilo pa je nekam drugače, nadčloveško, skoraj božansko. Čutila nista več nobene teže. Njuni goli telesi sta zaplavali daleč nad krošnje pomarančevcev, pobožali so ju lunini žarki, sprejelo ju je vesolje.

Še dolgo potem sta negibno ležala v pesku in strmela v zvezde. In zatem – ne da bi opazila, kdaj – sta utrujena od sladkosti trenutka oba zaspala. Ko se je dvignilo sonce izza morja, so prvi jutranji žarki na pesku najprej poljubili prav njuni goli telesi.

»Sem samo sanjala ali je bilo res?« se je Tjaša prva zbudila iz omotice.

»Nisi sanjala,« jo je stisnil k sebi Matej. »Vse je bila resnica. Najina resnica.«

Vračala sta se počasi. Nad morjem so krožili veliki beli galebi, v daljavi so piskale ladje, nad zelenim otokom se je prebujalo novo zlato jutro.

Najprej jo je peljal na pijačo, nato pa jo je pospremil v sobo.

»Pa si res drugačen. Pravi model!« mu je rekla presenečeno. »Drugi gredo potem kar takoj naprej …«

Ko je prišel v svojo sobo, Jamesa še ni bilo. Če bi bil tam on, bi njemu povedal, kako lepo noč je preživel s Tjašo, ker pa ga ni bilo, je ves presrečen poklical mami.

»Mami, živijo, Matej tukaj! Moram ti povedati veselo novico: zaljubil sem se!«

»Kako? V koga pa? Saj prej nisi imel punce …«

»Mami, celo ti tega ne veš! Na Krf smo šli samo zato, ker sem zvedel, da gre sem dol tudi Tjaša. Ja, tista svetlolaska iz 3. c. Odlična dijakinja, ja! A kje je zdaj šola! Veš, doživela sva nekaj tako lepega, da ti ne morem povedati!«

»Sta bila skupaj v disku …?«

»Ah, kje pa! Tja hodijo otroci brez domišljije. Veš, res je ful dobra punca. Kajne, da si tudi ti srečna z menoj?«

»Sem … toda … Čakaj, rada bi ti povedala, kako se je izteklo z natečajem … Ali te jaz pokličem nazaj? No, saj je vseeno, saj itak jaz plačujem vse račune. Se pravi … Včeraj sem dobila pošto z ministrstva za znanost in tehnologijo, naj se čim prej oglasim …«

Ni je poslušal. Razumel je samo to, da je dala med vsemi najbolj ugodno ponudbo, verjetno pa je tehtnico na njeno stran nagnil tudi državni sekretar Emil Kranjc, ki jo je dva dni pred tem peljal na večerjo.

»No, potem pa razumeš tudi mene! O, mami, ko bi ti vedela, kako sem srečen! Res je iber! Sploh mi ni do spanja. O, mami!«

Ni bilo običajno, a tokrat se je vendarle zgodilo: telefonsko zvezo je prekinila – matka!«

Matej se je zleknil na hrbet čez obe postelji. Kar nekj deklet je že srečal v življenju, a res mu nikdar ni bilo tako lepo kot s Tjašo.

Ko so se zatem privlekli domov totalka nabasani sošolci, se jim je umaknil. Ni prenesel, da so rigali, se neumno hihitali in se pogovarjali samo o tem, koliko je kdo popil in kdo je s katero seksal.

Ker je čutil, da nekaj podobnega kot sam doživlja tudi Tjaša, se je odpravil v sobo 303, da bi jo rešil pred sošolko.

Komaj je potrkal, mu je skočila v objem.

»Ne morem spati! Čakala sem te. Prosim, odpelji me stran!«

Ves dan sta preživela na sprehodu po otoku. Čeprav je bilo vroče kot v peklu, sta se ves dan sprehajala, naslonjena drug na drugega. Od lokala do lokala, od trgovinice do trgovinice. Bila sta srečna, da lahko ob sebi čutita drug drugega.

Pozno popoldne sta spet zajahala skuter, ki ju je čakal pred hotelom, in se odpeljala kopat. Svojega zalivčka nista več našla. Videti je bilo, kot bi se jima prikazal samo za eno noč, potem pa se za vedno skril v sanje.

Tokrat sta se ustavila bližje mestu, na prostrani peščeni plaži.

Spet sta se kopala, spet sta sanjarila z odprtimi očmi.

Sošolcem sta se pridružila le občasno, največ pa so žurali sami.

Predzadnji dan se je zgodilo, da so jima ponagajali z ne preveč izvirno foro.

Ko sta brez obleke prilezla iz vode, je v bližnjem grmovju nekaj zašelestelo.

»Uhuhu, jaz sem veliki grški bog Zeus, ki deli pravico na nebu in zemlji!« je z globokim moškim glasom zaklical Matejev sošolec Jan.

»In jaz sem bog morja, imenovan Neptun,« je dodal James z druge strani plaže.

»Barabe, prišli so naju zalezovat! Folk, vse, kar je prav!« se je razjezil Matej.

»Plis, hitro mi podaj obleko!« si je Tjaša zakrila z eno roko prsi, z drugo pa mednožje.

Matej je skočil do roba plaže, a obleke ni bilo nikjer več.

»Obleko so vzeli bogovi zase!« je zaklical tisti, ki se je predstavljal za Zeusa. »To je za kazen, ker nista ves čas žurala z nami. Zato bosta dobila obleko v sobi 303! Nedopustno je, da sta bila celo na skupnem partiju Druge gimnazije samo dve uri,« je povedal drugi glas, potem pa je bilo slišati samo še hitro odhajajoče korake. Matej je zapihal kot ranjen ris.

»Šit! Tole mi bodo plačali, barabe!«

»Kaj pa bova naredila?!« je šlo Tjaši skoraj na jok. »Ne morem v hotel takale … brez obleke.« Zadrgetala je po vsem telesu.

»Nič, obema bom kupil nekaj novega. Samo da pridem do keša.«

»A nag ne boš mogle do trga,« se je zbala zanj. »Prinesi mi, plis, samo kratke hlače in majico.«

Premišljeval je, kako naj pride do hotela in svoje denarnice.

Na začetku vasice je zagledal ulični drog, na njem pa zastavo. Veliko grško zastavo.

Na hitro je splezal po drogu navzgor. Na srečo domačinov ni bilo v bližini, drog pa tudi ni bil tako visok.

Ko je skočil na tla, z zastavo v roki, ga je spodaj nekdo pričakal. Majhen ščetinast kuže, ki se je drl kot odtrgan. Ni bil samo navaden mešanec, ampak pravi zmešanec. Očitno je bil domačin. In kot domačin je vedel, da Matej zastave ne sme vzeti z droga.

»Hej, ščene, kako pa ti je ime? Si Zorba ali Potamaku?«

Psiček je kot obseden bevskal naprej.

»Zgini, da te ne vidim!«

Kužek je lajal še bolj srdito.

Da bi ga zmedel, se je v loku podal nazaj k obali, tja, kjer je v grmovju čakala Tjaša.

»Vidiš, takole se je začel širiti raj!« ji je zaklical. »Najprej je bil Adam, iz Adamovega rebra je nastala Eva, potem pa jima je bog poslal še psička z imenom Uzo!«

Ko je izrekel to ime, je psiček naenkrat utihnil.

»Kako pa veš, kako mu je ime? In kje si ga dobil?«

»Nikjer ga nisem – dobil! Kar sam je prišel. Me prav zanima, kaj bo naredil, ko si bom zdajle zastavo ovil okoli pasu.«

To je tudi storil. Psiček je imel očitno v sebi deveti čut, da se tega ne sme delati. Začel je tako silovito lajati, kot bi ga kdo navil.

»Uzo! Ne bodi, no, tako jezen na Mateja! Nič hudega ti ni storil. Zastavo bo vrnil, samo da dobi obleko. Nisi jezen na pravega. Kje pa si bil prej, ko so nama mulci ukradli obleko? Vidiš, Uzo, lajati bi moral nanje, ne pa na naju!«

Uzo je izpod kosmatih obrvi začudeno pogledal Tjašo, potem pa nekaj bevsknil, kot bi hotel reči, da mu je žal, ter se ves krotek usedel poleg nje na tla.

Želel se ji je opravičiti tako, da jo je hotel oblizniti z dolgim rdečim jezičkom po goli koži.

»O, pa ne!« se mu je uprla Tjaša. »Ljubkuje me lahko samo Matej. Ti pa si lahko samo najin čuvaj. Kul?«

»Kul« Uzo ni razumel, ostal pa je ob Tjaši, popolnoma miren. »Dobro, kar nate naj pazi. Boš vsaj slišala, če se ti bo kdo želel približati. Čao!«

In tako sta Tjaša in Uzo sredi rajske lepote ostala sama.

Matej se je, ovit v zastavo, podal v hotel. Nekateri so ga začudeno pogledali, češ, za kateri nogometni klub navija, večje pozornosti pa ni vzbudil niti pri receptorju. Tako je brez težav prišel do svoje sobe, pa tudi Tjašina je bil odprta, in ji je tako lahko odnesel kar dvoje kratkih hlač in majico. Seveda se je pred tem tudi sam oblekel.

Ko se je vrnil na plažo, bi ga Uzo kmalu raztrgal.

»Ni te spoznal, ko pa si zdaj oblečen v hlače,« se mu je smejala Tjaša. »Uzo, prostor!« Spet jo je ubogal na prvo besedo.

»Vidiš, da imaš nad njim čarobno moč.«

»Kaj pa bova zdaj z njim?« sta se vprašala oba, ko jima je psiček sledil prav do hotela.

»Nič, posvojila ga bova. Saj sem ti rekel, da se najin raj širi. Pravzaprav, dajva ga na preizkušnjo. Če naju bo poznal tudi jutri, ga bova vzela s seboj na ladjo, če pa se bo potepel, tudi prav.«

»In kako bova vrnila dobrim sošolcem?«

»Ja, valda! Imam že pripravljeno. Obema, ki sta bila glavna pri kraji obleke, bom dal v potovalko težak kamen. Če ne prej, se bosta vsaj doma spomnila, da se kaj takega vendarle ne dela …«

Naslednjega večera je velika ladja spet pristala na Krfu. Pripeljala je drugo skupino turistov, naložila pa vse maturante. Tokrat so bili spet vsi sošolci v polni formi. Ni ga bilo, ki ne bi bil za slovo pribit.

»Ste vsi?« je skakal vodič od skupine do skupine kot obseden.

»Povejte, če morda manjka vaš prijatelj ali prijateljica. Sami se najbolje poznate med seboj. Ko ladja odpluje, sta za teden dni pečeni!«

Manjkal ni nihče. Bilo jih je celo več! Tjaša je imela v pleteni košarici pod zastavo skritega psička Uza. Ni in ni je hotel zapustiti, pa sta ga vzela s seboj. Na Mateja se je začuda potem takoj navezal.

»Jaz imam kitaro, ti pa psička,« se ji je režal. »Vsak svoj kos pomembne prtljage.«

Psiček Uzo se je na ladji ves čas vedel zelo ponižno. Videti je bilo, kot da komajda čaka, da z nekom odide z otoka.

Na svidenje, Krf, na svidenje, otok najinih sanj!« sta pomahala v pozdrav galebom, ko je ladja zaplula na odrto morje.

Matej je Tjašo ves čas držal z roko čez ramo, ona pa ga je objemala prek pasu. Oba sta čutila, da je bilo to njuno najlepše poletje. Poletje, ki se ne bo nikoli več ponovilo …

Ljubljana.

Siva Ljubljana.

Ko so se vrnili, jih je pričakala z meglo. S pravo jesensko meglo. Čisti šit!

Jesenska scena.

Ko so prfoksi začeli pri pouku pri vsakem predmetu težiti, da morajo za maturo ponoviti vso snov vseh letnikov za nazaj, se je James nekega dne razjezil in zavpil:

»Banda, čas je, da začnemo pripravljati spored za zadnji skupni žur v Cankarju!«

Nihče ga ni jemal resno.

»Moramo pripraviti nekaj izvirnega, drugačnega, takšnega, da bo ves Cankar padel dol!« je nadaljeval. Toliko so zdaj že vedeli, da bodo imeli maturantski program in ples v Cankarjevem domu. Tisti, ki so ga imeli pred tem v Križankah, so bili hudo razočarani, saj je bilo videti kot balkanski žur s čevapčiči.

»Kreten! Ravno mi bomo izvirni, se mi zdi, ja!« je porekala Tina III., ki je bila vedno v opoziciji. »Še na maturantcu nismo utegnili pripraviti dobrega partija, ga bomo pa v Ljubljani!«

»Plis, mir! Boste videli, da nam bo še trda predla,« je nadaljeval James. »Kot predsednik razredne skupnosti …«

»Pusti ta jajca pri miru! Če ne boš dal še za en pir, grem domov!« je menil Peter Veliki.

»Folk, počakajte! Danes se moramo zmeniti!« je vztrajal James.

»Še najbolj bomo izvirni, če ne bomo pripravili nobenega programa. Ravnatelj bi zagotovo padel dol, folk pa tudi. Prišli bi na oder in dejali: 'Mi pa nimamo nič za vas. Prosimo za najbolj buren aplavz, ker smo najbolj izvirni!'«

»Hahaha, dajmo se smejat, da ne bo vic propadel!« se je kislo nasmehnil Miran.

»Se pravi, vsi smo za video!« je povzel besedo James. »Moj stari pozna nekoga z RTV-ja, ki popoldne doma fuša. Za skromen keš bi nas vse posnel s pravo filmsko kamero, ne elektronsko. Elektronska ni kakovostna, sčasoma slika zbledi, film pa je večen.«

»Spet nakladaš!« ga je zavrnila Tina III. »Moj stari je bil z najnovejšo elektronsko kamero na fotosafariju in domov prinesel take fotke, da smo vsi padli dol. Lev je stokrat bolj živ na televiziji kot v resnici.«

»Koza, ti se pa prav spoznaš na leve!« jo je ustavila Mirjam.

»Mir, banda, takole ne bomo nikamor prišli. Še en pir, prosim! A naj bo mrzel, tale je bil mlačen kot scavnica!«

Po vsakem požirku so bili bolj zgovorni, in manj demokratični.

Psiho je težil, a je imel prav.

Reba bi bilo pripraviti študijo o vplivu piva na demokracijo. Pivska esenca je obratno sorazmerna z demokracijo. Iz tega sledi, da bi morali vsi na dan popiti vsaj pet piv, če bi hoteli popolno demokracijo, ki je v bistvu totalna anarhija.

»Če bo šlo takole naprej, bom odstopil!« je zagrozil predsednik razredne skupnosti. »Vi ste nepoboljšljiva banda. Pravite, da bi šli na pijačo in se tam zmenili, na pijači pa me nočete poslušati!«

»Pa odstopi! Svet se zaradi tebe ne bo podrl.«

»Samo za biznis mu gre. Nagovoril ga je stari, to bo!«

»Šit, kakšen nakladač!«

Besede so predsednika tako prizadele, da se je umaknil v kot in si pivo natočil do vrha kozarca. Namesto, da bi se še ukvarjali s sošolci, se je zagledal v zlatorumene pene, kako so se prelivale druga v drugo, izginjale in spet nastajale, nazadnje pa se utopile v rumeni tekočini.

»Domov moram!« je povedala Mirjam. »Če prav razumem, se je sestanek že zdavnaj končal.«

»Pozna se, da ni Mateja. Če ne bi bilo Mateja, niti na maturantca ne bi šli. Govoriti bo treba z Matejem.«

V pol ure so se razšli, le Peter Veliki je še ostal tam, sam v zakajenem kotu. Ko pa je videl prihajati v bife profesorja za zgodovino, se mu je umaknil. Nikakor ni mogel prenesti, da bi v istem lokalu pila skupaj. Prfoksi so prihajali sem največkrat na dva deci mineralne samo zato, da so lahko v miru pokadili težko zasluženo cigareto. Na šoli je bilo namreč kajenje prepovedano za vse: dijake in profesorje.

NA OBMOČJU ŠOLE NE KADIMO.

Taka tabla je namreč visela na pročelju gimnazije. Človek bi še razumel, da preganjajo dijake, ampak da je zakon preganjal tudi profesorje, to je bil pa že pravi absurd. Tako je menila tudi profesorica Andreja, matematkarica.

Absurd ali nesmisel. Ko nekaj pripelješ na rob in se več ne vidi pametnega konca.

Prva velika skupna jesenska scena je tako propadla. In nikomur ni bilo žal zato. Tudi Jamesu ne. Pač v Cankarju ne bodo imeli nobenega programa.

Čas pa je tekel naprej tristo na uro. S pomočjo pregovorov in tudi sem, kar tako, brezveze.

Oktober je dober.

Nekega sončnega dne je na šoli nastala panika. V 4. c se je med uro filozofije znašel mladenič, oblečen v oguljene kavbojke. Ni bil dijak, pa tudi drugače je bil videti iz drugega osončja.

»Oprostite, sem iz cvetličarne Orhideja. Rad bi oddal tole vrtnico. Je za gospodično Tjašo iz 4. c. Saj sem prišel prav, ali ne?«

Ves razred je ostrmel, takoj pa planil v krohot.

»Prav, prav, kar tjale položite, na prvo klop!« je skušal biti prijazen Psiho. Bil je ravno sredi predavanja o negativnih vplivih Freudove teorije.

»Oprostite, toda naročeno mi je bilo, da moram vrtnico gospodični Tjaši izročiti osebno …«

»No, pa ji dajte!« je postajal Psiho nestrpen. »In ne motite učnega procesa!«

Tjaša je vstala in sprejela vrtnico, rdeča v obraz kot rak.

»Poglej, poglej, tole bo pa Matej!« so se spogledali sošolci. »Ta pa je model!«

»Mir, tišina!« jih je komajda pomiril Psiho, nato pa resno dodal: »In da se to ne zgodi nikoli več! To je šola, ne pa kavarna. Sva se razumela, Tjaša?«

Tjaša je sklonila glavo in odšla v klop.

Ker je bila tak za 4. c kot za 4. f zadnja šolska ura, se je takoj razvedelo, kaj se je zgodilo v c-razredu.

Matej bi kmalu padel dol. Vrtnica namreč ni bila njegova!

Stisnil je zobe in se naredil, kot da ni nič. Od daleč pa je opazoval, kaj bo storila Tjaša. Bo prišla k njemu ali pa …?

Na hitro je zgrabila zvezke in knjige ter jo brez besed pobasala ven. In to pri zadnjih vratih!

Matej je počakal, da so se sošolci razšli, potem pa je počasi stopil po stopnicah navzdol. Filing ga ni razočaral. Zunaj je nekdo nekoga čakal.

Mladenič svetlih las, suh in visok, nekaj let starejši od njega. Pravilnih potez, tako rekoč lepotec brez napake. Povrhu je bil videti tako utrujen, kot bi ga v likalnici pravkar zlikali.

On čaka Tjašo, koga pa drugega! Vrtnica zmeraj nekaj pomeni!

»Oprostite, ali koga čakate?« ga je kar pognalo do njega.

Svetlolasec se je zmedel.

»Plis? Prosim? Želite?«

»Čakaš Tjašo?« je udaril naravnost. Kar tikal ga je. Najraje pa bi ga brez besed usekal po nosu.

»Kako pa veste?!« je bil začuden. »Ali se mi pozna na obrazu?«

Matej si je mislil: ne pozna se ti še, ampak kmalu se ti bo. Najraje bi ga tako mahnil, da bi se takoj krvavo useknil!

»Tjaše še ne bo. Ima še dve uri … Počakati bo treba do treh!«

»No ja, jo bom pa počakal. Veste, sem njen bratranec. Pravkar sem priletel iz Stockholma. Nisva se videla tri leta …«

»Poznam take fore!« si je zamrmral Matej skozi zobe in jezno odšel.

Tjaše tistega dneva nalašč ni poklical po telefonu. Tudi ona ga začuda ni. Šele v soboto zjutraj je od nje dobil mesič.

19/10:New

TJASA-GSM

19/10/1999 10.22

Zivijo, kje si? Nic se ne javis, pogresam te. Poklici me, greva v Hombreja. P&P-tvoja Tjasa.

Čeprav ga je ljubosumje žrlo, da bi kmalu požrl sam sebe, ji namenoma ni ničesar rekel. Celo več! Načrtno je počakal, da bi mu sama povedala vse o svojem »bratrancu s Švedske«.

A mu ni povedala ničesar.

Sam pa je bil tudi trmast, da je ni vprašal o njem. Žurala sta kljub temu v redu, le pogovor je bil bolj površinski.

In to se jima je vleklo kar dober mesec.

V novembru se je šola že toliko brala, da je sklicala roditeljski sestanek. Na začetku šolskega leta je bilo sicer rečeno, da jih bodo imeli četrti letniki najmanj vsak mesec enkrat. A jim ni zneslo. Pred veselim decembrom pa jim je vendarle uspelo.

Obveščamo vas, da bo v sredo, 26. novembra, ob 17.00 v učilnici 33 roditeljski sestanek za vse starše maturantov.

Doma je nastala panika. Seveda tudi pri Matejevi mami.

Gospa Maja, ženska zgodnih srednjih let. Vedno lepo urejena, oblečena nekoliko prekričavo, za idealno težo deset kilogramov preveč.

»Čakaj, kaj že imam v sredo? Seveda, poslovni sestanek ob devetih, ob pol desetih sem zmenjena z onim, ki mi pripelje vezne vrvice, ob dvanajstih moram biti v Mariboru, ob pol treh me počaka gospod Borin na avtocesti … Ja, morda bi pa šlo.«

»Mami, ne gre za to, ampak moraš priti. Drugače bo Psiho čisto popenil …«

»Čakaj, kdo je že Psiho?« se je zmedla mami. »Ali ni to tisti, ki uči matematiko. Ne, ne, matematiko te uči neki starejši gospod …«

»Mami, matematkarica je vendar tista mlada kokoška, ki je pravkar prišla s faksa in nima pojma o življenju.«

»Aja, aja, saj res! Nekaj si mi pravil o tem! In kdo je že tale Psiho? Kakšno čudno ime! Ali ni čisto pasje?«

Mami je vedno udarila mimo samo zato, da bi obrnila pozornost drugam in da Matej ne bi odkril, da niti ne ve, v kateri četrti letnik gimnazije hodi.

»Psiho je v redu. Uči nas filozofijo. Smo zaradi njega bom vzel filozofijo na maturi. Samo če ne bo do spomladi kaj zatežil.«

»In kako, da se je spomnil prav na sredo? Ob sredah imam najmanj časa. Na šoli bi morali vedeti, da je sreda za vsakega podjetnika najhujši dan.«

Ob petih popoldne je bilo kljub vsemu v učilnici 33 od triinosemdesetih dijakov dvainšestdeset staršev. Od vsakega po eden, prišla pa sta tudi dva para. Profesorji namreč niso včeraj padli z neba, zato so po trije razredniki organizirali roditeljske sestanke skupaj. Da je bil med razredi 4. e, 4. f, in 4. g Psiho najmočnejša osebnost, se je videlo po izbiri ure. Druga dva razrednika sta morala namreč priti samo zaradi sestanka še enkrat v šolo.

Vsi starci so se v šolskih klopeh delali, da jih zadeva blazno zanima, čeprav ni bilo človeka, ki ne bi vsakih pet minut pogledal na uro.

Najprej sta razrednika iz 4. e in 4. g prikazala film o zrelostnem izpitu, zatem pa sta še razložila, koliko točk lahko dobi maturant na maturi in kakšne možnosti ima pri izbiri predmetov.

Nato je nastopil Psiho. Bil je tako nabit z energijo – malce pa tudi s pivom – da je skakal med klopmi kot baletnik ter bolj z rokami kot z besedami prikazal, da je pred njihovimi otroci najbolj usoden trenutek v življenju.

»Matura, to je zrelostni izpit! To, da dijaki še nekaj let nazaj niso opravljali matur, je bila velika napaka šolskega resorja. Statistično je dokazano, da, odkar je matura, dijaki veliko bolje uspevajo na fakultetah, pa tudi v življenju se hitreje znajdejo. Zato vam polagam na srce, da celo šolsko leto živite s svojim sinom oziroma s svojo hčerko, mu oziroma ji pomagate, ga oziroma jo usmerjate ter na sploh maturantu stojite vsestransko ob strani. Maturant je mehko tkivo, občutljivo kot najfinejši mehanizem v uri, hkrati pa izredno hvaležno, če ga naravnate ob pravem času in če mu pomagate, da teče v pravo smer …«

Prispodobo je speljal tako dobro, da bi najraje čestital sam sebi. Več kot polovica staršev se je že med poslušanjem odločila, da bo doma otroka prijela trdo v roke.

»Glavno je, da si zapomnite tajming, kot se danes moderno reče razporeditvi časa. Tajming pa je naslednji!«

Razdelil je liste, na katerih je vse tisto, kar so povedali prej in pozneje, pisalo črno na belem.

Matura se opravlja iz petih predmetov. Obvezni so slovenščina, tuj jezik in matematika, izbirna pa sta dva.

Našteti so bili vsi predmeti, iz katerih je bilo mogoče opravljati maturo.

»Pomemben je tajming!« je ponovil Psiho. »Vse leto, od prvih septembrskih dni naprej, ponavljamo šolsko snov od prvega letnika do zdaj, hkrati pa obdelujemo tudi novo. 20. marca bomo pisali poskusno maturo. Do 5. maja mora biti izpredavana vsa letošnja snov, 13. maja pišemo esej. 24. maja bo maturantski ples, 26. maja pa je za četrte letnike zaključna konferenca. Ste si zapomnili? Bi kdo rad še kaj vprašal?«

Usula se je kopica vprašanj.

Prvo:

»Ali bo letos potrebnih osemnajst točk za vpis na ekonomsko fakulteto?«

Odgovor:

»Tega vnaprej ne moremo vedeti, ker je število točk odvisno od uspeha na drugih šolah. Bežigrajska navadno močno dvigne povprečje, zato se na to ne gre zanašati. Res pa je, da so se lani na ekonomsko fakulteto vpisali tudi tisti maturanti, ki so imeli samo šestnajst točk.«

Drugo:

»Ali je res, da je frak na maturantskem plesu v Cankarjevem domu obvezen?

Odgovor:

»Če pri tem mislite na dijake, potem vam lahko odgovorim, da ni obvezen, je pa priporočljiv.«

Tretje:

»Zakaj šolski minister ni odstopil?«

Odgovor:

»To morate vprašati njega ali pa poslance.«

Vsi starši do zadnjega so bili tisti trenutek odločeni, da bodo odslej naprej doma ob večerih samo še študirali s svojimi nadebudnežem.

»In da bomo s časom čim bolj racionalni, vam predlagam, da se zdaj porazdelimo po matičnih učilnicah, kjer bo lahko vsak posebej dobil informacije o svojem otroku,« jim je na koncu dejal Psiho.

Po desetminutnem preseljevanju v spodnje učilnice se je Matejeva matka znašla v vrsti kot deveta. Vmes se je morala na hodniku naličiti, to pa jo je stalo kar nekaj mest.

»Na šoli mislijo, da smo mi zaradi njih in ne oni zaradi nas,« se je zunaj, med čakajočimi, razvilo živahno razpravljanje.

»Takšnega prfoksa v supergah bi povsod drugod prvega dne vrgli iz šole. Le kako mora tak učiti naše otroke!«

»Na tako pomemben sestanek bi lahko prišel tudi ravnatelj! Tako pa je vse skupaj izpadlo kot branjevski krožek.«

In tako naprej in tako nazaj, do onemoglosti.

Ko je Matejeva mami prišla na vrsto, je v mislih plavala že povsem drugod. Kar na hodniku je prodala tri najmočnejše računalnike, dogovorila se je za dva poslovna sestanka ter opravila reklamacijo zvočnikov.

»In kako se piše vaša hči?« je vprašal Psiho, ko se je usedla na stol kot kup nesreče.

»Kakšna hči?!« se je zmedla. »Imam sina! Mateja.«

»Aha, Matej … Matej Ponikvar …« je improviziral Psiho. V razredu sta bila dva Mateja.

»Ne, ne, Matej Lampe!.«

»Aha!« si je prikimal Psiho, potem pa s prstom v redovalnici poiskal njegovo ime. »Hm, hm, nič kaj dobrih novic nimam za vas, gospa. Poglejte! Ocene same vse povedo: slovenščina 3 in 1, matematika 2, 1, 1, graje ni popravil, angleščina 1, 3, 2, psihologija 5,1 .. Le kaj se dogaja z vašim fantom?«

»Ali ste pogledali prav?« ni mogla verjeti.

Mladi profesor je potisnil redovalnico pred njo, rekoč:

»Če ne verjamete meni, si pa sami poglejte!«

Tudi pri drugih predmetih ocene niso bile najboljše.

Enke so se ponavljale kot na športni stavi.

»Jaz bi temu rekel alarmantno stanje,« se je globoko zamislil Psiho. »Vaš fant je drugače brihten poba, pred tablo pa večkrat samo molči. Skrajni čas je, da ga vzamete v roke!« Matejeva mami je bila čisto povožena. Počutila se je slabše, kot če bi jo kdo v podjetju ogoljufal za sto tisoč mark.

»Hm, pa res …«

»Veliko fantov se v letih pretirano vdaja alkoholu … Alkohol je huda nevarnost … Še huje pa je z drogami … No, saj ste sami videli tiste napise na šolskem zidu!«

NE BO SPRAVE BREZ TRAVE. HOPLE, NAJBOLJŠA JE KONOPLJA. O, KAKO PAŠE HAŠ.

»Pije pa ne!« se je uprla Matejeva matka. »In z mamili nima opravka.«

»Potem pa je kaj drugega … Morali boste bolj paziti nanj. Matura je pred vrati!«

»Saj sem vedela, da mu ga ne bi smela kupiti!« so se ji nabrale v očeh solze. Nad glavo se ji je prikazal rumeni megan. Obljubila mu ga je za maturo, potem pa jo je pregovoril …

Z robcem si je obrisala oči in trezno dejala:

»Zaljubljen je. Že od maturantskega izleta naprej je slepo zaljubljen.«

»Seveda so to leta, ko se mladi iščejo. Ljubezen v načelu ni nič slabega. Marsikomu lahko celo pomaga. Res pa je, da si nekateri vzamejo zanjo preveč časa in zato drugod popustijo …« Psiho se je tako zafilozofiral, da se drugi pred vrati začeli nemirno kašljati.

»Še nocoj ga bom vzela v roke. Takole ne bo šlo naprej. Maturo mora narediti. Veste, za menoj bo prevzel podjetje. Moža nimam, zato toliko bolj računam nanj.«

Zunaj ni nikogar pozdravila. Jezno je odšla po stopnicah navzdol in še na ulici je govorila kar sama s seboj:

»Mu bom že pokazala, mulcu! Samo tisto Tjašo bi vozil naokrog, zapravljal moj denar, učil pa se ne bi nič! O, naj le počaka, mu bom že pokazala!«

Do doma se je precej ohladila. Imela ga je preveč rada, da bi mu lahko naredila krivico.

Večerna družinska idila.

Redka, a nujna za take primere. Idila kot po šolski definiciji?

Idila, mirna, preprosta, vzorna domačnost brez burnih doživljajev in notranjih bojev junakov. V človeku zbuja občutje srečnega zadovoljstva. S posebno ljubeznijo slika razmerje srečnih oseb.

»Živjo, mami, kako je bilo?«

»Ah, tile vaši profesorji so malce premaknjeni. Samo pridigali bi!« Naredila se je, kot da je povsem na njegovi strani. Severjeva nagrada za najboljšo amatersko igralko ji tisti trenutek ne bi ušla.

»Mami, ne sekiraj se! Se je sklonil k njej in bi jo najraje pobožal. »Vsi moremo živeti in vsak mora opravljati svoje delo.«

Presenečeno ga je pogledala. Še nikdar ji ni rekel kaj tako odraslega. Morda pa ga jemlje površinsko. V hipu je naredila načrt.

»Kako pa kaj tista tvoja … Tjaša?«

»Kako: tista tvoja?« se je skorajda razjezil. »Reče se tvoja, in pika! Menda nisi ljubosumna nanjo!« Pogledal ji je naravnost v oči in ji rekel: »Mami, mami, prej ali slej se boš morala sprijazniti s tem, da tvoj sinko ni več majhen otrok.«

»Hm,« je požrla grenko slino in si živčno popravili pričesko. »Kako pa gre ... tej tvoji ... pravzaprav najini Tjaši v šoli? Bo naredila maturo?«

»Mami, sori, a pusti te šale in kape za drugič!« ji je rekel resno. »Vem, kaj misliš. Videla si tiste tri količke, pa si vsa paf. A Psiho ne ve, da sem že vse popravil in da mi nalašč ni hotel nihče vpisati v redovalnico tistih trojk in štiric, ki sem jih dobil zadnja dva dni.«

»Kako, vse imaš že popravljeno?« je veselo dvignila pogled.

»Vse! Vse … Razen matematike. Matematkarca pa me zafrkava v živ mozeg. Se zgodi. Drug drugemu sva zoprna. Rekla mi je, da bom pri njej lahko dobil vsakokrat za eno oceno višje, če se bom ostrigel. Pomisli, to mi je rekel vpričo celega razreda. Isto je bilo v paralelki s Frenkom. In ta butec se je samo zaradi nje ostrigel. Pomisli, ostrigel! Jaz pa se ne bom, četudi pogrnem na maturi. Naravnost v glavo me ne bo zaje…« Zadnjo besedo je požrl, čeprav je tudi matka dobro vedela, kaj ji je hotel.

»Pa ravnatelj ve, kakšna je ta … matematkarica?«

»Ve, a ji ne more do živega. Vsak teden koga pripelje k njemu. Misliš, da je ravnatelju lahko?! Tudi on je samo človek!«

Potem sta dolgo molčala. Bila sta prepričana, da jim v šoli res delajo krivico. »Veš kaj, v nedeljo povabim tebe in … Tjašo na kosilo. Gremo k Jurmanu ali bi radi kaj boljšega?«

Začudeno jo je pogledal, kaj jo je naenkrat pičilo. Doslej se je delala, kot da Tjaša ne obstaja.»Jurman bo v redu.«

Seveda je že prej rezervirala mizo, posebej za to priložnost pa si je kupila tudi novo obleko.

Tjaša je prišla na kosilo v kavbojkah in lahki bundi, obuta pa je bila, tako kot Matej, v bulerje. S seboj pa je imela vendarle nekaj posebnega – malega kužka Uza. In to na vrvici. Ker v lokal ni smel, ga je privezala zunaj za drog ulične svetilke

»Jaz sem Maja, Matejeva mami.«

»Jaz pa Tjaša. Veliko lepega sem že slišala o vas.«

»A res? Pa ne iz Matejevih ust?«

»Valda, iz Matejevih!«

Gospo Majo je »valda« močno zabodel, a ga je raje preslišala.

»Hm, pa me res zanima, kaj bi ti Matej lahko lepega povedal o meni?! Bil je vzvišena nad vsem svetom.

»No, o tem, da ste … da ste …« Besede so ji zastale v grlu. Starci mislijo, da se mladi pogovarjajo samo o njih, pa so jim toliko mar kot lanski sneg. Matej pa je iz Tjašinih oči razbral:

Ne boš me, čarovnica stara! Misliš, da če imaš dvajset let več in če si si prigrabila s prodajo računalnikov pol Slovenije, da si si s tem podredila ves svet!

Pogovori ni in ni stekel

»Pa ti gre v šoli dobro? Khm, khm, kako bi rekla, Matej je precej popustil …«

»Hm …«

Ali jo je samo zato povabila na kosilo?

Ko je Matej videl, v katero smer gre njihovo srečanje, je kar naravnost dejal:

»Mami, če bo vse posreči, se bomo s Tjašo in njenimi starši v Cankarju videli tudi na maturantskem plesu.«

»Aja …« je skušala skriti razočaranje.

»O, pa še mnogo drugega te čaka!« je nadaljeval Matej. »Treba bo kupiti novo obleko, vse od spodnjic do metuljčka. Spodobilo bi se, da bi skočila po čevlje v Gorico ali Trst. Na maturantski ples bova povabila vse najbližje družinske prijatelje, po maturi pa bova šla s Tjašo ta teden dni z letalom v Grčijo. Kul?«

Matejeva mami je srepo pogledala:

»Pomeni, da imata že vse predvideno in da mene ne potrebujete več. Razen kot finančnega ministra …« V njenem glasu je bilo čutiti hudo zagrenjenost.

Kosilo ni uspelo, pa saj je bila tako in tako samo nepotrebna ideja Matejeve matke. Starci imajo itak same nore ideje.

A življenje je teklo naprej tudi brez njih.

Druga velika scena s Švedom.

Bilo je že v drugi polovici decembra, tik pred zimskimi počitnicami.

Matej je dol udaril vse tri ure pred Psihom, k zadnji pa je vendarle šel, da mu ne bi stari preveč težil. Po uri se je z njim zapletel v daljši pogovor o maturi. Vse mu je bilo kul.

Ko je stopil na pločnik, ga je objelo praznično ozračje. Vse je bilo okrašeno, vsi so nosili v naročju darila, vsi so bili nekam dobre volje.

»En italijanček ali dva, to mi veselje da!« si je zapel v ljudskem tonu in odšel v tepece.

»Takoj ko je vstopil, je – kljub temu da je bil lokal nabito poln – zagledal tisto, kar ga je totalka podrlo.

V kotu sta namreč sedela Tjaša in Šved, tesno drug ob drugem. S hrbtom sta bila obrnjena stran.

Naenkrat sta vstala in si nazdravila. In trenutek zatem je Šved Tjašo poljubil. Na ustnice! Ona pa mu je poljub vrnila.

Celo več! Kar obvisela je na njem!

Poljub je kar trajal in trajal …

»Šit!« se je zadrl kot ranjen ris in se pognal proti njima.

»Kaj pa ti je? Kaj pa bluziš?« ga je pogledala natakarica, ki ga do tedaj ni še nikdar videla takega.

»Tjaša!« je zavpil vse iz sebe. »Da moreš biti taka – prasica!«

Skočil je k njima in jima naredil ekstra sceno. Šveda je porinil tako grobo stran od nje, da je zletel pod mizo, v Tjašin obraz pa je vrgel pijačo iz njenega kozarca.

»Matej!« je zakričala užaljeno in zbežala iz tepeceja.

»To mi boš plačal, pezde!« se je jezen pobral Šved s tal, se otresel prahu, nato pa je osramočen odšel ven. Pri vratih je zaklical: »Prej sem jo dal dol kot ti!«

»Res, njen bivši je …« je vsem gostom pritrdila natakarica.

Mateja je to totalka dotolklo.

Kot brez glave je skočil ven in v avto ter se pognal na cesto. Sto petdeset, sto osemdeset, saj ni važno. Svet je en sam blef. Tjaša ni nič boljša od drugih. Na Krfu ga je izkoriščala samo zato, ker je bil poln keša. Matka ima prav.

Norel je po cestah sem ter tja, ne da bi vedel, kaj se dogaja z njim. Bilo mu je čisto vseeno, kaj se mu zgodi. Če se zabije v nasproti vozečega ali v ograjo, se bo pa zabil.

»Tjaša je prasica! Tjaša je prasica!« je odmevalo v njegovi glavi

Sam ni videl, kako se je znašel doma. Naenkrat je stala pred njim velika omarica z zdravili. Če vzamete enega, vam bo pomagalo, če vzamete tri, je že nevarno, če pa deset, ste s tem svetom opravili za vedno …

V dlan si je natresel deset, petnajst aspirinov proti glavobolu. K vragu Tjaša, k vragu mat, k vragu svet!

Ni vredno živet! Svet je ena sama velika laž! Laže mat, lažejo mu v šoli, laže mu Tjaša. In prav Tjaša je tista kača, ki to veliko laž pooseblja v najbolj zviti obliki!

Ko se je ulegel na kavč, je hitro zgubil zavest. Pravzaprav je bilo nenavadno lepo. Vse se je umirilo, ves direndaj je utihnil, naokrog so začele hoditi same prijazne bele sence.

Nato je nastopila tema.

Dolga črna tema.

Tema.

Ko se je zbudil, je bilo okoli njega spet vse v belem. Beli zidovi, bele omarice, beli ljudje.

»Samo da si ostal živ!« ga je prijela za roke ženska v beli bluzi.

Tri dni ni hotel videti nikogar. Samo nemo je strmel v strop in se na vse kriplje trudil, da bi ugotovil, kaj je bilo vmes. A vmes je bila ena sama velika tema.

Četrtega dne je zaprosil matko, naj pokliče Tjašo.

»Tu je, vsak dan te je prišla pogledat, a si jo vedno spodil stran …«

Izpoved.

»Ne zameri, vendar res nisem kriva. Človek, ki mi je prinesel v šolo vrtnice, je resnično moj sorodnik. Mali bratranec. Živi na Švedskem, dela pri Ericssonu. Ime mu je Igor. Videla se nisva že štiri leta. Ne bodi ljubosumen nanj, nič nimam z njim. Vrtnico mi je prinesel samo zato, ker sva se v mladosti na kmetiji stare mame igrala Trnuljčico. Jaz sem bila speča princeska, on pa princ iz pravljice. Z najlepšo vrtnico z vrta pa me je prebudil iz spanja. Tisto, kar si videl v lokalu, je bilo naključje. Samo nazdravila sva si in si čestitala ob novem letu. Sam veš, da brez tebe ne znam živeti …«

»Plis, oprosti mi!« ji je rekel potiho. »Vem, da sem pretiraval …«

Ko se je vrnila iz bolnišnice, ga je čakalo dvoje presenečenj. Matka in Tjaša sta si skoraj vsak dan telefonirali, kako je z njim.

Drugo, manj prijazno, ga je čakalo v šoli.

Ukor razrednika. Ljubljana, 23. 12. 1999

Učencu Mateju Lampetu izrekamo zaradi šestih neupravičenih ur ukor razrednika podpis staršev

»Oprosti, ni šlo drugače,« se je glede božičnega darila opravičeval pomočnik ravnatelja. Matej je vedel, da je ukor posredno povezan s pretepom v tepeceju.

Prazniki so skoraj vse poravnali.

Božič so Lampetovi praznovali v troje. Gospa Maja se je še posebej izkazala z darilom, ki ga je dala Tjaši. Božiček ji je namreč pod drevo položil kar zlato zapestnico.

»Ampak gospa Maja, preveč me razvajate!«

»Zdaj si tudi ti naša, Tjaša. Zdi se mi, da si mi v teh štirinajstih dneh, kolikor se poznava, postala hčerka. Življenje mi ni naklonilo hčerke, sem jo pa dobila zdaj.«

Komaj so se vrnili k pouku, že so se začele resne priprave na maturantca v Cankarju.

Bili so med zadnjimi, ki so februarja začeli s plesnimi vajami.

Vaje za četvorki so imeli pri Urški. Osemkrat po dve uri. Sedemdeset mark na osebo.

Tjaša in Matej sta se dogovorila, da bosta v Cankarju seveda plesala skupaj. Nekatera dekleta so pripeljala fante z drugih šol, nekateri fantje so zaprosili za pomoč svoje sestre, največ pa jih je bilo sparjenih kar med seboj, sošolec s sošolko.

O, šit! Na plesnih se je znova pojavil Tjašin bratranec Igor. Tjaša se je naredila, kot da ga ni, Matej pa je spremljal vsak njegov gib. Pravzaprav ni bil sam, ampak sta se znašla med njimi kar dva tujca. Na videz sta si bila precej podobna. In med seboj sta se dobro poznala.

»Najprej zaprosite plesalke! Glejte, takole je treba to narediti! Pridete do nje, se ji priklonite in jo pod roko peljete na plesišče. Ste že kdaj razmišljali o tem, kaj je ples?« je v mikrofon vprašal vodja plesa, ki je imel nalogo, da iz srednješolcev v šestnajstih urah naredi takšne plesalce, da jih bodo občudovali vsi starši in njihovi svojci.

»Le kdo si je izmislil tole trapasto četvorko!« so se jezili fantje, kot po pravilu bolj leseni kot dekleta.

»Glavno za vas je, da osvojite četvorko in valček. Vse drugo je stvar posameznika,« jim je razlagal plešasti suhec iz plesne šole. Veliki France iz Vrbe je znal dobro ujeti štimungo. Nobene stopinjce še nisem plesala, da čakala tebe sem, res je, ni šala …

Kljub vsemu so sodobne Urške veliko hitreje ujele ritem in inštruktorjeve napotke kot mladi povodni možje. Že po petkratnem ponavljanju se je zdelo, da vse znajo. Za Cankarja pa to še ni bilo. Posebno zaradi moških ne. Ti so imeli še vedno vse noge v gipsu.

Edini svetli izjemi sta bila Šveda. S katero koli od sošolk sta zaplesala, vsaka je v njunih rokah zablestela kot odlična plesalka.

»Ali ste vi najeli ta dva padalca?« je vprašal Matej med odmorom plesnega učitelja.»Ne, nismo. Nikogar ne najamemo. Kar sami pridejo. S ceste. Zaradi punc. Gimnazijke so za fante vedno zanimive. In kako gre tebi? Vidim, da imaš stalni par. Predlagam, da se tudi v prostem času učita plesnih korakov.«

»Sori, v prostem času raje delava kaj bolj odštekanega!«

Matejev raziskovalni duh je kar sam tipal naprej. Ob koncu plesnih se je nalašč ustavil pri Igorjevemu prijatelju in mu dejal:

»Pazi, kaj delata s tistim tvojim kolegom Igorjem! Da se ne bosta v kratkem oba mrtva zbudila!«

»Kdo pa ti kaj hoče?!« ga je pogledal Igorjev prijatelj začudeno. »Bab je na kupe, ti pa imaš svojo. A ne bi raje molčal?«

»Opa, samo povedal sem!«

»Ne meči se preveč ven!« ga je skušal pomiriti Igorjev prijatelj. »Vem, kaj se je zgodilo. Vse vem. Zaradi Igorja si lahko brez skrbi. Zanj dam roko v ogenj. Njemu sploh ni do bab. Le pleše rad. Jaz pa tudi … Greš na pijačo?«

Matej bi povabilo zagotovo odklonil, če ga ne bi še vedno najedal črv ljubosumja. O Igorju mora izvedeti vse. Prav vse. Na pijači sta se s Svenom – bil je na Švedskem rojen Slovenec, ki pa z jezikom ni imel nobenih težav – začuda kar lepo ujela. Matej pa je ob tem še posebej užival, da je moral Igor sam oditi domov, Tjaša pa ga je čakala pri izhodu.

»Okej, drugič plačam jaz!« je dejal Matej, ko so se razšli.

»In oprosti, da sem te tako napadel. Saj si čisto kul.«

»Ja, valda, da sem!«

»Tistemu tvojemu frendu pa reci, naj niti od daleč ne steguje krempljev proti svoji domnevni sestrični.«

»Okej!« Ko so se že poslovili, je izvlekel iz žepa posetnico. »Slišim, da te matematkarca nekaj zeza. Pokliči me, imam poceni ure!«

V rokah mu je ostala modra posetnice z belimi črkami.

Swen Nikolsen, Ericsson, Stockholm, Sweden.

»Aha, Swen si! Kako pa se to izgovorti?«

»Sven, čisto po slovensko. Dvojnega 'W' tako in tako ne boš znal izgovarjati.«

»Ej, ful dogaja!« je bil zadovoljen Matej dvakratno. Vse bo imel pod kontrolo: Igorja in še šolo.

Na srečanje s Svenom bi morda pozabil, če se ne bi kmalu zatem zapletlo pri matematkarici. In to prav tistega dne, ko je matka doma zatežila, kdaj so pri njej govorilne ure.

Učilnica za matematiko. Na las podobna vsem drugim, s to razliko, da stoji pred katedrom, matematkarica Andreja, sveža diplomantka.

»No, danes bomo nekoliko preverili znanje … Pravzaprav ga bomo ponovili za maturo … Lampe, ti gotovo komajda čakaš, da nam kaj izračunaš … No, si ponovil vso snov za nazaj?«

Matej je sicer zvečer ob gledanju filma na Popu ponovil nekaj stvari, da pa bi ponovil vse, mu preprosto ni zneslo.

»No, pa mi povej, pa mi povej …« je začela krožiti s pogledom nekje pod stropom, kjer je v kotu pajek že tri dni čakal na tolsto muho. »Povej mi geometrijsko definicijo elipse in mi napiši enačbo elipse v središčni legi. In opiši mi pomen polosi in ekscentričnosti! Ja, to mi naredi!«

Ves 4. f je videl na njenem obrazu čudno zadovoljstvo, skoraj sladostrastje.

Pred Matejevimi očmi je zaplesala risba elipse, zagledal je tudi obe polosi, zazdelo se mu je celo, da je to nekje na strani 87 in 88, vsekakor pa v XVIII. poglavju – Stožnice.

Drugega pa se ni spomnil.

»No, pa nam za začetek povej, kaj je elipsa. Morda se boš potem definicije lažje spomnil!« ga je spodbudila matematkarica.

»Elipsa je … elipsa je … elipsa je množica točk s stalo vsoto razdalj od dveh izbranih točk … oziroma gorišč,« je Matej le speljal definicijo do konca. Uf, mu je bilo vroče! Kot bi se prebudil sredi opoldneva na vročem krfskem soncu!

»No, no, saj bo šlo, mladi mož!« mu je pritrdila s stisnjenimi zobmi, očitno presenečena, da je kaj spravil iz sebe. »In zdaj napiši na tablo enačbo elipse v središčni legi. Osnovno enačbo.« 

Matej je obstal kot vkopan. Niti poskusil ni. Zdelo se mu je, kot bi ga matematkarica nalašč uročila.

»Kaj?« je – kot da bi brala njegove misli – pobesnela matematkarica. »Niti osnovne enačbe ne znaš napisati?! V klop! Da te ni sram! Tik pred maturo ne znaš napisati nekaj najbolj preprostega!«

Matej je nenadoma dobil nadnaravno moč

»Trenutno se je ne spomnim … Prosim vas, vprašajte me jutri!«

»No, ali ga slišite?!« se je postavila matematkarica proti razredu z rokami, uprtimi v bok. »Zdaj bi še razpravljal z menoj! In do jutri bi se naučil vso snov. Mladi mož, z matematiko je treba živeti ves čas, ne pa en dan. In molči, pretepač!«

»Povem pa menda že lahko, kar mislim!« se je utrgalo Mateju. »Mislim pa to, da tudi pol drugih v razredu enačbe ne pozna. Še nikoli je nismo ponovili. Rekli ste, da pridejo stožnice na vrsto na koncu. Mene ste to vprašali samo zate, ker me ne marate.«

To je izbilo sodu dno.

»Kaj si rekel?!« je pozelenela matematkarica. »Čakaj, čakaj, ti bom že pokazala! Zgini ven, zgini v tisti tvoj bife!«

Matej je vzel svoje zapiske in res vstal.

»Ja, kam pa greš! Sedi, budalo, in vsaj druge poslušaj! Iz tebe tako in tako nikoli nič ne bo. O matematiki nimaš pojma. Že zdaj ti lahko povem, da boš imel popravca. Za maturo se lahko obrišeš pod nosom.«

»In če se naučim, da bom znal vse na pamet?« ji je navrgel pred vrati.

»Matematike se ne da naučiti, matematiko je treba razumeti. Razumeš, razumeti. Ti pa si navadno budalo, ki matematike ne boš razumel nikoli.«

»Že drugič ste mi rekli budalo,« je jezno odvrnil Matej. »Žalili me pa ne boste!«

»Kam pa greš?!« je skočila za njim, ko je prijel za kljuko vrat. »Ostanu tu, bu… O, kam si me pripeljal! Saj bom še znorela.«

Matej je odprl vrata in stopil na prazen hodnik. Matematkarica je takoj skočila za njim in spremenila taktiko.

»No, pa pojdiva! K ravnatelju, da mu povem, kako se vedeš!«

Mateju je bilo kar prav, da bi šla k ravnatelju. Prej ali slej mu je nameraval sam povedati, kakšna je nova matematkarica. Prejšnja tri leta je imel matematiko ves čas solidno dve, letos pa je imel z gospodično Andrejo ves čas težave.

Ravnatelja ni bilo v pisarni.

»Greva k pomočniku!« se je odločila sama. Na hodniku se je že nekoliko ohladila, še vedno pa je bila trdno odločena, da ga očrni.

Pomočnik ravnatelja je bil dobra duša in je na šoli skrbel predvsem za to, da je spore med profesorji in dijaki zglajeval. Tudi taktiko je imel dobro.

VSTOPAJ POSAMEZNO!

»Kaj bo dobrega, gospodična Andreja?« ji je rekel že na vratih. »Izvolite v mojo pisarno. Zelo rad vam bom prisluhnil.«

Pogovor kot v vaški burki.

Ona: »Tega ne morem več prenesti. Današnja mularija je nemogoča. Nič ne zna, pa še arogantno se vede.«

On: »Pomirite se, gospodična Andreja, vse bo še dobro.«

Ona: »Posebno tale 4. f je nemogoč.«

On: »Vsi si služimo kruh v potu svojega obraza.«

Ona: »O matematiki nimajo pojma, pa še jezikajo povrhu. Posebno tale … Lampe … je …«

On: »Gospodična Andreja, ne bodite preveč osebni! Fant je drugače bister, le v puberteti je.«

Ona: »Ah, pojdite se solit še vi!«

In je odvihrala nazaj v razred.

Naslednji, prosim!

Slog prilike ali parabole.

»Usedi se in molči! Pazi, ker vem, da hodiš po samem robu. Ni dolgo, ko si dobil ukor razrednika, zdaj pa še tole pri matematiki. Profesorica Andreja je res včasih nekoliko nervozna, a v pedagoškem pogledu je odlična, tako rekoč nenadomestljiva. Prav bi bilo, da bi jo bolj spoštoval. In predvsem, da bi bolj osvojil znanje, ki vam ga nesebično predaja. Prav?«

Prisrčno mu je stisnil roko, kot bi se pogodila za najboljšo plačo.

Matej se je tako hitro znašel zunaj, da niti oporekati ni utegnil.

Nameraval se je napotiti nazaj v razred, a so ga noge kar same zanesle proti izhodu. Sam sebi ni mogel lagati. Matematkarica naj bo, kjer je. Ne more ga ovajati pri ravnatelju in pri pomočniku samo zato, ker ji v obraz pove resnico.

Ampak kako bo z maturo? Mami bi znorela, če je res ne bi šel opravljat …

Žalosten nad celim svetom se je zatekel v tepece, kjer je v dušku spil dve pivi. K vragu naj gre vse! Naslednjo uro so imeli filozofijo, a je tudi to udaril dol. Ne bi mogel prenesti, da bi ga drugi spraševali, kako je bilo pri ravnatelju.

Tudi Tjaše ni hotel počakati. Se bosta že slišali po telefonu. Šola se mu je naenkrat močno zagnusila. Tik pred garažno hišo, kjer je imel redno parkiran svoj avto, je trčil ob Tjašino sošolko Natašo.

Ni bila njegov tip, kljub temu pa je delovala simpatično v tisti svoji večni zeleno-rjavi obleki z rumeno bluzo. In noge je imela tudi lepe, vendar še zdaleč ne tako kot njegova bejba. »Opa, saj to si pa ti!« je bila presenečena. »Tjaša je pa spraševala, kje si …«

Pogoltnil je grenko sliko in se skušal zmuzniti mimo nje.

»Šla je sama domov. Z mestnim …«

»Okej!« Trenutek zatem se mu je oglasila vest.

Kaj pa, če pri matematiki res pogrne? Potem z maturo ne bo nič …

Čez nekaj dni.

Delo, prva stran.

Ljubljana, Maribor. Danes in jutri bodo informativni dnevi za srednješolce. Po podatkih Ministrstva za šolstvo in šport je največje zanimanje za vpis na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Informativna dneva bosta dva, v petek, 3. marca, in v soboto, 4. marca.

V petek zjutraj je Matej prišel po Tjaši in jo odpeljal do ekonomske fakultete.

»Hudiča, mislil sem, da vsaj tu ne bo nobene težave s parkiranjem, pa sploh ne vem, kam ga bom pritisnil,« se je razburil, ko je zagledal do zadnjega kotička nabito parkirišče.

»Ja, pol Slovenije bo šlo študirat ekonomijo,« mu je dobre volje odvrnila Tjaša. »Tako kot midva.«

»No, potem naj bo pa človek unikat!«

Fakulteta je stala pred mestom tako rekoč sredi travnika, široko razprostrta na vse strani, njene predavalnice so bile velike in svetle, hodniki pa neskončno dolgi. Največja predavalnica, ki je sprejela več kot štiristo slušateljev, je bila napolnjena do zadnjega kotička.

»Kako, ali se je že začelo? Ura je vendar šele 9.42!«

»Informativni dan traja ves dan. Druga predstavitev se začne čez tri minute. Na ekonomijo se želi vpisati čez tisoč dijakov, sprejeli pa jih bodo le šeststo,« je povedal nekdo s strani.

Tjaša in Matej sta se mimo vrat prerinila v notranjost, da bi ujela vsaj kako besedo.

Prav tedaj je nastala strašna gneča.

Informativni dan je bil najbolje obiskovan na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Potek dela na najbolj množični ljubljanski fakulteti so srednješolcem predstavili dekan dr. Bogomir Kovač, svetovalka za študijske zadeve mag. Tatjana Škoberne in študent 4. letnika Jani Ovijač.

O čem so pripovedoval, so vedeli le tisti v prvih vrstah. Do vrat pa se je kljub ozvočenju večina besed že izgubila.

»Greva!« je sredi predstavitve Matej zagrabil Tjašo za roko in jo na silo potegnil iz množice. »Na takšno fakulteto, kjer bom v prvem letniku eden izmed šeststotih, že ne bom hodil. Pa če se moja matka od razočaranja takoj vrže v Ljubljanico. Ali ne vidiš, da gre tu za eno samo noro tovarno. Skupaj z izrednimi študenti menda tu študira skoraj deset tisoč študentov. Če to ni hiperprodukcija!«

»Pozneje, ko se razporedimo po predavalnicah, bo bolje,« ga je mirila Tjaša. »Gneča je le danes. Marsikoga bo prav to odvrnilo od študija.«

»In ti si prav ta faks napisala kot prvo možnost študija?« ji ni mogel verjeti. V mislih je že videl njeno informativno prijavo, ki jo bo oddala prihodnji teden.

Tjaša Vrhovec, 4. c, Druga gimnazija. Želim se vpisati: 1.) na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani; 2.) na Visoko poslovno šolo v Ljubljani; 3.) na visoko poslovno šolo v Ljubljani – izredni študij.

Svoje prijave Matej Tjaši ni pokazal. Lahko bi povedala njegovi matki. Skoraj vsak dan sta se pogovarjali po telefonu ali pa si pošiljali sporočila po e-mailu.

Matej Lampe, 4. f, Druga gimnazija. Želim se vpisati: 1.) Na Filozofsko fakulteto v Ljubljani – Primerjalna književnost; 2.) na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani – izredni študij. Pripis: Slednje le v skrajni sili.

»Ko boš imela kaj več časa, bi se rad s teboj nekaj pogovoril,« ji je dejal na stopnicah. Že dlje časa je nabiral pogum, da bi ji povedal, da ne namerava nadaljevati študija na ekonomski fakulteti, temveč na filofaksu. Prepričan je bil, da ga bo razumela, kljub temu pa je bila to tema za več ur.

»Okej!« mu je ponudila ustnice v poljub. »Vidim, da bi spet rad filozofiral. Resničnost pa je ta gneča v predavalnici. Vsi bi bili radi ekonomisti. Vsi bi radi živeli na tuj račun. Vsi bi radi na hitro obogateli.«

Usta ji je zaprl z dolgim poljubom. Še vedno sta se dobro štekala. Zato je bil Matej prepričan, da ga bo Tjaša kljub temu da ne bosta mogla hoditi skupaj na predavanja, podprla.

Matejeva mami je še tistega dopoldneva prejela na računalniku Tjašino navdušeno sporočilo.

Za: Maja Lampe <eu@computers.com>

Od: Tjaša Vrhovec <tjasa19@hotmail.com>

Datum: 3. marec 2000 11.23

Zadeva: Pismo gospe Maji

Informativni dan na ekonomski fakulteti sva z Matejem uspešno prestala. Bilo nas je veliko, a videti je bilo prav spodbudno. Dekan je dejal, da potrebuje Slovenija sveže ekonomske moči in neobremenjene ljudi za Evropo. Prav to pa sva midva. Cao! Tjasa

Ni minilo deset minut – videti je bilo, kot da je Matejeva mami ves čas pri računalniku čakala samo na sporočilo – ko se je na Tjašinem računalniku pojavilo slednje:

Od: Maja Lampe <eu@computers.com>

Za: Tjaša Vrhovec <tjasa19@hotmail.com>

Datum: 3. marec 2000 11.32

Zadeva: Odgovor gospodični Tjasi

Veseli me, da sta informativni dan uspešno opravila. Matej je doma že nekaj cincal, a sem se zanesla nate. Zelo me veseli, da ima pri tebi takšno podporo. Lep dan tudi tebi! Maja

»Kaj pa buljiš kar naprej v tisti svoj zaslon?« ni bilo preveč všeč Mateju, ker Tjaše ni in ni bilo iz očetove sobe, kjer je bil nameščen boljši računalnik.

Preden je odšel, se nista mogla upreti svoji večni neobrzdani strasti. Kar sredi dopoldneva, na kuhinjskih tleh. Na srečo ju ni slišal nihče od sosedov, Tjašini starši pa so bili tako in tako v službi.

Prav v trenutku, ko je hotel z avtom speljati proti domu, mu je nekdo pred nosom pomahal s časopisom.

»Se me še spomniš? Jaz sem, Sven!«

»Ja, valda, tako hitro pa ne pozabim. Nimam veliko časa, toda toliko že, da skočiva za pet minut na pijačo …«

Povedal mu je, da je matematiko že nekajkrat udaril dol in da je skrajni čas, da se – če hoče spraviti vse na prave tirnice – vrne tudi k pouku gospodične Andreje.

»O, to pa je zame mala malica!« se je zasmejal Sven. »Če želiš, lahko že danes popoldne začneva z inštrukcijami. Vso matematiko imam v malem prstu. Kaj pa ti ne gre? Množice, funkcije, naravna, racionalna, kompleksna števila, osnove geometrije v ravnini in prostoru, linearne funkcije, enačbe in neenačbe, polinomi, eksponentne in logaritemske enačbe, trigonometrija, zaporedja, kombinatorika, verjetnostni računi, odvodi, diferenciali, integrali … Kar povej!«

»Vidim, da zadevo obvladaš in da zadnjič nisi pretirano nakladal!« se ga je razveselil Matej. »Kdaj pa se lahko dobiva in kje?«

Če uredi z matematkarico in če se pogovori s Tjašo, bo spet vse teklo tako, kot je prav. O, to se bo gospodični Andreji rolalo pred očmi, ko bo vse znal! Na maturi pa je tako in tako tuja komisija in mu njene fore ne bodo mogle škodovati.

»Lahko še danes. Pri tebi!«

»Okej! In koliko računaš za uro inštrukcij?«

»Znosno. A o tem se bova pogovarjala pozneje. Ne boš ne prvi ne zadnji, ki sem ga inštruiral. Važi ob treh.«

»Okej, ob treh!«

Ko sta stopila na pločnik, se je Matej nenadoma stresel:

»Ali sploh veš, kje živim? Kako pa me boš našel, ko pa ti nisem dal naslova …?«

Sven je nekam čudno pogledal, potem pa se na široko zasmejal:

»O, saj te poznam. Tebe pravzaprav ne, tvojo mamo pa. V Jani je bila izbrana za podjetnico leta.«

Podjetnica, ki podira stereotipe.

Letos so bralke – vmes pa je bilo tudi skoraj 40 % bralcev naše revije – izbrale za podjetnico leta gospo srednjih let, uspešno direktorico podjetja EU Computers Majo Lampe. Živi v Ljubljani, poslovne prostore pa ima v trzinski industrijski coni. Maja Lampe zagotovo ni izbrana samo zaradi izjemnih poslovnih rezultatov preteklega leta, ampak tudi zato, ker je mati samohranilka. Vsa okolica jo namreč pozna kot zgledno mater sinu gimnazijcu Mateju. Kljub temu da se ji je mož ubil v prometni nesreči, je po njegovi smrti že v treh letih podjetje toliko napredovalo, da se je postavilo ob bok prenekateremu državnemu podjetju, po osamosvojitvi pa je naravnost zablestelo kot bleščeč primer uspešnosti.

Matej mu je na list napisal telefon, zraven pa še narisal, kako naj pride Sven do njihove hiše. Za risbo se Sven ni kaj dosti zanimal. Bilo je videti, kot da ima tudi vso Ljubljano v malem prstu.

»Mami, da ne boš presenečena … K meni popoldne nekdo pride …« je oznanil Matej matki pri kosilu.

»Kdo pa spet?!« ga je srepo pogledala. »Ali se ne zavedaš, da imaš letos maturo … Čakaj, čakaj, ali ne pišete zdajle enkrat poskusno maturo? Zdi se mi, da je tisti tvoj profesor v supergah dejal, da bo to 20. marca.«

»No, saj prav za to gre! K meni pride inštruktor. Mlad profesor, ki ima matematiko v malem prstu. Z njim sem se dogovoril tako, da mu bova plačala šele potem, ko bom maturo opravil. Kul?« Tistega »profesorja« si je izmislil samo zato, da je naredil na matko globlji vtis.

»O, potem je pa vse okej!« mu je veselo odvrnila. »Oprosti, včasih sem tako napeta, da več ne vem, kaj govorim … Pa še tisti vaš profesor me je klical …«

»Kateri profesor?« se je zdrznil Matej. Ali zdaj že doma ne bo imel več miru?!

»No, Psihiater …«

»Kaj pa je hotel?« se mu je v trenutku zmračilo pred očmi. Če tile z Druge niso vsi po vrsti zadeti!

»Opozoril me je, da veliko manjkaš, da si oporekel matematkarici in da ti za vse to, če boš tako nadaljeval, grozi ukor pred izključitvijo.«

»In … in …« je zahlastal za zrakom. »In kaj si mu odgovorila?«

»Da je prišlo do usodnega naključja: enkrat si bil pri zobozdravniku, enkrat si imel lažji karambol, enkrat pa si zaspal …«

»Napumpala ga je matematkarica!« se je v trenutku razjezil. »Psiho sam že ne bi bil tako nor!«

»Pa te res lahko – izključijo?« se je zatresla.

»Ah, kje pa! Ti mi boš napisala tri opravičila in vse bo v redu.«

»Saj sem jih že poslala. Po e-mailu. Rekel je sicer, da me bo še poklical, a se potem ni več javil.«

Od: Maja Lampe <eu@computers.com>

Za: Druga gimnazija <druga.gimnazija@siol.net>

Datum: 3. marec 2000 12.13

Zadeva: Opravicilo

Prosim, da opravicite mojemu sinu Mateju Lampetu izostanek od pouka matematike 28. 2.,29. 2. in 1. 3., ker je bil vsakokrat zadrzan oziroma je prišlo do nepredvidenega zapleta. 28. 2. je bil pri zobozdravniku, 29. 2. se mu je pripetila lazja prometna nesreca, 1. 3. pa je zamudil iz osebnih razlogov. Vse zamujeno bo nadoknadil v najkrajsem casu. Hvala za razumevanje in lepo pozdravljeni!

Maja Lampe

»O, mami, ti si pa res zlata!« jo je objel prek ramen in za trenutek sta se zazibala skupaj.

»Zdaj pa le glej, da ne boš več manjkal,« je blago dodala. »Tale tvoj profesor za inštrukcije je kot nalašč padel z neba. Že sama sem iskala inštruktorja po Oglasniku, dala pa sem tudi oglas po internetu. To ti povem samo zato, da ne boš presenečen, če bi ti želel še kdo pomagati.«

»Okej! Ta vikend bom posvetil matematiki. In naslednjega tudi. Pa četudi bo Tjaša godrnjala. Z njo se lahko dobiva zvečer za uro ali dve.«

Ko je popoldne Sven res pozvonil pri Lampetovih, je Matejeva mami presenečeno obstala. Na stopnicah sta si gledala iz oči v oči in več kot petnajst sekund, ne da bi si kaj rekla.

»Le stopite naprej, pričakujemo vas že!« To mu je rekla, kot bi sprejela poslovnega partnerja.

Sven je v treh dneh postal pravi družinski prijatelj. V nekaj urah je znal Mateja tako navdušiti nad matematiko, da ni več niti pomislil, da ne bi predelal vseh nalog. Znal pa mu je tudi dopovedati, da ga gospodična Andreja bržčas ne mara samo zato, ker ji potem, ko dobi slabo oceno, še jezika. Če bo snov dobro obvladoval, ne bo nobenih težav več. Vso matematiko pa bo imel v desetih dneh v mezincu.

Bilo je nenavadno, vendar razumljivo. Ko je drugega dne, v soboto zvečer, hotel Sven oditi domov, mu je gospa Maja dejala:

»Kar tikala te bom, saj si komaj nekaj let starejši od mojega sina. Bodi brez skrbi, dobro te bomo plačali. Zdi se mi nepotrebno, da hodiš domov, če boš jutri spet prišel. Lahko prespiš pri nas …«

»Pa bom, če vi tako želite!«

Kljub pozni uri Matej in Sven nista odšla spat, temveč sta se usedla v Matejevi sobi na tla ter si ob brenkanju Matejeve kitare začela na ves glas prepevati.

»Zdi se mi, kot da se je s teboj spet vrnila sreča v hišo …« je rekla gospa Maja Svenu, ko je tik pred spanjem pogledala k njima. »Ampak predolgo se ne zadržujta. Jutri vaju čaka še en hud študijski dan. Potem pa bo matematkarica videla, koliko je ura!«

Skupaj sta prepela vse popevke, ki sta jih znala oba. Tudi Sven je znal lepo peti. Res je bil fant, da bi ga lahko iskal z lučjo pri belem dnevu!

Spala sta vsak v drugi sobi – prostora so imeli tako in tako preveč – izkazalo pa se je tudi, da je s Svenom vse v redu po moški plati. Ko ga je Matej med študijem prijel za roko, češ ta formula ni prava, ga je inštruktor grobo odrinil:

»Za roko pa me ni treba grabiti. Moške bližine ne prenesem.«

In še nekaj sta opazila. Ko sta tekmovala, kdo bo hitreje rešil naloge, sta ugotovila, da imata nenavadno podobno pisavo. Ko sta primerjala rezultate, sta komajda razločila, kdo je kaj napisal.

»To je zato, ker sva si značajsko in čustveno blizu,« je ugotovil Sven. »Odslej naprej si bova podobna tudi po znanju.«

Potem so skupaj kosili in popili kavico.

Proti večeru je gospa Maja prinesla v sobo sprintan list iz računalnika.

Za: Maja Lampe <eu@computers.com>

Od: Tjaša Vrhovec <tjasa.19@hotmail.com>

Datum: 5. marec 2000 19.29

Zadeva: Pismo gospe Maji

Ste Mateja danes kaj videli? Na mobitel dobivam kar naprej samo odziv: Stevilka trenutno ni dosegljiva, prosim, poklicite pozneje. Ali ima Matej telefon pokvarjen ali izklopljen. Pri vas v sobi pa zvoni ves čas v prazno. Lepo pozdravljeni!

Tjasa

___________________________________________

Za: Maja Lampe <eu@computers.com>

Od: Tjaša Vrhovec <tjasa.19@hotmail.com>

Datum: 5. marec 2000 20.43

Zadeva: Poziv Mateju!

Ce si se ziv, me poklici. Le kaj se dogaja s teboj? Cao!

Tjasa

___________________________________________

Za: Maja Lampe <eu@computers.com>

Od: Tjaša Vrhovec <tjasa.19@hotmail.com>

Datum: 5. marec 2000 21.52

Zadeva: Alarm za Mateja!

Če se mi ne javis v pol ure, bom poklicala policijo.

Tjasa

__________________________________________

»Tale Tjaša je pa res noro zaljubljena vate, kaj?« se je zarežal Sven. »To jih boš slišal! Težko ji boš dopovedal, da sva se samo učila matematiko. O, poznam take ljubosumnice!«

Mateja je zapekla vest. Res se ji ves dan ni nič javil. Skočil je po telefon in se ji opravičil.

Telefonski pogovor.

En impulz.

»Oprosti, plis, nič ni narobe z menoj, samo učim se. Skupaj z inštruktorjem.«

»In kdaj se boš oglasil osebno?«

»Jutri se vidiva v šoli … Danes zvečer morava predelati še vse odvode.«

»No, potem pa z odvodi tudi zaspi!«

Prekinjeno.

Sven je ves čas opazoval Mateja nenavadno mirno in sproščeno. Kot da ga inštruiranje ni prav nič izmučilo in da mu je na sploh vse skupaj v velik užitek.

»No, zdaj pa še odvodi!«

Z njimi sta končala ob pol dveh ponoči. Matej je imel občutek, da mu formule, grafikoni in enačbe pri ušesih kar ven gledajo, toliko je bilo vsega naenkrat v njem. Vendar pa je bil kljub vsemu zadovoljen in potešen: zdaj je matematiko prvič v življenju razumel!

»Veš, kaj bom naredil?« je zaupal Svenu. »Jutri še ne bom šel k matematiki. Tako in tako nas polovica manjka. K pouku bom šel prvič šele po pisanju poskusne mature. Potem ko bo gospodična Andreja videla, kako dobro sem pisal iz matematike poskusno maturo.« Ideja je bila nenavadna, po drugi strani pa logična.

»Pametno!« je pritrdil inštruktor.

»Ampak moji matki tega ne povej! Iz muhe takoj naredi slona.«

»Kar pa je po svoje tudi razumljivo … Že to, da mora dati prvega devetim delavcem plačo, ni šala …«

»Kako pa veš, koliko ljudi dela v njenem podjetju?«

»Sama mi je povedala. Včeraj, ob kavici.«

Pozno ponoči sta spet vzela v roke kitaro in skupaj prepevala. Matej si je moral priznati, da mu je bilo druženje s Svenom všeč. Pri matematiki ni blefiral, kot sogovornik je bil nadvse vljuden, kot človek je bil na vsakem koraku pozoren.

»Ali te lahko vprašam nekaj zelo osebnega?« je po polnoči odložil Matej kitaro na posteljo in se zagledal v Svenove modre oči. Res je bil lepotec, kateremu je bil pod soncem malokdo podoben. Lahko bi mu zapel pravi slavospev.

Prvotno je bil slavospev pesem v čast boga Dioniza. Stari Grki so jih prepevali od Dionizovih in Bakhovih praznikih. Danes ima širši pomen in je lahko namenjen tako bogu kot človeku.

»Kar vprašaj!«

»Ne poznava se dolgo, vendar se mi zdi, kot bi se srečala že pred stotimi leti. In veš, kaj občudujem pri tebi?«

»No, kar povej!«

»Tvojo duševno ubranost. Vsi nekam divjamo, vsi nekam norimo, vsi smo živčni in razmetani po vseh kotih, ti pa si ves čas ulit iz enega kosa, miren in zbran ob vsakem trenutku, tako rekoč pri štiriindvajsetih popolna osebnost. Le kako ti to uspeva?«

Matej je bil prepričan, da je retorično vprašanje, zato je bil toliko bolj presenečen, ko je kar takoj dobil odgovor, in to precej drugačnega, kot ga je pričakoval.

Sven je izpod majice potegnil verižico s srebrnim obeskom v obliki črke X

»Vidiš, moja moč prihaja od tu!«

Matej je ostrmel.

»Bi rad zvedel kaj več?«

»Valda. Rad bi zvedel vse.«

Sven se je zleknil z rokami na posteljo in mirno nadaljeval:

»Povedal ti bom nekaj, česar nisem zaupal še veliko ljudem. A prišel bo čas, ko bodo drugi spraševali in bomo mi odgovarjali. In videti je, da ta čas ni več daleč!«

»Opa, tole si pa zastavil precej svetopisemsko,« se je skušal pošaliti Matej, a posmeh ni izzvenel resno. »Veš moram ti povedati, da z mami nisva verna. Na očetov grob greva samo enkrat na leto, drugače pa se pokopališčem ogneva, kolikor se da. Mami pravi, da nama je Bog, kateri koli že pač je, naredil veliko krivico, ko je vzel očeta tako zgodaj k sebi. Če bi bil res pravičen …«

»Stoj!« je dvignil roko Sven kot v opozorilo, da je šel predaleč. »Nikogar ne obsojaj prehitro! Naše načelo je: živeti, drugim pomagati živeti in biti srečen, na tej ali oni strani sveta.«

»Kdo pa ste – vi?« je vprašal Matej kar naravnost.

»No, ker sva prijatelja, ti bom zaupal. Mi smo, morda boš malo začuden, Srečni angeli. Jaz sem Srečni angel.«

»Moj angel varuh?« se je stresel Matej. Iz zgodnjih let mu je priplavala molitvica, ki se jo je naučil pri babici. Na počitnicah pri njej jo je moral vsak večer žebrati pred spanjem.

Angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj, stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani!

»Ne, ne, ne gre za take angele!« je odkimal Sven. »Pa tudi nisem angel iz nebes. Sem samo pripadnik Srečnih angelov, ki jih je v Sloveniji zaenkrat še malo. Na Švedskem pa precej več. A tudi tu nas bo vsak dan več.«

Razodetje. Petindvajseta knjiga, tristoenaintrideseti odstavek, peta vrstica spodaj.

»Kako postaneš … Sreči angel?« je s tresočim glasom vprašal Matej

»Pot do popolnosti je dolga in strma. A na koncu je veliko več miru, kot ga pričakuje kdor koli na svoji življenjski poti.« Govoril je nekam zasanjano, nadzemeljsko, tako rekoč z nebeškim glasom.

»Ampak ne me basat, angelov vendar ni!« se je ustrašil Matej. Tri dni matematike, nato srebrn križec v obliki črke X in Srečni angeli, to je bilo pa že iber!

»Takšnih res ni, kot jih prikazujejo slike po cerkvah. Lahko pa sam postaneš Srečni angel. Samo če si to zares želiš …«

»Pa bi mi ti te svoje Angele lahko pokazal od blizu? Verjetno ne obstajaš samo ti?«

»Rekel sem ti že, da nas je malo. Lahko pa se srečaš z njimi v našem skupnem prostoru, kjer se občasno srečujemo. Pravzaprav se srečujemo samo posredno. Vsa zemeljskost je za nas nepomembna …«

Tistega večera je Matej Svena peljal raje domov. Sam pri sebi si je rekel, da ne bo spal v isti hiši – z angelom!.

»Kje naj te odložim? Saj sploh ne vem, kje živiš.«

»Izstopil bom pri Figovcu. Ponoči se rad sprehajam peš naokrog. Lahko noč in mirne sanje!«

»Boš jutri spet prišel? Popoldne bi ponovila vektorski račun«

»Bom. Če pa te zanima kaj več o Srečnih angelih, pridi jutri po peti šolski uri na Tromostovje. Čakal te bom na Prešercu.«

Neka skrivnostna sila ga je res kar sama potegnila tja. Videti je bilo naključje, a ga tudi tokrat ni bilo. Srečni angeli bi rekli:

Naključij ni. So samo smiselna in nesmiselna pota. A tudi nesmiselna pota imajo svoj globlji smisel.

Sven je bil tudi tokrat nadzemeljsko umirjen.

»Vedel sem, da boš prišel …« mu je tiho rekel.

»In če ne bi? Kaj bi potem storil?«

»Prišel bi pote. Tudi ti boš postal Srečni angel. Ko sem te prvič videl, sem vedel, da si pravi. Takoj sem ti razbral srečo v očeh. Sledi mi!«

Sredi poti je za trenutek postal in se mu zazrl globoko v oči:

»A nekaj mi obljubi! Nerad prosim, a to mi moraš obljubiti!«

»Reci! Samo če je v moji moči.«

»Nikomur ne izdaj, kje bova hodila. To so samo naša pota. Pota Srečnih angelov.«

Potem sta spet hodila. Po obrežju Ljubljanice, po zakotnih kotičkih spodnjega dela mesta. Hodila sta brez besed, pri tem pa se nista prav nič ozirala na mimoidoče.

Mateju se je naenkrat zazdelo, da sta s Svenom sama na svetu, sama na celem planetu. Pa tudi hiše, mostovi, reka … Vse je postalo naenkrat nepomembno in oddaljeno, tako rekoč brezpredmetno. Bilo je videti, kot bi ga povsem hipnotiziral.

Na koncu sta zavila – biti je moralo nekje v Trnovem, nedaleč stran od hiše Vrhovčevih – v hišo brez oken. V poltemi sta se povzpela po zavitih stopnicah navzgor in se na lepem znašla v veliki sobi, kjer je bilo vse belo. Na stenah so bile obešene bele rjuhe, strop in pod sta bila belo prebeljena, vsepovsod ena sama belina.

Sven je narahlo potisnil Mateja naprej in mu šepnil v uho:

»Tu moraš biti sam. Stopi do našega znamenja in se umiri.«

Na sredini sobe je ležal na belih tleh simbol srečnih angelov, dobro ped veliko znamenje v obliki črke X.

Matej je podzavestno padel na kolena. Zdelo se mu je, kot da bi prišel do nekega cilja, do konca, do zadnje življenjske točke.

V daljavi so naenkrat zazveneli nenavadni zvoki. Kot bi nekdo igral na harfo. Toda zvok je bil tako oddaljen, da ga je komajda zaznal. V sebi pa je takoj začutil čuden blažen mir, nenavadno spokojnost, nadzemeljsko milino.

Tam je klečal četrt ure, morda tudi več.

Ko je vstal, je Sven roki položil na njegovo glavo in zamrmral:

»Tudi ti si Srečni angel. Tvoja pot nemira in iskanja se izteka. Hodi za menoj in ne bo ti žal!«

Pomolil mu je majhno belo tabletko.

»Pojej jo in še lepše ti bo!«

Brez besed mu je ustregel. Bila je bolj grenka kot sladka, pa vendar okusna, vabljiva.

Besede mu niso več hotele iz grla. Kot da bi po tem doživetju izgubile svoj zven. Vse okrog njega pa je plavalo, plavalo kot eno samo veliko vesolje.

Šele na Tromostovju, ko je ostal spet sam, se je stresel:

»Saj sem čisto zbluzen! Ful dogaja? Tile Srečni angeli so totalka pribiti! Nič čudnega, da je tisti Igor tako zažgal pri Tjaši. Kdo ve, kaj ji je naložil. Oba, Igor in Svet sta prav po švedsko zmedena. In čemu bela tabletka? Sta oba mamilca?«

Nameraval je oditi domov z avtom, a je ugotovil, da je lepše, če hodi peš. Hodi in hodi, ves dan hodi. In tudi domov mu več ni treba iti. Šel bo, ko bo to začutil v sebi. Tudi v šoli bo šel tedaj, ko mu bo to rekel notranji glas. Vse je postalo relativno. Pravi odklop.

Znova se je zavedel šele doma, popoldne, ko je Sven spet stopil v hišo in se mu prijazno nasmehnil.

»No, Matej, bova zastavila s funkcijami ali z odvodi? Izbira je tokrat tvoja!«

V sobo mu je sledil kot kužek. Vse je naredil tako, kot mu je naročil. Še posebno dobro se mu je zdelo, da se je učil brez posebnega napora. Kot da bi tudi sam dobil nadnaravno moč

Ko je inštruktor odšel, je po dolgem času napisal novo pesem:

Življenje je en sam samcat kič, kič, kič,

hodiš, hodiš in na koncu ni nič, nič, nič,

ko se tega zaveš, se obrneš in greš,

ker veš, da nič ne izveš, ostaja le belina, praznina in nič, srečni nič.

Pesmi ni razumel, čutil pa je, da je v njej izpovedal prav tisto, kar je želel izraziti.

Do poskusne mature so uradno ponovili vse. Pri nekaterih predmetih sistematično, pri nekaterih pa je profesorica samo dejala:

»Do ponedeljka ponovite snov od strani 1 do 50.«

Prihodnji petek pa:

»Ker ste zadnjič ponovilo od strani 1 do 50, čez vikend ponovite od strani 50 do 100.«

Kjer so snov ponovili tudi v razredu, se je dijakom vsaj približno posvetilo, za kaj gre. Če pa je šlo samo za napotilo brez preverjanja znanja, je bilo znanje enako ničli.

Na poskusni maturi so manjkali le trije. Iz zdravstvenih razlogov. Pisali pa so jo tudi tisti, ki so do tedaj veliko špricali pouk.

»Da vsaj vidimo, kakšne fore bodo imeli prfoksi na maturi«

Psiho jim je zadnji teden trikrat povedal, kaj je radovednost.

Radovednost je gibalo sveta. Kdor ni radoveden, zaostane. Človek je napredoval z drevesa na tla samo iz radovednosti. Prosto po Psihu.

Matej se je poskusne mature prav veselil. Zadnje dneve se je toliko učil, da že ni več vedel, pri čem je. Imel je občutek, da zna tako rekoč vse, po drugi strani pa je bil negotov. Morda pa ima v znanju še kje kakšno večjo luknjo.

»Saj si postal pravi piflar!« ga je občudovala Tjaša. Med maturanti je bilo namreč največ takih, ki zvezkov in knjig niti odprli niso.

Poskusna matura.

Razmaknilo so klopi in jih porazdelili po stolih približno tako, kot bi pisali tazaresno maturo.

Na veliko presenečenje vseh tistih, ki so med letom vsaj malo pogledali v zvezke, vprašanja niso bila težka.

Matej je pri matematiki takoj ugotovil, da pravzaprav vse ve in zna in da ima prvikrat v življenju priložnost, da nekaj piše čisto petko.

»No, mladi mož, bo tokrat šlo kaj bolje?« se je ustavila pri njegovi klopi matematkarica Andreja in mu čez ramo pogledovala na maturitetno polo. Ko je spoznala, da rešuje naloge brez težav, se je previdno umaknila: »No, nekateri so se celo učili.« Z nekateri je bil mišljen seveda Matej, s celo pa je namigovala, da v nasprotju z vsemi drugimi stvarmi, ki jih je počel v življenju.

Nalašč je polo oddal med prvimi. Takoj, ko je rešil vse naloge. Pred tem je na hitro še enkrat preletel vsa vprašanja in izhodiščne račune ter končne rezultate. Navadno se je že po tem, ali je bil izračun bolj ali manj okrogel, videlo, ali si usekal ali ne.

Čeprav so bili dogovorjeni, da si bodo poskusne pole popravili, kar sami med seboj, drug drugega, je Matejevo vzela v roke matematkarica.

Matej jo je med popravljanjem pozorno opazoval. Na njenem obrazu je bilo videti, da bi mu z velikim veseljem napisala ob strani manjše število točk, kot jih je dosegel, toda vsi njeni gibi so ostali nemi, na koncu pa je morala zmeraj narediti kljuko.

»Končno!« je oznanila matematkarica točno ob določeni sekundi. »Kar ste naredili, ste naredili. Nekateri ste komajda začeli, spet drugi pa ste se tako zaleteli v stvar, da ste jo oddali predčasno.«

Matej je zdaj samo mirno čakal …

»No, zdaj pa drug drugemu preverite, koliko točk bi dosegli. Za vzor nam je lahko poskusna pola dijaka Lampeta.«

Opa, torej priznava, da imam vse prav!

Preverjali so od naloge do naloge. Vedno, kadar je bilo treba potrditi rezultat, je matematkarica pogledala v Matejevo polo in pri tem zadovoljno prikimala.

»No, koliko bi pisali, če bi šlo zares?« je rekla na koncu. »Vse dobre ocene vam lahko napišem v redovalnico, slabe pa raje zamolčite. Velja?« Po pogovoru z ravnateljem je bila nenavadno širokogrudna.

»In koliko sem pisal jaz?« ni mogel več zdržati Matej.

Kdor jezika špara, kruha strada. Marsikdo z jezikom več podre, kot postavi na noge. (Ljudski rekli, ki ste se med seboj stepli.)

»Ja, kar v redu …« mu je odvrnila odsotno, kot da ga ne bi bilo v razredu. »Čisto … štirico!«

»Kako: štirico?« je poskočil Matej. »Ali nimam vsega prav?«

»Vse! Vendar pri dveh nalogah nisi dobil vseh možnih točk, ker nisi napisal poteka naloge. Rezultat je sicer pravilen, toda kako naj vem, da ga nisi prepisal od sošolca.«

»Gospa profesorica, saj vendar veste, da sem polo oddal prvi. Le kako naj bi nalogo prepisal!«

Sledil je daljši dvogovor.

Ona: »Nikoli se ne ve. Tvoje prejšnje ocene niso tako bleščeče, da bi ti lahko zaupala na prvi pogled.«

On: »Saj ne gre za prvi pogled! V rokah imate mojo polo. Menda ne bom na polo pisal še poštevanke!«

Ona: »V tvojem primeru bi bilo morda to umestno.«

On: »Šit, kako ste nesramni! Tako govorite zato, ker me ne marate!«

Ona: »Nesramen si ti, mladi mož! Kako pa naj vem ... da nimaš v tistem tvojem čopu, v tistih tvojih laseh … oddajnika in sprejemnika. Morda pa ti je rezultate nekdo sporočal prek oddajnika …«

On: »Preveč vohunskih filmov gledate po televiziji! V redovalnico mi zapišite petko, pa adijo!«

Ona: »Še štirica je veliko!«

On: »Ampak … ampak … saj imam vse rezultate do decimalke prav!«

Ona: »Čakaj, čakaj, mladi mož, saj niti graj iz prejšnjih dveh konferenc nisi popravil! Ob tem dejstvu te seveda ne bom mogla spustiti na maturo.«

On: »Če pa mi daste oceno pet – toliko, kot zaslužim – potem, potem … bi bilo stanje verjetno drugačno.«

Ona: »O tvojem stanju bi se dalo še veliko govoriti! A naj bo za danes dovolj, mladi mož.«

Konec dialoga.

Matej ob takem znanju ni hotel kar tako izviseti. Vstal je in šel k njej. Hodil je nekam široko, samozavestno, kot kavboj z dvema pištolama za pasom.

Obračun na Drugi gimnaziji. Točno opoldne. Oba nasprotnika oborožena z najboljšim orožjem. Potegni, če si upaš!

»Gospa profesorica, že vse leto mi delate krivico. Ves razred ve in zadnje mesece že pol šole. Vi niste za pedagoški poklic!« Govoril ji je hlastno in strastno, ki bi želel odpreti oči človeku tik pred pogubo.

»Hm, kako velike besede!« je siknila ona med stisnjenimi zobmi. Za trenutek je oklevala – očitno pa se ji je prav tedaj prikazalo pred očmi srečanje z ravnateljem – nato pa rekla nekam spravljivo: »Narediva kompromis! Tokrat ti bom dala petko, s tem pa še nisi popravil graj! In še to! Za nalogo mi boš napisal spis o tem, kaj misliš o sebi, o šoli, o tvojih cenjenih pedagogih. Za moj osebni arhiv. Velja?«

Matej ji je teatralno dal roko. Videti je bilo, kot da sta sklenila, da se ne bosta pobila do smrti.

»Noro! Za matematkarico mora napisati spis o sebi. Če ona ni malo čez les!«

Vsemu razredu se je zdelo ful odštekano.

Medtem ko so drugi delali popravo, se je Matej zavlekel v zadnjo klop in na treh straneh napisal vse, kar se je nabralo v njem.

Kaj mislim o sebi?

Na svetu ni človeka, ki o sebi ne bi imel dobrega mnenja. To je menda rekel že znani humorist, a se mi zdi, da je bil tudi filozof. Sem mlad, lep, sposoben, moja posebnost pa je, da sem – skromen. Seveda je to le šala, ki kroži med nami naokrog in je mnogi prfoksi ne razumejo.

Vsak človek je unikatna osebnost. Žal tako starši kot pedagogi vidijo v nas samo številke. Staršem je glavno to, da šolo opravimo in da pridemo čim prej do kruha, pedagogom v šoli pa je le do tega, da odbrenkajo tistih nekaj ur pouka, potem pa se doma predajo svojim opravilo oziroma želijo imeti božji mir pred celim svetom. Medtem ko se s starši srečujemo doma in imamo vsaj nekaj možnosti, da se pogovorimo tudi kaj osebnega, nas pedagogi jemljejo zgolj kot številke brez obraza.

Moj primer je skoraj smešen. Na gimnaziji mi je ves čas šlo kar dobro, v četrtem letniku pa sem naletel na mlado profesorico, ki ne zna najti stika z dijaki. Verjetno je težko opravila diplomo in se je med dijake že prvega dne opravila zagrenjena. Vse tisto, kar so z njo slabega počeli profesorji na fakulteti, zdaj prenaša na svoje učence. Da gre v resnici za nezrele poteze, dokazuje že to, da moram napisati tale spis. Verjetno se je prvič v zgodovini šole pripetilo, da je moral nekdo pri matematiki napisati spis o sebi.

Bolj ko opazujem življenje, bolj se mi zdi, da bi se morali več pogovarjati, več vedeti drug o drugem, bolj sodelovati in se na sploh bolj ukvarjati s človeškimi vrednotami. Matematika je sicer za življenje potrebna, vendar se mi zdi, da so prav tako potrebni – če ne še bolj – dobri medčloveški odnosi.

Sam bi srčno rad videl, da bi se med seboj vsi dobro razumeli, da bi se tako doma kot v šoli dobro počutili in da bi se v vse nas naselil tisti mir, ki človeku pokaže prave cilje.

Opravičujem se vsakomur, ki sem ga kadar koli kakor koli prizadel, hkrati pa isto pričakujem tudi od nasprotne strani. Pravzaprav nasprotne strani sploh ne bi bilo, če bi bili vsi iskreni in pošteni drug do drugega. Napisano pri matematiki.

Matej Lampe, dijak 4. f

List ji je brez premislekov oddal in bil takoj pripravljen, da ga pred vsem razredom zagovarja.

Matematkarica ga je preletela na hitro, pri prebiranju pa si živčno grizla ustnice. Ko ga je odložila, je rekla:

»Toliko za danes. Prihodnjič bomo jemali novo snov. Danes teden pa bomo začeli ponavljati tisto, kar vam je šlo pri poskusni maturi najslabše.«

Matej se je s slabim občutkom v srcu – bal se je, da je matematkarico v spisu vendarle pregrobo ocenil – napotil peš po mestu. Odkar mu je Sven pokazal, kako lepo se je sprehajati ob reki, kako čudovito se je predajati prostosti, kako prijetno je biti neobremenjen z vsakdanjimi dogodki, je vedel, kako poiskati mir. Srečni angeli in bela tabletka. In že pot k temu ga je sproščala.

Ob Trnovskem pristanu je naletel prav na Svena!

»Kam pa greš? Ali nimaš več pouka?«

»Zadnjo uro imam slovarco, a sem danes že napisal prosti spis o sebi, zato sem si vzel prosto.«

»No, ti že veš, kaj je zate prav. Greš na pijačo?«

»Ne, danes ne.«

»V tvojih očeh berem, da bi me rad nekaj vprašal?«

»To pa je res. Koliko pa vas je – Srečnih angelov?«

»Število ni pomembno, važno je, da smo. Zakaj pa te ta misel kar naprej bega?«

»Plis, rad bi se spoznal še z drugimi. Zanima me, če so vsi tako uravnoteženi kot ti.«

»Oho, temu bi se lahko reklo človeška radovednost. No, tudi prav. Zvečer pridem pote. Odpeljal te bom v našo sobo. Tako in tako se vsak teden tam zberemo.«

Tokrat je bila noč temna kot v rogu. Že ko sta hodila po pločniku proti tisti stari hiši v predmestju Ljubljane, se mu je zdelo, kot da pred njim hodi pravi angel. Kar letel je za njim.

Ko sta v daljavi zagledala obrise hiše, se je Sven obrnil k Mateju, se mu zagledal v oči in mu tiho dejal:

»Sledi in molči! Kdor spregovori, ga lahko kazen doleti. Vse, kar boš videl, shrani v sebi do konca dni. Malo je tisti, ki lahko to vidijo na svoje oči.«

Vsi stavki so se končevali z rimami na i. V tistih dolgih i-jih pa je bilo čutiti nenavadno sproščenost in hkrati skrivnostnost.

Pred hišo je gorelo pet velikih bakel. Razporejene so bile tako, da jih je Matej lahko povezal s črko X. Na vsakem koncu črke je gorela po ena bakla, v sredini pa še ena, večja in močnejša.

»Ta združuje vse naše moči!« je Sven pokazal z roko na srednjo baklo.

Ob robu stopnic so vse do sobe v zgornjem delu hiše gorele visoke drobne sveče. Bilo je videti, kot bi drobcen bel ogenj trepetal prav na koncih belih sveč.

»Tu je tvoj del poti do neskončnosti …« ga je prijateljsko prijel za ramo Sven in ga vodil prav do vrha. »In ne pozabi: smrt nič hudega ni, je le sprava z življenjskimi potmi!«

Tudi sredi sobe so gorele sveče, prav tako kot spodaj bakle, razporejene v obliki črke X. Srednja je bila večja od drugih. Bilo je videti, kot bi sredi noči prišel na grob. Okrog in okrog je bila namreč sama tema.

Iz teme so izstopile tri osebe v belih oblačilih. Na glavi so imele visoke bele kapuce, zato so bile videti, kot da segajo vse do stropa. Najbolj nenavadno je bilo to, da sploh niso imeli izrezanih odprtin za oči. Vse, kar je bilo videti na kapucah, je bila risba lobanje s prekrižanimi kostmi v obliki črke X. Ena od postav se je Mateju zazdela nenavadno podobna Igorjevi.

Stisnil je ustnice od jeze, a je raje molčal. Še vedno ni vedel, pri čem je. Je Igor Tjašo res pustil pri miru?

»Vsi vemo, da smrti ni, saj vsi živimo vse dni v večnosti,« je razložil Sven znak na kapucah.

Matej je z grozo spoznal, da nenavadni ljudje v belih oblačilih sploh nimajo rok. Njihova bela pokrivala so segala vse do tal, rok pa ni bilo videti nikjer.

»To so tvoji prijatelji – Srečni angeli!« mu je dejal Sven in izginil v temo.

Prvi trenutek je pomislil, da bi zbežal, a ni imel moči. Noge so kar stale tam in čakale, čakale …

Trenutek zatem je izstopil iz teme še en angel v belem oblačilu in z visoko belo kapuco na glavi. Z znanim Svenovim glasom mu je zašepetal:

»Mi si ne podajamo dlani, pri nas bližina govori!«

Stopil je do Mateja in ga skušal – brez rok – objeti. Ko sta se telesi dotaknili, se je Mateju zazdelo, da je vanj preskočila neka čudna vroča iskra.

Tudi vsi drugi trije angeli so se ga dotaknili s telesom, potem pa izginili v temi. Ob dotiku z Igorjevim telesom je Mateja mrzlo streslo.

»Zdaj bova morala oditi!« se je čez čas vrnil Sven v svoji vsakdanji obleki. »Na koncu nocojšnje poti ti spet nekaj lepega sledi.«

Matej se je pred svečami podzavestno priklonil in lahkih korakov odšel za Svenom.

Na stopnicah mu je Sven dal belo tabletko.

»Vzemi jo še ti, jutri pa nam prinesi plačilo zanjo za nazaj in za prihodnje dni! Potem pa ti še ena nagrada sledi!«

Matej je nenavadno ubogljivo prikimal. Seveda jim bo vse povrnil. Bil je zadovoljen, da so se vsaj ukvarjali z njim.

Ko sta izstopila, je pred vrati na glas zabevskalo neko ščene. Matej bi ga kmalu pohodil.

Čudež ali mirakel. Dogaja se zelo redko. Kadar pa se zgodi, pride do nepredvidljivih sprememb, ki navadno človeku prinesejo kaj dobrega.

»Saj to si pa ti, Uzo!« ni mogel verjeti svojim očem.

»Kako pa si zašel sem? Kje pa je … tvoja gospodarica?«

Psiček, ki je bi res na las podoben Uzu, je bil nadvse prijazen. Začel je veselo poskakovati ter se mu dobrikati z bevskanjem.

»Uzo! Ali si res ti? Ali si ušel Tjaši? Seveda, mene že dolgo ni k njej, pa si me ti prišel iskat.«

Psiček je glasno zabevskal, kot bi mu hotel pritrditi, da se ni zmotil, nato pa je izginil v noč.

»Čudna fora!« je glasno razmišljal Matej. »Le kaj dela Uzo tu?«

Sven mu je z roko pokazal, naj raje molči. Tako sta spet dolgo hodila brez besed. Šele na Tromostovju se je Sven obrnil in mu dejal:

»Je tabletka že prijela? Okej, je! Srečni angeli smo bili s teboj nocoj zadovoljni. V tebi je vse več miru in spokojnosti. Zato ti podarjamo nekaj, kar naj te spremlja vse življenje na tvoji poti.«

Matej je pričakoval, da mu bo podaril križec v obliki črke X, a mu je v roke potisnil nekaj povsem vsakdanjega – kaseto!

»Toda pazi! Kaseta je nastavljena na strani A. Tu so osnovna navodila za naše bivanje na zemlji. Stran B za zdaj še ne smeš poslušati. Povedal ti bom, kdaj bo napočil pravi čas za to. Stran B je samo za posebne priložnosti. Če nam ne boš zaupal, boš tudi sam zgubil ves svoj mir. Lahko noč in mirno spi!«

Matej je še dolgo hodil po ulicah sem ter tja, srečen pozdravljal ljudi, ki jih je srečal, ter se priklonil vsakomur, ki ga je pogledal bolj pozorno. Globoko v sebi je začutil, da je tudi sam že postal Srečni angel in da mora nebeški mir deliti z vsemi zemljani.

Nazadnje ga je pot zanesla v garažno hišo. Uslužbenki je dal visoko napitnino, potem pa odpeljal avtomobil iz garaže in se z njim brez cilja popeljal naokrog.

V kasetnik je vložil podarjeno kaseto. Pri tem je sam še enkrat preveril, da je res na strani A.

Uvodna glasba – umirjena

Govorijo vam Srečni angeli, govorijo vam Srečni angeli.

Glasba s ptičjim petjem

Mnogo je poti na svetu, a še več je stranpoti. Srečni angeli pa smo za to na svet prišli, da bi delili srečo med ljudmi

Glasba

Odločil si se tudi ti, da greš po naši poti večnosti.

Glasba

Čas ni del nas, čas je brez smisla in pomembnosti. Nam daje krila čar prihodnosti.

Glasba

Stopi z nami na pot neskončnosti, v svet, kjer smo samo mi in ti, ti in mi, mi, ki smo vsi, če si z nami tudi ti, v srečne dni neskončnosti

Glasba se nadaljuje

Kaseta je bila posneta s prijetnim in mirnim glasom, glasba pa je bila nekam vesoljska, s podloženim ptičjim petjem.

Oboje je na Mateja delovalo pomirjevalno. Verjetno tudi zaradi bele tabletke.

Tik pred koncem je bilo posneto opozorilo:

Kdo spregovori, ga lahko kazen doleti …

Ko je tretjič prevrtel na začetek, se je – še sam ni vedel, kako se je to pripetilo – znašel pred Tjašino hišo.

»Moram ji pokazati, kaj me tako pomirja,« si je rekel sam pri sebi, vzel kaseto iz radia, jo dal v žep in stopil po stopnicah navzgor.

Opozorilo je prišlo še pravočasno. Ko je potrkal na vrata, je bil sam pri sebi že odločen, da Tjaši ne bo povedal niti besedice o tem.

»Kje pa si bil?!« mu je planila na vratih v objem. »Mami je že vsa panična. Čakaj, takoj jo moram obvestiti, da je s teboj vse v redu in da si pri meni. Razburjena je, ker mora menda pripraviti sto potrdil, če hoče dobiti tisti veliki posel. A ti bo kaj več že sama povedala. In ti? Kje si? Nazadnje so te videli na Tromostovju. Pridi in mi vse povej! Kaj dogaja?!«

V Mateju se je ob njej nekaj v trenutku premaknilo. Kot bi se iz Srečnega angela spet spremenil v navadnega zemljana.

»Ali sploh veš, koliko je ura? Dve ponoči! Matej, kam zahajaš? Kaj je s teboj? Si srečal kakšnega mamilca?«

»Ne, pri Svenu sem bil.«

Iz sosednje sobe se je oglasil pasji lajež. Slišati je bilo, kot da bi Uzo potrdil, da to res drži.

»Je bil Uzo ves čas doma?«

»Valda, zakaj pa sprašuješ?«

»Ga nisi nič peljala ven na sprehod?«

»Na večer mu odprem le toliko, da gre lulat. Ko pa se vrne, popraska po vratih. Zakaj sprašuješ?«

»Ah, nič, kar tako!« Bil je zadovoljen, da Uzo ni znal govoriti po človeško.

»Sem slišala, da si pri matematiki dobil petko. Super! In vsa šola govori o tem, da si moral napisati spis o sebi. Čista beda! Zdaj bo matematkarica odletela. Sem slišala, da je ravnatelj za jesen že pripravil razpis za drugo matematkarico.«

»Nič ni narobe z menoj …« je mirno začel. »Res pa je, da bi ti rad že dolgo časa nekaj povedal, pa ne vem, kako bi začel. Ti za to nisi nič kriva. Lahko pa mi pomagaš.«

»Ja, valda! Veš, da te bom razumela. Tudi meni se zdi, da si zadnje čase nekam zabluzen. Kot da bi te imel v oblasti nekdo drug.«

»Pusti to!« ji je odvrnil mirno. »Ker pa že ves čas govoriš o matki, te lepo prosim, da mi pri njej res pomagaš … Veš, ne bom se vpisal na ekonomijo, pa čeprav me matka že od osnovne šole naprej vidi na mestu najbolj uspešne slovenske firme EU Computers. Že pred informativcem sem se odločil, da grem na – filofaks!«

»A to je!« je vzelo sapo Tjaši. »Ne bova hodila skupaj na faks!«

»Ekonomija mi ne leži. Rad bi živel kot človek, ki je vreden tega imena. Nočem postati – druga matka.«

»Hm ...« je bila poparjena Tjaša.

»Plis, razumi me! Vem, da sem vaju razočaral … A tako pač je … Vsak mora slediti svojemu notranjemu glasu.«

Natočila mu je sok in skupaj sta se usedla na kavč, vsak na svojo stran.

»Tvoji matki bo to težko razložiti …«

»Šit! Saj ne gre za mojo matko, temveč za mene, za moj lajf … Ne morem si predstavljati, da bom vse življenje prebil ob računalnikih.«

»Vaše podjetje je tako lepo zastavljeno, da bi moral samo nadaljevati pot …«

Prijel jo je z roko čez ramo in ji dejal:

»Okej, Tjaša! Vsak išče v življenju svojo pot. Zame je pomembno, da bom delal tisto, kar me veseli. Mi vsi pa smo postali žrtev svojih nečloveških potreb …«

»No, ja, ampak nekaj vendar moraš imeti za boljše preživetje …«

Ker se ji je zdelo, da je nekam čudno potrt, mu je šla z roko skozi lase in ga poljubila na uho.

»Nič nimam proti matki. A gre za življenjske odločitve …«

»Okej!« ga je skušala razumeti Tjaša. »Vse bo še dobro. Ne bo se svet podrl, če boš šel na filofaks. Pravzaprav te že kar vidim, kako objavljaš v Študentu najbolj udarne protestne pesmi.«

Ujela se je hitro. Bila sta si preblizu, da bi mu lahko nasprotovala v tistem, o čemer je bil sam sveto prepričan.

»Zame je glavno, da si ob meni!«

»Ne boj se zame!« ji je odvrnil. »Kjer koli bom in kar koli se bo v življenju dogajalo z menoj, ti boš zmeraj moja velika južna zvezda, ki mi daje smisel življenja.«

»Opa, to pa zveni že tako kot pesem! Daj, tu imaš papir in mi jo napiši!«

»Bejba, danes so vendar na voljo elektronska sredstva!« se ji je zasmejal. »Zato pa so izumili kasete. Daj kasetar sem, ti bom kar s svojim glasom na kaseto posnel svojo veliko srčno izpoved!«

Kasete se je domislil zato, ker se mu je pred očmi veš čas vrtela kaseta Srečnih angelov.

»Okej! Posnemi mi svojo veliko ljubezensko izjavo, da jo bom imela vedno pri roki, kadar te ne bo k meni!«

»Ampak samo pod pogojem, če boš dala za zvočno kuliso glasbo iz Titanica. Saj imaš dva kasetarja ali ne?«

»Imam, imam. Titanic pa sem poslušala malo pred tem, ko si prišel.«

Radijska šola za zaljubljence.

Tjaša: »Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, pred radijskim mikrofonom je dijak Matej iz 4. f, ki je nesmrtno zaljubljen v dijakinjo Tjašo iz 4. c. Dijakinja Tjaša zahteva od sošolca iz paralelke, da posname svojo ljubezensko izjavo na nosilec zvoka. No, spoštovani sošolec iz sosednjega razreda, ali je res, da ste zaljubljeni?«

Matej: »Ja valda!«

Tjaša: »Pa ste zaljubljeni v ves svet ali samo v določeno osebno?«

Matej: »Samo v določeno osebo, ki sedi ta večer ob meni. Resnici na ljubo moram povedati, da mi je ta oseba – kot bi rekel pesnik – nadvse draga in ljuba. Posebno še tedaj, kadar me ob dveh ponoči počaka v sami spalni srajčki.«

Tjaša: »Prosim, da ostanete dostojni! Mi smo nacionalni radio in ne smemo zdrkniti na raven lokalcev. No, pojdimo naprej! Ali je res, da brez te določene osebe, ki ji je menda ime Tjaša, ne bi mogli živeti?«

Matej: »Ja, valda! Res pa je tudi, da brez te osebe z imenom Tjaša odslej naprej ne bi znal več živeti!«

Tjaša: »Ne bi znal za nekaj dni ali vse življenje?«

Matej: »Popravljam izjavo. Ne bi znal živeti v življenju nasploh.«

Tjaša: »In je res, da pišete pesmi?«

Matej: »Ja, res. V opravičilo lahko povem, da je pač vsak po svoje premaknjen.«

Smeh

Tjaša: »Povejte mi kakšno pesem, prosim!«

Matej: »Hodim in hodim, življenje je en sam samcat bel prt, na koncu pa stoji neskončno velik vrt, na vsakogar na koncu te poti pa čaka – smrt!«

Tjaša: »Kaj pa ga serješ! Ali ne vidiš, da snemam?! Kakšna pesem pa je to, o smrti! Pred nama je življenje! Khm, khm! - - Oprostite, prišlo je do manjše prekinitve: No, gospod Lampe, kakšno ljubezensko izjavo bi lahko dali v zvezi s Tjašo!«

Matej: »Tjašo iskreno ljubim in jo bom ljubil vse življenje, kjer koli bom. Želim ji, da bi se ji uresničile vse sanje in da bi bila vedno srečna. Skozi življenje naj stopa pokončno in odločeno. Kadar ji bo pot šla navzdol, naj pomisli, da hodi v mislih z njo vedno še ena oseba, njen Matej!«

Tjaša: »Aplavz! To ste dobro povedali. In še pesem zanjo!«

Matej: »Ti si moja južna zvezda, ti si moja srečna cesta, vedno bom s teboj kakor angel varuh tvoj!«

Tjaša je izklopila kasetofon in mu rekla:

»Opa! Izjavo sem zdaj posnela in če se mi boš kdaj oddaljil, si jo bom tolikokrat zavrtela, da boš spet moj. Le izpiliti jo boš še moral. Zadnji verzi so takšni, da bi jih bili veseli samo de Slaksi.«

Razšla sta se zjutraj.

Naslednjega dne bi Matej kmalu padel na tla. Na šoli je srečal – matko!

»Kaj pa ti tukaj?« se ji je začudil.

»Ti bom že doma povedala!« je bila vsa iz sebe. »Tista tvoja matematkarica me je klicala. Povedala mi je, kako nesramen spis si napisal o njej. Zdaj se ji smeje vsa šola. Res si nemogoč! In to v trenutku, ko sama več ne vem, kje se me drži glava. A veš, da tistega posla sploh ne bom dobila, če ne predložim v osmih dneh potrdila o plačanih davkih, potrdila o vpisu našega podjetja v zemljiško knjigo, potrdila o državljanstvu … O, saj so čisto nori!«

»Pa si rekla, da se zaradi matematkarice ne boš žrla?!«

Roke so se ji zatresle kot starki:

»Matej, ali res ne vidiš, da se igraš z ognjem?! Matura je pred vrati, ti pa ji pišeš grozilna pisma! Dobil si ukor, pa še ne moreš molčati! In tistih mojih opravičil na šolo sploh niso dobili. Tisti tvoj profesor Psiholog mi je potrdil, da je opravičila na lastne oči videl na zaslonu, sprintanih pa ni nikjer. Če ne bi bil ravnatelj razumevajoč človek, bi imel ti zdajle v rokah že ukor ravnatelja. A res ne razumeš!« Tako se je razburila, da je kar krilila z rokami in vpila, kot bi bila sama na dvorišču.

»Mami, nehaj že! Ali ne vidiš, da te posluša vsa šola!« 

»Pa naj me! Ti raje pazi na svoje vedenje!«

»Dobro, dobro!«

Glede odločitve, da ne bo šel študirati ekonomije, je še naprej molčal, matka pa mu tudi ni nič rekla. Vrjetno ji Tjaša ni povedala, od drugih pa ni izvedela, za katero fakulteto je oddal prijavni list.

Srečanja s Tjašo so Mateja vedno pomirila. Skupaj sta kljub vsemu veliko žurala, hodila v kino, se sprehajala po Ljubljani.

Nepozaben je bil sobotni večer na gradu. Že dolgo ga je žrlo. Tokrat je sklenil vendarle odpreti dušo glede Srečnih angelov.

Nad mestom je visel velikanski črn oblak, spodaj so se kot v sanjah začele prižigati luči, ulice so bile kot dolge svetle črte.

»Sori, nekaj bi ti rad že dolgo povedal … A veš, da ima moj zdravnik v kartoteki zapisano, da sem labilna osebnost? Ja, čustveno labilna!«

»Zakaj pa to? A zato, ker si tako odkrit?«

»Valda zaradi tistega poskusa samomora …«

»Zdravniki so vsi zafrustrirani do daske … Hm, pa si takrat resno mislil?

»Sem! Brez tebe nisem več videl smisla življenja …«

»Pusti zdaj to! Veš, da sva z Igorjem nehala že takrat, ko je odšel na Švedsko. Niti enkrat mi ni pisal! Sploh pa sva si v žlahti. Mala bratranca, ali kako se že temu reče.«

»Vem. Vse sem raziskal. Pa tudi na besedo ti verjamem. Ti si še bolj iskrena kot jaz. Veš, rad bi ti povedal …«

Kot nalašč je nad gradom prav tedaj močno zagrmelo. Mateju se je zazdelo, kot bi ga opozorili sami Srečni angeli, naj raje molči. Na hitro sta se morala spraviti pod streho. Pozneje pa ni bilo nikoli več pravega trenutka, da bi ji zaupal tudi tisto o Angelih.

Čas je tisto leto preveč noro tekel naprej.

Že je bil tu april.

»Bomo na maturantskem plesu sedeli skupaj z Vrhovčevimi ali ne?« je pred prazniki vprašal Matej.

»Kako skupaj?« ni razumela mami. »Oni imajo vendar svojo maturantko.«

»Ne gre zaradi stroškov. Oni bodo že plačali sami. Toda pri vsaki mizi lahko sedi dvanajst ljudi, in pametno bi bilo, da se že zdaj dogovorimo, ali bomo sedeli skupaj z Vrhovčevimi ali ne. Drugače bodo oni povabili svoje ljudi.«

»Čakaj, čakaj, in koga bova povabila midva?« je bila vsa raztresena matka.

»Ne vem … Ti povej! Meni se zdi, da bi bilo prav, če bi sedeli skupaj z Vrhovčevimi, ti pa bi povabila še koga od svojih …«

»Koga pa?! Nobenega ni, ki bi mi kdaj kaj pomagal. Svoje žlahte že ne bom vlačila na maturantski ples!«

»Kaj pa Sven? Ga bova povabila?«

»O, Svena pa bova! Brez njega ti niti mature ne bi šel delat. Ja, Sven je edini, ki ga bova povabila z najine strani.«

»Če bomo sedeli skupaj z Vrhovčevimi, bi se spodobilo, da se prej seznanimo. Ne moremo prvič skupaj sedeti v Cankarju na maturantskem plesu.«

»Zdaj ne utegnem. Če bo po prvem maju kaj več časa,« je odvrnila mami. »A veš, da še vedno nimam vseh papirjev v rokah. Zdaj zahtevajo še potrdilo o plačanih davkih za pet let nazaj. Nezaslišano!«

Komaj so se vrnili s prvomajskega oddiha, že je bil tu 13. maj, ko se je začelo zares. Kot prvo so za maturo pisali esej pri slovenščini.

Esej. Razpravljalni ali razlagalni. Od sedemsto do tisoč besed. Kdor bo napisal več, mu bo maturitetna komisija esej zavrnila, kdor bo napisal manj, bo slabše ocenjen oziroma bo neocenjen.

Vse drugo – postavitve klopi do presedanja – so poznali že od poskusne mature. Razlika je bila samo ta, da tokrat ni bilo nobenega razpravljanja in nobenega prilagajanja osebnim zahtevam.

Maturitetne pole s šiframi so razdelili nadzorni profesorji, ki so prišli z drugih šol, in tako dijaki niso nikogar poznali.

Matej se eseja ni bal. Marsikaj je bilo odvisno od naslova.

Tragičnost v Sofoklejevi in Smoletovi Antigoni.

»Šit! Bolj zabluzenega naslova si ne bi mogli izmisliti!« je dejal James tako glasbo, da so ga slišali tudi drugi.

»Antigona, edino, česar ne znam,« je prebledela Tina III.

»Tišina, mir, drugače bom pole takoj pobrala!« je dejala nadzornica in odločenih korakov stopila proti Jamesu.

Potem so se vsi umirili.

Matej je ugotovil, da naslov ni slab. Obe tragediji je dobro poznal, znal ju je primerjati, pa tudi tema mu je bila blizu.

Po poetiki je tragedija posnemanja nekega resnega in zaokroženega dejanja, in to na način, ki v gledalcih zbuja sočutje in grozo, temu pa sledi očiščenje in katarza.

Uvod mu je stekel brez težav.

Sofoklova zgodba se začenja v Grčiji z mitom o tebanskem kralju Kreontu. Nastala je v času antične umetnosti, ki se je razvijala od leta 1000 pr. n. š. do leta 500 n. š. Sofoklejeva dramatika je z večino svojih značilnosti (enotnosti dogajanja, nastop zbora itn.) še danes vzor skoraj vsem sodobnim dramatikom. Zato ni čudno, da je približno dva tisoč let po Sofoklovi Antigoni nastala nova tragedija, ki jo je napisal slovenski dramatik Dominik Smole …

Tudi naprej je šlo brez težav.

Sofoklejeva Antigona je upornica zoper obstoječe postave, saj želi v imenu nenapisanih, a svetih moralnih družinskih načel, kljub prepovedi vladarja, pokopati svojega brata Polinejka. V Smoletovi Antigoni pa je glavna ost uperjena proti oblasti in na sploh proti samodržcem, ki izkoriščajo svoj položaj.

Ko je prišel do tragičnega konca Antigoninega brata, do smrti, se je razpisal na široko.

Tako v antiki kot v sodobnem času imajo smrtniki povsem napačen odnos do prestopa tiste tanke črte med življenjem in koncem, ki ji mnogi rečejo smrt. Smrt ni nič izjemnega, nič posebnega, nič nadnaravnega. Smrt je prav tako nekaj povsem vsakdanjega, kot je rojstvo. V nekem pogledu je smrt pravzaprav šele pravo rojstvo, saj se smrtnik šele potem povsem umiri in najde srečo v neskončnosti. Vse tisto, kar se je prej dogajalo na zemlji, pa je samo nepotrebno pehanje za oblastjo, za privilegiji, za vsakdanjimi prednostmi. Šele smrt pokaže prava vrata v prihodnost.

Zdelo se mu je, kot bi mu besede narekovali Srečni angeli.

Ko je esej oddal, je imel občutek, da stoji vse na svojem mestu, edinole o smrti je morda napisal nekaj stavkov preveč.

Računal je na dobro oceno.

»Banda, zdaj je pa že skrajni čas, da bi pripravili spored za Cankarja!« ji je dva dni zatem začel priganjati James. »Večina vas že ima obleko, skoraj vsi ste bili v Trstu in v Celovcu, s kakšnim sporedom bomo nastopili na odru, pa še vedno ne vemo.«

»Okej! Po sedmi uri sestanek!« mu je odvrnil Matej. »Samo toliko, da mi vsak kaj pove o sebi. Potem bom že sam napisal nekaj smešnih stavkov o vsakem. Na platno pa bomo projecirali otroške slike. Takšne z ropotuljicami in v stajici. Kul?«

»Kul! Jaz bom pa slike zbirala,« se je ponudila Tina III.

Zdaj, ko jim je tekla voda v grlo, so bili naenkrat spet složni.

Imeli bi več časa za pripravo svojega sporeda, svojih treh minut, če ne bi bilo toliko ponavljanja za nazaj. Matematkarica jih je opomnila:

»Ne pozabite! V ponedeljek pišemo pregled čez vso snov! Paziti, da boste kaj znali! Kdor bo pisali nezadostno, bo imel popravni izpit! Tisti, ki ste imeli graje, morate pisati vsaj tri, če hočete imeti na koncu pozitivno.«

Matej je potreboval zdaj vsaj trojko, ker je dobil tudi v drugi konferenci grajo. Zato, da bi sama po sebi popravila obe prejšnji graji in uredila vse slabe odnose med njima.

Kot po naročilu ga je pred šolo spet čakal Sven.

»Poslali so te sami Srečni angeli. Že dolgo te čakam. Klical sem te, pa se mi ne javiš. Tu imaš nekaj keša za vse za nazaj. Spravi in molči! Čez vikend pa pridi k meni, da bova vse še enkrat ponovila. Okej?«

»Okej! Sam veš, da mi vedno začutimo, kadar je potrebno, da si pomagamo med seboj.«

Še enkrat sta predelala vso snov.

»Test bom štela kar za dve oceni,« je povedala matematkarica, preden je razdelila liste. »Tistemu, ki bo pisal čisto petko, bom vpisala dve petki. Tistemu, ki bo pisal štiri do pet, bom vpisala dve petki. Tistemu, ki bo pisal štiri do pet, bom vpisala štiri in pet. In tako naprej. Za tiste z grajami pa je potrebna vsaj čista trojka. Zapisala pa bom dve trojki.« Očitno je bila močno pod pritiskom ravnatelja in šolskega zbora.

Matej je vse naloge opravil brez težav. Ker pa je imel še dovolj časa, je vse rezultate tudi preveril. Tokrat je na rob nalogam napisal tudi vse poteke. Nalašč je nekajkrat napisal celo tako preproste račune, kot je na primer: 2 x 9 = 18. Samo zato, da matematkarica ne bi zatežila. Če pa bo zatežila zato, ker je napisal tudi take podrobnosti, bo šel s testom k ravnatelju in mu natančno povedal vso zgodbo.

Ko je naloge pobrala, jih je takoj odnesla v svoj kabinet. Tokrat z njene strani ni prišlo do nobene pripombe. Matej je nalašč stopil za njo, da bi videl, kakšne volje bo odšla v svoj prostor. V nekem pogledu je šlo tudi za njegovo veliko zmago. Za njo je hodil kot njena slaba vest.

Opazoval jo je seveda od daleč in previdno. Tudi sam ne bi rad videl, da bi spet naredila kako napako.

Komaj je vstopila v kabinet, že je na njena vrata potrkal – Sven!

»Kaj dogaja!« je vzkliknil Matej. »Pa ne, da je tudi ona postala Srečni …« Ne, to ni mogoče! Če bi bila ona Srečni angel, bi se vedla drugače.

Sven ji je prijazno dal roko.

»A, vi ste tisti dobri človek, ki je Mateja spravil na pravo pot!« se mu je skušala podobrikati.

Sven se je naredil, kot da jo slabo sliši, in je stopil dobra dva metra vstran, na drugo stran hodnika. Za njima se je vsula reka dijakov iz tretjih letnikov, ki so se prav v tem odmoru preseljevali v fizikalno predavalnico.

Govorila sta nenavadno dolgo, več kot tri minute. Na koncu sta si prijazno segla v roke in se razšla z vljudnim poklonom.

Čeprav je že zvonilo, je Matej vendarle stekel za Svenom.

»Hej, Sven, kaj pa iščeš tu? Nič nisi rekel, da poznaš našo matematkarico.«

»Poznam jo samo iz tvojega pripovedovanja. Ni tako nedostopna, kot si jo ti opisal.«

»In zakaj si šel k njej? Nič mi nisi omenil …«

»Samo zaradi tebe. Da te bo bolje razumela. Med vrsticami pa sem ji povedal, da znaš vso matematiko na pamet. Bodi brez skrbi, pisal boš tako petko, da je gimnazija še ni videla!«

In že ga ni bilo. Proti pričakovanju se mu je tokrat zelo mudilo. In kar je bilo pri tem najbolj nenavadno: Vhodna vrata mu je pridržal – o, saj to ne more biti res! – Igor! Mateju je ob pogledu nanj zaledenela po žilah vsa kri.

Pa ne, da se še vedno slini okoli Tjaše?

Predzadnje šolsko dejanje.

(V razred pride Psiho, v razredu skoraj vsi učenci, razpoloženi na skrajnem robu znosnosti, soparno, naveličani drug drugega.)

Psiho (teatralno): »Končno smo pripluli do konca. Slavnega 4. f kmalu ne bo več.«

James (sproščeno): »Gospod profesor, vedno ste nas učili, da so odnosi med ljudmi v premem sorazmerju z njihovimi značaji. To pomeni, da smo veliko navad prevzeli od vas, profesor.«

Tina III. (zagrenjeno): »Kar pa nam v življenju ne bo prav nič koristilo. Mi gremo naprej med druge ljudi, vi pa boste dobili nove modele za prevzgajanje.«

Miran (pravkar prebujen iz spanja): »Nekaj smo se pa vendarle naučili drug od drugega.«

Brigitka (nagajivo): »Ti si se na gimnaziji naučil vsaj dol dajati. Če ne bi bilo Mirjam, pa še tega ne bi znal.«

Mirjam (ogorčeno): »Kokoška, in to ravno ti!«

Psiho (navidezno vzgojno): »Mir! Drugače tudi te ure ne bomo imeli več. No, ste program za Cankarja pripravili? Nič se niste posvetovali z menoj …«

James (zbadljivo): »Gradimo na presenečenju. Zadevo smo poenostavili, a nekaj že bo. Ne bojte se, v Cankarju bo pravi žur.«

Psiho (začudeno): »Pa ste sploh sposobni pripraviti dober žur? Po energiji, ki ste jo pokazali v preteklih štirih letih, bi prej rekel, da bo to pogrebščina.«

Peter Veliki (ponosno): »O, to pa ne! Vsi imamo že nove obleke – bejbe so okupirale vse šivilje od Gradca do Benetk – moški modeli si bomo prvič v življenju zavezali kravate in metuljčke, starci so šli z nami v Gorico po čevlje …«

Marjetka (zbadljivo): In prav bi bilo, če bo tudi vas enkrat v življenju videli v normalni obleki. Da ne bodo drugi prfoksi govorili, kakšnega razrednika imamo.«

Mojca (ritolizno): »No, saj ni mislila tako hudo. Res pa je, da v supergah in kavbojkah na maturantca niti mi ne bo.«

Psiho (jezno): »A tako! Na koncu ste le pokazali svojo pravo barvo! Vsa štiri leta sem vas kot razrednik zagovarjal, vi pa ste se delali, kot da me imate radi. V resnici pa ste se me sramovali!«

James (pomirjujoče): »Le mirno kri, gospod profesor! A tako govorijo o vas drugi profesorji. Če vas ne bi imeli radi, potem ne bi plačali za vas večerje na maturantskem plesu. No, superge pa le obujte!«

Psiho (še vedno užaljeno): »No, bom še videl. Vsem tistim pa … vsem tistim pa, ki me opravljajo po šoli, povejte, da nimajo pojma o življenju! O, mi smo bili čisto drugačni! Naj vam samo povem, da smo mi ključ četrtega letnika prodajali tri dni! Prodali pa smo ga za tak denar, da smo šli potem za cel teden kampirat v Bohinj. Na maturantskem pohodu pa smo šli v zbornico, kjer smo vsi do zadnjega stopili na mize in kar z njih predavali profesorjem. Po ljubljanskih ulicah smo hodili dva dni skupaj. Ponoči pa smo tako spretno zamenjali tablo pred šolo z novim napisom, da zjutraj niti ravnatelj ni opazil, da na njej piše: DRUGA GIMNASTIČNA. Ja, ja, tega verjetno ne veste: tudi sam sem hodil prav na to gimnazijo. O, še mnoge stvari bi vam lahko povedal, pa vem, da je brez smisla. Vaša generacija je proteinska generacija, rastete samo v višino, v pamet pa malo. Me prav zanima, kakšen zadnji žur boste imeli v Cankarju, ko pa vam je težko priti iz pritličja v predavalnico pod streho!?«

Tina III (med zagrenjenim smehom): »Ste se pa razgovorili!«

Peter Veliki (posmehljivo proti sošolcem): »Samo naklada, da bi bil večji frajer. Drugače pa si niso upali niti toliko kot mi.« 

Psiho (močno užaljeno): »To si ti rekel! Mi že vemo, kaj smo si upali in kaj ne. Hotel pa sem vam povedati samo to, da ste navadne uboge reve, vredne usmiljenja. Na maturantskem plesu pa boste spedenani kot kakšne stare mame in strici iz slovenskih filmov. V vas ni nobene sproščenosti, nobene razigranosti, nobene radoživosti. Toliko v vednost, pa če greste takoj k ravnatelju. In prav mali mi je mar, kaj se bo z mojim razredom dogajalo v Cankarju. Na odru se bo itak pokazala vsa vaša duhovna revščina!«

James, Tina III., Peter Veliki, Matej, Miran in Mirjam … (drug čez drugega): »Čisti Psiho! Nič ni z njim! Tudi za zadnji žur bomo morali poskrbeti sami!«

(Zastor pade)

Popoldne so Matej, James in Brigitka preživeli na televiziji. Zadolženi so bili, da dokončajo film za Cankarja. Pravzaprav ni šlo za gibljiv film, samo svoje otroške slike so presneli na video, da bi ga lahko predvajali v dvorani. Matej pa je ob presnemavanju dodeloval spremno besedilo.

Predstavljamo vam 4. f, najbolj zadeti razred na svetu. Ne samo, da je bil 4. f konglomerat Ljubljančanov, vozačev od Kranja do Litije, internatarjev in drugih brezdomcev, temveč so se v 4. f zbrali takšni značaji, da bi jih bil še Zola vesel: grebatorji, posiljevalci, radodarnice, občasnice, pijandure, svetniki, mamini ljubljenčki …

»Ali ni tole en sam velik šit?« je zaskrbelo Jamesa.

»Zakaj pa šit?!« se je začudil Matej. »Folk je pač treba šokirati. Vsi drugi se bodo samo hvalili in se zahvaljevali profesorjem, nekdo pa mora povedati tudi resnico.«

»Naj kar padejo na rit!« se je strinjala Brigitka. »Lani so tisti, ki so bili najbolj izvirni in resnicoljubni, prejeli največji aplavz.«

Po peturni montaži so stricu s televizije ošteli nekaj keša na roke, potem pa so odšli še v tepece na pijačo. Lokal je bil nabito poln. In to s samimi dijaki.

»Videti je, da bo slovo težko.«

France Prešeren, Slovo od mladosti.

Dni mojih lepša polovica kmalu …

»Ja valda, še solze bodo tekle, in to v potokih!«

»Če dobro premislim, je naša pot največkrat vodila od šolskih vrat naravnost sem v bife,« je začel filozofirati Matej. »V enem pogledu gre za zlato pot.«

»Ja, predvsem za lastnika bifeja.« In začela se je razprava.

Razprava. Poglobljena debata o trenutno zelo pomembni stvari. Razpravljalci razpravljajo zato, da bi osvetlili problem z vseh koncev.

Ko sta James in Brigitka odbrzela naprej – kar ob pivu sta se zmenila, da vi se lahko spotoma še kje dala dol – se je Matej presedel na drug barski stolček – k Frenku iz 4. a.

»Imate vi že vse pripravljeno za Cankarja?«

»Vse. Poglej, kakšna je naša osmrtnica!«

Osmrtnica.

Vsem znance in prijateljem naznanjamo, da je v cvetu svoje mladosti tragično preminul 4. a letnik Druge gimnazije. Za njim žalujejo:

ravnatelj Nebodigatreba

pomočnik ravnatelja Dobričina Brezpotrebe

profesorica za slovenščino Prejkoslej Sepišeskupaj

profesorica za matematiko Kokoška Kinenesezlatihjajc

… … .. ….

Pokop bo v sredo, 24. majnika. Prosimo tihega sožalja!

»Andrejo ste pa dobro zeznili!« se je zasmejal Matej privoščljivo.

»A veš, da nam še zdaj ni vrnila testov! Nalašč zavlačuje. Jutri dopoldne, tik pred večernim maturantskim plesom v Cankarju, imamo eno samo uro. Pri njej.«

»Vem, saj cela šola govori o tem,« mu je pritrdil kolega. »Take putke še ni bilo na šoli. Še sreča, da jo je ravnatelj dal na čevelj.«

»In to tudi po moji zaslugi …« se je pohvalil Matej in naročil še eno pivo.

Po tretjem pivu je prisedel Miha iz 4. g.

»Kako, ali bosta kar tu počakala na žur?«

»Zdaj, ko je vse za nami, se ga lahko totalka natolčemo.«

»O čem pa razpravljata?«

»O putki Andreji in …«

Matej je ponovil svojo tezo o zlati poti od šole do bifeja.

»Opa, nekaj sem se spomnil!« je preblisnilo Frenka. »Kaj pa, če bi naredili velike srčke in jih raztrosili vse od šole do bifeja. Tak bi prfoksom najlepše pokazali našo znamenito pot.«

»Zadeva mora biti globlja!« je dodal Matej. »V srčke je treba napisati vzrok našega pogostega odhoda. In kdo je bil to?«

»Andreja!«

Na hitro so se dogovorili, da skočijo v knjigarno po sto listov rdečega papirja, po črn flomaster in škarjice. Matej je spretno izrezal velike srčke, Frenk jih je popisal z imenom ANDREJA. Miha pa je potem z njim sproti tlakoval pot od bifeja do glavnih vrat gimnazije.

Bilo je videti kot spretna reklamna poteza za pivski lokal …

ČE V ŠOLI VSE NAROBE GRE, TEPECE PREŽENE TI GORJE. BOLJŠA KOT DRUGA, JE V ZEMLJI TRUGA. ENO PIVCE ALI TRI, PA PUTKE ANDREJE NIKJER VEČ NI.

Temnilo se ježe, ko so se slovesno odpravili po srčkovi magistrali vse do šolskih vrat.

»Super!« je ugotovil Matej. »To je najlepša transverzala na svetu. Kar stokrat sem lahko pohodil Andrejino kamnito srce. »

»Jutri bo folk čisto dol padel,« je menil Frenk. »Škoda, da nimajo vsi četrti letniki pouka, da bi to videli.«

»Bo pa vsaj v poduk tretjim in pa tisti naši kokoški z imenom Kinenesezlatih jajc. Poudarek je na drugem zlogu.«

Ko so pristopicali po srčkih do vhodnih vrat, je Matej pokljukal, če so vrata še odprta. Ostala sta jim dva srčka, pa bi ju lahko položili na tla v notranjost šole. Toda težka vhodna vrata so bila že zaklenjena.

»Učni proces se je za danes že končal.«

»Nič več ne poteka pretok znanja med profesorji in srednješolci.«

»Spoštovani profesorski zbor zdaj že doma gleda televizijo in grizlja slano pecivo.«

Vsi trije so bili ravno tolik usuti, da jim je domišljija delovala v nepredvidene širjave.

Naenkrat je Matej skočil pol metra od tal:

»Opa! Imam jo!«

»Muho ali idejo?«

»Muho enodnevnico, imenovano dobro idejo.«

»V noč z njo!«

»Ker smo že rekli A, bi bilo dobro še Ž. In to predvsem zato, da takšni prfoksi, kot je Psiho, ne bodo tavali po svetu tako zamorjeni. Predlagam, da zazidamo glavni vhod v šolo!«

»Glavni vhod? Ali se ne bi zadovoljili s stranskim?«

»Stranskega drugi še opazili ne bodo. Zazidati moramo glavnega, da bodo našo razigranost – no, saj se temu teko reče – opazili tudi tako imenovani ljudje s ceste. Kul?«

»Kul! Vse ocene imamo tak in tako zaključene, pouk se je za nas končal, prvi, drugi in tretji letniki pa bodo tako vsaj videli, kdo so bili pravi modeli.«

»Pa še putka Andreja jutri ne bo mogla briljirati s tistimi svojimi testi. Tako in tako gre samo za golo formalnost. Ocene je morala že včeraj vpisati v redovalnico …«

Delovali so sila usklajeno. Miha je skočil domov po prikolico, Frenk je splezal pri gradbenem podjetju ob Ljubljanici čez ograjo ter »nabavil« vrečo cementa in vrečo apna, Matej pa je na drugo stran ulice z avtom navozil trideset kosov modularne opeke.

»Splošno zidarstvo MAFREMI!« Se je zahihital Miha, vedno pripravljen tudi na besedne igre.

»Zveni precej šiptarsko, a gotovo pomeni kaj več. Pomisli, saj imaš vendar zato glavo na vratu, da lahko razmišljaš z njo!«

»Hm, MA … Ma-tej … Aha, mi je že vse jasno. Začnimo!«

Delovne pogoje so imeli nenavadno slabe. Delali so lahko samo tedaj, ko na ulici ni bilo mimoidočih. Teh pa je bilo še v poznih večernih urah precej.

Splošna stavka! Sindikat zidarskih delavcev poziva vse svoje člane na splošno stavko do uresničitve zahtevanega: 1) da delodajalec izplačuje plače sproti, 2) da dobi vsak delavec regres najkasneje do 20. junija, 3) da se redno izplačuje nočni dodatek.

Do uresničitve vseh zahtev so se ponovno zatekli v tepece. Pivo so si plačali kar sami. Vsak je dal za rundo, pa je bil krog sklenjen. Ura pa je medtem tudi opravila svoje. Pritekla je že skoraj do polnoči.

Delovni pogoji ponoči so bili bistveno boljši. V dobri uri so s pomočjo malte – pripravili so jo že prej, na drugi strani ceste – zazidali vhod v šolo prav do vrha.

»To je za zgodovino!« je menil Miha po končanem delu, občudujoč njihovo velik umetnino. »O tem bodo govorile generacije.«

»Idejni vodja projekta Psiho bo jutri zjutraj zagotovo obnemel. Ob pogledu na svoj spomenik mu bodo besede bržčas zastale v grlu.«

»Morali bi pripisati: ZGRAJENO ZA ČASA PUTKE ANDREJE. A bodimo modrejši od nje. Navsezadnje pa že srčki na tleh simbolično prikazujejo celotno situacijo. Imamo jo radi, zaradi nje se vračamo iz lokala v šolo, tu pa naletimo na zid, ki predstavlja njo osebno.« Ostalo jim je še več kot pol vreče cementa, pa tudi apna niso porabili vsega.

»In kaj te uči matka doma?« je pogledal Frenk Mateja.

»Pospravi vendar za sabo, saj nisem tvoja sužnja, hahaha!«

Obe vreči so zato odnesli na dvorišče sosednje hiše, štiri opeke, ki so ostale, pa je naložil Matej v prtljažnik svojega avta.

»In zdaj parti!« je zaklical Matej. »Povabim vaju v Eldiča!«

»Opa, model je poln keša!«

»Malo ga pa moramo žurati. Vse do jutri, do našega zadnjega skupnega žura!«

Prav v trenutku, ko so bili že vsi trije v avtomobilu, se je pred njim znašel policist v uniformi.

»Oho, ptički brez gnezda!« se jih je razveselil. »Prijava varnostnika ni bila lažna.«

Iz teme sta stopila še dva velika možaka: varnostnik in drugi policist.

»Saj sem vam rekel, da pohitite! Sam si jih nisem upal napasti, lahko so oboroženi!«  In začela se je zgodba s kriminalnim ozadjem.

Kriminalka. Pripoved, v kateri avtor opisuje po eni strani delo kriminalcev, po drugi strani pa delo policistov. Njihove poti se usodno prepletajo.

Policisti so vse tri nadobudne dijake v hipu zbasali v marico in že so se zašli na policijski postaji.

»Ime in priimek, leto rojstva, zaposlitev, šolanje …«

Zapisnik. Verodostojni opis dogodkov oziroma potrditev pričevanja s podpisi prič.

»Lepo vas prosim, izpustite nas! Nič hudega nismo nameravali storiti. Le nekoliko smo se želeli pošaliti. Jutri oziroma že drevi imamo v Cankarjevem domu maturantski ples. Ne storite sramote staršem!« je bil med najbolj zgovornimi Miha.

Policija je molčala.

»Če želite, bomo napako takoj popravili. Do jutra bomo zid zlahka podrli in vse pospravili. Nihče drug niti vedel ne bo, kaj se je zgodilo. Lepo vas prosim, bodite vendar uvidevni!« je prosil Frenk.

Policija je molčala.

»Prepisati moram še govor za Mojco. Ne more ga brati iz tistih mojih listkov, ki sem ji jih dal popoldne. Morda bi še kaj popravil. Nujno me morate izpustiti, drugače bo mojo mami kap,« je bil prepričan Matej.

Policija je bila nema.

Edinole eden od policistov, lahko bi se pisal Janez Omara, jih je zagrabil za ovratnika ter jih na silo potisnil v velik zamrežen prostor.

»Do iztreznitve.«

Jutranja oddaja Radio Slovenija, I. program. Pred mikrofonom je dežurni s številke 113.

Nocojšnja noč je minila dokaj mirno. Naši delavci niso zabeležili hujših incidentov. Občanom so bili ukradeni samo trije avtomobili, v Šiški je nekdo iz ljubosumja zabodel svojo ženo, v Mariboru sta se do smrti oklala dva ovčarja, v zaporu pa so beli dan dočakali trije razgreti maturanti. Želimo vam varen dan, kjer koli že ste. Vaš Ivo Meglen!

Popevka Ali je v Šiški še kaj odprtega.

Malo pred sedmo uro se je izmena na Povšetovi zamenjala.

»Kaj pa naj naredim s tistimi tremi tički, ki smo jih ponoči ulovili pred šolo?«

»Ah, nič, spusti jih! Saj vidiš, da niso nevarni. In v šolo pošlji faks, da bodo vsej vedeli, kdo jim je zazidal vhod.«

»Kdo pa bo zid podrl?«

»To ni naš biznis. Bog, dečki!«

Tako so se spet znašli na prostosti.

Matej je stekel do avta in vsem trem pomagal z belimi tabletkami. Poplaknili pa so jih z litrom zale. Resnici na ljubo je treba priznati, da so bili vsi trije malce poparjeni.

»Šit! In kaj bo zdaj?«

»Hm, bo, kar bo.«

»Poti nazaj ni. Če pa so na šoli količkaj fer, nam ne bodo uničili žura v Cankarju.«

»Kaj pa starci?«

»Do teh potujejo informacije počasi. Zvedeli bodo šele, ko bomo mi že na morju. Sploh pa si nam zdaj ne bodo upali težiti, ko pa je pred nami še glavni študij za maturo.«

Glede potovanja informacij so se vsi trije ušteli.

Matejeva matka je Tjaši že zvečer poslala mesič.

23/05:New

MAJA-GSM

23/05/2000 21.12

Ali je Matej pri tebi? Domov ga ni bilo, javil pa se tudi ni. Ali kaj ves, kje je? Cao! Maja

Pol ure zatem je Tjaša spet dobila mesič:

23/05:New

MAJA-GSM

23/05/2000 21.39

Resno me skrbi zanj. Da se ni zabil z avtom??? Ko bo kaj novega, mi sporoči takoj, prosim! Dobiva se na ircu – kanal Slovenia. Cao. Maja.

Na Tjašinem zaslonu se je v naslednjih minutah izpisovalo:

<Maja> Mateja še vedno ni domov. Sošolec Jani je povedal, da so bili skupaj na televiziji in da je šel potem verjetno na pivo.

<Tjaša> K meni ga ni bilo. Ko bo prišel, se vam takoj javim. Prosim, da me takoj obvestite, če bo prej prišel k vam.

<Maja> Ura je polnoč, pa ga še vedno ni. Grozno! Povrhu sem dobila še sporočilo, da mi posel z Evropo visi v zraku. Človek bi znorel. Prosim, javi mi takoj, če boš kaj zvedela o Mateju.

<Tjaša> Mobitel ima ves čas izključen. Zelo me je strah zanj. Ura je že pet minut čez polnoč. Slutim nekaj slabega.

<Maja> Ostani na zvezi. Takoj ko bo potrkal, se ti javim!

In tako naprej.

Vse do jutra.

Okoli sedme zjutraj je pri Lampetovih pozvonil telefon:

»Dobro jutro! Upam, da nisem prezgoden. Tu dežurni s Povšetove. Imam nujno sporočilo za vas. Ne bojte se, nič hujšega ni.«

»Ali je živ? Samo to mi povejte, ali je še živ?«

»Če govorite o sinu, potem vam lahko zagotovim, da je živ. Celo preveč živ. Ponoči je bil celo tako živ, da smo ga morali pripreti do iztreznitve. No, zdaj je že verjetno na poti domov. Prosim vas samo to, da se ob priložnosti oglasite in plačate stroške njegovega prevoza na Povšetovo. Če se oglasite osebno in plačate z gotovino, imate 50 % popust. Hvala za razumevanje!«

Gospa Maja je iz tega razbrala samo to, da je Matej živ in da se vrača domov.

Brž je poslala mesič Tjaši, da je vse v redu.

Le malce so se ga napili, pa ga je ustavila policija …

Medtem ko ga je čakala, je spet zazvonil telefon. Prepričana je bila, da jo kliče Matej, a je bil ravnatelj.

»Oprostite, da vas motim, a moral sem vas poklicati …« je začel od daleč, z navidezno mirnim glasom, a je jezo komajda zadrževal. »Zvečer ne bo časa za take stvari, pa tudi prav je, da prvi izveste. Moram vam povedati, da danes prvič v svojem dvaintridesetletnem službovanju na šoli – prej sem celih dvajset let poučeval – nisem mogel vstopiti v notranjost.«

»Kako?« se je začudila Maja. Je pa res zmeden! Vsi vedo povedati o njem samo to, da dobro pleše. Kako pa bo zvečer plesal, ko pa je tako zmeden!

»To se je zgodilo iz čisto preprostega razloga …« je nadaljeval v slogu pogrebnega govornika. »Glavna vrata šole so bila – zazidana! Da, prav ste me slišali. Glav-na vra-ta šo-le so bi-la za-zi-da-na. In kdo jih je zazidal?«

Gospo Majo so obletele črne slutnje …

»Trije naši četrtošolci, med katerimi je bil tudi vaš sim Matej Lampe. Žalostno, kajne?«

Gospe Maji bi kmalu padla slušalka iz rok. Zadeva torej ni bila tako nedolžna. Najprej se ga je napil, nato pa še zazidal glavni vhod.

»Pa je bil … Matej sam?« Prepričana je bila, da je dal pobudo kdo drug in da je bil Matej samo nedolžni pomočnik.

»Trije so bili. Vaš Matej pa je bil menda glavni … A to bomo še preverili … Ne bi vas rad prezgodaj strašil, vendar vam lahko že zdaj povem, da bo temu verjetno sledil strog disciplinski ukrep … Za zdaj še ne morem reči, kaj bo sklenil profesorski zbor. Gre pa za najhujši disciplinski prekršek … Toliko v vednost. Zdelo se mi je prav, da to zveste iz mojih ust!«

»Gospod ravnatelj, ali lahko pridem k vam? Ne morete me kar pustiti v negotovosti. Ali bo Matej … izključen? Imam podjetje, ki …«

»Danes me pustite pri miru! Saj sami lahko veste, koliko dela imamo! Zdaj imam na glavi še policijo in sto drugih staršev, ki me sprašujejo, če je bil njihov otrok med prestopniki. Kako pa bom vso zadevo prenesel, ko bodo za dejanje zvedeli še novinarji rumenega tiska, mi ni jasno. Adijo in dajte mi mir!«

Senzacionalno!

NAMESTO MATURE V ZAPOR.

Trije dijaki Druge gimnazije so do vrha zazidali glavni vhod v šolo. Pri delu jih je prijela policija in jih zaprla do iztreznitve. Ravnatelj pravi, da so si s tem, ne glede na to , da so maturanti, zaslužili najvišjo možno kazen – izključitev iz šole.

Rumenemu tisku se je zdaj zagotovo obetala povišana naklada. Matej je Tjaši kar iz bifeja poslal mesič.

24/05:New

MATEJ-GSM

24/05/2000 7.39

Živjo, lubi! Ne verjemi, kar ti bo natvezila matka! Nic hujsega ni bilo. Vec osebno. Pote pridem ob sestih zvecer. Zdaj grem pogledat v solo, ce sem res pisal cisto petko. P&P tvoj Matej.

Preden sta se kolega Frenk in Miha podala domov, Matej pa k edini uri pouka, k matematikarici Andreji, so vsi skupaj naročili še dva litra vode. Žeja je bila strašanska. Bele tabletke so močno prijele. Lebdeli so že pol metra nad zemljo.

»Drži se!« sta oba kolega plosknila z dlanmi ob njegovo, kot da bi bil Matej edini krivec za zazidan vhod.

»Ne bojta se, saj ne bo nič iz tega. Čao!«

Na šoli so ga sošolci sprejeli kot narodnega heroja s tremi zlatimi venci okoli glave.

»Ti si pa res model!« so ga trepljali po ramenih. »Zdaj bo Psiha v rit sram, da je včeraj tako otresal jezik.«

»Na maturancu boš zdaj lahko položil vse po vrsti,« je menil spet drugi. »S takšnim modelom bi se vsaka rada dala dol.«

»Res si brez konkurence! A veš, da je ravnatelj skupaj z največjimi ritolizniki osebno podrl vaš zid, Psiho pa je zvozil s samokolnico material na šolsko dvorišče. Pomisli, matematkarica pa je ravnatelju osebno podajala opeko. Zdaj pa je vse skupaj odpeljal na malico, zato bo naša druga ura s kokoško Andrejo šele po tretjem zvonjenju.«

Matej se je na vse pripombe samo smehljal. Bil je omotičen od tabletke in slave. Hvala mu je dobro dela. Imel je občutek, kot da je popravil vse tisto, kar so mu vzeli v šoli v vseh štirih letih.

Ko so sošolci privlekli iz torb tanke steklenice z žgano pijačo, je sam vsako še posebej močno nagnil.

ALKOHOL JE SOVRAŽNIK ŠTEVILKA ENA IN ZATO GA JE TREBA NAČRTNO UNIČEVATI. KDOR NE PIJE, SE NE RAZVIJE. SAMO PIJAČA VESELJE VRAČA.

Parole starejših niso tako neumestne.

Ko je pritekla v razred profesorica Andreja, so bili vsi že močno razigrani. Komajda je naredila toliko reda, da jim je povedala zaključene ocene.

»Ahčin, zaključeno tri.«

»Juhuhu!« je poskočila Tina III. »Zgodil se je čudež, zaključila mi je navzgor.«

»Bergant, pisal štiri, zaključeno štiri …«

In tako naprej, vse do črke L.

Matej je bolj lebdel kot sedel na robu klopi in z zanimanjem pričakoval, koliko bo dobil on. Če mu je kljub dvojni petki dala samo dve, mu je naredila krivico. Če pa mu je zaključila na tri, se je izkazala tudi po človeški plati.

»Matej Lampe … žal … popravni izpit.«

Matej je odrevenel, kot bi ga pičila najbolj strupena kača.

»Žal ni šlo … Test … čista enica … Skušala sem vsaj iz potekov nalog sestaviti tolik točk, da bi dobil slabo dvojko, a ni šlo … Zelo mi je žal, vidiva se na popravcu.«

Govorila je nekam odsotno, kot da zanjo ni več obstajal.

»Kako?« se je prvi zavedel predsednik razredne skupnosti James. »Saj vendar zna vso matematiko na pamet?!«

Matej se je kot navito prožno pero pognal k njej.

»Šit! To je goljufija! Rešil sem vse naloge. Napisal sem vse poteke. Dajte mi test sem!«

Profesorica Andreja mu je brez pomislekov izročila test v roke.

Matej ni mogel verjeti svojim očem. Res so bile pred njim prav tiste naloge, ki jih je reševal on, res so bili listi popisani z njegovo pisavo, res pa je tudi bilo, da prav noben potek ni bil speljan do konca in da prav nobena naloga ni imela rezultata. Edino, kar je bilo videti resnično, so bile profesoričine ničle ob strani testa in v zgornjem desnem kotu naloge, tik pod njegovim imenom, velika enica. Šut. 1.

»Zelo si me razočaral …« mu je profesorica zdaj rekla precej bolj sočutno. »Ravnatelja sem že seznanila s tem, da ne boš mogel opravljati mature v spomladanskem roku … S takšnim znanjem pa tudi v jesenskem ne … Svetujem ti, da se končno vzameš v roke in začneš res študirati. Ne pa prevračati krivde na druge … Veš, tisto, kar si napisal v spisu, je hudo žaljivo. A sem vse požrla. Samo zaradi tebe, da ti ne bi škodovala. In ne samo, da si napisal nesramen spis o meni, na šolo si mi poslal celo svojega odvetnika. Ja, odvetnika! Kako pa naj drugače rečem fantu, ki mi je hotel natveziti, da sta se učila matematiko noč in dan ter da jo imaš v malem prstu.«

Zastrmel se je vanjo, kot da bi bila vesoljka z drugega planega.

»Pa tudi tisto s srčki se mi ne zdi najbolj posrečeno. Vsi so se smejali – tebi! Da o vhodnih vratih niti ne govorim. Ravnatelj pravi, da ti popravnega izpita ne bo treba opravljati, ker boš – izključen iz šole!«

Mateju so v hipu popustili vsi živci. Zagrabil je profesorico z rokami za ramena, se ji srepo zagledal v oči in jo močno stresel.

»Tole mi boš plačala, kokoška!« je nečloveško kriknil, nato pa se pognal iz razreda, kot bi zgubil vso pamet.

V njem je odmevalo samo eno:

IZKLJUČEN IZ ŠOLE … IZKLJUČEN IZ ŠOLE … IZKLJUČEN IZ ŠOLE …

»Počakaj!« je zaklical James za njim. »Vse še ni izgubljeno. Ravnatelj je mila dušica in te zagotovo ne bo vrgel ven.«

»Ampak saj je rekel, da je rešil vse naloge …« niso mogli doumeti sošolci nenadnega preobrata.

»Hja, nič nisem mogla storiti z njim. Zgodi se pač. Pričakovala sem, da ga bo srečala pamet vsaj na koncu, pa ga ni. Tisti test, ki ga je zadnjič pisal tako dobro, mu je zagotovo kdo narekoval prek oddajnika v laseh.«

»Oh, profesorica, vi in vaš oddajnik!«

»No, pa lep maturantski ples in še več sreče na maturi!« jim je rekla zatem prijazno. »Mene v Cankarju ne bo. A prepričana sem, da se boste imeli kljub temu lepo na vašem zadnjem žuru. Morda še lepše. Adijo!«

Nihče ji ni rekel nobene besede več. Pa tudi nihče se ji ni zahvalil za dobre ocene, čeprav jim jih je na koncu podarila z veliko širokogrudnostjo.

Pred vsemi je visel Matejev primer. Nemogoče! Pričakoval je čisto petico!

»Šel bom k ravnatelju in ga zaprosil, naj bo mil z njim,« je spregovoril čez čas James. »Ne morejo ga kar tako vreči s šole. Z zidanjem je šel res predaleč, vendar mora ravnatelj razumeti, kako nečloveško mu je Andreja solila pamet. In zdaj še ta popavc! Le kaj je bilo z njim, da je pisal čisti cvek!«

»Hitro moram domov, da še prepišem Matejevo spremno besedilo za našo predstavitev. V takem stanju tega zagotovo ne bo storil sam,« je ugotavljala Mojca. »Vidimo se zvečer.«

»Čao! Tjaši bom telefonirala, naj Mateja vseeno spravi v Cankarja. On je valda del nas. Brez njega ne bo pravega žura.«

»Kul! Ob četrt čez šest v Cankarju!«

In Matej?

Ko je planil na vroče dopoldansko sonce, naenkrat ni več vedel, kaj naj naredi. Edino to mu je butalo v glavi, da mature spomladi ne bo mogel opravljati … In da bo tudi sicer izključen iz šole …

Pred oči so mu stopili Srečni angeli. Podzavestno je vzel še eno belo tabletko. Na Miklošičevi pa je, čeprav se je zavedal, da bele tabletke in alkohol ne gredo skupaj, zavil na pivo.

»Šit! Le kam naj grem?!« si je rekel glasno.

K Tjaši , samo Tjašo še imaš, mu je odgovarjal drugi jaz.

Ah, ne, k njej ne sme iti v takem stanju. Ona se zdaj na veliko pripravlja na ples. Verjetno je pri frizerki ali pa pri šivilji. Ponjo bo šel zvečer!

Prenosni telefon je namerno izključil. K vragu ves svet! Noče biti več priključen na ta hudičev svet.

Hoče biti aut!

Hoče ven!

Dolgo dolgo je kolovratil po mestu. Od bifeja do bifeja. Podzavestno je iskal Srečne angele, a so se tudi ti vsi udrli v zemljo. Celo v Trnovem naenkrat ni bilo več tiste čudne hiše. K hudiču, pa še vsi Srečni angeli!

»Koliko pa je ura?« je čez dolgo dolgo časa vprašal klošarja.

»Je nimam!« mu je odvrnil prepričljivo. »A malo prej je zvonilo k šesti maši. Pomeni, da je ura pet. pet popoldne, da ne bo pomote.

»Zakaj pa vprašaš?«

Pet popoldne! Ob šestih mora biti pri Tjaši. Nič, šel bo na žur, pa naj se ves svet podre. Že zaradi Tjaše in plesa bo šel! V vsakem primeru bo to njihov zadnji skupni žur.

Še sam ni vedel, kako je prišel do avtomobila in kako se je zrinil na cesto. Za sabo je slišal ves čas samo glasno trobljenje in hupanje. Pravi sodni dan.

Naenkrat se je znašel doma. Pri svoji ljubeči mamici.

Komaj se je pripeljal na dvorišče, že se je znašla pred njim. V navadni obleki, jezna kot ris.

»Pijandura! Le kje se klatiš! Vso policijo sem že preklicala. Joj, kakšno policijo imamo, da te niti tako pijanega ne ustavi na cesti! O, da si mi mogel to narediti! Nikamor ne grem s teboj! Vsi se mi bodo posmehovali. Podjetje bo zgubilo ves poslovni ugled. Le kako si mogel, le kako si mogel! Marš v banjo, da se mi čim prej strezniš!«

»Mami …« ji je zamomljal nemočno. »Oprosti, če sem te razočaral … Nisem nalašč …«

Pobesnela je še huje:

»Že dolgo te opazujem. Zadnje leto gre s teboj vse narobe. Kar naprej imaš nekakšne fiksne ideje, kar naprej se nekam zgubljaš. Pričakovala sem, da te bo rešila Tjaša. A je videti, da ljubi pri tebi samo denar, denar … O jaz, revica!« Naenkrat je začela glasno hlipati.

»Mami …«

»Pusti me pri miru! Samo tebe imam, pa še nate se ne morem zanesti. Delam od petih zjutraj do polnoči, garam kot črna živina … Vse samo zato, da bi ti bolje živel, ti pa mi takole vračaš ljubezen … O, Matej, kam si me pripeljal!«

Usedel se je poleg nje na tla in ji v omotici tiho rekel:

»Mami, oprosti …«

»Oprosti, oprosti, misliš, da lahko rečeš samo dve besedi, pa je vse po starem! Ali se sploh zavedaš, da boš izključen iz šole in da na to gimnazijo ne boš mogel več hoditi! Vrgel si proč celo leto, celo leto! In vprašanje sploh je, če te bodo zaradi disciplinskega prekrška sprejeli kje drugje. Če pa ne boš imel opravljene gimnazije, se ne moreš vpisati na faks. Misliš, da sem jaz večna in da bom vse življenje takole garala! Brez diplome v žepu danes nisi nič, razumeš, nič! Podjetja ti ne dam prej iz rok, dokler se ne boš podpisoval univ. dipl. oec. – univerzitetni diplomirani ekonomist.«

»Mami, četudi bi maturo opravil, se ne bi vpisal na ekonomijo,« ji je komaj razumljivo zamomljal. »Meni ni do tega dela … Če se bom kdaj vpisal na fakulteto, se bom na filofaks …«

Matejeva mami je v trenutku izgubila še zadnjo razsodnost. Začela je tako vpiti, da se jo je slišalo po vsem naselju:

»Kaj? Ali sem prav slišala?! O, kaj sem morala dočakati! Vse življenje sem ti posvetila, petnajst let že garam samo zaradi tebe …« Bila je tako razočarana, da je od obupa kar hlastala za zrakom. »O, tega ne bom prenesla! Šla bom za Tadejem in bo konec vsega. Prej tako in tako ne bo miru. Dovolj mi je vseh tvojih laži, dovolj mi je vsega tvojega sprenevedanja. Tvoj oči je imel prav: ni vredno živeti in se pehati za tem usranim življenjem …«

»Mami, ali je res, da se oči ni ubil v prometni nesreči, kot si mi pravila ti, ampak si je …«

»Ja, ni se ubil na cesti, a je to vseeno,« je nadaljevala tišje. »Misliš, da se tisti, ki se danes pobijajo z avtomobili po cestah, pobijajo iz lastnega veselja. Kje pa! Večina se jih pobije samo zaradi težav v življenju. No, tudi ti moraš enkrat zvedeti resnico. Ja, sam se je ubil! Pa ne na cesti. Preprosto je vzel avto in se z njim zapeljal na savski prod. Zapeljal in si napeljal cev z izpuha v avto. Zjutraj so ga sprehajalci našli mirno sedečega na šoferskem sedežu. Zdravnik mi je rekel, da je zaspal brez bolečin. O, kolikokrat sem si želela iti za njim! Ko bi vsaj kdaj zvedela, zakaj je to storil! In kako je na oni strani? Sta res tam en sam mir in spokojnost? Ali pa ni nič, čisto nič? Včasih sem mislila, da je bil slabič, zdaj pa se mi zdi, da je moral imeti za to dejanje veliko moči. Ne, ni bil slabič. Slabič sem jaz, ki sem še vedno tu!« Spet so jo oblile solze.

»Mami … Pozabi na travme preteklosti!« jo je skušal potolažiti Matej. »Vse bo še dobro!«

»Nič ne bo dobro!« je poskočila, kot bi jo pičila kača. »Včeraj sem dobila faks, da s tistim velikim poslom ne bo nič, danes pa si me še ti takole razočaral!« 

Matej je vstal in se negotovih korakov podal v dnevno sobo. Usta je imel spet suha kot poper. Vode, vode, čim več vode! Ali pa kar kaj močnejšega. In zraven še eno belo tabletko. Saj gre tako in tako vse k hudiču!

Ko je nagnil steklenico z viskijem, je od zadaj planila k njemu mami in mu jo iztrgala iz rok.

»Pijandura! Vsi moški bi reševali težave samo s pijačo. Slabši si od očeta! In gotovo uživaš tudi mamila. Kaj pa imaš v žepu?«

Ko sta se prerivala, mu je iz žepa padel prenosni telefon. Na tleh se je raztreščil kot igračka. K vragu še to!

Ko se je mami naslonila na njegovo nogo, je v njegovih hlačnicah začutila škatlico.

»Daj sem! Saj sem vedela, da uživaš mamila! O, jaz, uboga reva! Kaj sem morala dočakati!«

Belih tabletk ni imel več pri sebi. Ostale so v avtu. Zato se je ni bal. Imel pa je kaseto. Kaseto Srečnih angelov. Edino, na kar se je še lahko oprl.

»Daj sem!«

»Ne, tega ti pa ne dam!«

»Daj sem!«

»Ne!«

Med prerivanjem je dobil nadnaravno moč. Ker je še naprej skakala vanj, se je z vso silo uprl v njeno telo ter jo porinil daleč proč od sebe. Porinil jo je tako močno, da je padla na drugem koncu na tla kot pokošena. Na parketu se je pojavila njena kri …

Ob pogledu na kri ga je v glavi strašansko zabolelo. Šel je predaleč, predaleč. Mora ven, na zrak, proč od vsega hudega …

Pogledal je na uro. 18.37. Zamudil je! Tjaši je obljubil, da bo prišel ponjo ob 18.00.

Skočil je v avto in pritisnil plin do kraja.

»Šit! Proč, golazen!« je zaklical na ves glas, ko se je na prvem ovinku zaletel v drog cestne razsvetljave. Na srečo avtomobil ni bil tako poškodovan, da ne bi mogel zdrveti naprej.

»Tjaša!«

V mestu je padel v večerno gnečo. Čeprav je kolono pred semaforjem nekajkrat kar obvozil, se v mesto ni mogel prebiti prej kot v pol ure. Za Tjašo je bil prepozen. Zato se je zapodil kar proti Cankarju.

19.22.

»Hej, mladenič, pa menda ne boš pustil avta kar sredi pločnika?« ga je vprašal starejši človek, ko je parkiral pred Cankarjevim domom.

»Fak of! Če pa ne znaš angleško: jebi se!«

Peš je stekel naprej, proti glavnemu vhodu.

Velika dvorana. Na balkonu saksofonist in harfistka, ob strani dramski igralec. V dvorani starši maturantov.

Gaudeamus igitur … Veselimo torej se, mlada nam je duša …

»Bilo je leto luninega mrka, bilo je leto, ko smo odprli nov cestni odsek med Šmarjami in Otočcem, bilo je leto …«

»Bila so naša leta …«

»Nikoli več ne bomo sedli skupaj, a vendar so ostali nepozabni spomini, a vendar so se prepletla srca kot s sončnimi žarki, a vendar smo skupaj našli košček sreče.«

»Bila so naša leta …«

To bodo fore za spominsko knjigo.

Oder je bil do zadnjega kotička napolnjen z maturanti. S samimi mladimi gospemi in gospodi. Naenkrat so v ozadju začele nanje padati svetleče zvezde. Veličasten ognjemet. Zvezdni maturantski prah.

»Danes, ko so dočakali svoj veliki dan, mi ne zameriti, če jim dam kratko popotnico: Naj jih vodi sreča v življenje, naj jih spremlja dobra misel staršev in profesorjev, naj jim bo dobra mati država Slovenija!«

Mateju so se zašibile noge. Bi res moral biti tam spodaj na odru tudi on? So to res njegovi sošolci?

»Dovolite nam, da se pred plesom predstavi vsak razred še posebej! Vrstni red ni pomemben, tako in tako boste spoznali vsak svojo hčerko in svojega sina …«

V Matejevi glavi je sredi omotičnosti naenkrat votlo zabobnelo:

»4. c. Tjaša Vrhovec. Bila je majhna in ubogljiva deklica, zdaj pa jo nekateri kličejo južna zvezda. Le kdo jo ima pravico tako klicati? Oči, mami ali celo njen fant, njen model? Da, to je Tjaša, Tjaša, ki se dobro uči in se lepo odnaša, lepotička, ki nič več ne zardeva v rdeča lička ...«

Gaudeamus igitur … Veselimo torej se, mlada nam je duša …

Zaprl je vrata in se pognal po hodniku navzdol, da bi prišel za oder in s tem do nje. Po predstavitvi je bila na vrsti maturantska četvorka.

Sredi poti ga je zaustavila močna roka.

»Hop, mladenič, kaj pa ti rogoviliš tod naokrog?!«

»K Tjaši moram, skupaj bova plesala četvorko, hk.« Tako se mu je rignilo, da bi kmalu pljusknilo iz njega.

»Hm, k Tjaši!« se je zarežal človek, velik kot gorila. »Pa ne takole neurejen.smrdiš kot kuga.«

»Moram k Tjaši! Tjaša je edina, ki …«

»Hm, ne vem, če bo še enakega mnenja, ko te bo videla!«

»Moram k njej!«

»Nič ne bo! Franci, pokliči policijo!«

Matej je planil, kot je le mogel hitro, naprej, proti drugemu hodniku.

»Hitro za njim, lahko nam na odru naredi pizdarijo!«

Gaudeamus igitur … Veselimo torej se, mlada nam je duša …

Matej je kljub vsemu imel srečo. Vrata pred njim niso bila zaprta. Odprla so se naravnost za oder.

Obstal je kot okamenel. Pred njim so se v samem srebru in zlatu lesketali dijaki z Druge gimnazije.

Glasba – Strauss

Moški poklon.

Glasba

Levi obrat.

Glasba

Desni obrat.

Glasba

Ženski poklon.

Glasba

Križanje.

Glasba

Bilo je videti, kot bi po pomoti zašel na dunajski kraljevi dvor.

Kje pa je Tjaša? S kom pa pleše Tjaša? Plesati bi morala vendar z njim!

Stopil je še korak naprej. Bil je že na robu odra. Gledalci v dvorani ga niso videli, ker je stal zadaj, za maturanti.

»In še zadnji moški poklon!«

Glasba se je iztekla.

Matej se je znašel dobra dva metra stran od Tjaše.

Nemogoče!

Tjaša je plesala – z Igorjem!

Še bolj čudno je bilo tisto, kar so njegove oči ujele takoj za tem. Njene roke ni izpustil, temveč jo je tako spretno zasukal, da se je morala priviti k njemu.

»Ali nisi slišala – moški poljub!« ji je Igor rekel zapeljivo.

Vpričo vseh sta se zalizala kot najbolj strastna ljubimca.

Tjaša in Igor!

Tjaša se ni prav nič branila. Celo nasprotno! Odvrgla je tiso dolgo vlečko, ki jo je med plesom ves čas imela v rokah, ter se ga strastno oklenila z rokami.

»Oho, Tjaša ima pa nov model!«

»Tjaša, tole si pa dobro pripravila. Novo življenje, nova ljubezen.«

»Tjaša, pazi, zdi se mi, da te gleda tvoj bivši!«

Mateju se je povsem stemnilo pred očmi. Izključitev iz šole … mami v krvi … Tjaša v Igorjevem strastem objemu …

»In zdaj še ravnateljev valček! Zaplesali ga bodo vsi dijaki skupaj!«

Ne, ne, nobenega valčka ne bo poslušal, nobenega plesa ne bo več gledal. Ven hoče na zrak, hoče na prostost, hoče stran od vse te človeške hinavščine in laži!

Skočil je na hodnik in začel bežati, bežati … V glavi mu je gromozansko tolklo. Kot bi imel v njej stotonsko nakovalo, po katerem je udarjalo tisoč težkih kladiv. Ne, vse skupaj nima nobenega smisla več. Vsi okrog njega so pokvarjeni, nobeden ga ne mara, vsi mu želijo samo slabo.

Bil je tako zmeden, da je komaj še našel avto. Na srečo ga redarska služba še ni odpeljala. Skočil je vanj in se začel brez cilja voziti po ulicah. Vedel je samo to, da si želi stran, daleč stran od vsega.

Pred očmi se mu je prikazal oče. Za hrbtom je zaslišal mamin glas:

»Tvoj oči je imel prav: ni vredno živeti in se pehati za tem usranim življenjem …«

»Ja, oči je bil res faca!« si je rekel sam pri sebi.

Ali nima v predalniku še nekaj belih tabletk? Da, tu sta! Iz žepa je potegnil kaseto Srečnih angelov. Naj gre vse k hudiču, predvajal jo bo na strani B. Pa če je tisočkrat prepovedana!

Glasba

Pozdravljen, prijatelj, vemo, da si v hudi stiski tudi ti. A kadar se ti kaj hudega pripeti, vedi, da smo tu še mi.

Glasba

Mi, Srečni angeli.

Glasba

Ni treba veliko besedi, vabimo te, da postaneš z nami vred srečen tudi ti.

Glasba

Prestopi rob poti, Srečni angel se smrti ne boji, smrt je samo konec negotovosti.

Glasba

Na koncu te v sreči čakamo mi, tvoji Srečni angeli.

Glasba

Pohiti, čas beži. Iskreno dobrodošel si.

Glasba

Samo smrt očisti človeka za vse dni.

Glasba

Dolgo je krožil po Ljubljani sem ter tja. Tabletke so prijele zelo hitro. Postajal je vedno bolj odsoten.

Začuda se je čez čas spet ustavil pred Cankarjem. Zunaj ni bilo nikogar, vse se je dogajalo v notranjosti.

Na drugem koncu poti pa te čakamo mi vsi, tvoji Srečni angeli.

Moč obupa ga je pognala naprej, do vrat Cankarja. Vrata so bila zaprta.

Ljubljana spodaj je migotala v tisočerih vabljivih lučkah. Zazdelo se mu je, da so razporejene v obliki črke X, in srednja, najmočnejša, mu je prav zgovorno govorila.

Pozdravljen, prijatelj, vemo, da si v hudi stiski tudi ti. A kadar se ti kaj hudega pripeti, vedi, da smo tu še mi.

Ali ima njegovo življenje sploh še smisel? Vrgli ga bodo iz šole. Tako in tako je bil ves čas samo številka. Profesorica Andreja ga ni prenesla po človeški plati. Matka se je zanj zanimala samo tedaj, kadar se ni pravočasno vrnil domov. Res ga je zasipavala z denarjem, nikdar pa ni imela časa zanj. Le kdaj sta nazadnje preživela skupaj nekaj lepih minut?

In Tjaša?

Lagala mu je, ves čas mu je lagala!

Lagala!

Tudi tisto na Krfu je bila ena sama velika laž!

Laž!

Z njim je bila samo zato, ker je bil poln keša. Ob prvi priložnosti pa ga je prevarala z drugim.

In ti hudičevi veliki cilji, ki jih vsi pričakujejo od njega! Faks, prevzem podjetja, večno pehanje za denarjem, za materialnimi dobrinami. Vse skupaj je en sam podaljšek životarjenja zaradi drugih.

Blef, en sam blef za uspeh!

Blef!

Tisoč izrekov, tisoč formul, tisoč pravil, vse pa en sam velik blef.

Prestopi rob poti, Srečen angel se smrti ne boji, smrt je samo konec negotovosti.

Srečne angele je nenadoma začutil čisto blizu. Kot da bi ga oni vodili naprej.

Samo smrt očisti človeka za vse dni.

Angeli so mu naenkrat z mrzlim dihom zašepetali:

»Odidi, a prej se poslovi! Ni lepo oditi brez slovesa.«

Na zmečkan list papirja je napisl:

Dragi moji, posebno mami in Tjaša!

Vse sem vas imel rad. Odhajam v večni mir in neskončno tišino. Ne bodite jezni name. Vsak dan bom z vami. Hvala za vse, kar ste mi dali. Zadnji poljub – vaš Matej!

Za trenutek je še okleval.

Ga ljubi vsaj Tjaša? Je vredno ostati vsaj zaradi nje?

»Tjaša, tole si pa dobro pripravila. Novo življenje, nova ljubezen.«

Stopil je na rob ograje, razprostrl roke in se spustil v globino.

Smrt je sprava z življenjem.

Smrt je konec vsega.

Smrt je začetek nove poti.

Kar padal je in padal.

Padal …

Bolj ko je padal v globino, manj je čutil. Delo se mu je, da je tudi sam končno dobil široka krila angelov …

Pravzaprav je letel.

Letel proti dnu.

Dnu.

Ko je priletel na tlakovana tla, je na ploščadi pred Cankarjem votlo zabobnelo. Varnostnik je slišal, kot bi se pred vrati raztreščila debela lubenica. Kri je brizgnila na vse strani. Glava se mu je razbila tako grdo, da je bil komajda še podoben človeku. Na ploščicah je obležalo grdo iznakaženo truplo.

Le nekaj metrov stran, v notranjosti Cankarja, se je prav tedaj končal uradni spored …

Na vrsti je bil veseli del žura.

Množica staršev se je zgrnila v preddverje, kjer so jih že čakale lepo pogrnjene mize, na mizah pa steklenice šampanjca, vse pa je vabil tudi hladni bife. Zadovoljstvo, da so njihovi otroci na velikem odru pripravili tako lep program, je bilo neizmerno. Marsikdo je šele tistega večera ugotovil, da je njegov otrok res odrasel.

Pri mizi, kjer naj bi sedeli Lampetovi in Vrhovčevi, je klub slovesnemu trenutku nastala zmeda.

»Kje pa je … gospa Lampe?« je previdno vprašal gospod Vrhovec. »Ali ni Tjaša rekla, da bomo sedeli skupaj?« Bil je uglajen mož srednje postave, prijetnega videza in imel je ugledno mesto v družbi.

»Čakaj, saj bo prišla,« ga je potolažila gospa Vrhovec. »Vsi ne morejo naenkrat priti iz dvorane.« Gospa Vrhovec je bila prava mestna dana, vedno brezhibno urejena, na zunaj je bila zaradi tibetanskih vaj za pomlajevanje videti vsaj pet let mlajša.

Tjaše in drugih maturantov še ni bilo k mizam. Organizatorji so najprej posedli starše, maturanti pa so po programu prikorakali k sorodnikom v slavnostnem sprevodu ob taktih koračnice.

»Kar škoda, da se nismo prej seznanili z Lampetovimi. Vidiš, takole je, če ima človek premalo časa …«

»Nič hudega, bo pa danes srečanje toliko bolj prisrčno. Žur bo trajal do jutranjih ur. Že dolgo me nisi peljal plesat! Še kaj znaš?«

»O, ne boj se zame!«

Pogovor ni in ni stekel. Najbolj zoprno je bilo to, da so na drugi strani mize za dvanajst ljudi sedeli še eni starši, a jih Vrhovčevi niso poznali. Ker tako Vrhovčevi kot Lampetovi niso povabili na maturantski ples drugih sorodnikov, so tako sedele za mizo tri družine. Na srečo so bili maturanti sami tako iznajdljivi in so na mize namestili napise, kdo kje sedi. Tako je tretja družina sedela na drugi strani velike mize, napis je imela obrnjena k sebi, gospod in gospa pa sta se prav tako kot Vrhovčeva pogovarjala samo drug z drugim.

»Kdo pa je – Sven?« je dvignil oči gospod Vrhovec. »Nobenega človeka s takim imenom ne poznam.«

»Inštruktor Tjašinega prijatelja Mateja. Baje zelo prijazen fant.«

»No, ga bomo že spoznali. Ampak ta sodi, če prav razumem, k Lampetovim, in ne k nam, čeprav bo sedel med nami in njimi.«

»Na sredini pač. Povabili so ga res Lampetovi.«

Pogovor je prekinila močna glasba iz zvočnikov.

Strauss über alles. Kadar je bilo treba v Sloveniji ustvariti slovesno razpoloženje, so organizatorji vedno skočili na Dunaj po Straussovega fotra in sina. Tudi tokrat sta bila nadvse dobrodošla.

Na koncu miz so se nazadnje le pojavili maturanti. Mizam so se bližali s pokakajočimi koraki. Starši so vstali in začeli navdušeno ploskati. Ko so maturanti prišli do miz, so se ustavili. Čestitk, objemanja in seznanjanja ob mizah ni bilo ne konca ne kraja.

»Kje pa je Matej?« je prva vprašala Tjašina mama hčerko. »Ali ni s teboj?«

»Ne vem, kje je …« je odvrnila tiho. Da ne bi pokvarila slovesnega razpoloženja, je tisto, da sta se srečala za odrom, raje zamolčala.

»Ja, s kom pa si potem plesala?!«

»Z Igorjem.«

»Kdo pa je Igor? Ali ne pričakujemo tu nekega Svena?«

Vsi so pogledali na listek s Svenovim imenom.

»Gotovo sta šla samo na WC in bosta kmalu tukaj …« je bil poln razumevanja gospod Vrhovec.

»In zdaj, spoštovane gospe, cenjeni gospodje, je na vrsti še ena prijetna dolžnost. Preden začnemo s slovesnim plesom, naj se vsi dijaki, ki to želijo, oddolžijo profesorjem z zahvalami, rožami in darilci!«

Pripravljeno je bilo tako, da je vsak razred zastopalo nekaj dijakov, poklicali pa so le tiste profesorje, ki so se jim pač želeli oddolžiti.

»4. c in razredničarka Ema!« je zaklicala uradna napovedovalka.

4. c je poskočil na noge, dva sta ji podarila velik šopek rož, Tjašin sošolec pa se ji je v mikrofon zahvalil:

»Vem, da smo bili večkrat sitni in tečni, vem, da smo bili velikokrat nemogoči, vem pa tudi, da ste nas imeli radi, spoštovana gospa Ema, drugače ne bi zdržali skupaj. Oprostite za vse in hvala!«

»In zdaj je na vrsti 4. f!«

Zahvalili so se petim profesorjem, največ aplavza pa je doživel Psiho. In še posebnost! Oblečen je bil v nove kavbojke in nove superge.

»Čakajte, čakajte, rad bi še sam neka povedal!« se je Psiho po sprejemu darila pririnil do mikrofona. Kupili si mu pisane naramnice za hlače.

»Nič ne bo filozofiral, danes govorimo samo mi. To je naš dan, to je naš žur!« so zaklicali okajeni fantje s strani.

»Naj le pove, kar misli. Saj je tako in tako zadnjič!« so bila dekleta bolj širokogrudna.

»Bom kratek!« se je opravičeval Psiho. »Res je večkrat prišlo do kratkega stika med nami, vendar to samo pomeni, da ste bili z menoj in drugimi profesorji – iskreni. To pa je za človeka ena najvišjih vrednot. Hvala vam, 4. f, rad sem vas imel!«

»Hitro robčke na plan, prihajajo potoki solz!« so se zafrkavali dijaki ob strani.

»Tako, tudi to je pri kraju. In zdaj se začenja splošno veselje, naš zadnji mega žur! Najprej vabim na plesišče vse dijake in dijakinje, da bodo zaplesali prvi valček s svojo mamo oziroma očetom.«

»Khm, khm!« so vstajali očetje in se odkašljavali na ves glas.

»Ali sem v redu? Ali se vidi broška na bluzi? Kakšna pa je moja pričeska? Čakaj, ne morem s torbico na ples!« so postale živčne mamice.

Tudi maturantom je stopila kri v glavo. Doma so s starši sicer skoraj vsi že poskusili plesati, a se je takrat zdelo vsem neumno. Zdaj pa je šlo zares!

Med prvimi sta stopila na plesišče Tjaša in njen oči. Oči jo je slovesno prijel okoli pasu, roki pa sta iztegnila daleč od sebe stran kot prava plesalca na plesnem tekmovanju.

»Maestro, valček za maturante in starše!«

Na lepi modri Donavi. Tekla je precej stran od Save, a se je na srečo lepo razlila tudi po Cankarju. To je bil večer za spomine, večer za drobne solzice, večer za večnost.

Ko sta se Tjaša in oči vrnila k mizi, so bili vsi trije stoli – Matejev, mamin in Svenov – še vedno prazni.

»Ne vem, kje so se zamudili. Kakšna škoda, da Lampetova nista zaplesala! To ostane za vse življenje v človeku,« je gospod Vrhovec rekel ženi.

»In zdaj ples za vse! Žur do jutranjih ur! Še prej pa se dobro podprite. Pripravili smo vam toliko dobrot, da bo zagotovo našel vsak kaj zase.«

Večina se jih je zapodila k mizam s hrano, nekateri so najprej odprli buteljke, spet drugi so se med seboj šele zdaj spoznavali.

Žur se je vse bolj razvijal v pravo veselico.

Naenkrat pa …

Pred odrom sta obstala dva policista. Oba sta bila zapeta do vrha, strogega obraza, mrkega pogleda.

Policijsko poročilo.

Ob 20.23 je varnostnik stolpnice Nove Ljubljanske banke Beno Potočnik poklical policijsko postajo Center. Povedal je, da se je z vrha stolpnice vrgel na tla neznan fant. Na kraj dogodka sta takoj odhiteli dve dežurni ekipi. Truplo sta prekrili s ponjavo, kraj pa zavarovali pred radovedneži. Samomorilec je imel v zgornjem žepu majice izkaznico šolske knjižnice Druge gimnazije. Piše se Matej Lampe. Njegovo identiteto smo potrdili po hitrem postopku. Vodja dežurne službe je poslal na dom dva naša uslužbenca, da z nesrečo seznanita njegove starše, dva pa sta odšla seznanit njegovega ravnatelja v Cankarjev dom, kjer je imela Druga gimnazija maturantski ples.

»Kje pa je ravnatelj?« sta vprašala voditeljico plesa.

»Tamle. Tisti, ki nazdravlja s prijatelji.«

Stopila sta do njega.

Tjaša je policista opazila že ob vstopu. Vsa je odrevenela. Da se ni Mateju pripetilo kaj hudega? Ali se je razbil z avtom?

»Moram vas obvestiti, da se je ob 20.23 smrtno ponesrečil vaš dijak,« je povedal prvi policist. »Osebno sva vam prišla povedat samo zato, da ne bo pozneje kaj narobe. Nesrečni primer se je zgodil zunaj, nekaj stran od vaše zabave.«

»Kaj? Kaj se je zgodilo?« je namrščil čelo ravnatelj. Videti je bilo, kot da še vedno plava v eni sami sreči, hvalospevih in plesnih užitkih.

»Vaš dijak je skočil s stolpnice. Zunaj, nekaj metrov stran.«

»Moj dijak? Kateri dijak?« se je stresel ravnatelj.

»Matej Lampe.«

»Nemogoče!« Pred očmi se mu je zavrtela vsa nesrečna zgodba dijaka Lampeta.

»Pa je … pa je … mrtev?«

»Padca s take višine ne preživi nihče … Je že tretji ta teden. Dva sta skočila z nebotičnika.«

»Kaj pa je?« se je pririnil do ravnatelja profesor Psiho. Tudi on je začutil, da gre za nekaj sila resnega.

»Lampe je naredil samomor. Skočil je s stolpnice.«

»Kaj pa zdaj?«

»Nič, stopil bom do mikrofona in povedal, da je veselica končana …« je takoj odreagiral razrednik. »Ne moremo se veseliti, Lampe pa je mrtev.«

»Hja, imate prav …« je bil negotov ravnatelj. »Ampak … ampak… po drugi strani so ti ljudje drago plačali to hrano … Ansambel tudi ne moremo kar tako odsloviti …«

Škandal. Posebno izstopajoče dejanje. Nastopi navadno tedaj, kadar dejanje ni v skladu z utečenimi normami.

»Imate prav, gospod kolega … Ne moremo se kar tako zabavati … Čakajte, bom že sam uredil …« Počasnih korakov je stopi do mikrofona in ukazal ansamblu, naj preneha z igranjem. Policista sta se postavila ob rob plesišča in mu prisluhnila s prekrižanima rokama. »Dragi moji! Življenje je sestavljeno iz lepega in manj lepega. Žal vam moram sporočiti … zelo neprijetno novico. Pred slabo uro se je smrtno ponesrečil eden izmed naših dijakov … Ne bi vam rad uničil večera, vendar … Vsak naj stori po svoji vesti … Za zdaj lahko rečem le to, da je bil to eden naših najbolj perspektivnih dijakov … Matej Lampe nam bo za vedno ostal v lepem spominu!«

Novica je na vse delovala kot mrzel tuš. Ženske so kriknile, kot bi jim nekdo z mrzlo roko zagrabil za vrat. Moški so v trenutku obmolknili in obstali, kot bi jim nekdo posekal noge.

»Matej! Moj Matej!« je kriknila Tjaša in se zgrudila na tla.

Ves prostor je v hipu postal mrtvašnica.

Policista sta počasnih korakov odšla proti izhodu. Vsi so se usuli za njima. V trenutku se je zvedelo, da je bil samomor storjen tik ob Cankarju.

Matej je še vedno ležal na tleh, pokrit z veliko ponjavo.

Ob ponjavi se je že zbrala skupina radovednežev. Še vedno so čakali komunalca. Ob strani so stala štiri policijska vozila, prostor okoli trupla pa je bil ograjen z rumenim trakom.

STOP-POLICIJA – STOP-POLICIJA – STOP-POLICIJA – STOP-POLICIJA

»Pa je res – Lampe?« niso mogli verjeti drug drugemu.

»Kdo pa! Policija se v takih primerih ne zmoti.«

»Ali ni še malo prej plesal v Cankarju?«

»Ni, plesal je nekdo drug.«

»A ga ni škoda! Pa tak model je bil!«

Iz množice se je iztrgala Tjaša.

Noben policist je ni mogel zadržati. Z nadčloveško močjo je vse odrinila proč, skočila k truplu, odkrila ponjavo in začela Mateja kot nora poljubljati po iznakaženem obrazu.

»Matej, moj Matej, zakaj si to storil!?«

Odgovora pa ni bilo več.

Ženske so glasno zajokale. Moški so se držali resno in čudno pokončno, nekateri pa so imeli prav tako solze v očeh.

»Ne vem, kaj bo z nami,« je komentiral nekdo dogodek s strani. »Sami se bomo uničili. Smo med redkimi narodi, pri katerih je smrtnost višja od števila rojstev. Takole se nas pobije na leto več kot na cestah. Šesto na leto!«

»In to največ mladih, najbolj perspektivnih, takšnih ljudi, ki niso začeli niti dobro živeti.«

Dva policista sta previdno stopila k Tjaši in jo zagrabila za roke: »Gospodična, prosim vas, odstranite se!«

Tjaša pa je še kar naprej poljubovala Mateja.

»Gospodična, prosim vas!«

Ko je vodja dežurne enote videl, da sta nemočna, je stopil še sam v ograjen kvadrat s truplom ter namignil kolegama, naj jo odstranita s silo.

To sta tudi storila. Zagrabila sta jo od zadaj tako močno, da se ni mogla več upirati.

»Revica, tega ne bo preživela.«

»Pa tako rada sta se imela!«

Ko sta jo policista odvedla nazaj v množico, se je Tjaša kar naenkrat silno čudno nasmehnila.

Policista sta začudena ostrmela.

Tjaša se je trenutek zatem iztrgala iz njunega jeklenega objema ter se skozi množico prerinila do vhoda v stolpnico.

Končano je! Z Matejevo smrtjo je končano tudi njeno življenje! Samo tako sta lahko skupaj, da gre za njim. Matej, prihajam!

»Za njo!« je zaklical policist na vhodu v stolpnico. »Ali ne vidite, da bi tudi ona rada skočila dol!«

Za njo so se pognali tako policisti kot civilisti. Prvi med njimi je bil James, predsednik razredne skupnosti 4. f. Ves čas je pazil na to, da se Tjaša ne bi oddaljila in si ne bi še sama storila kaj hudega.

Ko so na stopnicah ujeli, je začela na vso moč brcati, gristi, suvati, vendar je kljub temu niso izpustili. Šele ko je spoznala, da jim ne more uiti, so se ji usule debele solze. Videti je bilo, kot da se je šele tedaj povsem zlomila v sebi.

Policist Lojze je zapisal v zapisnik:

»Na nevarnost, da lahko naredi samomor kdo od svojcev ponesrečenca, ves čas računamo. Tudi v primeru dijaka Druge gimnazije smo bili vseskozi na preži. Ko se je Tjaša V. pognala po stopnicah navzgor, sem bil takoj v akciji. Prvi jo je sicer dohitel dijak iz njene šole, zatem pa sva svoje strokovno znanje uporabila moj pomočnik Alfonz in jaz.«

Skrušeno Tjašo so s policijskim vozilom odpeljali najprej na urgenco, kjer je dobila pomirjevala, od tam pa so jo starši odpeljali sami domov.

»Svetujem vam, da je niti za sekundo ne pustite same!« jima je rekla dežurna zdravnica.

»Bodite brez skrbi, gospa zdravnica, ves čas bova z njo. Vzela bova dopust in bova pri njej dežurala noč in dan.«

Najtežje je tako novico sporočiti najbližjim.

Stanovanjska hiša Lampetovih.

Pred hišo se je sredi noči ustavil policijski avtomobil.

»Boš šel sam ali moram iti s teboj?« je vprašal prvi policist drugega.

»Oba pojdiva! Kdo ve, kako bo sprejela novico.«

»Kaj pa, če bi počakala do jutra? Zjutraj se taka stvar lažje pove.«

»Ne bodi nor! Šef je rekel, naj greva takoj povedat, in konec besedi. Truplo so odpeljali na obdukcijo – znakov nasilja sicer ni bilo videti, vendar bi ga lahko tudi kdo porinil – kljub temu pa morava naročilo izpolniti. Zoprna stvar, a takšen je naš posel!«

»To že ni več posel. Dal bi pol plače, da …« 

»Če daš celo, ne pomaga. Razumeš, morava ji povedati!«

Sila uvidevno sta na kratko pozvonila. Že prej sta se zmenila, da novice ne bosta povedala na pragu, temveč bosta stopila v hišo.

»O, to ste pa vi?!« je zmedena odprla gospa Maja. Na njenem čelu sta opazila dva obliža.

»Dober večer! Prihajava s policijske postaje Center. Jaz sem Franc, moj kolega pa je Maks:«

Odsotno so se rokovali.

Matejeva mami je začela drgetati kot šiba na vodi.

»Ali vama lahko … ali vama … lahko … s čim postrežem?«

»Raje se usedite, gospa,« je dejal Franc. V njegovem glasu je bilo čutiti, kot bi hotel reči, da stoje tega ne bo mogla prenesti.

Gospa Maja se je zmedena usedla na kavč.

»Nič dobrega vama ne prinašava. Pravzaprav je novica slaba … Zelo slaba…Vaš sin se je … se je … ponesrečil … Smrtno ponesrečil …«

Že ko je rekel »vaš sin«, je Matejeva mami nečloveško zakričala. Ves čas je slutila, da se je pripetilo nekaj hudega. Ob 20.23 je vanjo planila strašanska bolečina. V glavi jo je tako zabolelo, da je mislila, da ji jo bo razneslo. Da se je res pripetilo nekaj hudega, je vedela tudi po uri. Velika stenska ura, ki ji jo je mož kupil za prvo obletnico poroke, je ob 20.23 obstala. Navila jo je prav dan pred tem, še nikdar prej se ni ustavila, zdaj pa je kar obstala. Gospa Maja prej ni verjela v take vraže, toda bilo je res. Ura je kazala 20.23.

Poročilo policistov Franca in Maksa.

Primer na terenu sva obvladovala po predvidenem načrtu. Ko je gospe Maji L postalo slabo, sva ji omočila čelo in ji nudila prvo pomoč. Ko je nekoliko prišla k sebi, je naenkrat v besu zagrabila kitajsko vazo in jo med ponavljanjem besede: »Zakaj, zakaj, o, le zakaj se je to moralo pripetiti revno meni!« vrgla na tla, da se je raztreščila na sto koščkov. Potem jo je spet obšla slabost. Ker niti po petih minutah ni kazala znakov izboljšanja, sva poklicala urgenco. Rešilni avtomobil je prišel v dvaindvajsetih minutah. Gospo Majo Lampe sva ob 24.02 predala zdravniškemu strežniku.

Ostala je v bolnišnici.

Hujše duševne motnje.

»Če nima doma svojih ljudi, je bolje, da ostane pri nas, da popazimo, da se ji stanje ne poslabša.«

Vso noč je padala v brezno, v globoko črno brezno brez konca in kraja. S strani so se ji režali čudni glasovi, vsenaokrog je bilo vse temno in same velike črne krste.

»Matej, kje si, moj Matej!« je hropla komaj slišno ves čas v črnih blodnjah.

Proti jutru je od izmučenosti zaspala.

»Dal sem ji dvojno dozo pomirjeval. Za matere je ob takih trenutkih najhuje. Pravijo, da je to občutek, kot bi izgubil del svojega telesa,« je povedal mož v belem.

Potem je prišel ponjo brat Lojze.

Dolgo se že nista videla. A ob nesrečah so sorodniki vendarle veliko vredni. Še posebej bratje in sestre.

In Druga gimnazija?

Dan potem

Na šoli so razobesili črno zastavo. Vsa šola in pol Slovenije je govorilo samo o tem. Vsi časniki so objavljali zgodbo na prvih straneh.

Ljubezenska Romeo in Julija!

LJUBEZEN UBILA MATURANTA MATEJA. Na maturantskem plesu si je vzel življenje dijak Matej Lampe. Menda je bil vmes ljubezenski trikotnik med lepo Tjašo, prijateljem Igorjem in njim. Spet je ubijala – naj se sliši še tako nenavadno – ljubezen!

Smrt je najbolj pretresla četrte in tretje letnike. Kot da bi bila smrt povezana predvsem z maturo!

Profesorica Andreja je bila ob novici, ki jo je izvedela v šoli, tako šokirana, da so jo morali odpeljati k zdravniku.

Priporočil ji je teden dni mirovanja.

Matejevi sošolci in sošolke so se zbrali v razredu in se v nekaj minutah dogovorili, kdo bo pripravil govor za pogreb, katero pesem bodo izbrali in katera dva bosta stala ob njegovi žari na žalah.

Psiho jim je tiho dejal:

»Bil je dober dijak. Predober za naš čas. Premehak in preiskren.«

Na klopi, kjer je sedel pri filozofiji, so mu prižgali veliko belo svečko, ob njo pa položili Matejevo sliko iz otroštva.

»Nikdar ni odrastel, v srcu je ostal majhen otrok.«

Svečka je gorela vse dneve do pogreba.

Plečnikove žale.

Dva dni pozneje.

Veličasten spomenik lepo oblikovanega kamna, kipečega zelenja in večnega neba.

Pred vežico Cirila in Metoda se je zgrinjala neskončna množica. Mateju so se prišli zadnjič poklonit vsi četrti letniki, prišlo je več kot polovica tretjih, prišlo je nenavadno veliko dijakov iz nižjih letnikov. Prišli so sorodniki, sosedje in znanci, prijatelji in naključni pogrebci.

Smrt je edina stvar, v kateri smo vsi enaki. Smrt je edina stvar, ki vsakega človeka pretrese. Samo smrt nas poveže.

Celo brat gospe Maje je bil tokrat povsem trezen. Vsi so vedeli, da Lojze rad popije dva kozarca preveč, a tokrat se je ves čas držal mrko in zravnano kot kip.

V mrliški vežici je bilo samo belo cvetje, cvet pri cvetu, roža pri roži, venec pri vencu.

Edino, kar ni bilo belo, je bila barvna Matejeva slika.

Gospe Maji je izreklo sožalje več sto ljudi. Čeprav ni vedela, kaj se dogaja okoli nje, je vsem stisnila roko, kot bi v njih iskala rešilno bilko. Rešilne bilke pa ni bilo več.

Tudi Tjašo so pripeljali na pogreb. Starša sta jo postavila zraven gospe Maje. Komaj se je zavedala, kaj se dogaja. Samo medlo se je odzivala na stiske rok in se ob izrazih sožalja tiho zahvaljevala: hvala!

Ko je prišla ura slovesa, so pogrebni uslužbenci pobrali cvetje in ga naložili na vozičke. Žaro z Matejevimi posmrtnimi ostanki je nosil James. Peter Veliki pa je vzel v rok slovensko zastavo s črnim trakom. Za sošolcema je stopal ves razred z dolgimi belimi svečami v rokah in s sveže nabranimi ivanjščicami.

Ko se je iz zvočnikov oglasila glasba iz filma Titanic, ni bilo človeka, ki bi ostal brez solze v očeh.

Ko sta Matejeva sošolca položila žaro pred govorniški oder, se je prav tedaj iz zvočnikov oglasil glas pevke.

»Nikoli več se ne srečava, nikoli več se ne vidiva …«

Gospa Maja se je komajda obdržala na nogah. Kljub temu da sta jo držala pokonci brat Lojze in še nekdo od sorodnikov, je bolj visela kot stala med njima. Tjaša pa je na pogrebu vendarle dobila toliko moči, da je stopala sama za sošolcema z žaro in zastavo.

Ko je glasba utihnila, so stopili do govorniškega odra z mikrofonom štirje Matejevi sošolci. Trije recitatorji in Majda s flavto.

Recital o smrti.

Glasba

»Ni malih smrti.

Vsaka smrt je velika.

A med njimi je ena,

nam dodeljena,

ta naša nora

slovenska smrt.«

Glasba

»Na pomaganje kličem

in bijem plat zvona:

zemlja bruha mrliče,

kot da je kraj sveta …« 

Glasba

»Nekoč, morda kmalu, pomremo do zadnjega,

in potem, še preden zgnijemo v jami,

dajo nova imena vsemu na tem koščku sveta,

a smrt poimenujejo z nami.« *

• avtor verzov je Tone Pavček

Nato je stopila k mikrofonu Tina III. Začela je s še razumljivim glasom:

»Od prvega srečanja naprej, Matej, si bil prijazen fant. Takega smo te srečevali vsa štiri leta. Skupaj smo se veselili prvih uspehov, skupaj smo se žalostili ob neprijaznostih časa, skupaj smo kovali nove načrte …«

Glas se ji je začel naenkrat krhati …

Kmalu smo izvedeli, da si pesnik. Pesnik, ki ima rad vse ljudi, pesnik, ki hodi po svetu z odprtimi dlanmi, pesnik, ki ne mara hinavščine in sprenevedanja …«

V grlu jo je vse bolj stiskalo …

Pravijo: Mlad umrje, kogar ima bog rad. Mi pa pravimo: Ni res, to je laž, ena sama velika laž! Zgodila se nam je krivica, največja krivica pod nebeškim svodom … Odšel si, ne da bi nam pokazal svoje pesmi, odšel si, ne da bi si do konca povedali zgodbe z maturantskega izleta, odšel si …«

Naprej ni mogla več. Solze so se ji usule tako na debelo, da ni videla nobene črke več. Besede so ji ostale v grlu.

Pristopil je pogrebni uslužbenec in jo odpeljal nazaj k sošolcem.

Na odru se je znašel ravnatelj.

Dragi Matej! Tristoosem maturantov z naše šole se je pred tremi dnevi z radostjo poslavljalo od šolskega življenja, tristoosem mladih ljudi je vstopalo v novo življenjsko obdobje. A žal vmes ni bilo tebe, ki si vsako človeško dejanje oplemenitil s svojo prisrčnostjo, neposrednostjo …« Natresel je še velik besed, a so se vse izgubile v vetru.

Spregovoril je tudi razrednik. Bil je čisto spremenjen.

»Ljubi naš Matej! Stari Grki so rekli: Umri mlad, da boš lepo truplo! Ti si zdaj truplo, a mi bi te imeli radi takšnega, kot si bil, in takšen boš ostal z nami vse dni: fant z otožnimi očmi, dijak z dolgimi lasmi, človek brez dlake na jeziku … Vem, da je nesmiselno, zelo nesmiselno, a vendar ti moram povedati: Samo zaradi tebe, zaradi zadnjega slovesa od tebe, sem si danes iz spoštovanja do tvoje osebnosti zavezal kravato prvič v življenju. Žal je črna, ker v meni vse kriči od žalovanja za teboj. Mirno spi, kjer koli si. Tvoja podoba ne bo zbledela nikdar!«

Potem je pogrebna povorka krenila proti grobu. Za žaro, zastavami, pogrebniki in duhovnikom so stopali Matejevi sošolci s prižganimi svečami in belimi rožami.

Prah si bil in v prah se povrneš …

Duhovnik je po opravilu stopil pred ljudi in dejal:

»Hudo je, kadar pokopavamo mladega človeka. Hudo za mater in vse ljudi. A Bog ima z nami svoje načrte, zato ga ne obsojajmo. Kdo ve, ali tako mlad človek, kot je bil Matej, ne obupa velikokrat prav zato, ker je današnji čas v preveliki meri izgubil krščanske življenjske vrednote. Naj ti bo mirna zemljica slovenska in moli v nebesih za nas, dragi naš Matej! Tvoje posmrtne ostanke polagamo v grob očetu, tvoja duša pa naj se raduje v nebesih s tvojim nebeškim Očetom.«

Pred grobom je Mateju v zadnje slovo zapel tudi šolski pevski zbor. Sestavljen je bil na hitro, iz samih deklet. Vsa so bila oblečena v belo. Ena od njih je igrala na Matejevo kitaro.

Ko boš prišla iskat slovo, mladost, od nas …

Po petju so drug z drugim začeli polagati belo cvetje na žaro v jami. Mnogo pogrebcev je prineslo cvetje tudi s seboj, tako da je kmalu nastala velika bela gomila.

Vsi sošolci so ob grobu kar stali in nemo zrli v prazno. Vsakdo bi rad rekel Mateju vsaj še eno prijazno besedo …

Naenkrat je Tjaša dobila nadnaravno moč. Odrinila je vse tiste, ki so stali ob žari, ter začela na pamet na ves glas recitirati.

»Življenje je en sam samcat kič, kič, kič,

hodiš, hodiš in na koncu ni nič, nič, nič,

ko se vsega zaveš, se obrneš in greš,

ker veš, da nič ne izveš, obstaja le belina, praznina in nič,

srečni nič.

Mirno spi, moj fant!«

Množica je obnemela. Čeprav so drugi stali daleč naokrog, so vsi dobro slišali vsako njeno besedo.

Med pogrebci je bilo čutiti, kot da so čakali samo še na to. Potem so se vendarle začeli razhajati.

Med odhajajočimi koraki so ji pripravile na uho znane besede.

»Tjašo iskreno ljubim in jo bom ljubil vse življenje, kjer koli bom, želim ji, da bi se ji uresničile vse sanje in da bi bila vedno srečna. Skozi življenje naj stopa pokončno in odločno. Kadar ji bo pot šla navzdol, naj pomisli, da hodi v mislih z njo še ena oseba, njen Matej!«

Zagledala se je v krošnje dreves, kjer se je ujel zgodnji južni veter.

Ti si moja južna zvezda, ti si moja srečna cesta, vedno bom s teboj, kakor angel varuh tvoj!

Nad vsemi pogrebci pa je obviselo veliko vprašanje.

ZAKAJ?

Zakaj se je moralo zgoditi?

In kdo je kriv?

Je kriva šola, kjer mlad človek pomeni samo toliko, kolikor da od sebe z ocenami in drugimi rezultati? Je dijak res samo seštevek ocen, točk, definicij? Je šola res ena sama velika tovarna brezčutnega znanja? Je krivo dekle, ki jo je trenutna nerazsodnost zaznamovala za vse življenje? Je kriva mladostna vihravost, ki kar sama od sebe lahko da povod za tako usodni življenjski trenutek? Je kriva družina, kjer za mlade ljudi nimamo dovolj časa? Je res član družine samo toliko vreden, kolikor se ravna po naših načelih? Je glavna res kariera, materialno blagostanje, uspeh v družbi? Je kriva družba, ki je v tem zmaterializiranem času izgubila večino človeških vrednost? Je res prvi tisti, ki ima veliko denarja, prednostni položaj, življenjske privilegije?

Odgovora ni bilo nikjer.

Da je z nami nekaj hudo narobe, je nemo odgovarjala le Matejeva žara v grobu.

Pripis.

Časopisni članek čez teden dni.

V ljubljanskem predmestju so odkrili skupino mladih ljudi, ki se je ukvarjala z razpečevanje tako imenovanih plesnih tabletk, kot popularno pravijo amfetaminom MDMA oziroma E-ju ali ectazyju. Preiskava je pokazala, da je pravzaprav šlo za klub samomorilcev. Policisti sumijo, da so bili zadnji trije samomori mladoletnikov povezani prav s tem klubom. Člani kluba so menda s tako imenovanim »Velikim žrebom« določali, kdo je na vrsti. Zaradi posedovanja plesnih tabletk so policisti zaprli tri državljane, med drugim tudi nekoga s švedskim potnim listom, eden, prav tako Šved, pa se je izmaknil roki pravice in je na begu. Po pričevanju ravnatelja Druge gimnazije so dva osumljenca videli tudi na njihovi šoli. Podrobnosti o preiskavi bodo sporočene pozneje.

Še en prizor.

Tri dni po pogrebu je gospod Vrhovec znova pripeljal Tjašo na grob. S šopkom belih vrtnic in svečko v rokah.

Ko sta se približala grobu, sta ostrmela. Na njem je ležala žival. Gospod Vrhovec je bil ob tem tako ogorčen, da se je nameraval takoj pridružiti upravi Žal.

A se ni. Na grobu je namreč ležal psiček Uzo. Ko ju je zagledal, je malo zacvilil. Kot bi hotel povedati, kako sam je tu …

Uzo je izpod kosmatih obrvi začudeno pogledal Tjašo, potem pa nekaj bevsknil, kot bi hotel reči, kako tudi on pogreša Mateja.

Tjaši se je začel opravičiti tako, da jo je hotel oblizniti z dolgim rdečim jezičkom po goli koži.

Narahlo ga je odrinila proč. Psička je tako zabolelo, da je v odgovor presunljivo zacvilil.

Nato je položila cvetje na grob in prižgala svečko. Dolgo je strmela v prazno.

Mateja ni več.

Ni več.

Svet je ena sama neskončna praznina.

Praznina.

Potem se je nenadoma premislila, se sklonila k tlom in vzela sestradanega in premrlega psička v naročje. Močno ga je stisnila k sebi. V trenutku se je zavedela, da je psiček Uzo vse, kar ji je še ostalo od čudovitega maturantskega izleta.