Zadnji mož. Iz dnevnika.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/47 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Osemdeset mož je poslalo povelje naprej, da drže dotično mesto. Za vsako ceno, se je glasil ukaz. Za varstvom onih osemdesetih se morajo uvrstiti zadnje vrste, se morajo formirati, morajo prevzeti strelivo, morajo delovati v čudovitem ustroju, ki deluje, da odloži in izsili končni uspeh. Osemdeset mož leži pred vrsto strelskih jarkov. Iz prstenih zagrebov prasketa sovražni ogenj, topovi spremljajo z globokim glasom ples in mu dajo smer. Neverjetno, kako natančno meri sovražnik, samo hip so tu in že prši nanje dež pogube. In vidijo kmalu, da so odrezani od svojih, nikdo jim ne more prinesti municije, kajti vsak dohod do njih zapira ubojniški ogenj. Oni sami pa se ne smejo splaziti nazaj, ker je njih dolžnost, da zaposlujejo sovražno črto. Že beže prvi. Častnik šteje. Še 64 mož. Komaj je doštel, ga raznese granata. Na desni bruha zemlja, na levi se dviga plamen. Četovodja udari s čelom ob jarkov rob.- Se ne gane več. Podčastnik šteje. Samo še trideset jih je. To je košnja! In solnce sije na razorano zemljo. Solnce, kako mora sijati na to morijo? Streljajo. To je pesem škrjančkov v žitnem polju, to je klic prepeličin. Streljajo besno v sovražne vrste, puške pojo divje. Ali sovražnik odgovarja še bolj divje. Ogenj se redči. — Dvajset, petnajst — ne, samo pet pušk meče svoj nabas v one jarke in ko so izmetale vse, si iščejo hrane pri padlih tovariših, puhajo, lajajo besno. In nakrat govori samo še ena puška. Mož vojak, poslednji mož, vidi, da je sam med mrtvimi tovariši. In da krvavi tudi on. Morda je brizgnila tovariševa kri na njegovo rano? Ne, to je res njegova lastna kri, ki curlja počasi iz rane. Čudno, kako premišljuje to malenkost, tačas ko hiti mrzlično streljati in basati, kakor da misli, da bo zadržal on sam ves sovražni roj. On kleči med padlimi tovariši, nameri puško enkrat na levo, drugič na desno, in zavaja sovražnika v misel, da leži pred njim cela četa. Strel mu razbije puško in izbije iz rok, ga vrže vznak. On vidi modrino neba, čudovito modrino. Misel o blaženstvu miru mu preleti dušo — ali kaj zdaj mir — dajte mi puško! In kaj teče tako toplo in rdeče po roki? Strela! Kaj ne prihajajo že? Dolžnost vaša! — »Sovražno črto držite pod ognjem!« — On grabi za puško, hoče streljati... Poleg njega tleskne kroglja. On sliši kričanje, bližanje sovražnika. Kako mučno — puška, sem puško! Zadržite jih! Krčevito se skloni umirajoči, da zagrabi puško, da ustavi pogubo — a glej! Uredili so se tovariši v obrambi padle čete, oboroženi, močni hite sovražnim vrstam nasproti. Izpolnil je dolžnot. Zdaj se pa bodo! si misli še, stisne rame in zapre oči. Preko trupel ustreljenih osemdesetih se strnejo bojne črte.