Zadnji nasmehljaj
| Zadnji nasmehljaj Valoušek |
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 4 (20. februarja) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Iz bojiSča severne armado na Češkem so pr.hajaie v Olomuc nepričakovane novioe. Z« prve ao bila tok ža lo8tne, da jim ni hotel mbče verjeli, in vsaka nasiodnj« je bila se hujša. Naposled je aagromela kot grom Jobova vest: »Vse je izgubljeno, naši bete!«
Nepopisljiv strah se je polastil vseh v trdnjavi n okolici. Onim, ki so se popred aajmanj bali, ja are« upadlo do cela. Mnogi so ae zaverovali v gotovo zmago avstrijskih vojakov tako, da niso mogli umeti kraljevo graškega poraza. Še-le, ko ao pribežali v Olomuc prti oddelki v divjem teku in neredu, se ni moglo več dvomiti o tužni resnici.
• Prusi derejo v Mora v o !• bila ie zadnja novca, ki je pretresla srce vsakega in provzročila sploinjo zmešnjavo. Nekateri so menili, da zadrti Olomuc zmagovalce in da se vname pod njegovim zidovjem obupen boj. Kdor je mogel, je zapustil mesto. Ali drugi so prat slu- Uli, da ne bodo zadržale Prusov našo zmedena čete io in trdnjavski jarki, da je njih cilj Dunaj ne Olomuc. Dne 9. julija je dospela glavna moč premagane »evtrne armade. Vojaki so se v taborili na desnem bregu Merave pri juinern delu mesta. Ltrujeni, pobiti in zmeitaai polki so upali, da se spodijejo v Olocnucu, a povelje se je glasilo: »Naprej, hitro naprej proU Dunaju!. In aaSa vojna je drla liki povodenj i brez oddihljeja naprej proU jugu in vzhodu, aa njo pa Pruai.
Z begom ao hoteli uaičih pruski nacaen: v tesoi olomuški trdnjavi armado premagali do cela. Prusi so oblli Olomuc io predno se je kdo nadejal, so se stali pn Kremsirju. Le s te/avo se je posrečilo našuu uiU . . Dnč 14. julija zvečer je prejel tudi ulanski polk ukaz zapustiti Olomuc na vse zgodaj- Bil je predoja straža zadnjega oddelka beleče aimade. Nihfe ni mislil na apanje.
Ritmajster Z. je naznanil avojim podložnim ukaz ter Sel v mesto, da se odpočije, a ni mogel epa*, ker je bil ogorčen radi poraza in sramotnega bega. Kako drugačen je bil boj pred dvema letoma v Slesvik- Holstajnu! Ondi se je s hrabrostjo odlikoval ter se hitro naprej pomaknil, in danes r ! — Mlad je bil še, zdrav in močan, toda dogodki zadnjih dni ao uničili akoraj popolnoma njegovo duševno moč. Nemirno ae je premetaval na postelji. Ni umel no vzrokov, ne poaledic nesrečni vojske. Vprašanje za vprašanjem se je rodilo v njegovi glavi, a odgovoriti ni znal niti na jedno. Slednjič js vzd hnil: »E, po kaj se Uudim? Moja dolžnost je bojevali, no pa vpraševati se zakaj! Treba je, da se za jutri pokrepčam! «
Reče, priUsne desnico na oči ter skuša obrniti ivojs misli drugam. Tu mu pride pred oči podoba stare matere. Vidi njeno nagubančeno lice, pripognjeno telo, Ueeoče M rok« Ur glada v Ijubeaoipoloe eči, ki ao M vpirale v njega.
Ogorčenost a« je umaknila tihi žalosti. Celo njegovo dušo j« prelinil ototni spomin na dan, ko je videl zadnjič ivojo mater. H.tel je k njaj pred vojsko, da se a njo po- •lovi in JO potolaži. Ali pogumna mati je tolotila njega. •Zakaj bi ne bala zate?« j« dejala. »Povsod amo v botjib rokah in ne vemo, kdaj in kje naa pokliče njegova e»eia volja. Ce bi tudi padel v boju, n« bodem lotila 1 Trdno namreč upam, da ae aopet onkrat amdeva. — Toda ein m<y, are* bi ai počilo, č« bi zvedela, da ai umrl — od boga aa vekoaaaj zavrženi Vi vojaki pozabil « prapogoaloma na Boga!«
To rekli ae je alreala in ajokala. Potem je nadaljevala
• Zato te prosim, moj ain: na hodi v boj ne da bi ae bil popred »pravil a Bogom! — Obljubi mi!« Sin taga ai mogel odreči materi. Stisne njeno vrlo rok<\ pofeubi njvoo objokano lioe in reče liho: »Obljubim!« Polam ae j« odpeljal.
Vae M je vrinilo v aponun mlademu stotniku. Napolnjevala ga ja sladka in m>U talost. In vi-adar je čutil nekaki boj v arcu, neko očit**j«. Tolikokrat je 2e gledal smrta v obraz : ali je atoril, kar je obljubil materi? In ako bi kil umrl, ab bi ae bila videla z materjo ? Odgovor ja bil aovo očitanje v arcu.
Ab — uiatar.na podoba je bledela, a« zgubljala, oči ao aa aapirake polagoma, are« ae je pomirilo, zaapal je. Stotnik j« spal zelo nemirno. I v spanju je čuJ, kako ropotajo bobni, kako resgetajo koaji in kako pokajo topovi. Zdaj jc poihl na čelu svoj« čete beleče Prva*, adaj a« j« zaman branil njih o.oči. Kar obmolkne boj, grobna tihola j« okrog njega. Po vojakih ni a« duba na sluha. Tiha, globoka tema ga obdaja. Ali počaai ao apreminja tema v čudno luč. Ali api, ali bedi? Pri poatalji stoji — mati! Caatmk odpira oči. Nenavadna avelloba razsvetljuje znano materino poatavo. Vidijo, hoče apragovonti, v roko seči: a oe more. Glava in vai udje ao mu tatki, jezik kot telezen. Tiho teli in gleda zavzet mater.
ln mati alcyi pri njegovem letilču roki kritem na prah. Lica ao bleda, v očeh a« blišče solz«, na obrazu se bere izraz bojazni in ailne prošnje. Odkod je pnila in kaj hoče? Sin jo vidi, spoznava vsako gubo na njeni obleki, ali govoriti no more.
Mati mu namigne s solzečim se očesom, polaga mu počasi avojo hladno in tresočo se roko na njegovo in proai: •Pojdi za menoj !• To rokti odide. Sin se vzdigne na postelji in gre za njo.
GreeU tiho in lahno, koraki se ne sliAijo. Zapustita »oho, gresta po stopnjicah, pndeU na ulico. Neka medla luč jima razsvetljuje pot. Prella sla to nekaj ulic in stopal* sla po trgu. Stotniku so znane ulica ia trg, celo vsaka hita.
In mali ga pelje naprej. Slednjič ae uslavi pri visoki steni brez oken, a nizkimi vrati. Na vrata kaže siau z roko, neierelUjivo proseča mu gleda v oči in — se zgubi ter zgine v črni temi.
StoLnit se zbudi in vsUne aa postelji. Krog njega je vse tiho. Skozi okno prihaja bleda luč ugašajočih zvezd. Zaman se ozira po materi. Povsod je mrak. Ali so bila sanje ali resnioa?
Maoe si čelo, briše oči in vnovič ilče okrog seb«. Matere ne vidi, sanje so bile. Toda kake saoje? Neznan nemir in čudni strah preliaja njegovo duAo. Nekaj časa aedi na postelji. Nejasne in nečuveae misli ga napolnujejo. V tem mu lise čudna misel. Ustraši a« ja, a aatrali je ne more, vrača a« vnovič in vnovič. »Tako je, tako jel« lepeta konečno z bolestjo.
• Draga mati, urnem tel« Oči ao mu bile solzne in v srcu je bilo teano. Neki eklep je vstajal v njem. Negotovost, strah in neodločnost so se borile v njegovi duti. Ali naj atori, ali ne?
• Bodi I« roče konečno odfodno, vatane in ae hitro obleče. V hipu sapiMii preaočilče ter atopi na ulice. Bito je le prav zgodaj, po ulioab je bila le temo. Tu se zopet ritmojster ustavi. Ali kmalu se odloči. Zapne suknjo, prime z levico za sabljo ter gre po isti poti, po kateri ga je vodila mati v sanjah. Kmalu se usUvi pod visokim stolpom. Potna ga pozna (udi vrata, na kat«ra mu je mati kazala. Samostanska vrata ao.
Ko zagleda vbod, ae zopet ustavi. Nespametno in nemožno se mu je zdelo njegovo počenjanje. Toda spomni ae na nespolnjeno obljubo, na ttvo proseči pogled materin ia vadigne roko. Po hodniku zapoje aveaček, kojega giaa je predrl mrzlo ritmojatrovo sme V trenutku zadonč tihi koraki, vrata sa odpeč. Pri kat e se belolasi vratar.
• Kaj telite gospod?« vpraša tiho vratar. Bitmojster odgovori le bolj tiho ter gre za vratarjem. Vrata sa saprO. V nekaj minutah klači te pred očetom opatom kot spokornik. Dolgo kleči, in ko vstane poljubi roko, katera ga je blagoslovila in z Bogom spravila. V pol url gre aopet iz aamoaUna. Oddahnil ae ja globoko, ko je stopil v hladni jutranji zrak. Nad meetoaa ae je te daailo.
»Zadovoljna ai labko, mila mati, danes z menoj!« pravi poluglasno ter krone hitro proti mestnim vratom. Njegovo srce je mirno m duša pokojna. Radostna zadovoljoost mu je polnila dušo, raa katero je padlo tetko breme.
Ko je prilel ritmojster k svojemu polka, tarilo se je nebo na vzhodu. Po ostrogu se je sačelo tivljenje: trobente so pele, vojaki so vstajali, kurili in kuhali. Na mestnem tidovju so s« blesketali topovi, vilja poslopja so rdela v jutranji aarji.
Lica vojakov so bila bleda, obleka umazana, raztrgana. Malosrčaost s« je brala na obrazu vsakemu. Ko je solnce izšlo j« ukazal ritmojster Z. odsedlati konje. Brez vneme so vojaki ubogali. Pripravljeni na odbod so čakali polkovnika. Ob peti uri j« odrinil polk od Otoauca,
»Dan«« bode gorak dan! A upam, da bode tudi miren: o Pruaih ni duba ne aluha«, obrne ae polkovnik proti ritmojstru Z., ko je vodil polk proti Tovačovu.
•Čudim ae, da naa na begu ne vanemirjajo«, odgovori mirno ritmojster.
• Nikar se tega ne telite«, reče polkovnik. »Mislim pa, da bodo Prusi mirni«.
• Da bi nas le zaskočili ne! Prosom to godi, radi iinenadijo sovražoiks«.
• Ah, tega se ne bojim! Hitro bi morali hoditi in •e prav daleč okoli Olomuca«. »Nič ni nemogoče«, opomni ritmojster insipntfe smodčioo.
Polkovnik ga je savrnil i roko in trenil konja t uido. Solnce je te začelo pripekati. Vojaki ao bili tihi. Pratni oblaki so se vadigovali izpod konjskih kopit Za ulanci so stopah v primerni dalji pečci io sa temi so ropotala kolesa nekaj baterij.
Vojaki ao te pretli nekaj vaaij. Po njivah je bilo puato, nikjer ga ni bilo videti delavca. Le topot konj ropot koles io ropotanje bocnov je motilo mrtvo litino. Tu pa Um je donelo resno pelje svonov, ki je vabilo ljudi k pobožnosti.
Oddelek se je pomikal n«jprej kakor bi bil pozubil na sovratnika. š« ogleduhov niso raaposUli! V dalji se je te videl tenki stolp tovačovskega grada. U dimnikov ae je valil dim v stebrih naravnost proti nsbu. V blitini ae je rasproatiral na o bi h atraneb ceste bukov in hraatov gozdiček.
Vojakom naaproti je korakala počasi stara tena. Ko ja pritla do ritinojstra in polkovnika, ki sta jezdiU na čelu polka, se je usUvila.
• Mati, ali sU videli lu blizo kakega vojaka?« jo popru sa ritmojster.
• Videla, gospod!« odgovori tena platno se oziraje, »in mislim, da ao Piusi! Zgodaj zjutraj se je čulo od ProsUjova proti Tovačovu ropotanje in vidati je bilo modre suknje«.
• fcb, kaj le!« smeje se polkovnik. »Motite se mati, Sakaonci ao bili 1«
• Blagovolite, proaim prevdariti, da ao lli naii a Sakaooci po levem bregu Morave proti Prerovu!« ugovarja ntmojater.
• Ljudje so rekli, da to bili Pruai, in da jih je pri Tovačovu vse polno. Vrnite se!« svetuje tena.
• Ze vemo!« odgovori polkovnik in potene konja.
• Pazite, ljudje božji! Sinoči so se slilali streli od Kralic sem !• svari tena ter krene po stranaki poljski poti v najbUijo vaa.
• Gospod polkovnik, menim, da ima tena prav. Kraj pred nami je nevaren!« opomni ritmojater.
• Naprej I« veli polkovnik in polk se pomika naprej. Blilala se je ura osma. Globoka tihoU ja vladala okrog, le listje na drevju ae ni gibalo. Tiho in kakor boječe je stopal polk kake pol ure ter prilel v gozd. Kot bi trenil se zabliskne v golčavi, zagrmi top, granaU nad polkovnikovo glavo se razpoči in pade v aredino nalih vrst. Ob jednem saaveni kroglja |D po|. kovnik pade raz konja.
»Nazaj!« veli ritmojster in obrne konja. A bilo j« te prepozno! Grozen prizor se mu odpre pred očmi: Od vseh strani se kadi, bliska, pokajo pulke in rjovi topovi. Polk je bil od drugih vojakov odtrgan. Zmetnjava je nastala med ulanci, ki so padali ras konj, konji so i« vspenjali in boječe razgetali
• Raz konje I« zapove ritmojster; toda v tem hipu se vspne konj pod njim, skoči in zdirja t njim v goičo.
• Vse je izgubljeno! Izgubljeni smo!« reče in zagrabi s desnico sabljo, s levico pa revolver. V groznem neredu so se obrnili ulanci na polje, niso rdeli sovratnika, pač pa padali v detju krogelj.
Prusi so zadeli na peftce, in tudi ti so bežali v pičli pol uri proti Prerovu in Olomucu. Ulanski polk je bil razkropljen.
Kot po čudetu je predrl ritmojster Z. skozi sovratnitke vrste, ki ao bile razvrtčone po goadu. V divjam teku ga je nesel konj ekozi hosto, veje so mu isbiis sabljo iz roke, odn*<*le tudi blilčečo se čelado. Okrog ules so mu tvitgale pruske svinčeoke, ali vendar je ulel — splaflen konj je drl t njim naprej in naprej med njive. Za njim se je podilo nekni sovratnih dragoncev Bila je siralna gonja za žive in mrtve. V diru je sprotil vae strele svojega revolvcria, ali arečno ni vedel. Konj je padel pod njim, zopet se vzdignil ter priganjan z ostrogama lotel je dalje. Gosta vroča sopara je tla is nosn'c, bela pena je tkropila na vse strani, teiko je te pihala dobra tival. Preganjalec je čutil, kako se vsdigujejo lakotnice med njegovima kolenoma in hitro vpadajo, le trenutek, in konj pade pod njim! In sa aeboj čuje blitje in bližje topot pruskib dragoncev, aliti pokanje puik in žvižganje svinčenk. Zo vidi strehe bbinjega trga. Vidi belo zidovjo pokopališča, križe okrog kapelice, vidi znano znamenje ob cesti, trume gledalcev, izmed katerih belč jedni domov, drugi pa gledajo grozno gonjo ter mu migajo kot avstrijskemu častniku. Se jeden trenutek in relen je! Prusi se ne bodo upali v trg — um je tudi njegova mati, kakten bode sesUnek ?
Zadnjič stisne konja, zarije ostrega v strani in potegne uzdo. Konj se vspne, preskoči jarek in pade na zeleno trato. V tem pa čuti tudi ritmojster bolečino v plečih, sapa se mu zapre, usta ao polna krvi, v očeh se mu zatemni, usta bruhnejo kri na travo. Prusi so sprožili zadnjič, se obrnili ter leteli tionja je končana!
»Pri znamenju leži mrtev ulanaki častnik !< tako
gre govorica od ust do ust. Zene si lomijo roke, katere
so pa manj boječe, bite gledat.
Tu na trati leti konj, gorka sopara mu gro it nosnic,
zraven konja leži na obrazu ritmojster Z. Na plečih se
vidi velik rodeč madet, obraz je v krvi.
• Hitro vode!« oglaai se močen glat in nekaj usmiljenih žen teče v mesto,
Med radovedneži stopa tudi stara tenioa drobne posUve, nagubančenega čela a milih od.
• Dobroti livi Bog, ne dopudi!« vzdihuje. Noge ae pod njo tre« o, arce utriplje. Preriva ae »kozi množico kakori bi mela prvo pravico pri padlem. Oni pa, ki stoj* najblilje, ei nekaj Šepetajo in ae prostovoljno umikajo.
•Nikar se ne ustraflUe mati1« pove jeden pogumnejftih, in uboga žona se vr2e na padlega
»Sin moj!« toži m se joka, težko glavo privzdiguje in poljubuje krvavo lice.
»PozorI ie diha. Vode.« kliče zopet nekdo in v tem hipu mu že ponujajo vodo.
Pazno vzdignjejo ranjenca, odpno suknjo in ga umijejo. Slabo je dihal, ali oči so b:le zaprte. Mater so tolažili, a zaman. Konečno pogleda znamenje, vidi Mater botjo, v njenem naročju pa mrtvega S na.
»O žalostna Mati božja! potrpežljivo Inčem prenašati to britkost in vnovič vpre svoje oči v bled obraz sinov in nova bolečina preiinja njeno dufto.
• Moj Bog, rada, rada prenesem to žalost, samo če bi vedela, da je umrl moj ain s Teboj spravljen! Zalo sem Te vedno prosila, da bi reSil njegovo duto. Ali sem molila aastonj? Kdo mi pove, moj Bog V« To sepet^je jr gledala na sinove ustne, kakor bi bolela na njih prebrati odgovor.
In glej 1 Ustne so zganejo, oči se odpro. Začudeno gledsjo okrog, dokler se ne vpro v mater. Nekaj hipov so tako gledaje: kar ožive, uitne se stegnejo, zaftepetajo : Spravljen' in se saokrolijo v nasmehljaj. In nasmehljaj je segel v materino srce kakor tepli žarek.
Ures sape je gledala mati smehljajoči obraz. Mati ga je dobro umevala! Prepričala seje, da je spolnil n,en s;a obljubo, kajti tako mirno in milo se more smehljati ob smrtni uri le čista vest.
»Beton je reften! IIvala tebi večni Bog!« se je radovala njena du*a in ni se motila.
Tudi okolistoječi so opazili sadnji nasmehljaj umirajočega vojaka.
Mati se nagne, poljubi smehljajoče se ustnice, iz katerih Je priftel tih vsdibljej, in stotnika Z. ni bilo več.